Iknee

V zvezi z alergijami je pa mogoče zanimiv, da so v zadnjem času ugotavljali, da je za alergije odgovorna pretirana in neustrezna reakcija tistega dela imunskega sistema, ki je sicer odgovoren za okužbe s paraziti. Zgleda, da mu v sterilnem okolju "postane dolgčas" in začne po nepotrebnem delat štalo. Ihan (profesor imunologije na ljubljanski medicini) je enkrat razlagal, da je za povečevanje alergij najbrž vzrok kombinacija dveh dogajanj: po eni strani to, kar opisuješ (vnašamo v telo veliko število telesu popolnoma tujih snovi, ki jih v naravi ni v taki obliki), hkrati pa večina otrok odrašča v nenaravno sterilnem okolju kar se tiče parazitov in ostale naravne svinjarije. Otrokovemu imunskemu sistemu kvečjemu koristi, če rijejo po zemlji in je pri tem tud mal pojedo , pa tud doma nikar ne razkužujte! .

Sploh več gibanja ponavadi pride res samo po sebi, ja. Če te na primer zajaga kak medved al pa kaj podobnega, al pa če se kar same sebe ustrašiš v špeglu, te noge kar same od sebe nesejo po poti. Pa še ena čist resna pripomba o gibanju: Za hujšanje niti ni treba nevemkako švicat. Pri intenzivnih naporih telo namreč maščob sploh ne more kurit, ker energijo rabi relativno hitro, presnova maščob je prepočasna za to. Takrat se porablja le glikogen iz mišic in jeter. Ko po intenzivnem naporu nekaj časa počivaš, postaneš pa lačna, ker hoče telo glikogenske rezerve nazaj napolnit, greš jest, maščobe pa ostanejo lepo shranjene tam, kjer so bile (za hude čase ). Telo kuri maščobe pri dolgotrajni (več kot eno uro!) sorazmerno počasni aktivnosti. Za hujšanje je idealna hoja v hribe, med tednom, ko to ne gre, pa vsaj eno uro počasnega teka ali kombinacije hitre hoje in teka, hoja v breg, plavanje, kolesarjenje ... ampak mora pa trajat in redno!

Sicer je pa smeh dober protistrup za črno magijo (razen takrat, ko se res zgodi tista srbska: Vrag je odneo šalu. Ampak tam pa tud eksorcizem nč ne pomaga, takrat je treba ukrepat,nekaj konkretnega narest)

Katerakoli? Saj mogoče ti itak veš, kako se krvne skupine dedujejo, ampak bom vseeno napisala kot zanimivost, ker ljudje to večkrat sprašujejo in kroži precej dezinformacij o tem dedovanju. Da imaš lahko katerokoli krvno skupino lahko sklepaš samo v primeru, da imata starša eden A drugi pa B, tvoj brat/sestra pa nulo. Katerakoli skupina je namreč možna samo v primeru, da sta oba starša heterozigota - to pomeni, da imata prikriti gen (recesivni alel)za 0, izrazi se pa A ali B in imata torej izraženo krvno skupino A in B (eden ima kombinacijo alelov A0, drugi pa B0). Če pa ima le eden prikrito nulo - npr. A0, drugi pa ima krvno skupino B s kombinacijo alelov BB, imaš pa lahko le AB ali B krvno skupino, nule in A pa ne moreš imeti. V primeru staršev AA in B0, pa imaš lahko le AB ali A krvno skupino. Če pa imata starša krvni skupini A oz. B s kombinacijo alelov (različic genov) AA in BB, imaš pa dejansko lahko le krvno skupino AB, druge možnosti sploh ni. Pa k sm glih pri poučevanju (eh, zgleda, da ne morm ven iz svoje učiteljske kože ), Kapica je v zgornjem citatu od Sina pomešala antigene in protitelesa in stvari narobe razložila. Antigeni so molekule, največkrat so na membranah celic, proti katerim telo tvori posebne obrambne beljakovine - protitelesa, če jih prepozna kot tuje. Ljudje, ki imajo Rh+ imajo beljakovino antigenD, tisti, ki imajo Rh- je pa nimajo. To pomeni, da bo imunski sistem človeka Rh-, v krvi Rh+, ki zaide v njegovo telo, prepoznal beljakovino D kot tujo (zato, ker je sam pač nima, če je Rh-) in bo začel izdelovati antiD protitelesa. Ta protitelesa napadejo in uničijo krvničke Rh+ krvi. To je težava, kadar Rh- mama nosi otroka Rh+ (obratno sploh ni problem). Pri prvi nosečnosti ni težav, ker krvne celice ne prehajajo preko posteljice. Se pa ob krvavitvah ob porodu zgodi, da se majhne količine materine in otrokove krvi pomešajo, kar za njiju sicer ni problem, pač pa ob tem materin imunski sistem prepozna antigene D v otrokovi Rh+ krvi in začne izdelovati protitelesa. Ker ta protitelesa antiD ostanejo v materini krvi in lahko prehajajo skozi posteljico v otrokovo kri, bodo v naslednji nosečnosti napadla otrokove krvne celice, ker imajo na membranah to beljakovino D. Rešitev je, da mamo cepijo s posebnim cepivom, ki onemogoči njena protitelesa (in ne s protitelesi antiD, ki bi zadevo še poslabšala)in tako njena kri postane neškodljiva za otrokovo.

Vsaka učinkovina, ki jo vnesemo v telo, ima na telo/psiho več učinkov, ne samo enega (zaželjenega), to seveda velja tudi za rastline in njihove pripravke. Zato je treba pač vedeti, katero rastlino uporabiti pri kom in zakaj in v kakšni kombinaciji z drugimi rastlinami ali obredi. Ne strinjam pa se s tem, da listi Lobelije oddajajo negativno energijo. Energija je brez predznaka. Kako bo energija neke rastline učinkovala, pa je odvisno od njenega okolja, psihofizičnega stanja človeka... Najbolj "negativne" rastline so lahko najmočnejše zdravilo ali najmočnejši strup - v resnici ne gre za negativno ali pozitivno, gre za odnos do rastline in način uporabe. Lobelija (Lobelia inflata) je severnoameriška rastlina, znana tudi pod imenom indijanski tobak. Indijanci jo tradicionalno uporabljajo v obrednih pipah in je ne kadijo namesto običajnega tobaka, zanje je to sveta rastlina. Imajo jo za inteligentno rastlino, ki lahko spreminja učinek zdravljenja glede na človeka, ki ga zdravi, bistri um in pomaga pri spoznanjih in odpiranju zavesti, nima pa halucinogenih učinkov ali učinkov spreminjanja stanja zavesti.

veter v vrhovih smrek škrebljanje miši zajtrk brez sira

Celo gimnazijo in še dobršen del faksa sem se borila s kilami. Pri tem sem se šla (več let zelo dosledno!) makrobiotiko, pa z alpinizmom sem se ukvarjala - in tam, bogami, res pokuriš! Pa sem imela kljub temu ves čas občutek, da se redim in sem se kar naprej mučila, da sem kolkr tolk sproti shujšala, kar sem pridobila in se nisem preveč zredila, skratka mučni "pet kil gor pet kil dol" non stop. Ves čas sem imela v glavi idejo, da moram KONTROLIRAT težo. In glih v tem je prekletstvo rejenja in hujšanja. Čist si pokvariš občutek za telo, ker hrana postane stvar razuma namesto telesa. In potem so zraven še čustva in sploh ne veš več, kdaj jesti, kolk jesti, kdaj si sploh v resnic lačna in kaj in kolk sploh rabi telo. Telo ma svojo modrost in ve, kaj rabi in kolk in če mu to poskušaš zatret, se počuti ogroženega in ti začne pošiljat panična sporočila o lakoti in/ali potrebi po hrani. Ko sem to dojela in začela spoštovat in poslušat telo (makrobiotiko in vsa rigidna načela o prehrani sem poslala nekam ), je bilo "prekletstva" z večanjem teže zelo hitro popolnom konec. En tak radikalen preobrat v psihi, ki mi je prinesel fajn telo. Od takrat imam svojo idealno težo (svojo, ne manekensko, da ne bo pomote!), ne da bi si za to sploh kaj prizadevala, ne štejem kalorij in tehtnice sploh nimam, skratka, jem dobesedno kar mi paše in kolikor mi paše. Pa sem imela vmes že zelo stresna obdobja, velike življenjske spremembe, pa tri nosečnosti ... možnosti, da bi se zredila kolikor hočeš.

Jest pa poznam enga, župnika v naši vasi. To ti je res eno srečno bitje. Iskren nasmeh, toplina, smisel za humor, totalno skromen in iskreno vesel in hvaležen za vsak trenutek življenja. Pa v hribe hodi kar naprej, v cerkvi rola res super diase iz hribov. Jaz sploh ne hodim v cerkev (razen takrat, ko grem gledat tiste njegove prekrasne fotke - ga imam na sumu, da ima on tud boga bolj v hribih kot v cerkvi), ampak to njemu ni nobena ovira, da me ne bi vsakič lepo pozdravil in malo pokramljal, tako kot z vsakim drugim drugim vaščanom. Ne da bi hodila v cerkev (uradne religije me odbijajo),sem se od njega ogromno naučila, taka duhovna inspiracija mi je. Ta človk je res eno globoko duhovno bitje, in v tem primeru mi je prav vseeno, če je katoliški duhovnik, zaradi mene bi bil lohk tud budist al pa šaman al pa nič od tega.

Miši! Miši in še enkrat miši! Pri nas jih je tolk, da vse kar gomazi. Folk jih pobija na vse možne načine. Men se pa to zdi čist brez zveze. Itak jih je tolk, da jih lahk pobijaš dan za dnem, pa jih bo še kar enak velik. Pa še enostavno ne morm tega počet. Sej dokler mi niso prišle prav v kuhno in dnevno, me niso nič motile. Par dni sem jih kar pustila in upala, da jima bo šel pes na živce in bosta sami šli ven. Pa ne. Potem sta začeli grickat in glodat vse sorte in sem si rekla, da zdaj bo pa tega počas moral bit dost. In sem ju zalotila, najprej eno, pol pa še eno, ko sta šibali čez dnevno. Zdaj pa ven, sem si mislila in stopila do miši, miška se je ustavila in prihulila, sem jo kar lepo prijela v roko in odnesla ven, čez nekaj časa pa še ta drugo. Ne moreš verjet, kako izi. Ljudje pa kupujejo mišnice, limanice, strupe in ne vem kaj še vse ... Evo, očitno se tud miši da kaj povedat .

S tem bi se kar strinjala, poleg tega pa psi niso ravno popolnom čisti, z resnimi imunološkimi raziskavami pa so dokazali, da pravšnja doza umazanije ohranja otrokov imunski sistem v dobri kondiciji in ravnovesju - tudi alergije naj bi preprečavala. Pri nas doma smo bili priča zanimivemu dogodku, ko je mačka zdravila psa. Psica je bila v precej bogem stanju zaradi hude poškodbe zadnje tace. Mačka (s katero sta si bili prej na bojni nogi!), pa je prišla k njej in se ulegla tako, da se je nežno dotikala poškodovane tace. Psici je to očitno ugajalo, vidno ji odleglo. To je mačka ponavljala, dokler se ni taca pozdravila. Potem pa sta spet pihali in bevskali ena na drugo.

Ne vem, kako bi ti izgledalo, če bi migranti prišli, se naselili tam, kjer si ti prej svobodno živela in ti obrali pridelek, pobili živali zase, tvoji otroci pa zaradi lakote ne bi preživeli zime... potem bi prišli še in še... tvoji ljudje bi se začeli upirati, ker bi bilo njihovo preživetje ogroženo, migranti pa bi bili takrat že številčnejši, z boljšim orožjem ... in na koncu bi tvoj narod strpali v rezervat, ozemlje, kjer ste prej svobodno živeli pa proglasili za svoje... No, zdaj verjetno že veš, o čem govorim. Belci, ki so zasedli Ameriko, niso bili nič drugega kot migranti, ja čisto navadni migranti, revni ljudje iz Britanije, predvsem Irske, ki so bežali čez Veliko lužo zato, ker dobesedno niso imeli kaj jesti in niso imeli zemlje, kjer bi si lahko pridelali hrano, nekateri (ni jih bilo malo!) pa tudi zaradi verskega in političnega preganjanja. Čisto pravi migranti. Pa poglej, kaj se zgodilo z domorodnim ljudstvom. Pa nisem kar povprek proti migracijam, daleč od tega. Konec koncev sem v času bosanske vojne odšla živet k fantovim staršem, svoje stanovanje pa sem zastonj oddala begunski družini iz Bosne, z vso posodo, odejami in oblekami vred. Kljub temu še vedno pravim, da stvari niso črno bele in da ima vsaka stvar, tudi migracije, svoje dobre in slabe plati in tudi omejitve.

To je dogmatično, neznanstveno razmišljanje. Če bi znanstveniki tako razmišljali, ne bi nikoli odkrili ničesar novega - znanost pravzaprav sploh ne bi obstajala. Osnovni pogoj za odkrivanje novega je predpostavka, da nekaj neznanega in neodkritega sploh lahko obstaja. V znanosti je treba najprej dopustiti možnost, da nekaj obstaja, čeprav o tem ni kakih trdnih dokazov, potem pa to raziskati. Če to a priori zavračaš, seveda ne boš imel nobenega motiva, da bi sploh raziskoval ali pa boš v svojih raziskavah zelo pristranski. (niso vsi raziskovalci brezmadežno objektivni) Tole je čist mim. To bi držalo samo v primeru, ko bi vedel, kolikšen procent vsega obstoječega je že odkrito. Ker pa tega ne veš (razen če nisi vedeževalec ali vernik ), tudi ne moreš poznati verjetnosti obstoja nedokazanega. To bo vse, kar imam za zdaj za povedat. Ne ljubi se mi razlagat filozofije znanosti in osnov statistike na temle forumu, ampak daj, lepo prosim, vzemi v roke kak učbenik statistike, ki ima dober uvod o uporabi statistike in interpretaciji njenih rezultatov (razen če hočeš z njo neznanstveno manipulirati tako kot to počneš zdajle, potem pa učbenika res ne rabiš)

Ptiči so med najbolj teritorialnimi živalmi, selijo pa se ne naključno, ampak na zelo natančno določene teritorije. In tudi seme ne vzklije kjerkoli - samo tam, kjer si lahko izbori svoj teritorij, če je ta že zaseden, pač ne bo vzklilo. Seveda smo živali, kaj pa drugega (btw tudi višje razvite živali imajo sočutje, če imaš psa, to gotovo veš), prav vse potrebe imamo, ki jih imajo živali, vključno z življenjskim prostorom, brez katerega sploh ne moremo preživeti in z naravno željo, da poskrbimo za svoje življenjske potrebe. Če to zanikaš si ali neiskren ali pa bolan. Kar se tiče odnosa do migracij, je bolno samo pretiravanje - npr. histerično preganjanje vsega, kar je tuje, ne glede na to, da mogoče sploh ne predstavlja realnega problema.

Ja, DNA je le en, niti ne najbolj bistven košček njegovih obsežnih raziskav, veliko tega, kar Narby piše, je potrjenega tudi od drugih. V Narbyjevih strokovnih člankih so navedene verodostojne reference. Antropoloških raziskav, kako nekatera ljudstva pridobivajo znanje iz narave je kar veliko, jaz zdajle nimam pri roki referenc, obstaja vsaj ena strokovna knjiga o Severnoameriških Indijancih (če se prav spomnim je naslov Stalking with silence, za avtorja pa bi morala mal pobrskat po svojih zapiskih iz tistih časov)in Avstralskih domorodnih ljudstvih, ki opisuje njihov način pridobivanja znanja. ... razen tistih, ki neutrudno delajo na genskem inženiringu, ki je onesnaževanje narave par excellence. Kje so pa bili naši znanstveniki pred sto leti - takrat znanost ni imela pojma, kam nas bo ta razvoj pripeljal, Indijanci iz ljudstva Lakote, pa so že takrat opozarjali, kam takšen način življenja pelje (in ker seveda njihovi dokazi niso nič veljali v arogantnem belskem svetu, jih nihče ni poslušal, zdaj pa smo tam, kjer pač smo)

Opa, Alan, tule si pa krepko (in arogantno) mahnil mimo. Breme dokaza je na proizvajalcu zdravila ali cepiva oz. tistemu, ki ga zagovarja. Če obstaja sum, da zdravilo ali cepivo lahko povzroči kakršnokoli patološko stanje, mora proizvajalec dokazati, da temu ni tako. Uporabnikom ni treba nič dokazovati, proizvajalec je tisti, ki jih mora utemeljeno prepričati, da je njegov izdelek varen in seveda nosi tudi odgovornost, če se izkaže, da so bila testiranja pomanjkljiva.

Poti do spoznanj o naravi so različne. Znanstveno raziskovanje in dokazovanje je le ena od možnih. Primer drugačne poti do znanja in razumevanje narave so indijanska ljudstva v porečju Amazonke, pa še druga - tudi v Severni Ameriki, Avstraliji, verjetno tudi Afriki, ampak za amazonsko lahko navedem avtorja iz glave: o tem govori in piše ameriški antropolog dr. Jeremy Narby, ki že dobrih 20 let proučuje njihov način spoznavanja narave in njihovo znanje primerja z zahodnim. Osupnilo ga je njihovo za naše pojme izjemno obsežno in globoko poznavanje narave in njene dinamike. Ne le, da so poznali rastline, njihove medsebojne povezave v naravi in njihove učinkovine, poznali so tudi njihovo notranjo zgradbo, kot jo lahko vidimo le pod mikroskopom in poznali so dvojno vijačnico kot nosilko informacij (mi jo imenujemo DNA). Ko je raziskoval, kako so prišli do tega znanja, so mu rekli "Rastline so nam povedale." Potem so mu po letih stikov, ko je vzpostavil odnos vzajemnega zaupanja, razkrili magično obredje, s pomočjo katerega vzpostavijo stik z rastlinami in dobijo informacije. Torej popolnoma neznanstveno in nedokazljivo v okviru naše zahodne znanstvene paradigme. In vendar jim ravno to znanje, ki je še kako resnično, omogoča poznavanje narave in preživetje. Omogoča jim še nekaj, česar nam naše zahodno znanje na žalost (in dokazano!) ne omogoča: namreč kako preživeti v svojem naravnem okolju, na da bi ga uničevali.

Kdo- in proti kateri dogmi sploh ni bistveno. Iz italijanske molekularne biologinje Rite Levi Montalcini se je kar precej znanstvenikov delalo norca in niso spoštovali njenega dela, ko je raziskovala pasjo slino na osnovi predpostavke, da je v nji nekaj, kar pospešuje celjenje. Čez četrt stoletja pa je za te iste raziskave dobila Nobelovo nagrado za odkritje rastnih faktorjev. In to ni edini primer, ko so ljudje, ki iz znanosti delajo dogmo, zasmehovali in poskušali diskreditirati raziskave, ki so se leta kasneje izkazale za prebojne na določenem področju. In zakaj, zaboga, tako nasprotuješ, ko nekdo drug (na primer moja malenkost ) to napiše? Zakaj ta stavek ne more veljati za etrsko polje (aura) in za morfogenetska polja, ki so že nekaj časa predpostavljena na osnovi opazovanj znanstvenikov (Pauli, Sheldrake, Korotkov ...), manjka pa še kak dokaz v okviru znanstvene paradigme, ampak kdo lahko trdi, da tega ne bo možno v bližnji ali pa malo bolj oddaljeni prihodnosti dokazati, ali pa razširiti znanstveno paradigmo, da bodo že obstoječi dokazi dobili veljavo?

Najnovejša dognanja fizikov postavljajo pod vprašaj absolutnost svetlobne hitrosti, raziskujejo ravno to, kar ti tako zanikaš, da sploh obstaja - namreč eterično "snov" oz. polje, in to bi utegnilo celo razložiti do zdaj nepojasnjeno gravitacijo. To počnejo znanstveniki - fiziki na elitnih univerzitetnih inštitutih, ne pa neki njuejdžerski verniki in sanjači. Tisti znanstveniki, ki dopuščajo možnost, da reči kot so aura obstajajo in jih ne zavračajo kot kup neumnosti nekih sanjačev in vernikov. To so znanstveniki, ki premikajo meje znanega, zato, ker je njihov um odprt in dopuščajo možnost obstoja nedokazanega. Oni ne nasprotujejo in zavračajo tako kot Alan, ampak se radovedno vprašajo: "Kaj bi lahko bilo na tem? Kako bi lahko to razložili?" Alan, pa saj ti sploh ne poznaš osnov znanstvenega dokazovanja! Ena čist najosnovnejša postavka v znanosti je to, da je veljavno samo pozitivno dokazovanje. Kar z drugimi besedami pomeni, da če nekega pojava ne moremo dokazati in pojasniti, velja, da o tem z obstoječimi metodami ne moremo ničesar dognati in zato o tem ničesar ne vemo. Ugotavljanje statistične verjetnosti obstoja oz. neobstoja (še) ne dokazanega je nemogoče. Statistično lahko obdelamo le pozitivna dejstva. Tvoja trditev, da je zelo majhna verjetnost, da drži nekaj, kar še ni znanstveno dokazano, je zato popolnoma izmišljena - ali pa si jasnovidec! Pravi znanstvenik lahko reče le to, da obstoja nismo mogli dokazati z obstoječo metodologijo in to je vse. Iz povedanega torej logično izhaja, da je zanikanje obstoja tega, kar ni znanstveno dokazano, na ravni verovanja. Zato trdim, da si v bistvu vernik. Hecno, ampak v tej debati dobivam občutek, da zagovarjam znanost pred Alanovo religiozno dogmo.

Ali lahko odgovoriš na eno zelo preprosto vprašanje: "Kako veš, da aure ni?"

Bo popravila, ko bo znala in zmogla, še prej pa bo morala dojeti, da nekaj ne deluje. V tem vmesnem času pa bo nastalo zaradi zmote tudi kar nekaj škode, ki je tem večja, čimbolj slepo zaupamo temu, da je vse, kar velja za znanstveno dokazano, tudi absolutno res. Če namreč znanstvena spoznanja jemljemo kot (začasno) razlago nekega pojava in ne kot resnico samo po sebi (kot to jemljejo verniki zannosti), potem imamo precej več možnosti, da opazimo, da pri neki razlagi nekaj ne štima čist. Kar seveda ne pomeni, da znanstven pristop nima vrednosti, trdim le, da ga je treba jemati z nekaj rezerve in poslušati tudi svojo intuicijo in občutke, ki nam prav tako dajejo informacije o realnosti. Oboje, tako po znanstveni metodologiji pridobljene podatke kot intuitivne uvide in občutke pa se da tudi napačno interpretirati. Kaj je bolj pomembno ali uvid ali njegovo testiranje je enako vprašanju o koklji in jajcu. In tisti, ki ne vidi vrednosti jajca in njegovega pomena, ga bo razbil in potem seveda ne bo nobene koklje več pa saj to ves čas trdim, ti pa vehementno nasprotuješ takemu recimo temu neposrednemu (da ne bom spet uporabila izraza magičnemu) dojemanju sveta

Ko sem še delala v znanosti, sem srečala kar veliko znanstvenikov, tudi res vrhunskih tudi v svetovnem merilu, nekateri so bili tudi moji mentorji, tako da vem, kako razmišljajo (od naših dr. Vodovnik, pa ruski fizik Korotkov...). A veš, kaj je tem vrhunskim skupno za razliko od povprečnih? Ena zelo preprosta značilnost, ki pa jim omogoča ustvarjalnost in preseganje okvirov danes znanega: ne zavračajo možnosti, da Bohrov kamen deluje, čeprav to (še) ni znanstveno dokazano, polega tega pa imajo eno tako iskreno radovednost in čudenje nad svetom in njegovimi pojavi (podobno kot majhni otroci preden jim naš šolski sistem to zatre), od njih zlepa ne boš slišal takšnega udrihanja po "nadnaravnem" kot ga tukaj uprizarja Alan. Niso verniki znanosti - torej dopuščajo možnost, da obstajajo stvari, ki jih ljudje čutijo, znanost pa še ne zna dokazati, v nasprotju z verniki znanosti, ki verjamejo (to ni namreč res nič drugega kot vera!), da je resnično le to, kar je znanstveno dokazano, znanstvena metoda pa de facto deluje. Trditev "znanstvena metoda de facto deluje" ni namreč nič drugega kot vera. Znanstvena metoda je nepopolna in včasih zelo pomanjkljiva, kar se še posebej pokaže pri raziskovanju kompleksnih sistemov. Poleg tega se pa takoimenovana genialna spoznanja ali odkritja pogosto začnejo magično - kot intuitivni prebliski, uvidi. šele potem sledi eksperimentalno delo, poskusi razlage etc. etc. Veš, Alan, ti ljudje imajo v resnici "na zalogi" ideje, ki bi jih ti tukaj popolnoma scenzuriral in sesul, oni pa jih ne, ampak so jim vir navdiha za nova spoznanja. Genialnost v znanosti je preseganje okvirov znanega, tudi obstoječih metodologij, in tukaj, na robu znanega, nič več jasne meje med znanostjo in magijo. Meja med genijem in norcem, med magom in vrhunskim znanstvenikom ni ostra ločnica.

Že cepiva sama so bistveno drugačna, živih in oslabljenih vakcin se skoraj ne uporablja več, danes so v uporabi antigeni, ki so pritrjeni na posebne nosilce, v cepivo pa dodajajo še posebne snovi, ki delujejo kot stabilizatorji teh kompleksov in razne konzervanse. Ti so včasih še bolj problematični kot sami antigeni. Vakcine, ki so jih včasih uporabljali, so bile tvegane kot možni povzročitelji bolezni, proti katerim naj bi cepili ali povzročitelji infekcij in to je bilo relativno enostavno testirati na poskusnih živalih. V današnjih cepivih pa niso potencialno problematični le antigeni, ki izzovejo reakcijo imunskega sistema, ampak je znano, da so lahko še bolj problematični dodatki v cepivu, ki pa imajo lahko nepredvidljiv učinek na telo (tega si nisem izmislila, ampak je o tem predaval molekularnim biologom dr.Ihan, eden naših vodilnih imunologov). Najprej je torej treba poznati natančno sestavo cepiva, potem pa je treba v mikrobiološkem laboratoriju najprej na celičnih in tkivnih kulturah preveriti toksičnost in reakcije na vse sestavine cepiva na celični in tkivni ravni. To pa ni poceni, verjemi (sem delala kar nekaj let na tem področju znanosti, ne govorim na pamet) Odziv celotnega organizma lahko testiramo le na živalih. Ne le, da je to etično že itak skrajno problematično, treba je (kar je tudi edino prav) pridobiti mnenje etične komisije, ki seveda postavlja svoje zahteve glede izvedbe. Ne moreš kar tako v nekem poceni improviziranem labu testirati cepiva in upati, da bo znanstvena srenja tvoje dokaze sprejela kot relevantne. Tole je tipično napačno razumevanje napisanega. Nikjer nisem napisala, da je to slabost znanosti kot take, napisala sem (z drugimi besedami, da bo razumljivo tudi vernikom znanosti), da se lahko tudi ugotovitve znanosti, ki se danes zdijo dobro dokazane, jutri z novimi spoznanji izkažejo za pomanjkljive ali zgrešene. Zame je to popolnoma nevtralno dejstvo, ki ne rabi nalepke dobro ali slabo. Znanost takšna pač je. Sicer se pa še vedno imam za znanstvenico. Moj vzornik je pa fizik Niels Bohr, ki je v žepu nosil kamen. Nekoč ga kolega znanstvenik mal posmehljivo vprašal: Tak fizik kot si ti, pa verjame v magično moč tega kamna? Bohr mu je odgovoril: "Ne, ne verjamem. Ampak ženska, ki mi ga je dala, je rekla, da deluje tudi, če ne verjameš." A ti, Alan, razumeš veličino uma tega človeka? Če lahko, potem boš razumel tudi moje poste, če pa ne, imava pač dialog gluhih.

Stvari (tako kot vedno) tud tle niso črno - bele. Cepljenje je preprečilo množične epidemije hudih bolezni (znano je, da so nekatere otroške bolezni, kot je npr. davica, v preteklosti povzročile smrt ogromnega deleža otrok v neki populaciji, bistveno več kot je procent nevroloških in avtoimunskih bolezni). Po drugi strani pa so po cepljenju možni hudi zapleti in posledice. Znanost, kar še bolj velja za aplikativno znanost (kamor spada tudi farmacija) seveda ni popolnoma objektivna, nikoli ni bila, v zadnjih desetletjih pa gre zadeva na slabše, ker so moderne raziskave v večini primerov zelo zelo drage in zahtevajo izjemno drage laboratorije s posebno opremo, ta denar pa je treba prislužiti ali pridobiti ... zato so lahko rezultati pristranski, določene raziskave in preverjanja pa preprosto nimajo enakih možnosti za realizacijo, to se dogaja vsepovsod, pri nas, v ZDA. Indiji... Naivno je jemati vse, kar ima nalepko znanstveno potrjeno, za čisto resnico. Koliko takih "spoznanj" je bilo že sčasoma ovrženih ali v veliki meri spremenjenih, koliko zdravil umaknjenih iz prodaje zaradi stranskih učinkov! Po drugi strani pa je enako naivno vzeti za suho zlato vse, kar vneti zagovorniki naravne medicine in nasprotniki znanosti obesijo na veliki zvon. Še posebno problematična je uporaba statistike za "dokazovanje" vzročno-posledičnih povezav brez poznavanja mehanizmov teh povezav (o tem sem na LNF že nekje pisala, pa se mi zdi, da bo tukaj dobro to še enkrat omeniti). Tudi, če se da s statistiko pokazati visoko korelacijo med dvema pojavoma (npr. porast cepljenja in vzporedno porast določenih nevroloških in avtoimunskih bolezni), to še ni noben dokaz, da obstaja med njima vzročno posledična povezava, sploh v kompleksnem okolju, kjer so možni še številni drugi vzroki (npr. prehrana, onesnaženost okolja, razna sevanja, stresno življenje etc. etc.). Je pa to resno opozorilo, da je treba to hipotetično možnost raziskati. To seveda stane ogromno denarja in smo spet pri tem, v čigavem interesu je to financirati oz. zavirati raziskave. Pa še ena stvar je pri cepljenju za ali proti: Ljudje imajo kratek spomin. Ko množičnih epidemij nalezljivih bolezni ni več, kar pozabijo, da so nekoč bile in da bodo najbrž spet, če bo imunost na povzročitelje padla. Zdaj to ni več grožnja in zato v zavesti ljudi prevlada grožnja možnih posledic cepiv (ki je seveda realna, tega sploh ne zanikam!). Ko bodo (če bodo) cepljenje opuščali, pa bo postopoma spet začela prevladovati grožnja nalezljivih bolezni in ljudje bodo zahtevali cepljenje nazaj ... Tako pač je, stvari nihajo v naravi in tudi v zavesti ljudi.

:palec: