Iknee

Seveda ni bilo efekta! Moški niso material, iz katerega bi se dalo karkoli ustvariti, no way! To je naravni zakon, zato je najbolje kar lahko narediš zase in za dedca to, da takrat, kadar te prime, da bi ga bilo treba mal obdelat, greš odlaufat par kilometrov, če pa to ne pomaga, pa potem zavij še k dobri frendici in glejta kako komedijo. Ženske se ujamejo na finto, ko opazujejo kako znanko, ob kateri se je dedec dejansko spremenil in mislijo, da ga je ona nekako pripravila do tega, potem pa začnejo mozgat, kakšne bi morale biti, da bi se njihov delomrznež, pijanec, puer aeternus aka mamin sinček ... spremenil. Napaka! Tipa, ki se očigledno spremeni ob svoji ženski, ni spremenila ona, ampak se je on že prej namenil spremeniti in si je izbral takšno žensko, ob kateri bo lahko realiziral sebe tako, kot se je pač namenil. (precej tega gre lahko tudi vsaj deloma nezavedno, intuitivno) Dedca, ki že v osnovi nima resnega namena postati odgovoren, delaven, ljubeč ... you name it, pa niti slučajno ne bo nobena ženska spremenila, ne zlepa, ne zgrda. A kakšni so Odbitki? Najbrž se jih da najti v različnih verzijah, imajo težnjo po nenadnih izginotjih v svoj svet, potem se pa prav tako nenadno spet pojavijo, imajo malce odbite ideje in včasih izgubijo občutek za življenje tukaj in zdaj, ko jih poskušajo realizirati, nekateri se čist zavestno požvižgajo na neke ustaljene, običajne življenjske vzorce. Če jih sprejmeš take kot pač so in se zanašaš predvsem nase (ker se na Odbitke ne moreš), zna bit življenje z njimi zanimivo in ustvarjalno, ampak družina z Odbitkom ... ja, to je pa težka in naporna reč, zna bit tud boleče, sploh za otroke.

A dovolita, da mal uletim? Najprej (da ne pozabim) zadnja bukla od Ruglja je Pot samouresničitve, je blazno debela (in težka v vseh pogledih, ampak ene stvari so res TO), je pa en celosten povzetek njegovega pristopa in ti drugih njegovih bukel niti ni treba brat. 1.) Men je najprej prišel na misel Glupoglav, ne vem zakaj - mogoče ženska intucija, hehe, čeprav si v praksi izbiram Odbitke (ki jih pa nimaš na seznamu - kako to?). 2.) Na spisku žensk pa pogrešam Glupoglavo (razen če je skrita v Božični jelki in Blondi?), sicer bi si pa z moško pametjo najbrž izbrala Megarit, rit je v vseh pogledih ena fajna ženska pritiklina, ne glede na to, ali si njena lastnica ali pa jo pridobiš s poroko (da moški žensko rit dobi na uporabo s poroko pravi Rugelj, ne jaz), če sta fajn rit in pamet v enem primernem sorazmerju je pa sploh fajn.

Ozavestiti prepričanje pomeni točno kar ta besedna zveza označuje - se zavedati prepričanja, zavest o prepričanju omogoča, da pogledaš na to prepričanje z distance in preveriš v kolikšni meri ti služi, če sploh. Kaj boš naredil z njim, je pa seveda odvisno od posameznika, če ti dobro služi, ga boš obdržal, če ti služi le deloma, ga boš popravil, če ti sploh ne služi, ga boš pač odložil (ali pa tudi ne tako zlahka, če je to prepričanje del kakega psihičnega kompleksa). Sicer pa mislim, da imava midve en terminološki nesporazum v komunikaciji in mogoče konec koncev sploh nisva čist na različnih bregovih: zdi se mi, da jaz pod pojmom prepričanje razumem tudi to, kar ti imenuješ modrosti. (npr. tisti primer s prečkanjem ceste).

Kaj naj bi pravzaprav pomenila ta konvergenca zavesti, v kakšnem kontekstu naj bi se to izvajalo/ozaveščalo? Nekaj v smislu spoznavanja, da smo vsi del skupinske (kozmične zavesti), ki sicer že ves čas obstaja? Kaj ima konvergenca zavesti pravzaprav skupnega z majevskim koledarjem? Sicer pa mene Maji zanimajo iz enega malo drugačnega vidika: propad njihove civilizacije. Bili so kompleksna družba z veliko znanja, nekateri jih danes vidijo tudi kot duhovno zelo visoko razvite, a je za razliko od preprostih ameriških, eskimskih, sibirskih, avstralskih ljudstev, ki so preživela tisočletja, majevska civilizacija propadla, domnevno tudi zaradi notranje družbene razslojenosti in neravnovesij in ekoloških problemov, ki so si jih v veliki meri sami ustvarili. Mogoče bi se namesto, da se ukvarjamo z njihovim koledarjem, raje kaj naučili iz njihovega propada in kaj konkretnega ukrenili, da ne bomo šli po njihovi poti?

Ok, sori, Fixminze. Imajo eni vajini posti še nekaj skupnega razen tega X - en podoben način izražanja, taki kratki dobri uvidi; no bom pa dala dva palca, za vsakega enega, za povrh pa še enga za moj ego. :palec:

??? Jaz sem pa mislila, da je že iluzija nekaj, ker se zdi resnično, a ni. A je maya potemtakem iluzija na kvadrat? Sicer pa mislim, da bil pojem maya par postov nazaj že precej dobro razložen - a si prebrala? Hvala, bomo vzeli to, kar nam paše. Ne vem, če se je glih treba vedno bolj prepričevati. Jaz čist lahko živim s tem, da stvari puščam odprte in ves čas mal dvomim. Se mi zdi veliko bolj problematično to, da človek vse, kar spozna, proglasi za resnico. Kaj pa so čiste misli? In obratno - kakšne misli so umazane? Tukaj mi hodijo na misel (najbrž so nečiste, ampak si ne morem pomagat )prizori iz cerkve, ko je kaka ženskica raje naskrivaj kukala k enmu fejst fantu, namest da bi poslušala pridigo. Ampak meni resnica najbrž ni dostopna, ker mi hodijo take kozlarije po glavi. No, pa nič ne de, če je resnica res taka, kot pravijo tisti, ki jo dobro poznajo, potem me bo že počakala . No, pa še odgovor na vprašanje o podzavestnih prepričanjih: Nekatera prepričanja delujejo iz podzavesti ne da bi se jih zavedali, lahko smo celo zavestno precej drugačnega mnenja, ampak podzavest ima svojo moč, sploh v čustvenih situacijah. Primer: človek ima globoko v podzavesti prepričanje, da ni sposoben dobro razmišljati, ampak je to prepričanje zanj preveč boleče in obremenjujoče, zato ga izrine iz zavesti. Čeprav zviška gleda na druge in jih ima za tepce in nesposobne videti resnico, globoko v sebi skriva zelo slabo prepričanje o samem sebi in svoji pameti. Ko podzavestna prepričanja v sebi prepoznaš, jih šele lahko spremeniš.

A si prepričana, da res hočeš sorodno dušo? Zna bit potem tvoj problem na kvadrat . Upam, da je ribca pametnejša od nas in naših želja.

Pripraviš si jih v solati. Sicer pa, ko ne bojo več mel solate na tvojem vrtu, bodo šli sami od sebe k sosedu.

Eno je doživeti dan, drugo je pa interpretirati doživeto in to dvoje je lahko sicer zelo tesno povezano, ni pa eno in isto. Doživeti dan pomeni s čuti začutiti dež, svetlobo, vonj tega dneva, zvoke, vzdušje, pri tem občutiti čustva (veselje, radost, otožnost, žalost, jezo...ne da bi to že pomenilo nekaj pozitivnega ali negativnega). Drugo pa je interpretacija doživetega: deževen dan je dober ali slab zame, za naravo, za kmetovanje.... Interpretacija je pa že ustvarjanje prepričanj, pa čeprav temelji na tvojem osebnem opažanju, ne pa na slepo privzetem mnenju nekoga drugega. Kot je že Matjaž Bogdan opozoril, je stavek "dež je dober za naravo" prepričanje, sicer lahko povezano z opazovanjem in tudi nekim znanjem, kljub temu pa to ni splošno veljavna resnica, ampak prepričanje, ki je lahko pri nekom drugem v drugačnih okoliščinah tudi drugačno in nič manj veljavno ali neveljavno od tvojega. Takšnih prepričanj je v tvojih postih veliko, samo da jih ti ne imenuješ tako, ker - vsaj tako je videti - prepričanj, ki temeljijo na tvojem razmisleku in izkušnji, ne imenuješ prepričanje, ampak spoznanje ali kar znanje. Razlika med znanjem in prepričanjem je po moje v tem, da v prepričanja človek neha dvomiti ali jim celo da neko absolutno veljavo, medtem ko v znanje ves čas po malem dvomiš, mu kaj dodaš ali spremeniš. Takoj, ko nečemu prilepimo splošno oceno dobro/slabo ali pozitivno/negativno je to že prepričanje in seveda to ni nobena resnica. Všeč mi je, kar je o resnici napisal XYZ: No, na vprašanje, zakaj so prepričanja dobra, ne bom odgovarjala na splošno, ker nimam navade, da bi stvarem lepila splošno veljavne oznake dobro - slabo. Tako kot jaz te zadeve razumem, so prepričanja integralni del ega, ki ga imamo vsi, ki imamo tudi fizično telo in s čustvi in umom funkcioniramo v tej realnosti (ki je lahko z drugega vidika tudi maya, ampak če hočemo tole debato, potem pustmo to mayo ob strani, sicer lahko kar zapremo vse skupaj in gremo meditirat pod kakšno oljko). Prepričanja služijo fizičnemu preživetju in funkcioniranju ega, lahko pa ovirajo spoznavanje česa novega in osebnostni/duhovni napredek, zato je koristno, da prepričanja ozaveščamo, dopuščamo, da je lahko tudi drugače in jih ne jemljemo kot absolutno veljavne resnice. Prepričanje "jaz nimam nobenih prepričanj" je pri tem še posebno huda ovira, ker preprečuje ozaveščanje globlje vsajenih podzavestnih prepričanj. Bom dala en primer prepričanja, ki, vsaj meni se zdi tako, dobro služi svojemu namenu. Ko sem bila še čisto majhna, so mi domači dopovedali, da grem lahko čez cesto samo takrat, kadar ni na vidiku nobenega avtomobila. To njihovo prepričanje sem (k sreči) prevzela, ne da bi na lastne oči videla, kako je kak avto zbil kakega pešca in ne da bi hotela na lastni koži preizkusiti, če to res drži in to prepričanje gojim še danes. (lahko pa seveda ni vedno in stoprocentno tako - kaj pa veš, mogoče se pa lahko v trenutku dematerializiram in nato spet utelesim in mi noben avto ne more do živega )

Si že tam. (prav tam kjer Mayita )

Delno se strinjam, kar se naših mačkov tiče. Jih je mogoče v nekaterih okoljih res toliko, da ogrožajo populacije določenih ptičjih vrst, čeprav tega še nisem slišala za Slovenijo. Imajo pa mački vsaj v vaškem okolju svoje naravne sovražnike, ki kar dobro zdesetkajo njihove mladiče: lisice, lovce in avtomobile (ne nujno povsod v tem vrstnem redu), tako da mački večinoma niso kak poseben problem. Z zajci v Avstraliji in podganami na Novi Zelandiji je problem drugačen in bistveno hujši: zajci in podgane so se tam za razliko od naših domačih mačkov namnožili v naravi izven človeških naselij, ker imajo veliko hrane in nobenih naravnih plenilcev. Sicer pa tudi če mački kje res redčijo ptiče, jih zato še ni treba imeti za grde in hudobne. Taka negativna čustvena reakcija je pa res otročja.

In tisti, ki ga rajš živijo, ga ponavad tud bolš razumejo (tiste mine pa pomagajo pr razumevanju bolš kt pa knjige )

Mayita, meni se pa pri tvojem pisanju postavlja par vprašanj (čist resno, brez cinizma): 1.) Kako si lahko tako prepričana, da nekaj ni prepričanje ampak resnica oz. kako ločiš resnico od prepričanja, tako, čist v praksi? 2.) Zakaj svoje mnenje imenuješ znanje in v čem se razlikuje od tega, kar imenuješ prepričanja drugih ljudi? Kako prideš do znanja, ki ni le neko prepričanje? 3.) V kakšnem odnosu sta po tvoje znanje in resnica? Z drugimi besedami: Ali je to, kar tu podajaš kot svoje znanje zate resnica?

To je težka preizkušnja za najstnika, ki si vzpostavlja svojo osebnost. Se je pa dobro vprašat Kdo pa so ti drugi? Čist navadni ljudje, tako kot vsi. A to pomeni, da smo lutke drug drugemu? Če gremo še mal naprej v tem razmišljanju in prehodimo cel lutkarski krog, spoznamo, da smo lutke sami sebi. Mayita, tole je pa krepko prepričanje! Tole tvoje prepričanje me preseneča, saj sem bila prepričana, da si ti prepričana, da so prepričanja nepotrebna, škodljiva in celo glupa? Ali pa to velja samo za prepričanja drugih, za tvoja pa ne? Nekaj takega, ja. Zato imajo pa najstniki toliko težav, ker jim njihova osebnost, ki so jo vzpostavljali v otroštvu, ne služi več in jo morajo vzpostaviti na novo. Na ta "tranzitorni konglomerat identifikacij" pa ima družba seveda vpliv, najstniki ta vpliv celo potrebujejo in ga zelo iščejo, čeprav potem v nalednjem hipu že udrihajo po njem. Osebnost se vzpostavlja v interakciji z okoljem, pa če to priznamo ali pa ne. In to nima veze z nevemkakšnim zatiranjem ubogih najstnikov, ampak je razvojni proces in tu not paše tudi tisto famozno vprašanje kdo sem jaz. Dokler si to vprašanje zastavljaš in skušaš poiskati odgovor nanj, ne prideš nikamor drugam kot do naslednje identifikacije. Dokler ti ne postane jasno, da je en odgovor bolj neumen kot drug in obstaneš sredi vprašanja, ki si ga ne zastavljaš več, v trenutku brez časa sredi vrat brez vrat... Jaz vsakič, ko se spustim v razmišljanja o egu, osebnosti, prepričanjih in vprašanjih v stilu "Bogami, pa kdo sem sploh jaz? pridem do spoznanja (ali prepričanja? ) da je zen res ena kul zadeva (in zdajle bi me zenovski mojster najbrž lopnil po glavi, hehe) !

Sladka...to pa najbrž mislijo samo klopi in Janko (kar še ne pomen, da nimajo čist nč prov) Zdej se ne spomnim, kako se jim reče, lahko pa povprašam. Ja, kolkr se spomnim je not glukozamin in hondroitin pa še nekaj se mi zdi. Pes pa res veselo skače naokrog, še jest sm opazila še preden sem izvedla, da je te tablete. Je pa mogoče tud odvisno od vrste in obsežnosti poškodbe hrustanca. Zgleda, da na posledice vnetij sklepov res kar dobro deluje (vsaj pri psih ), kako je z mehanskimi poškodbami pa ne vem.

Ne, pač še ena od mnogih človeških neumnosti v odnosu z naravo. Jasno, tako je v naravi in seveda nič ne de, če maček tu in tam ostane brez ptiča! Če nisi opazila, sem tisto o mačku brez kosila napisala ironično kot odgovor na otročje sentimentalno gledanje na naravo v stilu "ubogi prisrčen ptiček - grd, hudoben maček - jaz dobrosrčna rešila ptička pred njim!"

vaški mački itak niso tako domači kot kaki degenerirani perzijci v mestnih blokih, že tisočletja živijo pri ljudeh in hkrati po svoje, pa če imajo "doma" hrano ali pa ne, sledijo svojemu lovskemu nagonu in lovijo ptiče in miši. In kaj boš naredila,a? Ustanovila društvo za zaščito ptičev pred mački? Polovila vse mačke, ki prosto šibajo naokrog? Sicer se pa tud ptiči v mestih in vaseh precej bolj namnožijo kot v divji naravi, ker imajo pač hrane v svojih ekoloških nišah v bližini človeških bivališč precej več. Ne gre tu za vnašanje mačkov v naravo, ampak si mački in nekatere vrste ptičev delijo ekološko nišo neposredne bližine človekovih bivališč. Tako da nič ne de, če kak maček tu in tam ujame kakega ptiča.

Mački so po tvoje mučitelji ptičev? A si ti že kdaj videla, kako volk raztrga srno? A boš rekla, da so pa volkovi mučitelji ubogih srnic? Tisti, ki mirno dopuščamo to "mesarjenje" ubogih nedolžnih srnic in navijamo za preživetje volka v slovenskih gozdovih pa brezčutni zločinci? Maček in ptič al pa volk in srna - je čisto vseeno - gre za odnos plen/plenilec v naravi. Sori, ampak sentimentalnost name ne naredi dobrega vtisa, sploh če hkrati obsoja druga živa bitja. To ne vodi nikamor drugam kot v neravnovesje, če že ne nasilje. (Kar se pa tega ptička tiče, je pa itak žrtev tvoje hiše, ne vem zakaj si potem verbalno nasilna do mačkov - a projeciraš svoj občutek krivde na mačke,a?)

Najbolš nč! Obstajajo ene zelo dobre vaje, ki uspešno zmanjšujejo dioptrijo (če jih seveda izvajaš ). Pa čimveč brez leč in očal v naravi. Ko sem nehala nosit leče in sem začela uporabljat očala samo še za vožnjo avta in začela z vajami, se mi je dioptrija (minus) izboljšala za 50%.

Na neumno vprašanje boš dobil neumen odgovor!

BTW, tud psi lahko staknejo boreliozo, mamina psička jo je, fleka seveda v dlaki ne opaziš, tako da so jo diagnosticirali šele takrat, ko je imela že velike težave s sklepi. Potem pa dolgotrajno zdravljenje z močnimi šusi antibiotikov, zdaj pa ji mama daje ene tablete z naravnimi substancami za regeneracijo sklepov. Par let je imela psička kar hude težave, zdaj pa zgleda, da se je kar lepo pozdravila. Tako da zaščitite tudi psa. Pri našem psu ovratnica proti klopom in bolham dobro deluje, jo pa vsakih par mesecev zamenjamo, čeprav piše, da naj bi držala enih pet mesecev. Mi je prišlo na misel, da bi si človek tudi lahko privezal eno okrog gležnjev; če ni strupena za psa, tudi za druge sesalce ni. Sam smrdi pa res. Name klopi ne grejo; čeprav živim v gozdu, sem zadnjega dobila pred kakimi petnajstimi leti, pojma nimam, zakaj me tako ne marajo. Me pa zato obožujejo komarke in obadi. Včasih se pod večer namažem z mal razredčenim sivkinim eteričnim oljem, mi lepo diši in si domišljam, da tud komarke odganja, vsaj mal bolš se mi zdi, da je res, ni pa zadeva stoprocentna.

Težava pri depresivnih je v tem, da depresija sama onemogoča realizacijo nasvetov o tem, kako ne biti depresiven, potem ko človek zdrsne že res globoko vanjo. Kaj pravzaprav depresija je, pa še nisem slišala nič posebno pametnega. Za psihiatrijo je to nevrotransmiterska motnja in jo zdravijo z zdravili, za nekatere psihoterapevte je depresija povezana z vedenjskimi vzorci in temeljnim odnosom do življenja in jo zdravijo s vedenjsko-kognitivnimi pristopi, za bioenergetike motnja v pretoku energij etc.etc... za Pornyja klic po pozornosti. Pa še vprašanja, kaj imajo prirojene lastnosti pri tem (nagnjenost k pesimizmu...). Nisem strokovnjakinja za depresijo pa tud nobenih osebnih izkušenj nimam z njo. (sem na srečo tiste sorte človk, ki padce v psihi sproti zregulira tako, da gre v hribe al pa na Cres). Se mi pa kolikor poznam ljudi z depresijo zdi, da bi depresija lahko bila posledica prekinitve ali odmika (zarad kakršnega koli razloga že) od notranjega vira življenjske energije in notranje radosti, zato ne verjamem, da karkoli, kar pride od zunaj, lahko trajno pomaga. Človek bi moral spet priti v stik s svojim bistvom, da bi lahko vzpostavil tok življenjske energije in tiste temeljne brezpogojne življenjske radosti. Ko je ta stik vzpostavljen, pa šele lahko greš v naravo in jo čutiš in ti to povratno krepi življenjsko energijo. Dokler imajo depresivci ta stik prekinjen ali zelo zelo oslabljen (z drugimi besedami niso v stiku s svojim pravim bistvom), narave sploh ne čutijo in jim zato čisto nič ne pomaga, če jih nekdo natera v hribe, oziroma tja sploh niso zmožni iti, ker nimajo energije za kaj takega. Čisto mogoče se mi zdi, da je motnja v količini določenih nevrotransmiterjev v možganih samo materialna posledica prekinjenega/zelo oslabljenega stika s svojim bistvom. Tega seveda nobene tablete ne bodo pozdravile, pa tudi to ne bo pomagalo, da depresivca napizdiš in ga nateraš v hribe. Kolikor sem videla, pomagajo pristopi, ki omogočajo zelo globinsko integracijo človekovega bitja in vključujejo tudi duhovni aspekt (npr. globinski psihoterapevtski pristopi, ki temeljijo na spoznanjih Pierrakosa in njgovih predhodnikov, pa tudi nekateri šamani znajo te povezave v globinah zelo dobro poštimat). No, potem je pa tukaj kajpak vzdrževanje notranje celovitosti - preventiva depresije, to je pa vsakodnevna dejavnost vsakega posameznika.

Kaj pa uboge mačke, ki so bile ob kosilo? Mogoče so tud one imele mladičke, ki lačni mijavkali za vogalom... S sentimentalnostjo v naravi ne prideš nikamor, če imaš naravo rada in ji hočeš dobro, pusti divje živali pri miru! Tud njihova smrt je del naravnih ciklov in ima v tem svoj pomen.