-
Št. objav
2.794 -
Član od
-
Zadnji obisk
-
Zmagovalni dnevi
160
Vrsta vsebine
Profili
Forumi
Koledar
Blogi
Vse kar je objavil/a Iknee
-
http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_question.gif Kaj zaboga naj bi pa to pomenilo??? Slovenija da je kraljevina?? Al se Kristini sanja,al pa jaz živim nekje tako visok v hribih, da novice iz doline ne uspejo prit do mene in nimam pojma o tem,v kakšni državi sploh živim. Povejte mi, prosim, a je to naša slovenska Marička al je mogoče uvožena, al pa, bognedaj, nam vlada tuja kraljevina s tujo kraljico? A bom morala zdaj tej Mariji tud kakšen davek plačat - kot na primer vsako deseto ovco (po dve volku, po eno pa Mariji, pa še eno na žrtveni oltar za plodno leto in ravno prav dežja?)?
-
http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/em45.gif NIČ. (na temo "Kaj si pa o sebi mislite")
-
A za drugu polovinu seće mu se glava http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif
-
Tistole o doziranju ljubezni mi pa zelo čudno zveni - ne, sploh mi ne gre skupaj s starševstvom. Si ne predstavljam, da bi otroku dozirala ljubezen in tudi ne verjamem, da imaš lahko otroka preveč rad. Če si čustveno v redu starš, imaš otroka vsak trenutek na vso moč rad - takrat, ko ga trdo primeš, ko ne upošteva meja, ga nimaš prav nič manj rad kot takrat, ko ga tolažiš ali crkljaš zvečer ob pravljici. Otročka v maternici sem imela natanko enako rada, kot imam zdaj rada tega šestanjstletnega sina (z vsemi problemi in iskanji, ki spadajo k odraščanju vred. Strogost in doslednost je dobra reč pri postavljanju meja in navajanju na red in disciplino, in meje je treba postavljati otroku pač takrat, ko jih krši, se pravi takrat, ko po svoje zakorači v svojo okolico. Če dveletni mulček z žlico zajema špinačo in jo veselo meče naokrog po kuhinji, ga bolj trdo primeš za roko, da začuti mejo svojega obnašanja in mu vzameš žlico (pa čeprav se na vso moč dere in trese od svete jeze). Nobeno pojasnjevanje tu ni na mestu, zguba časa in energije, ker otrok meje začuti, ne pa intelektualno dojema. To je najbolj naravna in normalna lekcija. Ki pa mnogim modernim staršem danes ni jasna. Sem že doživela (pa ne samo enkrat), da se je mama smejala skupaj z otrokom in se ji je zdelo to otrokovo vedenje prisrčen izraz otrokove igrivosti in samozavesti in je bila prepričana, da otroku začneš postavljati meje šele takrat, ko jih lahko razume. To je pa pri takih starših in otrocih ob svetem nikoli. Vedno bolj se mi dozdeva, da otrok mej v resnici sploh nikoli ne dojame intelektualno, pa tudi, če jih sicer dojame, jih redko upošteva, če jih ni že prej tudi občutil. Tako ali drugače jih mora začutiti v obliki neke vrste nelagodja ali težave, ja, lahko tudi bolečine. S tem seveda ne mislim, da bi starši otroku morali zadajati hudo bolečino v obliki pretepanja ali česa podobnega, ampak včasih mu je dobro dopustiti tudi kako bolečo lekcijo, bolečina ni a priori nekaj negativnega, je lahko dobra učiteljica. Pri vsem tem pa je ključnega pomena, da vse to postavljanje meja poteka po nekem naravnem smislu in občutku, glede na otrokov karakter in energijo, predvsem pa v toku ljubezni do otroka. Sploh mi ni jasno, zakaj bi morala biti najprej strogost, šele potem pa ljubezen??
-
Moderna biokemija, molekularna biologija in genetika so postale prekomplicirane, da bi nekdo, ki ni iz tega foha, sploh kaj zares razumel (še tisti, ki smo iz foha, zares razumemo samo majhen del tega področja), zato je pa "znanost" postala eno fajn lovišče za raznorazne pametovalce in prodajalce megle. Omeniš DNA, pa še par pojmov, ki so blazno IN - antioksidanti, prosti radikali, pa neke čudežne molekule in hudo zveneče kemijske vezi, vse to dobro pomešaš in serviraš v obliki recepta za večno zdravje in lepoto. In se prodaja, če ne drugač pa se lahko delaš pametnega na kakem forumu.
-
Seveda imaš lahko prijatelje na različnih ravneh sposobnosti, zrelosti... Je pa tu vseeno bistvena razlika v odgovornosti. Odrasel je odgovoren za svoje življenje in svoje odločitve, otrok pa se tega šele uči, odgovornost je na starših in jo ti postopoma vedno več prepuščajo odraščajočemu otroku. Starši MORAJO biti otroku avtoritete, to otroci tudi potrebujejo, brez tega so zbegani, lahko tudi agresivni, nemirni, hiperaktivni. Mogoče v nekem obdobju izgleda, kot da so bolj zreli od vrstnikov, v odrasli dobi pa se pokažejo velike vrzeli v njihovi zrelosti, na nek način ostanejo nezreli. Nekateri starši, ki se imajo za moderne in dobre starše, so v bistvu sami nezreli in funkcionirajo na istem nivoju kot otrok, se ne zavedajo svoje starševske odgovornosti, odločitve kar prelagajo na otroka v smislu nekakšne demokratične vzgoje in partnerskega odnosa z otrokom. Za razliko od odnosa starš-otrok pa je prijateljstvo odnos dveh oseb na približno isti ravni kar se tiče odgovornosti.
-
Jaz priznam, da nimam pojma, zakaj sem tu. In tudi ne vem, zakaj je tu tista srna, ki mi je včeraj zvečer skakala pred avtom, da sem potem komaj zvozila tisti zasneženi klanec. No, preživeli sva kajpak obe in sem bila tega zelo vesela, mi pa ni nič bolj jasno zakaj sem tu. Me pa firbec (resno!), zakaj so tu tisti, ki to dobro vedo in kako zaboga so prišli do tega vedenja? Prosim, Moytsa, če lahko poveš, zakaj si tu in kako si to ugotovila?
-
Starši kot otrokovi prijatelji... otroci enakovredni odraslim... to so pojmi, ki se jih da razumeti tako ali drugače, lahko je to tudi zelo problematično in meji že na čustveno zlorabo otroka. Zame je prijateljstvo med dvema odraslima osebama v nekaterih bistvenih pogledih drugačno od tistega z otrokom. Gre predvsem za stopnjo odgovornosti v odnosu in s tem tudi odločanja, ki je med odraslima prijateljema na približno isti ravni, medtem ko od otroka tega seveda ne moreš pričakovati, on se tega šele počasi in postopoma uči in v tem smislu seveda ni in ne more biti enakovreden. Prav tako je lahko zelo problematično, če starši iz otroka naredijo svojega zaupnika in mu govorijo o svojih osebnih težavah. To je lahko za otroka prehudo čustveno breme. Nihče pri zdravi pameti ne bi desetletnemu otroku naložil naj nosi petdeset-kilsko vrečo cementa, in s čustvenimi bremeni je zelo podobno - ravno tako kot mora otrok fizično dozoreti za določene obremenitve, mora dozoreti tudi čustveno in mentalno. In v tem smislu otrok seveda ni enakovreden odraslim in je treba paziti, kaj mu govorimo in kako, seveda pa pri tem ni dobro prikrivati stvari, ki jih sam čuti in potrebuje pojasnilo in pogovor. Gre za to, da otroka niti ne podcenjujemo niti preobremenjujemo. Tu je potrebno veliko starševske zrelosti in občutka. Odrasli prijatelji si lahko pomagamo nositi tudi določena čustvena bremena, od otroka pa tega ne smemo pričakovati, čeprav nekateri starši, ki prisegajo na prijateljstvo z otrokom od otrok pričakujejo ravno to in otroke nehote zlorabljajo. Tisti del prijateljstva, ki se kaže kot spoštovanje in upoštevanje človeka (v enaki meri odraslega kot majhnega otroka - tu pa gre res za enakovrednost) v vsej njegovi enkratnosti in celovitosti, pa je seveda pomemben del kvalitetnega odnosa starša do svojega otroka.
-
Primerov neiskrenosti do sebe je cel kup, če se res dobro in malce globlje pogledaš, jih boš našla. En tak pogost primer je ustvarjanje iluzij o svojih lastnostih in zmogljivostih, lahko pozitivnih in tudi negativnih. So ljudje, ki globoko v sebi čutijo, da imajo neko sposobnost, a si je zlepa ne bodo priznali in se bodo sami pred sabo in navzven delali precej manj sposobne kot so v resnici. Ta neiskrenost je lahko tudi obrambni mehanizem, ki se je razvil že v otroštvu, ko so otroka njegovi bližnji zatirali. Lahko pa je seveda tudi obratno - človek se prepričuje, da je nečesa sposoben, čeprav v resnici ni - preprosto se noče soočiti z mejami svojih lastnih zmogljivosti. Neiskrenost je v tem, da nekje v globini svojega bitja človek čuti, da z njegovo predstavo o samem sebi nekaj ni v redu, vendar se ni pripravljen soočiti s tem in vztraja pri tej svoji predstavi. Tak primer neiskrenosti do samega sebe so tudi razne zasvojenosti. Zasvojenci so v prvi vrsti neiskreni do samih sebe, šele posledično so neiskreni do svoje okolice.
-
K je že glih govor o iskrenosti (btw nimam se glih za nevemkakšen vzor iskrenosti): če si kolikor tolk iskren do samega sebe, si že velik naredil (to je najtežji del iskrenosti)- potem si tud do drugih v glavnem kar iskren. Obstaja pa velika razlika med iskrenostjo in vtikanjem v stvari in težave drugih ljudi ali grobimi in žaljivimi komentarji pod krinko iskrenosti. Pa mislim, da ni treba kaj dosti več rečt o tem, večina dobro ve, o čem govorim.
-
??? A ja, a tko to gre pri ta "poštenih in iskrenih": Samo želeti si je treba, da ti ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti, pa jo že namesto tebe prevzame nekdo drug (po možnosti tisti, ki ni nič narobe naredil)??!!
-
Ja, Butl, zelo dobro si razumel, kaj sem mislila pod pojmoma starš in prijatelj, lahko rečem samo hvala, ker si s svojim postom zelo dobro dopolnil in pojasnil moje pisanje.
-
Enkrat sem se pogovarjala z enim (nemškim sicer, ampak to najbrž nima veze) pedagogom in je rekel, da je z otroki dobro začel delati takrat, ko je odložil šolsko znanje in navodila o vzgoji ob stran in se posvetil tistemu Hanziju, Gretchen... In sploh ne zastopim, zakaj naj bi majhen otrok spal v svoji postelji, čemu naj bi to služilo (mogoče prodaji otroških posteljic?). Normalno je, da se nebogljen mladič stisne k svoji mami in pri njej zaspi. Vsi moji otroci so spali v gnezdu in se je prav dobro obneslo. Sicer pa smo iz vzgoje naredili eno blazno komplicirano znanost, staršem pa nabili občutke krivde, če vsega tega ne obvladajo. V resnici je vzgoja v veliki meri stvar ene naravne logike in občutka. Je pa sodobna permisivna vzgoja naredila par kapitalnih kiksov, na katere je mogoče vredno opozoriti: - "starši naj bi bili otrokovi prijatelji" - to je ena velika oslarija, ki se ne obnese, lahko celo vodi v čustveno zasedanje in čustveno zlorabo otroka. Starši so starši, prijatelje pa si otrok izbira med svojimi vrstniki (bom mogoče malo kasneje kaj več o tem, zdajle nimam več časa) - "z otrokom se je treba pogajati" - kaj pa še, pogajaš se z nekom, ki ti je po kompetencah, izkušnjah in predvsem odgovornosti enak, ne pa z otrokom - " otroka v nič ne siliš, ampak mu skušaš razumsko dopovedati stvari" - deluje zelo redko, ni šans, da bi vzgoja lahko temeljila na tem, še slabše je pa to, da ga poskušaš zmanipulirati, da bo bo nekaj naredil, samo da bi se izognil temu, da udariš po mizi in rečeš, tako bo, ker sem jaz, ki sem bolj izkušen od tebe, tako rekel in basta. (tole zadnje so zlate očetove besede, ki si jih kar zapomni, ker ti bo tvoja mala enkrat zanje zelo hvaležna in te bo imela zato v lepem spominu - zato, ker rabi to, ne pa pogajanje in manipulacijo!)
-
Prepričanja glede zdravilcev, terapevtov itd...
Iknee je komentiral/a topic od Matjaž Bogdan v Duhovnost in osebna rast
Ene od najbolj pomembnih stvari, ki so temelj za vse ostalo, predvsem zdravje (govor je pač o zdravilcih) so POPOLNOMA ZASTONJ: Sonce, Bog in molitev za notranji mir. Pred nosom jih imamo, najboljši zdravilci so, ampak jih zlepa ne vzamemo. Notranji mir je sploh temelj za vse: rešitve za še tako zapleteno situacijo se pokažejo, ko vstopimo v to polje globokega miru, v tem polju se dogajajo takoimenovane "čudežne" ozdravitve ... in v to polje lahko gre vsak sam, sredstvo pa ni denar, ampak čisto navadna molitev, ki je popolnoma zastonj. -
Prepričanja glede zdravilcev, terapevtov itd...
Iknee je komentiral/a topic od Matjaž Bogdan v Duhovnost in osebna rast
Jah, Indijanci ... danes to večinoma deluje le še v zelo omejenem obsegu, ker se njihova tradicionalna skupnost ruši in spreminja. Sem bila priča, ko se je neka indijanska mama na glas pritoževala, da to, kar dandanes za svoje obrede zahtevajo medicine women (ene vrste šamanke), je pa že res too much - za obred prehoda deklice je vsaka od njih (za obred morajo biti pa štiri) zahtevala od dekletove družine po en nov šivalni stroj, še malo, pa bodo zahtevale po nekaj sto zelencev. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif To, kar opisuješ, je verjetno nekoč res delovalo v tem smislu, mislim pa, da je to možno le v manjših skupnostih, kjer so socialni odnosi bolj neposredni in produkcijski odnosi sorazmerno preprosti. -
Joj, kakšen luksus, spati takrat, ko ti zapaše, pa čeprav je to ob čudnih terminih!
-
Zakaj bi odraslega in zrelega človeka motili starši? Itak pa naša generacija ni na področju duhovnosti odkrila ničesar, česar niso vedeli že časa Kristusa in prej... starokopitnost je tu precej neumesten pojem, razen, če si domišljaš da je vsa modrost na tvojem zelniku zrasla? (Poleg tega pa utegnejo starši še prav imeti) Sicer pa, če se vrnemo na izhodiščno temo, mislim, da se duhovnosti ne uči iz knjig. Duhovnost je del življenja. To je približno tako, kot če bi se hoje v hribe hotel naučiti iz knjig. V hribe (v duhovni svet) enostavno greš. Lahko z vodnikom ali pa sam. In prepiranje o tem, kateri vodnik in kateri hrib je boljši, je popolnoma brez zveze. Vsakemu nekaj ustreza.
-
Lej, Nekdokije,ti NIMAŠ PROBLEMA Z NJIM, bistvo tvojega problema, ki ga sicer vidiš (projeciraš) v partnerju, JE V TEBI. Zahteve in pričakovanja, ki jih postavljaš njemu, so odraz neke praznine v tvoji psihi, tvojem lastnem čustvenem polju. Hrepeniš po zapolnitvi te praznine in (zmotno!) misliš, da naj bi ti jo izpolnil moški. A tak moški sploh ne obstaja, ne glede na to, kaj bi ti nudil, bi tebi še vedno nekaj manjkalo - preprosto zato, ker ti v resnici ne manjka nekaj, kar bi ti lahko dal partner, ampak ti manjka del tvoje lastne duše. To pa moraš poiskati SAMA! Pusti njega pri miru, imej ga samo preprosto rada (če ga imaš res rada, kot zatrjuješ), IN SE OZRI VASE, pozdravi in zaceli svoje lastno čustveno bitje. Šele takrat boš lahko sprejela partnerja (tega ali katerega drugega) takega kot je, ne da bi mu postavljala zahteve in trpela, ker jih ne izpolnjuje.
-
Uporaba prehranskih doponil med nosečnostjo?
Iknee je komentiral/a topic od peterd v Zdravje in alternativna medicina
Vsa živa bitja na temu planetu dobijo iz narave SVOJO HRANO in čist NAVADNO VODO. In to jim POPOLNOMA zadostuje. Kakšni dodatki neki? Človek tu ni nobena izjema. Če je govor o prehranskih dodatkih, se je treba najprej sploh vprašat, kaj je hrana in kaj je prehranski dodatek. Ta civilizacija je tudi pri prehrani (kot še marsikje drugje) krepko iztirila. Najprej jemo hrano, ki ni primerna oz. je pomanjkljiva ali celo strupena za naše telo, potem pa to poskušamo kompenzirat s takoimenovanimi prehranskimi dodatki, ki pa so seveda spet v istem stilu kot "hrana": neuravnoteženi, preveč predelani in daleč od naravnih živil, ki so optimalna za človekovo telo. Vse skupaj pa poganja prehranski biznis in zavajajoča marketinška mašinerija. Le kdaj bo ljudem potegnilo, da je veliko bolje poslušati lastno telo kot reklame? (in se malo bolj resno in spoštljivo ozreti v naravo) -
Pri opeklinah, ki ne rabijo zdravniške oskrbe, ful pomaga hlajenje s čisto navadno vodo, treba je začeti čimprej po dogodku in kar dolgo vztrajati (tudi pol ure in več, če je treba). Potem pa zelo pomaga šentjanževo olje, manj boli, običajno sploh ni mehurja in opeklina se zelo lepo in hitro zaceli.
-
Priporočam mojega zobarja. Njegov pristop je absolutno holističen. Ker sem imela brezupno vnetje na korenini, mi je zob izpulil. Ko mi je povedal, koliko me bo koštal mostiček in sem zastokala skoraj tako kot pri injekcijah in puljenju, mi je pomirjujoče rekel (mal prej sva klepetala o potovanjih v Peru - je imel fotke pred ordinacijo): "Pa saj je človek lahko zdrav in srečen tudi s kakim zobom manj. V Peruju sem videl mirne in zadovoljne ljudi, ki so z enim samim zobom žvečil kokine liste. To samo pri nas mislimo, da za zdravje in srečo rabimo vse bleščeče bele zobe." PS. Če te zanima, ti lahko sporočim ime in naslov ordinacije na OS. (da ne bo kdo očital kakega PR)
-
OK, takle maš ... sprejmi ga takšnega kot je ali pa ga pusti. Veš, dedca je neizmerno težko prepričat še to,da ne bi puščal umazanih štumfov za vrati, kaj šele, da bi spremenil tako globoko vsajene in lahko precej kompleksne vzorce vedenja kot je deloholizem. NE BO SE SPREMENIL,tebi na ljubo prav gotovo ne, pa to ne pomeni, da te nima rad. Nekateri deloholiki se spremenijo, ko jih oplazi srčni infarkt ali kaj podobnega. Nekateri pa še takrat ne in še v grobu njihove kosti ropotajo.
-
Indijancem se je od gnusa obračal želodec, ko so videli, da si belci obrišejo smrkelj z robcem, potem pa ta robec vtaknejo v žep ali torbo(kjer po možnosti hranijo tudi kaj za pod zob). In jedo smrdljivo pokvarjeno mleko in še bolj smrdljivo pokvarjeno zelje. In (krščeni)barbari koljejo jagenjčke in žrebičke, namesto, da bi počakali, da odrastejo in bi tako za isto količino mesa ubili bistveno manj živali. Da ne govorimo o tem, da so ti kao civilizirani belci - pretežno kristjani ubijali tudi povsem brez razloga in lobanje bizonov nakopičili v manjši hrib - to se je pa zdelo že popolnoma brezumno početje. In le zakaj morajo graditi ogromne hiše in v njih zganjati tak hrup z zvonovi, da so lahko blizu duhovnemu svetu - kaj je z njimi narobe, kaj jim manjka, da ne zmorejo vzpostaviti stika z Velikim Duhom ali Bogom po njihovo na čisto preprost način? Pripadniki zahodne "civilizacije" bi se lahko začeli delati norca kar sami iz sebe, in bi imeli s tem toliko opravka, da bi nam zanesljivo zmanjkalo časa za muslimane in druge...
-
Men je tud ta stavek všeč. Dobr bi bilo, da bi ljudje večkrat pogledal kako je v naravi, ker pozabljajo, da so del narave in potem svoja dejanja upravičujejo s tem, da so kot ljudje nekaj posebnega. In seveda sledijo hude traparije, ampak upravičujejo jih pa še vedno ... in še zmeraj nočejo videt, da je v naravi tko pa tko.
-
No, ja, seveda se lahko hraniš tudi z mrtvo hrano, zna pa to povzročati težave in zastrupitve, ker ljudje nismo pretežno mrhovinarji ali gniloživci, smo rastlinojedci (ki neposredno pred ali med hranjenjem ubijamo rastline) in/ali plenilci, ki ubijemo svoj živalski plen in ga v čimkrajšem času po tem dejanju pojemo. Glede na zobovje, dolžino in zgradbo prebavnega trakta in encime, smo ljudje primarno vsejedci. Da se preživeti tudi zgolj z rastlinsko hrano, je pa to povezano s podnebnim pasom, nadmorsko višino in načinom življenja - v tropskem in zmerno-toplem podnebju, v krajih kjer je bogate rastlinske hrane v izobilju, vegetarijanstvo v večini primerov ne predstavlja kakega primanjkljaja v prehrani, lahko ima celo vrsto prednosti pred pretežnim mesojedstvom. V severnih predelih in večjih nadmorskih višinah zmernega pasu pa je pridigati in moralizirati o prednostih in etiki vegetarijanstva seveda neumnost.