Iknee

To se mi zdi dobra priložnost za par vprašanj o tem, kako funcionira ta družba, kakšne so vrednote, koga častimo in zakaj? Pa da ne bo nesporazuma, jaz Majdičeve niti slučajno ne obsojam, njeni motivi in njena dejanja so njena osebna stvar, dokler s tem ne posega v življenja drugih ljudi. Je že potrebovala ravno to izkušnjo v svojem osebnem zorenju in je to popolnoma o.k. - v tem pogledu je preizkušanje mej svoje psihe in telesa lahko za nekoga zelo dragoceno. Kako je to postavljeno v družbeni kontekst, pa je stvar družbe, ki med drugim vpliva tudi na naše - moje tvoje .... otroke. V tem smislu se mi zdi pa dobro kakšno reči in se ne kar slepo pridružiti množici, ki prav tako slepo časti svoje idole. Biti pripravljen tvegati svoje zdravje ali celo življenje za kolajno, postavlja vprašanje, kaj je več vredno: zdravje in življenje ali kolajna? Če je kolajna na prvem mestu, je to gladiatorstvo in ne človeška vrednota, kjer je na prvem mestu humanost - dobrobit človeka in družbe. Marsa je postavila hipotetično vprašanje, kaj bi bilo, če bi Petra zaradi poškodbe zavrnila nastop? Jaz pa vprašam, kaj bi bilo, če bi zaradi pnevmotoraksa umrla (kar bi se čisto lahko zgodilo - izkušen specialist športne medicine mi je rekel, da se je tveganje za pnevmotoraks zelo povečevalo - še en krog bi se zelo verjetno končal drugače)? Kdo bi kaj imel od njene smrti? Kako drugače je to pri ljudeh, ki svoje zdravje in življenje tvegajo zato, da rešijo ali podprejo življenja drugih ljudi! A jih nihče ne časti tako, kot zdaj častijo Majdičevo! Gre pravzaprav za to, da je ta družba precej narcisoidno naravnana - junaki so tisti, ki nekaj dosegajo zase, ne tisti, ki delujejo v dobro celotne skupnosti.

Umret za kolajno???? In hipec (res samo hipec!!!) slave! In človeka, ki je pripravljen umret za hipec slave in kos pleha naj bi zdaj vsi častili? Promocija Slovenije? Pa dajte no, še ko je Majdičeva dajala izjave, so pod njeno sliko napisali eno xy državo, Somalijo, če se ne motim. Ja, junakinja dneva, potem pa konec in pozaba v svetu, v Sloveniji si jo bodo zapomnili za par let, v domači vasi pa mal dlje, tako pač je. In zato je bila punca pripravljena umret in mi naj bi jo častili! Olimpijske igre so se že zdavnaj izrodile, to je čist navadno gladiatorstvo, ne pa izraz nekih plemenitih človeških vrednot in idealov. Ja, pripravljenost potrpeti, vztrajati kljub hudemu, je zagotovo vrednota, ampak treba se je vprašati, kakšen je motiv in razlog za to početje?

Se strinjam ... sam kdo pa je pravzaprav šaman? A ni samo po sebi umevno, da je šaman tisti, ki naj bi bil sposoben navezati stik z virom znanja, a ne, naj ne bi bil pod vplivom kr ene zbegane duše, na katero slučajno naleti... glih vsakemu, ki ima dostop do astralnih svetov (z gobami in kaktusi in kastanjedo pod pazduho), pa tud ne moreš reči šaman.

"tako zgoraj kot spodaj." Spodnji in zgornji svet sta eno. Če si šaman, komuniciraš, zdraviš, deluješ v obeh svetovih, glede na celotno situacijo in človeka, ki je prišel k tebi. Ne vrednotiš teh svetov.

Z Agnijem res ni šale. Pred dvema dnevoma je sosedu zgorel vikend. Pozno zvečer, tema, skoraj polna luna, nikjer nikogar, ko zaslišimo eno čudno pokanje (k sreči nimamo televizije in ponavadi sedimo na zapečku, kjer imamo našega Agnija lepo spravljenega, in klepetamo al pa kaj beremo - zato smo sploh kaj slišali). Gremo v zgornje nadstropje in vidimo - za gozdičkom gori sosedova hiša! Pokličem gasilce, pokličem še v vas prostovoljnega gasilca, potem pa sam precej nemočno opazujem plamene, ki požirajo hišo - takle mamo. Pogorela skoraj polovica hiške; ker takrat ni bilo nikogar v njej, je bila samo materialna škoda. Lastnik hiške je starejši možakar, en tak skromen, prijazen, spoštljiv, odprt človek, ma rad naravo... Mogoče bi pa moral darovat Agniju mantre, se moram tud jest mal zamislit... Ko si takole nemočen pred silami narave, te res prime, da bi bilo treba nekaj darovat in pomirit duhove tam zgoraj.

Jok je OK. Čustev ne moreš kar odpisat, take stvari (sploh pri 17) se čist preprost izjoka. Po dežju pride sonce. Poznam pa eno fajno indijansko žensko pesem, ki gre takole (poskušam prevajati po spominu): "Sedim sama v svoji koči in jokam ker je me je moj ljubi kar na lepem zapustil. Sedim sama v svoji koči spominjam se najinih lepih dni in jokam ker me je moj ljubi kar na lepem zapustil. Sedim sama v svoji koči in sem jezna ker me je moj ljubi kar na lepem zapustil. Sedim sama v svoji koči spominjam se slabih časov z njim in sem vesela ker me je moj ljubi kar na lepem zapustil. Sedim sama v svoji koči in sem vesela." Sam škoda ker ti je ne morem poslat - to je pravzaprav chant in jo je treba pet do onemoglosti in je res zdravilna, v enem trenutku ter kar nekako potegne ven iz situacije in sebe in situacijo uzreš in tud začutiš na enem drugem nivoju. Čeprav zgleda skoraj trapasto primitivna, ima kot chant v sebi eno transformativno moč. No, mogoče bo tud sam besedilo mal pomagalo.

Sam bog ve, kaj dva (ali več) ljudi pritegne in poveže in kaj je to resnična povezava. Zakaj zaboga se zaljubimo ali ljubimo ravno to čudno bitje, ki nam povzroča tolk težav?? Imam zadnje čase na sumu, da sploh ni namen partnerskih odnosov v tem, da bi se imeli ohinsploh super, ampak doživimo kot pravega (se zaljubimo, ljubimo - karkol že) tistega, ki nam tako al pa drugač (tud tako, da nam, pripravi težke lekcije) pomaga, da pridemo mal bliže tistemu, čemur se reče celostna oseba. Sicer pa Milivojević tud pravi, da se osebnostno zrel človek ne zaljublja več. Zaljubljenost po njegovem nima z ljubeznijo nič skupnega - to sta dva različna pojava. In s tem bi se jaz kar strinjala (čeprav se včasih zgodi, da je objekt zaljubljenosti in kasneje ljubezni lahko ena in ista oseba)

Čuško, sicer se pa strinjam z marsičem, kar si zdaj napisal o jezi - res ne gre, da bi jezo kar stresali vsevprek po ljudeh in da bi to bila poglavitna vzgojna metoda za našo deco, vztrajam pa pri stališču, da je jeza v osnovi nevtralna, pomembno je, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah jo izražamo. S temi plusi in minusi pri čustvih in energijah in tudi sicer se hitro zapleteš v probleme in si zožiš pogled na stvari, zato jih jaz raje nikamor ne lepim.

Saj jih še vedno. Samo definicija kdo je čarovnica ali heretik je mal drugačna in pa grmade so nadomestile drugačne prakse uničevanja in onemogočanja delovanja določenih ljudi. Sej vem, da ne maraš rekov in izrekov, ampak si ne morem, da ne bi tule ubacila enga bosanskega: "Isto sranje drugo pakovanje!"

Fizikalni zakon pravi, da entropija v sistemih narašča, živi sistemi (organizmi, ekosistemi) sami v sebi z življenjskimi procesi sicer nasprotujejo naraščanju entropije, zato pa jo povečujejo v svoji okolici - v celoti entropija narašča. Takle mamo s tole entropijo in kakorkoli že obrneš, konec koncev je tko. Več izdelkov pomeni temu primerno večja entropija v sistemu človek+okolje (po domače sesutje reda ali z drugimi besedami uničevanje okolja) . Pri tem ni tako bistveno, kakšno obliko energije bomo uporabili, v vsakem primeru se bo izkazalo, da smo tako ali drugače sesuli okolje. Edino, kar bi res pomagalo, je zmanjšanje količine izdelkov v obtoku - se pravo nekakšno antipotrošništvo - ne kako si nagrabiti čimveč izdelkov, ampak kako preživeti s čimmanj izdelki. Če za svoj obstoj potrebujemo manj energije, bo tudi naš prispevek entropije manjši. Filozofija, da lahko ohranimo potrošniško filozofijo in nas bodo rešile tehnološke inovacije, nima fizikalne osnove.

Jeza je v osnovi odziv na občutek ogroženosti (najbolj na splošno). Lahko je del obrambnega mehanizma, lahko se pa seveda iz tega tudi kaj naučiš - in to velja za tvojo lastno jezo in za jezo koga drugega nate. Včasih se je dobro vprašati, zakaj zaboga, je nekdo tako jezen nate - a ga mogoče serješ, si temu človeku šel čez meje? In jeza ne izključuje ljubezni. Vsak starš je kdaj jezen na svojega otroka in ga ima hkrati iz srca rad. In otroci to čutijo in se iz jeze tudi kaj naučijo, včasih veliko hitreje bolj učinkovito kot s prijaznim dopovedovanjem. Jeza včasih bližnjemu obvaruje življenje. Spomnim se prijatelja alpinista, ki je manj izkušenemu soplezalcu prijazno in zlepa skušal dopovedati, da ne smejo nadaljevati, ker se bo zaradi nenadne otoplitve začelo plaziti in leteti kamenje. Ni hotel poslušati, dokler se človek ni pošteno razjezil. Na povratku, ko sta bila že na varnem grebenu, se je po grapi, kjer sta malo prej plezala, utrgal velik plaz, ki ga ne bi preživela. Ko sta v dolini pripovedovala zgodbo, je pristavil: "Sem mu pa hvaležen, da me je napizdil ko psa!" Jeza ni nasprotje ljubezni, nasprotje ljubezni je odsotnost vsakršnih čustev - hladna ignoranca. Otroci, ki občutijo pomanjkanje ljubezni in jim ne uspe vzbuditi prijaznih ljubečih čustev, provocirajo starše in jih skušajo spraviti v bes - jezo čutijo kot sporočilo "obstajaš, ni mi vseeno zate", kar je zanje veliko bolje kot nič. Dober namen ni vstopnica za svojevoljno vtikanje v osebni prostor nekega človeka. Ne gre le za nenamerno krajo energije, tudi "urejanje" nečesa ali "zdravljenje" v miselnem ali čustvenem polju ne da bi te ta človek izrecno zaprosil za tako pomoč, pomeni kršitev svetosti tega zasebnega prostora in do tega preprosto nimaš pravice. Dober namen še ne pomeni, da bo neko dejanje imelo tudi učinek dober. Ljudje imamo včasih najboljše namene, pa vseeno škodimo s svojim svojevoljnim vtikanjem v stvari, ki jih preslabo poznamo. In se to seveda slej ko prej obrne proti nam, kljub dobrim namenom. Sicer se pa ljudje nismo tako zelo spremenili v nekaj stoletjih in tiste res globoke modrosti nimajo roka zastaranja.

Napuha (pa sej to si pa ja že pogruntala, a?)

Čakaj čakaj ... a tole prav razumem? Z dobrim namenom in pozitivnimi čustvi (pa kaj je zdaj to +/-, čustva so čustva, tud jeza zna bit včas prav koristna reč in ma zelo pozitiven učinek) lahko kar vstopaš v osebni prostor drugih in tam nekaj ukrepaš? Daj mal pojasni tole tvoje mnenje. Mi hodi po glavi tisti znani rek: "Pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni."

Ma ja, sej tud jaz nisem mislila teh petdeset tako zelo rigidno, gre v bistvu za to, da človek pač potrebuje izkušnjo svojih zrelih let (+/- kakih deset let), da se lahko posveti učenju drugih in za to svojo dejavnost tudi prevzame odgovornost. Veliko stvari se pa itak učimo eden od drugega vse življenje, ne glede na starost, v otroštvu od drugih otrok, bitij narave, kasneje svojih otrok (v tem smislu je otrok lahko velik učitelj svojim staršem še preden se sploh rodi).

Klin se s klinom zbija. Pikičin napuh (domišljavost glede moči in vdiranje v mentalni svet drugih ljudeh in urejanje njihovih misli) je priklical tak odgovor. Ja, v meni (tako kot v vseh drugih, s tabo vred) je vse. Včasih tud napuh.

Na posameznih zelo omejenih področjih (kot je - na žalost - naše šolstvo) je seveda formalno možno predajati znanje že takoj, ko si končal faks. Ko pa gre za celovito znanje, še posebno na področju zdravilstva v najširšem smislu, pa mora človek biti že kar zrel in izkušen, kar preprosto pomeni, da je moral iti skozi zrelo življenjsko obdobje, ne glede na to, kaj je že prinesel iz prejšnjega življenja, potrebuje to izkušnjo tudi v TEM življenju. Kar sicer ne pomeni, da ne obstajajo ljudje, ki lahko dosežejo veliko zrelost in modrost že kmalu po tridesetem, a to so izjeme. ... so bili vsi že dobr čez trideset, ko so postali učitelji. ... ja, ampak so bili skoraj zagotovo tudi to, kar omenjaš zgoraj v zvezi z reinkarnacijo, a kljub starosti duše niso učili drugih v rosno mladih letih, za malo mlajše duše pa zato najbrž kar velja, da pride njihov čas tam blizu petdeset. Dalai lama je bil pa le izbran v otroštvu, potem je moral pa skozi zelo rigorozno in težko učenje, preden je v zrelem življenjskem obdobju dejansko prevzel vlogo vodje. Posploševanje pri vzgoji in učenju ni ravno znak dobrega učitelja. Nekateri učenci za svoj razvoj potrebujejo veliko spodbude, drugim pa je iz istega razloga treba postaviti meje. Pikičin ego ne pozna mej, če prekoračuje meje drugim bitjem, bo pač dobila svojemu vedenju primerno lekcijo. Tale na temle forumu je bila zelo mila, ne se bat Mayita, da jo bo to tako prestrašilo. Če jo bo vzela resno, ji bo prihranilo kako veliko hujšo lekcijo, ki ji jo bo zagotovo pripravilo življenje, če ne bo spoštovala svetih prostorov drugih bitij. Nori konj ni bil medicine man, ampak je bil vojskovodja, ki ga je v duhovnem smislu vodil Sedeči bik. Sedeči bik pa je prevzel vodenje lakotskih plemen, ko mu je bilo okrog štirideset let in se je v naslednjih nekaj letih razvil v slavnega in spoštovane medicine-mana in poglavarja - se pravi, da je bil v tem obdobju star precej čez štirideset. Nihče ni tukaj govoril o uživanju življenja. Govor je o tem, kdaj je človek pripravljen na vlogo učitelja. Dobila je zelo dober nasvet in odprla sem ji zelo pomembna vrata, seveda pa je vprašanje, če je bilo to to, kar je njen ego hotel slišati. Ampak nič hudega, po nekaj stranpoteh in bolečih izkušnjah se bo slej ko prej vrnila k temu, kar sem napisala . In šele potem bo lahko dobro uporabila to, kar hoče zdaj imeti in početi. Meje naj se pa le nauči čimprej spoštovati, ne glede na to, po kakšni poti bo hodila in koga (če sploh koga) bo poslušala. (btw - sploh ne mislim, da je nujno koga poslušati, tud mene ni treba, če pa že glih kdo sprašuje, pa povem, kar mislim - pa še to ne vedno).

Kar se novega (ali kateregakoli že) okoljskega ministra tiče: Politiki majo en specifičen način razmišljanja (če ga ne bi imeli, sploh ne bi mogli priti tako daleč v politiko - ta način razmišljanja je namreč eden poglavitnih dejavnikov selekcije politikov), namreč vse teme, vključno z varstvom okolja, so zanje predvsem politične teme, ne pa življenjske kot za večino nas "navadnih" smrtnikov. Zato prioritete izbirajo glede na točke v politični igri moči, ne pa glede na realno življenjsko situacijo neke družbene skupnosti. To dvoje se sicer lahko včasih celo mal ujema, ni pa to nujno; ker je politična igra ponavadi zelo odtujena od življenjskih in realnih okoljskih vprašanj, je to ujemanje bolj redko. Tako da ni realno od politikov preveč pričakovati. Stvari in odgovornost glede okolja bo treba vzet kar v svoje roke in naredit najbolje kar pač znamo in zmoremo ("takle mamo"). Sicer pa naša civilizacija sploh ni prva, ki ga je srala, kar se uničevanja okolja in (ne)ukrepanja tiče. Posebej poučna je štorija o tistih famoznih ogromnih kipih z Velikonočnih otokov. Ti kipi so bili simboli družbene moči in vodilni družbeni sloji so tekmovali v tem, kdo jih bo imel več in bolj mogočne. Da so jih privlekli na obalne dele, pa so posekali ogromno dreves, kar je porušilo občutljiv ekosistem na otokih in zelo verjetno tudi povzročilo propad njihove civilizacije. (btw. Kakšna asociacija na našo civilizacijo?).

Deklica mala, zdajle te bom pa jaz za ušesa, ker se mi zdi, da je skrajni čas za par vzgojnih prijemov, da si razčistiš najosnovnejše stvari v življenju. Mami je zgleda preveč občudovala tvoje moči in je mal pozabila, da mora biti otrok svojim močem primerno vzgojen in dorasel, preden jih lahko začne varno uporabljati sebi in drugim v korist. 1.) Sposobnosti, ki jih očitno imaš, niso nič tako zelo posebnega, ima jih veliko ljudi. 2.) Same po sebi so brez kakršnekoli vrednosti. 3.) Vrednost dobijo šele takrat, ko postanejo del celovite, zrele, modre osebnosti, ki deluje v skladu s svojo nalogo in globinskim razumevanjem sveta. Do tja pa te čaka še dolga in težka pot v čist navadnem lajfu. Bližnjic ni. Postati takšna osebnost je neprimerno težja in obsežnejša naloga kot razviti nekaj telekinetskih sposobnosti. 4.) Pri teh rečeh veljajo tako kot v čist navadnem lajfu ena osnovne družbene norme, ki so NUJNE, da ljudje kot družbena bitja lahko shajamo drug z drugim. Prav tako kot ne smeš vstopati drugim ljudem v njihove spalnice brez povabila, brskati po njihovih predalih in po svoje spreminjati njihovo vsebino, tudi ne smeš ljudem vstopati v njihovo osebno energijsko polje in se vtikati v njihove misli! Indijanci to polje imenujejo človekov sveti prostor ("sacred space") in ga je potrebno popolnoma spoštovati! Posledice nespoštovanja svetega prostora so lahko zelo resne, s tem se ni za igrat! 5.) Druge ljudi boš učila takrat, ko boš temu dorasla (ko boš stara tam blizu petdeset let). Do takrat pa usmeri svojo energijo predvsem v svoje učenje, nauči se kaj koristnega - na primer, kdaj posaditi repo in kako nasekati drva ali kako skuhati res dobro enolončnico, pa kaj fizike, biologije in slovenščine in kar je še podobnih gnjavaž na tem svetu tudi ne bo škodilo ("na primer" se piše narazen, ne skupaj, izkušnje se piše pa z "z" ne "s"). V zenovski tradiciji svežim učencem učitelji dajo najprej v roke krtačo in gredo ribat pod. In ribanje poda je zelo duhovna disciplina, veš. 6.) Ko že omenjaš skrivnostne babičine predale: njihova vsebina gre skupaj s tem, kar babica vedela o čist navadnem življenju. Pozanimaj se tudi o tem. (Stavim, da bi te ona najprej naučila kaj dobrega skuhati, šele potem bi kak miren večer po dobro opravljenem delu prišle na vrsto tudi tiste skrivnosti iz njenih predalov) No, mal sem ti jih napela, a, je bilo pa nujno, veš. Ko se komaj operjeni ptič preveč zapodi v višave, lahko kar trdo pristane na Zemljici, da ne govorimo o tem, da ga pomalica kak orel, ki je sicer zelo duhovno bitje, pa vendar ...

Slišala njeno muzko v živo (je igrala skupaj s še eno glasbenico, sina pa takrat ni bilo zraven), težko opisat - čist na kratko - res čudovito. Je pa pred koncertom kako uro govorila in bi bilo vsaj kar se mene tiče veliko bolje, da ne bi , rajš naj bi igrala, ker to kar igra, je zares dobro, od kjerkoli že prihaja navdih. Torej, moje mnenje je tako: njenih člankov nočem več brati, na predavanje tudi ne bom več šla (mi zveni kot newagevsko nakladanje, to me pa ne zanima), na koncert, kjer bo predvsem igrala na tiste njene noro dobre inštrumente noro dobro muzko, bom pa še šla in to z veseljem. Od česa ženska živi je pa njena stvar, a ne. Sam škoda bi bilo, če bi se izstradala, pa ne bi mogla več igrat, no, bi to blo pa res škoda. Sicer pa kar naj bo nora, pametnih je na tem svetu itak preveč!

Če me spomin ne vara, je tule precej pogosta tema EGO, užaljenost je pa seveda prvovrsten izraz ega in nič drugega. Saj tvojega dušnega bitja pa nekdo s svojim mnenjem, ki je itak iluzija uma, pač ne more ne prizadeti, kaj šele spremeniti. Vam bom nekaj prišepnila: Janko je pa heyoka (tisti, ki sesuva egote in drži stvari v ravnotežju). Vsak spodoben indijanski vrač ma enga takega pomočnika (k sesuje tud njega, če mu slučajno njegov ego še kej serje). Vzemi za dobro!

Mene pa na tipih privlači, če so tko, no kako bi rekla - mal grdi mogoče , ja, ta prav dec mora bit mal grd, kšna posebna faca recimo . Pa oči x!x - ena toplina, globina in moč v očeh, to mi ful potegne. To se mi zdi ful bolj pomembno kt nabildanost, dlake me pa sploh ne zanimajo, nikol jih nism štela , zarad mene jih lahko tud sploh nima. (Enkrat sm vidla enga Tibetanca k bi lahko bla sam zraven in ga gledala in uživala sam v njegovi bližini ure in ure, ne da spregovoru eno samo besedo al pa se me dotaknu). Debeli me niso pa nikol privlačil, to je res, body matters anyway. Ampak manekenski tipi so mi pa dolgočasni. Sm v študentskih letih, k mi ni blo preveč jasno, kdo sem in kaj čutim, hodila par mescev z enim takim - o bog, kakšen dolgčas, je mislu, da je u lajfu naredu že skor use k je zrasu u meter dvaindevetdeset Apolona.

Nism čist prepričana, da tole paše pod tale topic, mi ni (še) čist jasno kakšno zvezo ima s samopodobo / samozavestjo, ampak naj bo. Jest morm kar priznat, da nisem nikol preveč samodisciplinirano in s kakšnim posebnim samospoštovanjem dan za dnem sedela in meditirala (kar občudujem tiste, ki to počnejo). Enkrat me je pa doletelo eno tako mini "razsvetljenje" in to nekje, kjer ne bi niti najmanj pričakovala - na faksu na terenskih vajah iz ekologije živali. To so ble ene mal posebne vaje - glih zato ker so bile tako nič posebnega. Šli smo k eni mlaki na travniku bliz gozda in vsak je dobil nalogo opazovanja ene živali in to par ur. Dobila sem raco. In sem mislila, pod vplivom dokumentarcev najbrž, da bo to ful dogajal. Sedim torej na bregu tiste mlake in gledam raco. In čakam, da se bo zgodilo kaj dramatičnega, da bo od nekod pridrvel kak plenilec in bo cela drama al pa da bo raca vsaj odletela in bom vidla vsaj podrobnosti vzletanja race z vode (ugotovim, da tega sploh še nikol nisem zares vidla in nimam pojma, kako race to izvedejo), jaz bom pa pol lahko delala še kaj drugega. Nič od tega. Prav počas je plula sem in tja v nekakšnem cikcaku v radiju kakšnih dvajset metrov in vsake tolko kljunila kakšno rastlino. Še največja drama je bila takrat, ko se je potopila po kakšno rastlino pod gladino vode in spet prišla gor kak meter stran. Gledam in gledam raco in enkrat sredi tega gledanja pozabim na svoja pričakovanja. Pozabim na to, kaj bom napisala v poročilo. Čas izgine. Pozabim nase. Začutim raco, začutim njeno bitje. Začutim, kako je biti raca. Začutim, kako je biti raca in ribnik hkrati. To je vse. A ja, kakšno zvezo ima to s samospoštovanjem. Pravzaprav nobene. Ampak po tistem nisem bila nikol več isti človek. Nekaj se je zelo globoko v meni premaknilo. Pravzaprav niti ne vem, kaj bi sploh počela s samospoštovanjem in čemu naj bi mi to služilo. Če s tistim pogledom od takrat pogledam kogarkoli ali karkoli, magari svoje bitje, je v tem že vse - ena globoka toplina - temu se najbrž reče ljubezen in - ja, konec koncev je v tem najbrž tud spoštovanje. Ampak najprej sem morala pozabit nase. Poleg tega pa v tistih letih nisem bila nevemkako samozavestna, niti se nisem nevemkako spoštovala, imela sem kup problemov sama s sabo in posledično tud z drugimi. Zato se mi samospoštovanje ne zdi glih ne vem kako ključno. Duhovne stvari včasih ubirajo mal čudaška pota .

Ljudje nas kar velikrat sprašujuejo "Pa kaj zaboga vas veče tja v tisto kamenje in led?" To sem se tud jaz sama že spraševala in še zdaj nimam odgovora tipa "To!" Vem pa zagotovo, da ni samo adrenalinski šus tisti, ker me stvari, kjer gre več ali manj samo za adrenalin ne zanimajo sploh (npr. še na kraj pameti mi ne pride, da bi se šla bungee-jumping ali se metala kamorkoli od kjerkoli) Mislim, da mene vleče celotno doživetje, prvinska divja narava, ki jo je redkokje (vsaj pri nas) možno doživeti tako resnično, z vso neizprosnostjo in lepoto hkrati kot ravno v hribih. Pa preizkušanje lastnih psihofizičnih mej in tisti fantastični občutek živosti, ki ga začutiš, ko hodiš po svoji skrajni meji... Verjetno pa tudi neke vrste duhovno hrepenenje, želja duše po spoznanju in razvoju - ker hribi so res, kot sem že napisala, visoka šola duhovnosti (kar pa seveda ne pomeni, da edina, niti to ne pomeni, da smo alpinisti že kar razsvetljenci ali vsaj blizu temu, drži pa, da večina tistih, ki so dovolj dolgo resno plezali v visokih hribih pride do nekaterih kar globokih spoznanj, večini - z mano in tud s Humarjem vred - pa kajpak še marsikaj manjka, kljub plezariji) Ja, v enem obdobju sem prav globinsko začutila, da je prišel čas za nekaj drugega, tud gore so mi po svoje povedale, da je čas za novo poglavje v življenju. In sem jih slišala in "ubogala". Zdaj imam občutek, da sploh ni moglo biti drugače, da je bilo oboje močnejše od mene - tako začetek plezanja, klic, ki se mu preprosto ni dalo upreti kot kasneje odločitev za družino in otroke, ki sem ji nekako nagonsko ali intuitivno sledila. Saj še zmeraj hodim v hribe, ampak drugače, na nek način pa sem z življenjem v hribovski vasi zdaj še bolj povezana z njimi. Ja, imaš prav, verjetno so te odločitve kdaj nehat ženskam nekak bolj jasne, mogoče smo na splošno res bolj prizemljene in imamo bolj razvit čut za samoohranitev in ravnovesje večih stvari življenju.

Sem prov razmišljala, a bi tole sploh komentirala, ampak če Janko tko prav ... ja pol pa že morm kej rečt Sam kaj naj pa rečem?? Mislm, komentiraš lahko nekej kar vsaj v osnovi temelji na realnih opazovanjih, če si nekdo nekaj kar izmisli, ni kej rečt... tole Stanetovo pisanje je približn tko kt bi js rekla: "Naša družba deluje tako, da smo ljudje z električnimi kabli priključeni eden na drugega, pa pošljejo elektriko po kablih pa nas trese in skačemo in tako se družno gibljemo po belem sveti... No, zdaj pa dokažite, da ni res! Tisti, ki trdite, da to ni res, ste pa neumni in slepi in ne vidite resnice." Nekatere trditve znanosti so sicer lahko nepopolne in dvomljive, ampak čist mim pa tud niso in tisoči ljudi, ki so desetletja opazovali, kako delujejo celice, tkiva in organi v organizmu so najbrž tud kej opazil in niso čist mim usekal, mislim, da je Stane tisti, ki krepko seka mim s svojimi fantazijami! Seveda je logika, Stane, pa daj, vzemi že enkrat v roke gimnazijski učbenik za biologijo (za tretji letnik, če se ne motim, tema je biologija človeka), ne bodi no tako vzvišen! Sicer pa čist na kratko: Delovanje celic organizma je seveda pod nadzorom možganov, kar pa ne pomeni, da živčne celice potenciala na membranah ne generirajo same. Živčni impulz namreč ni nastanek osnovnega (mirovnega) membranskega potenciala, ampak njegova sprememba, ki jo sproži "ukaz" iz možganov. Ta ukaz iz možganov je v obliki posebnih signalnih molekul, ki se vežejo na membrane vzdražnih (električno aktivnih) celic in s tem povzročijo odpiranje ionskih kanalov, s tem pa to spremembo mirovnega membranskega potenciala, ki sem jo omenila prej. Sprememba potenciala - takoimenovani akcijski potencial se širi po membrani živčnih celic in to je torej živčni impulz. Sorči, ampak tako preprosto pa to ni. Električni tok se prenaša po membrani preko reguliranih ionskih kanalov in črpalk, ne pa tako kot po kovinski žici ali raztopini soli. Žal te moram razočarat, ampak narava je izumila nekaj precej bolj inteligentnega, kot si si izmislil ti! Stane, če bi bilo to res, bi bil od tebe samo še kupček pepela (oz. soli ). Mehanizem oksidacije ogljikovodikov v celicah poteka zelo drugače in na precej bolj inteligenten in reguliran način, kot ga ti predstavljaš tule. Edina stvar, ki ima tukaj kakšno zvezo z realnostjo, je omemba elektromagnetnih polj, ki so res v/okrog živih sistemov, od celic do bitij kot celote in so posledica električnih dogajanj od atomskega nivoja naprej. To drži in na nivoju elektromagnetnih polj tudi potekajo interakcije tako znotraj organizma kot med organizmom in okoljem. Ampak to še ne pomeni, Stane, da so tvoje razlage o delovanju celic in krvnega obtoka kaj bolj resnične oz. manj za lase privlečene.

Matjaž, tole si pa tako lepo in dobro povedal, da lahko samo pritrdim in nimam kaj dodati :palec: