Iknee

Prosim, navedi ta dejstva, me ful zanimajo te razlike. Jaz sem navedla dokazane podobnosti, ti pa še vedno nisi navedla, v čem se manj degenerirane pasme tako zelo razlikujejo od volkov - razen seveda v neposrednem konkretnem odnosu do čoveka. Toda če človeka zamenjaš z alfa samcem/samico v tropu boš našla zelo veliko podobnosti. O tem govorim. In o tem, da s selektivno vzrejo in z vzgojo lahko samo selekcioniraš in do neke mere preoblikuješ genetsko pogojene vzorce vedenja, (ki glede na izvor psa ne morejo biti nikakršni drugačni kot volčji) ne moreš jih pa v temeljih in bistveno spremeniti! Kljub vsemu gre še vedno za vrsto Canis lupus. Kar se pa dlake tiče: podlanka ima poglavitno vlogo pri izolaciji in ostaja dejstvo, da psi podlanko poleti v veliki meri odvržejo, zato tvoja razlaga, da izolacijska sposobnost kožuha psa poleti varuje pred vročino ne drži, sicer se ta prilagoditev v evoluciji ne bi obnesla - psi bi ohranili podlanko tudi poleti. Sicer se ne bi pregovarjala o tem, ampak tu se lepo vidi, da celo tistim, ki se veliko ukvarjajo s psi, manjka znanja iz fiziologije živali, učenja iz opazovanja narave pa tudi. Zato tudi takoimenovani strokovnjaki za pse, ki nimajo znanja iz biologije, včasih udarijo mimo. lastniki eskimskih psov pa bodo seveda navedli vse mogoče za lase privlečene izgovore, da se jim ne bi bilo treba soočiti z dejstvom, da njihov pes pač spada v eskimske in ne njihove roke.

Zato, ker ima ta vedenjski vzorec prirojen. Ostali volkovi vzamejo za alfo tistega, ki pokaže največjo moč in sposobnosti, ne pa kar a priori. Zato imajo tisti lastniki, ki svojega psa ne uspejo prepričati v svojo avtoriteto, z njim velike probleme, pes se bo namreč sam postavil na mesto alfa osebka in ne bo hotel ubogati, lahko pa do lastnika celo kaže znake nadvladovanja z agresivnostjo (ne tako redko pri pasmah, ki sem jih omenila). Udomačevanje je sicer kompleksen proces, jasno, da volk ne vzame človeka za alfo takoj, ko ga zagleda, ampak skozi postopen proces. Za popolno udomačitev pa je seveda potrebnih več generacij. V izjavi je bil mišljen ta prirojen vedenjski vzorec, ki je OSNOVA (NE PA EDINO!) za udomačitev.

Zarad boljše preglednosti sem oštevilčila tvoje stavke iz citata. Zdaj pa iskreno: A se ti zdi, da prvi in drugi odstavek spadata skupaj?? Meni se zdi, da tukaj nekaj hudo ne štima! Če se nam zgodi nekaj hudega (in odhod staršev je za petletnega otroka nekaj zelo hudega, počutil se bo neskončno zapuščenega), smo žalostni in to z razumom nima veze! Lahko pa razum naredi nekaj: če človek (tudi ali še posebno otrok) nagonsko začuti, da je žalost tako velika, da bi ga lahko pokopala, jo spravi iz zavesti tako, da jo prekrije z neko racionalno razlago ("Vzela sem za gotovo!"), toda ta žalost je še vedno v tebi, čustvena energija je pač energija in nobena se ne more kar izničiti, lahko se samo pretvori. Dokler jo imaš zamrznjeno v podzavesti, pa se ne more pretvoriti, ampak te drži v nekem notranje prestrašenem zakrčenem stanju. Odtod tudi čustvena otopelost. Tudi mame ne boš mogla izpustiti, dokler ne boš izjokala te žalosti in v življenju te bo še naprej nekaj držalo nazaj in oviralo tvoje odnose s partnerji. Povedala ti bom še nekaj zelo osebnega: Ko je mojo štiriletno hčerko zapustil njen očka, je bilo strašno. Poskušala sem ji pojasniti, jo prepričati, da jo bo še obiskal, pa ni čisto nič pomagalo. Ob večerih je kričala od bolečine in žalosti. Očka, očka, očka, moj očka... Ni mi preostalo drugega, kot da sem jo držala v naročju, jo stiskala k sebi in požirala svoje solze... Na trenutke sem se bala, da ji bo počil srček... Še nikoli v življenju nisem bila tako od blizu priča tako neizmerni bolečini. Ne, Jasmina, ne boš me prepričala, da je šlo pri tebi kar zlahka. Takrat ti je moralo biti enako hudo, kot moji mali, verjetno pa še huje, saj sta odšla oba. Moja deklica je lahko jokala in kričala, ker je imela mamico, ki jo držala v naročju, ti pa si v tistem trenutku imela samo sebe. Morala si biti zelo močna, morala si zdržati, nisi si smela privoščiti doživeti tako hude žalosti. In si jo z občudovanja vredno močjo razuma male petletne deklice pokopala globoko v podzavest, na varno, tja, kjer te ni mogla ogrožati. Ti veš, kako se to naredi, veš kako človek dvigne glavo in gre naprej. Sam. To je velika moč. Toda cena za to je tudi ogromna: tvoja odrezana in zamrznjena žalost. A veš, kaj naredijo nekatere volkulje, ko se ujamejo v past? Odgriznejo si nogo. Potem so brez noge, ampak preživijo. Nekaj podobnega si ti naredila z žalostjo.

Jaz tudi, pa ne glih zarad mormonov. (že bila tam in je res ful lepa in zanimiva dežela, priporočam) Sicer pa hvala obema za odgovore, lahko bi pravzaprav pobarala tud to prijateljico - sem jo že, ampak mi je odgovorila, kot bi odrecitirala en posnetek v svoji glavi. na mal bolj provokativna vprašanja se je pa samo vzvišeno umaknila. To mi je sumljivo, ampak, kaj čmo... takole se pač obrnila.

Mene pa firbec, kaj je z Mormoni. Imam prijateljico, ki se jim je pridružila in v par letih je razvila nekakšen fanatizem in neko "dobrohotno" pokroviteljsko vzvišenost nad tistimi, ki "ne pripadajo družini". Se mi zdi, da s takim odnosom prijateljstvo kmalu ne bo več možno, ker se meni te trapaste vzvišenosti ne da več prenašati. Včasih sem mislila, da je to še ena od mnogih krščanskih Cerkva, zdaj pa se mi zdi, da v precej pogledih funkcionirajo kot sekta. Kolikor vem, izvirajo iz Utaha s središčem v Salt lake Cityju, imajo pa takoimenovane templje (velike, impozantne cerkvene zgradbe) v različnih državah, tudi v Ljubljani (tam njihova cerkev niti ni pretirano velika). Še nekaj me je zelo zmotilo pri njih: sodelovali so namreč pri takoimenovani kraji indijanskih otrok, ko so v povezavi z ameriško administracijo jemali otroke indijanskim staršem in jih "posvajali" z namenom, da bi jih asimilirali in jih vzgojili v člane mormonske skupnosti. Ali kdo ve kaj več o njih, kakšne osebne izkušnje morda?

Motiš se. Volk in pes sta v tesnem sorodstvu, ni res, da imata skupnega prednika, ampak pripadata isti vrsti Canis lupus, pes Canis lupus familiaris je podvrsta volka, neposredni prednik psa je kar sivi volk. Pes se lahko z volkom pari in potomci so plodni, kar v primeru, da imata dve vrsti le skupnega prednika, ni mogoče. Sodobne genetske raziskave so odkrile zelo visoko stopnjo sorodnosti med volkom in nekaterimi pasmami psov, med njimi je tudi omenjeni husky. V resnici je med huskyjem in volkom neprimerno več podobnosti kot razlik. Bom opisala raje razlike, ker je podobnosti toliko, da bi skoraj lahko opisala kar celotnega psa huskyja oz. malamuta ali volka. Volk ima močnejšo konstitucijo, večje šape, daljši in močnejši gobec, zobna formula je enaka, le da ima volk daljše in močnejše podočnike, volk ima značilne rumene oči. To pa je tudi skoraj vse (mogoče sem kako malenkost pozabila). Zgradba notranjih organov, prebavni trakt in encimi so enaki. Tudi raziskave vedenja in socialnih značilnosti so potrdile visoko stopnjo podobnosti, celo pri čustvovanju in komunikaciji je pri psih in volkovih ogromno podobnosti. Zato je razumevanje življenja volka in socialne strukture tropa ter medsebojnih odnosov volkov v tropu je zelo koristno za ustrezno ravnanje s psi kot je husky. Ravno socialna struktura tropa je bila tista, ki je pripomogla k udomačitvi psa - volk je pri udomačitvi nagonsko priznal človeku mesto alfa samca/samice in se podredil. Husky, ki uide gospodarju, se bo začel obnašati zelo podobno kot volk brez tropa, če uide več huskyjev, pa bodo lovili podobno kot trop volkov, čeprav verjetno ne bodo dosegli tako visoko urejene in funkcionalne socialne strukture kot jo ima volčji trop. Volk je dolgoprogaš in na dan preteče na desetine kilometrov (okrog osemdeset kilometrov na dan za volka ni nič nenavadnega. Tudi organizem psov, ki so v tesnem sorodstvu z volkovi, je prilagojen na tek na dolge razdalje in to pes za svoje normalno psiho-fizično stanje tudi potrebuje. Damski sprehod na vrvici v mestni park seveda niti približno ni to, kar tak pes potrebuje, tak pes rabi kakih deset kilometrov teka na dan (kar si tudi ti napisala). Husky je pes, prilagojen na hladno podnebje in čeprav imata oba, husky in sivi volk, sorazmerno veliko toleranco glede podnebja, vendarle huskyju veliko bolj ustreza hladno podnebje. V Ribčevem Lazu v Bohinju so imeli samojeda, ki jo je v poletnih dneh dopoldne sam mahnil na Kredarico (dobrih 1600m višinske razlike je prešibal v dveh urah), se tam ulegel v kotanjo s snegom in se hladil do poznega popoldneva, potem pa se vrnil domov v dolino jest in mal pocrkljat. Pa ne mi rečt, da tak pes ni revež sredi poletno razgretega asfalta kake Ljubljane! Kar se pa izolacije tiče pa stvari niso tako preproste, da bi bil debel kožuh dober tudi za poletno vročino (mimogrede - poskusi sredi poletja hoditi naokrog v zimskem kožuhu ). Toplokrvnim živalim je namreč pri temperaturah, ki so blizu naše telesne temperature, vroče zato, ker se toplota, ki jo proizvajamo sami pri mišičnem delu in metabolnih procesih ne more odvajati v okolico, pregrevamo se torej od znotraj, ne od zunaj. Topel kožuh nam v takem primeru škodi, ker kot izolacijska obloga preprečuje odvajanje naše telesne toplote, enako je pri psih. Teoretično bi debel kožuh prišel do pomena, ki ga omenjaš, šele pri višjih temperaturah, ko bi se pregrevali od zunaj, hkrati pa bi popolnoma mirovali in zelo znižali stopnjo metabolizma, tako da bi za odvajanje notranje toplote zadostovale odkrite površine, kjer se znojimo (pri psih ustna sluznica in koža na šapah). Eskimski psom zato v našem podnebju poleti kožuh ne koristi. Sicer pa imajo vsi psi prilagoditev na poletje tako, da izgubijo gosto podlanko - zakaj bi jo sicer odvrgli, če bi jim koristila kot izolacija? Seveda so lahko poslušni, saj volkovi v tropu tudi zelo upoštevajo alfa samca in samico. Huskyji so znani kot neposlušni psi samo zato, ker lastniki ne vedo, kako je treba z njimi ravnat. Ponavljam, husky je še blizu volku in če se do njega dosledno ne vedeš tako, da te sprejme na mesto alfa volka, potem se bo on sam imel za alfa volka in te ne bo j... pet posto. Če te sprejme na mesto alfa samca in to mesto tudi vzdržuješ in tudi sicer skrbiš za psa tako, kot potrebuje (tek, ...) pa 100% odpoklic ni nič presenetljivega. V šolanju huskyjev je veliko razumevanja tega, kako delujejo volkovi. Se zelo strinjam. Najbolj enostavno bi bilo pa pustiti eskimske pse tam, kamor v resnici spadajo, ampak to žal ne gre, ker smo tud odrasli ljudje otročji pa hočmo glih tisto igračko, ki nam najmanj pripada.

Ko je bil že govor o zastrupitvah. Moja bližnja sorodnica se (nepoklicno - torej brez plačila) ukvarja z reševanjem izpod ruševin in z iskanjem pogrešanih oseb s svojimi labradorkami, ki jih tudi šola za to dejavnost, je tudi že blizu dvajset let v republiški reševalni ekipi. Ima pa tudi vikend v precej "nobel" slovenskemu kraju. S svojo prejšnjo labradorko, odlično reševalko v najboljših letih, ki je do tistega usodnega dne našla že več pogrešanih, sta se odpravili na obisk k sosedu. Psička je naredila krog po njegovi trati, kjer je bila skoraj kot doma, našla kos tunine in jo pojedla. Naslednji dan je umrla v hudih mukah. Izkazalo se je, da je zastrupljeno tunino nastavil nek pokvarjenec iz istega vikend naselja, ki mu je šel na živce maček tega soseda. Idiot je pa zastrupil enega najboljših reševalnih psov v Sloveniji! To sicer zdaj nima veze s tem dogodkom - pobeglih psov se po gozdovih ne sme več šicati. Treba je identificirati lastnika in ga prijaviti, isto velja za škodo na drobnici, če je sum na psa. To je tudi čist prav. Kam pa pridemo, če bi vsak po lastni presoji kar šical in zastrupljal. Je pa veliko ljudi od narave tako odtujenih, da svojih živali v resnici sploh ne poznajo, ne vedo, kaj potrebujejo (in česa ne, pa jim v dobri veri, ker sodijo po svojih človeških potrebah, vsiljujejo!). Nekateri lastniki psov pozabljajo, da imajo določene pasme (malamuti, huskyji, nekateri ovčarji...) v sebi še precej volčjega in to niso hišni ljubljenčki ampak delovni psi, ki rabijo določene življenjske pogoje (ogromno gibanja, ki ga lahko dobijo le pri vsakodnevnem ovčarskem oz. vlečnem delu ali dolgotrajnem teku, nikakor pa ne ob sprehodu na vrvici v bližnji mestni park!) in poznavalsko vzgojo. Kar strese me, ko vidim kako damico, ki sredi poletne vročine pelje svojega huskyja na vrvici v Tivoli. Ko jo takemu huskyju lepega dne končno uspe pobrisati neprimernim lastnikom in sprosti svoje naravne nagone, je pa seveda grozno. Huskyji in malamuti so dobesedno eskimski psi in tja tudi spadajo.

Ne, s tem se pa niti slučajno ne strinjam. To rabijo na prvem mestu tisti, ki delajo programsko opremo za računovodstva in seveda računovodski servisi, ker je to njihov posel. Podjetnik pa mora najprej nekaj ustvariti, torej mora v prvi vrsti poznati svojo stroko in svoj posel, sicer ne bo ničesar, kar bi lahko dal državi. Potem je pa na vrsti izbira dobrega računovodskega tima ali servisa, torej kompetentnih ljudi, s katerimi se redno sestaja in pregleduje finančni del poslovanja. Izbira računalniškega programa je tu precej postranskega pomena - noben računalniški program ne bo naredil dobrega podjetnika/podjetja, niti ne more nadomestiti sposobnega finančnega strokovnjaka, lahko pa je v pomoč pri delu in lahko omogoča prihranek časa. Ok, razumem, da hočeš nekaj prodati oz. izboljšati svoj izdelek, ampak daj, no, ne s tako trapastimi parolami, sicer boš kvečjemu odgnal potencialne interesente.

Razumem. Ampak, veš, saj ne gre za to, da bi objokovala svoje otroštvo in ga uporabljala za izgovor za sedanje stanje. Zelo fajn, da tega alibija nočeš vzeti. To je zdaj mal težko spravit v racionalni okvir in na papir, ker gre za čustven proces, ampak bom poskusila. Ko podoživiš travmatične občutke in čustva iz otroštva, izkusiš sebe v celoti, se sprejmeš in potolažiš, si odpustiš in sprejmeš tudi druge - res globinsko, ne zato, ker "tako mora biti". Ker so to podzavestne vsebine, ti je brez dobrega vodstva in posebnih pristopov to zelo težko, skoraj nemogoče doseči. So sicer situacije, ko te stvari spontano privrejo na dan in jih lahko predelaš, lahko pa so tako hude, da se jih ustrašiš in se kot školjka spret zapreš za svoje obrambne zidove. Tarnanje je brez zveze, imaš čist prav. Jokanje je pa nekaj drugega. Solze so enako dragocene kot katerikoli del našega bitja. Pomagajo nam, da se očistimo hudih stvari. Ti kar jokaj, tako dolgo, dokler bo treba. Ko boš enkrat podrla jezove, se ti bo mogoče zdelo, da ni solzam ne konca ne kraja in boš takole sedela ob reki in jokala in jokala... do konca življenja. Ampak enkrat boš izjokala in potem ne boš več rabila graditi zidov in jezov in boš lahko svoji reki življenja res lahko pustila svobodno teči. In šele takrat bo tvoj moto "Do what do willt!" zares prišel do veljave. Deklica, ti imaš v sebi ogromno ledeno kepo žalosti, ki te bremeni in vleče k tlom. Enkrat jo je treba začeti tajati, samo za to gre. Vse ostalo bo postopoma že steklo na svoje mesto, brez skrbi

Zlitje svetom in jazom je zelo globoka izkušnja; če se je dogajalo na površini, potem pač to ni bilo TO. Lahko pa je bilo doživetje res TO, ampak ga ti interpretiraš narobe kot nekaj "preveč na površini". Dokler človek v globinah ne uredi stvari, se mu namreč vedno znova dogaja točno to, kar se zgodilo tebi: kljub intenzivnim in globokim doživetjem svojega pravega bitja, ga vedno znova ga zabriše ven in k tlom, dokler končno ne dojame, da ni bližnjic. Glas notranjega bitja ne sodi, odobrava ali ne odobrava. Glas svojega avtentičnega notranjega bitja pa ljudje zamenjujejo z glasom ponotranjenega nadzorujočega Starša (ali kake druge avtoritete), slednji se namreč tudi oglaša kot notranji glas. Ta je tisti, ki sodi naša (ne)dejanja, priganja, odobrava ali ne odobrava. In ves čas trdim, da v mojem otroštvu ni bilo nič travmatičnega, vi pa vlečete vodo na svoj mlin. Lahko bi kaj našla. Lahko bi me kaj zdrmalo če sem res tako občutljiva duša. Ampak to bi bil še zmeraj samo alibi, nekaj na kar se lahko izgovarjaš. In lahko se izgovarjaš na karkoli, stanja ne popravi in samopodobe tudi ne. Pa naj se sliši še tako preprosto. Da nisi ti mal narobe interpretirala Sanjo Rozman in jo jemlješ kot alibi za svojo lenobo in izogibanje bolečim, a zdravilnim korakom? Daj, še enkrat preberi in se res poglobi v celotno knjigo. Neumno je ocenjevati in zviška gledati neko pot, še preden si sploh resno začela hoditi po katerikoli poti resne spremembe. Skromnost je pomembna duhovna vrlina in KLJUČNA osebnostna lastnost, če hočeš sploh karkoli spremeniti v svojem življenju. OK, pač (še) nisi pripravljena na zdravljenje bolečih čustev, narobe je samo to, da zviška gledaš na to. Vzvišenost pa ni znamenje kake notranje moči, ampak je le obramba pred bolečimi čustvi. 6 mesecev 8 ur na dan?? A nam lahko zaupaš, kaj si pa počela teh 6 mesecev osem ur na dan, da si prišla do bistva vsega in zdaj ne rabiš več študirati kako in kaj? To je namreč zelo malo časa za te vrste življenjska spoznanja. In če si doumela, kaj je tvoje bistvo in tvoja resnica, zakaj zaboga pa se greš tole pisarjenje po tem forumu??? Saj nismo mi prišli trkat na tvoja vrata kot nekakšni misijonarji, ti si prišla in nas prosila za pomoč! Če človek prosi za pomoč in jo tudi dobi, pa čeprav ni točno to, kar je hotel, se spodobi, da vzame, kar rabi, ostalo pa pusti in se lepo zahvali. Nič ti ne vsiljujemo. V življenju je še toliko lepega in zanimivega, da res nimam nobenega namena tratiti časa in energije za to, da bi nekomu nekaj vsiljevala. Če kdo vpraša za nasvet, mu ga dam. Če mu ni všeč, pa naj ga pusti. Aha, naprej si sodila in sesuvala samo sebe, zdaj pa si v fazi sojenja in sesuvanja drugih, kmalu boš pa spet sesuvala sebe in potem spet druge... Vrtiš se v krogu, nikamor se nisi premaknila, gospa Samospoštovana. :xx!: Ko ne boš več hodila v hribe zato, da boš od zgoraj zrla na vso svinjarijo, bodo hribi šele dobili tisto zdravilno moč, ki je res velika. Tista svinjarija ni v dolini ampak je v tebi in jo boš kar lepo s sabo odnesla . Če boš takole zviška gledala na svet, pa ti bodo preprosti ljudje preprosto dali brco v rit.

Ja,moji vtisi so bili v glavnem tud taki, sicer pa med sabo ful tekmujejo in to zelo onemogoča dobro prijateljstvo. Saj v glavnem znajo bit kar prijazni, ampak kakšna pristna toplina in človeška širina je pa redka. Men tud Amerika ni glih država, kje bi blo fajn za živet. Sploh pa ne v časih, ko sistemu začne škripat ali se pa zgodi kaka resna težava - kar spomnite se, kako je blo ob tistem tornadu - mislim, da je bil Katrina - nobene solidarnosti, nobene skupne akcije, samo brutalna egoistična tekma za preživetje in to je situacijo, ki bi taka država morala izpeljati z veliko manj trpljenja in škode, še bistveno poslabšalo. BTW Pred leti mi je bil zanimiv komentar moje matke, ki je še v časih Juge službeno hodila po več mesecev tako v ZDA kot v takrat seveda še čist komunistično Sovjetsko zvezo: "Saj v Ameriki imajo pa ljudje bolj oprane možgane kot v Sovjetski zvezi!"

kok si pa to dobr napisou A ti je to tvoj ego pršepnu? Če je to tko - a mi zaupaš, kje človk lahko dobi en tak ego, a ga sam vzrediš?

kadar je res kriza, je edino, kar je res kaj vredno kos zemlje, kjer si lahko pridelaš hrano in pa praktično znanje, kako si sam narediš to in ono. Lovske sposobnosti znajo prit tud prav, sploh če maš premal zemlje, si še zmeraj lahko raubšic (sploh z lokom, ker zna v krizi tud nabojev za puše zmankat). V naši vasi starejši še zmeraj pomnijo, kako so v časih med in po vojni raubšical, da so imel kej za jest. (jest mam na podstrešju spravljeno eno dobro lovsko pušo, pa nekaj kišt nabojev pa zraven še en dober lok in zalogo puščic, zraven pa še eno dobro ročno drvarsko žago, za vsak primer če ne bo bencina za motorko, zraven mam pa še en mošnjiček s coprnijami, ki odganjajo slabo - eto. Ne, zlata in srebra pa nimam.)

ptiči letajo po zraku, ribe plavajo v vodi

Ne, to res nima nobenega smisla. Sploh je pa veliko bolj pomembno, da si tam, kjer si iskreno in si ne domišljaš, da si kje drugje, kot pa nekakšni dosežki. Začutenje svojega bistva je za vsakega človeka unikatno in ni povezano z nobenimi dosežki in zadovoljstvom s samim seboj, je pa zelo ganljivo in povezano s spontanim občutkom globokega spoštovanja do življenja - seveda tudi svojega življenja. To ti pripovedujem samo zato, da boš malo lažje ločila občutke zadovoljstva zaradi lastne storilnosti od občutenja svojega pravega bistva, ki nima veze s tem, kaj si dobega storila zase. Saj ravno v tem je keč. Otrok, ki so ga starši zapuščali (pri čemer je razlog začasnega zapuščanja popolnoma nebistven - lahko bi bili tudi vojni izgnanci in sami žrtve, pa bi otroki globoko v sebi utrpel zelo podobno travmo) ima globoko v sebi občutek, da se je to zgodilo zato, ker ni bil dovolj dober in to nima z razumskim dojemanjem nobene veze, ker gre za čustveno reč. Potem si poskuša njihovo ljubezen prislužiti in si zgradi prepričanje, da če bo dovolj dober ("dvignem svojo leno rit", "poskrbim za druge", "sem superodličnjakinja", "vsak dan pretečem petnajst km +" ... you name it) potem me bodo pa imeli tako radi, da ne bodo nikoli odšli in me bodo videli in potrdili moje bistvo. Ampak potrdijo pa skozi dejanje, krog se sklene in otrok počasi začne izgubljati občutek zase. Tako nekako. Ampak razumsko razlaga vsega tega ti ne bo kaj prida koristila, mogoče samo v tem smislu, da DOPUŠČAŠ nekaj takega, ne pa da vzameš za gotovo. Ko boš to dopustila, obarmba pred bolečimi čustvi ne bo več tako močna in šele ko boš svoje otroštvo čustveno podoživela in predelala, se boš lahko v celoti čutila, sprejemala in spoštovala. Imaš popolnoma prav, ne gre za razumevanje in za slepo verjetje tega, kar ti tukaj "nakladamo". Gre za tvoje lastno čutenje. Vse, kar tukaj poskušamo, je to, da bi ti malo pomagali razrahljati tvoje obrambe in maske. Pa še to samo zato, ker smo nekaj podobnega (vsaj jaz) že prehodili. Tudi občutek osamljenosti izvira iz ločenosti od svojega bitja, ne od zunanjih okoliščin/drugih ljudi. Zna biti še huje, bodi pripravljena, ampak saj boš šla skozi to , in ko boš dobila tisti globinski občutek zase, ne boš več sama/osamljena. So stvari, ki jim moramo izpeljati sami in so stvari, ki jih izpeljemo skupaj z drugimi, to velja zate in zame in za vsa druga bitja... Sicer pa je narava vedno tam tudi zate, Sonce pa itak sije na vse ljudi enako...

K intuciji bi dala še pojav, ko človek dobi celosten uvid v nekaj, lahko kot sliko nečesa, kar te lahko zelo preseneti, ker nima nič s tvojo siceršnjo zavestno predstavo o tem. Kot bi obstajal nek intuitivni kanal, po katerem prihajajo informacije, ne da bi jih prej zavestno obdelali. Kakšno vlogo ima pri tem procesiranje našega uma, pa ne vem, se mi zdi, da tega nihče ne ve (skrivnosti gozda ), lahko da celo zelo majhno in mogoče dobimo preko intucije tudi celostno sliko, ne da bi jo um v nezavednem delu moral šele sestaviti. Mislim, da je to, ali ima nekdo dobro ali slabo intucijo precej odvisno od tega, koliko ji sploh zaupa. Zavestno namreč ljudje pogosto ovržemo intuitivne prebliske, ker se sploh ne ujemajo z našimi prepričanji (no pa smo nazaj pri prepričanjih) in se nam zdijo kr neki ali se jih pa celo ustrašimo. In se pogosto izkaže, da je bilo v tistem intuitivnem preblisku več realnosti, kot v naši zavestni predstavi. Če intuitivne prebliske dolga leta potlačujemo in zanemarjamo, bodo otopeli; veliko ljudi, ki dajejo analitičnemu umu absolutno prednost, ima intuicijo čisto zatrto. Ni pa to, kar se v naši zavesti pojavi na podoben način kot intuicija vedno res intuicija, lahko so tudi potlačene vsebine, strahovi, odrazi čustvenih kompleksov etc., ki v določenih okoliščinah pridejo iz podzavesti. Te zadeve so lahko precej odbite in zavajajoče, zato se je dobro naučiti zavestno prepoznavati razliko med enim in drugim.

Seveda je možna taka simpl razlaga: laž. Tvoje pravo bitje je pa v globinah. Če ga hočeš, moraš tja. Ampak mi seveda ne verjameš in tako je tudi prav. Vsak lahko le sam pride do samega sebe. Če pa komu te besede pomagajo k temu, da se napoti v globine, je pa ta post dosegel namen. Je pa tko, da je pot v globine dolga in težka, so ljudje, ki se napotijo tja in so taki, ki se jim ne ljubi. Kam se boš uvrstila, je pa seveda samo tvoja odločitev in jaz seveda tu nimam nobenega vpliva.

Jasmina se globoko v sebi boji, da ni dovolj dobra za svoje starše. Ne za kogarkoli drugega, ampak za svoje starše. To za majhnega otroka ni majhen strah ampak je smrten strah, ker je preživetveno odvisen od svojih staršev (tako fizično kot čustveno). Ta strah tiči globoko v nezavednem čustvenem bitju in ima močan vpliv na vse življenje: onemogoča pravo samospoštovanje, odločilno vpliva na izbiro partnerjev, sili v razna zasvojenska vedenja in so-odvisniške odnose... Tega strahu si še odrasel ne upaš niti pogledati, kaj šele podoživeti in zato gradiš en obrambni zid za drugim od tistega "moje otroštvo je bilo lepo" naprej. Do tega prastrahu pa ne moreš z razumom, do njega lahko prideš le neposredno preko čustvenega kanala, potem, ko padejo obrambni zidovi. Jasmina, tvoje pravo bitje je skrito za vsemi temi obrambnimi zidovi, prav tam je, kjer je ta pra-strah. Zato svoje bitje tako slabo čutiš in se počutiš izgubljeno, zato nimaš pravega samospoštovanja in zato ne čutiš svojih mej in dovoliš, da ti jih drugi prestopajo.

To drži in je tud fajn napisano! Obstaja pa v zvezi s tem ena past za Jasmino. Samospoštovanje oz. spoštovanje do življenja (kar je v bistvu eno in isto - eno brez drugega sploh ne gre) je namreč nekaj, kar prihaja iz globin človekovega bitja in preseva njegovo fizično, čustveno, mentalno in duhovno bitje. Lahko prebereš stavek moraš se spoštovati in si rečeš "Ja, vredna sem spoštovanja in od zdaj naprej se spoštujem in skrbim zase!" Lahko si je ustvariti mentalno predstavo (ali prepričanje) o tem, da se spoštuješ. Ampak to ni TO, to je samo še ena maska, ki se ji reče "ga. Samospoštovana". In veš, kako se to vidi na zunaj? To je ena baba, ki leta iz enega masažnega salona v drugega, se udeležuje takih in onakih delavnic, je samo superzdravo hrano... in vsakemu, ki ima pet minut časa teži, kako se je treba spoštovati in skrbeti zase, če pa jo kdo slučajno malce ovira pri njenih samospoštujočih se dejavnostih oz. ji pove, da je ena Narciska, bo odreagirala zelo agresivno ali pa vzvišeno. Do tistega pravega samospoštovanja, ki izvira iz tvojih globin, boš morala pa iti zelo zelo globoko... Do tja vodi več poti, nobena pa ni kratka in lahka in vmes boš morala skozi zelo temno noč duše ... Srečno pot, Ženska!

In da si prepričan, da je to biskvit (pa če je ratou al pa ne)

da postaneš Jasmina je dooolga pot. Ne meri se v tednih ampak letih ali življenjih (dolžina je odvisna od tega, kako hitro razdiraš obrambne zidove oz. maske, za katere si skrila Jasmino.) Ko boš že nekje blizu Jasmine, boš sprevidela, da pri Ruglju ni point v vlogah, ki naj bi jih ženske igrale, ampak v provokaciji, ki pomaga razdirati maske. (in seveda ne trdim, da moški nimajo mask, ampak tukaj je govor o Yasmini in njenih/naših babjih maskah). BTW: Secirator, dobro ti gre! (Jasmina pa to dobro ve! (Yasmina pa še ne zmeraj ))

Tipično za Anglote. Najprej naselijo zajce, pa ne pomotoma, ampak sam zato, da bi naredil Avstralijo bolj angleško . je gospoda pogrešala lov na divje zajce namreč, potem so se pa kajpada zajci množil ko zajci (gospoda pa hvalabogu ne, ker bi sicer imel še en hujši problem) in jih je blo kar naenkrat preveč. In za to traparijo kajpada nihče ni pristal v zaporu. Potem pa pride en Jugović in hopla v ćuzo!

Kaj pa, če nimaš prepričanj? A lahko vse al ne moreš nič - mal drugač: a si bog al pa si mogoč kar mrtev oz te sploh ni več? Vidiš, tale prepričanja niso kr tko (kar pa ne pomen, da babe ne tarejo lanu , če so prepričane, da tko treba )

A, ja, pa še tole mi je prišlo na misel: vidve s taščo sta pravzaprav en zelo "fajn" tandem, ki preprečuje temule maminemu/Yasmininemu sinku, da bi končno odrasel. Bolje v tem skoraj ne bi mogli sodelovati!

To, da ne trpi in se zamisli pa ne bo šlo v enem loncu. A poznaš koga, ki bi se zamislil nad samim sabo takrat, ko se ima fajn? Če hočeš, da se zamisli, mu moraš privoščiti eno dobro dozo trpljenja, če hočeš, da se ima fajn, naj se ti pa še kar smili in ga kar hitro pokliči nazaj in mu še naprej špilaj hotel s petimi zvezdicami in vsem kar še hoče, pa ne more dobit niti v hotelu. Sam veš, v resnici je tako, da kadar hočeš nekomu zares pomagati, moraš najprej nehati igrati vlogo Marije Pomočnice ali Dobrosrčne. Šele takrat ga boš tud vsaj približno razumela.