Iknee

Pa še en komentar, ki bi ga dala pod topik "adijo zdrava pamet", ker pa se je dogajalo v hribih, ga dajem kar semle. Sem šla na Viševnik pred par dnevi. Snega bolj za vzorec - par centi. In vidim - kaj vidim??! Dva tipčka, ki jo s krpljami mahata po tistih par centi snega!! Le zakaj zaboga jima je treba tacati po skoraj kopnem bregu z nerodnimi krpljami (ki naj bi sicer dobro služile pomoči pri gaženju, ko imaš snega čez kolena). Pol se mi je pa posvetilo: krplje so zdaj IN! Hojo s krpljami propagirajo kot neke vrste športanje al kaj, tipa sta se seveda opremila v skladu z BITI IN pa nč važn čemu krplje v resnic služijo. Nekak takole: Bolje je izpasti glup kot iz drvečega vlaka (z drugimi besedami: samo, da si IN (na vlaku trenda) pa čeprav izpadeš popoln bedak. Joj, sam ne v hribih tega zganjat, lepo prosim!

No, pa še mal mojih novoletnih razmišljanj o hribih. Ena taka izkušnja, ki je uporabna tud sicer v lajfu. Ko je ful zaj... cela drama, se odzoveš z neko notranjo stisko, to je avtomatični odziv telesa in psihe in goro začneš doživljati z odporom, kot nevarno in sovražno, to pa še bolj stopnjuje občutek, da si zares ogrožen. In to ti zelo zmanjšuje sposobnost uvida v rešitev in ti povečuje stres, ta pa ti kuri dragoceno energijo, ki bi jo rabil, da bi se rešil. To je avtomatični odziv telesa - boj ali beg. Le da v hribih pogosto ni na tvoji strani. Ker gora zahteva precej kompleksno in premišljeno odzivanje ne le čimhitrejši nagonski beg, poleg tega pa v gori si - gora ni tvoj sovražnik, ki ga moraš premagati, ampak je tvoje okolje, v katerem moraš preživeti vsaj še nekaj ur, če ne dni, preden ti bo uspelo priti v dolino. In v takem stanju ful pomaga, včasih je pa celo ključno za to, da sploh lahko preživiš to, da ti uspe goro imeti rad tudi takrat, kadar se ti zdi kruta in grozna. Ta psihični obrat k ljubečemu odnosu pa je ful težko izvesti, če si se zaplezal v ene nemogoče variante in se vreme slabša, pa te zebe ko psa al ti pa vse naokol grmijo plazovi... ampak to je visoka šola duhovnosti v zemeljskih razmerah. Lahko je meditirat o brezpogojni ljubezni med sedenjem v topli sobi ob vonju prijetnega kadila, mal težje pa je izvajati brezpogojno ljubezen, ko imaš občutek, da te gora, ki naj bi jo imel rad, dobesedno hoče spraviti s tega sveta. Ko mi je prvič uspelo izvesti ta obrat k ljubezni med plezanjem v centralnih Alpah, je bilo tako ganljivo, da so mi solze tekle in sem se naslanjala na tisto mrzlo steno in se ji zahvaljevala, čeprav je bilo v tistem trenutku še kar peklensko. Ampak potem se je začelo dogajati skoraj čudežno: dobila sem neko moč, optimizem, energijo in toploto sem čutila čisto fizično in vse to se preneslo tudi na soplezalko, uspeli sva najti prehod v prej navidez nemogoči situaciji in sestopiti po grebenu, varnim pred padajočim kamenjem in plazovi, ki jih je sprožil nenaden obrat vremena. Precej let kasneje, ko sem bila že mama in sem zahtevnejšo plezarijo opustila, me je vodja nekega obreda iskanja vizij v pogorju Snežnika prosil, naj navežem stik z goro in prosim za ugodno vreme (pihala je huda burja, bilo je res mraz in sneg je začel naletavati, je zgledalo, da bodo fantje težko zdržali štiri dni na prostem brez zavetja). Sem v meditaciji šla tja na goro, ampak, veš, tole tako ne gre - ne morem jaz kontrolirati gore. Ne. Ne gre za to. Na fantih na vision questu je, da - tole je tako težko ubesedit - da nekako grejo v goro, se čisto v globinah svoje biti povežejo z njo, vzpostavijo pretok in se začnejo pogovarjati. Kanal za te vrste komunikacijo je ljubezen. To gre skozi srce in tretje oko hkrati. Ko se na ta način povežeš z goro, začne delovati intuicija, neko notranje vedenje in moč in lahko ostaneš na gori in preživiš marsikaj, kar bi bilo sicer zelo težko ali celo nemogoče. To je bila lekcija iskanja vizij za tiste fante tam, šele potem, ko bi jo opravili in bi lahko ostali na gori, bi začeli dobivati vizije. Pa je niso, ne še tokrat. Po dveh dneh trpljenja v tisti burji so se vrnili v dolino. Pa drugič .

A res misliš, Stane, da smo ljudje taki tupci glupci, da rabimo reklamo za tako common sense zadeve kot je sol in seks? Al ti je pa zmanjkalo argumentov za reklamo za tvojo sol pa si posegel še po zadnjem trigerju - seksi babnici? Ma dej no ...

Kmetje so si kr sami poteptali žito, pol pa v vaški oštariji prodajali pir pa klobase (ta prave in za to posebno priložnost tud vegi) njuejdžerskim firbcem, dobiček pa si bratsko razdelili , pa novinarje obvestili in je šel glas o njihovi vasi po širni Evropi, to pa tud nekej šteje, a ne!(več dnarja od turizma kt od prodaje žita za ljubi kruhek, sploh odkar smo v famozni EU). njuejdžkmetje.press

Izmišljevati si ene hipoteze je zelo lahko, Stane, to zna zelo veliko ljudi. Zamisliti in tudi izvesti dober ekperiment je pa čisto druga pesem, predvsem veliko dela in znanja in ustvarjalnosti. Zakaj se ne lotiš dela in sam ne dokažeš svojih tez? Sicer pa so raziskovalci že velikokrat dokazali drugačne procese, ki ne potrjujejo tvojih tez. Le da ti v svoji nevednosti in ošabnosti tega nočeš niti prebrati. Pa da me ne boš razumel narobe, jaz sem zelo za alternativno znanost, kar nekaj časa sem tudi sama delala na precej mejnem področju znanosti in ni moj namen vnaprej s predsodki spodbijati nove ideje. Zagovarjam pa stališče, da je treba spoštovati vsako resno in predano delo, tudi delo raziskovalcev, ki so delali na določenem področju pred nami. Najmanj kar lahko resen in pošten raziskovalec naredi je to, da se spoštljivo poglobi v delo predhodnikov in znanje, ki že obstaja, pa čeprav dvomi vanj, in ga želi ovreči s svojimi hipotezami! Če nimaš pojma, kaj so ljudje pred tabo odkrili in se postaviš na piedestal in zviška in ošabno podučuješ vse naokrog, ne da bi izvedel kakršnokoli resno raziskavo za potrditev svojih tez, se boš samo osmešil (in si se pravzaprav že, najbrž ne samo na tem forumu). Tega nakladanja brez resne osnove je žal zelo veliko in to meče slabo luč na vso mejno znanost, med ljudi pa vnaša zmedo. Zato se mi zdi pomembno biti odprt za nove zamisli in hipoteze, hkrati pa resno jemati samo tiste, ki svoje ideje potrjujejo s konkretnimi raziskavami. Smo se klonirali Z znanostjo (niti orto niti alter) pa tudi ne. Izmišljevati si ene hipoteze je zelo lahko, Stane, to zna zelo veliko ljudi. Zamisliti in tudi izvesti dober ekperiment je pa čisto druga pesem, predvsem veliko dela in znanja in ustvarjalnosti. Zakaj se ne lotiš dela in sam ne dokažeš svojih tez? Sicer pa so raziskovalci že velikokrat dokazali drugačne procese, ki ne potrjujejo tvojih tez. Le da ti v svoji nevednosti in ošabnosti tega nočeš niti prebrati. Pa da me ne boš razumel narobe, jaz sem zelo za alternativno znanost, kar nekaj časa sem tudi sama delala na precej mejnem področju znanosti in ni moj namen vnaprej s predsodki spodbijati nove ideje. Zagovarjam pa stališče, da je treba spoštovati vsako resno in predano delo, tudi delo raziskovalcev, ki so delali na določenem področju pred nami. Najmanj kar lahko resen in pošten raziskovalec naredi je to, da se spoštljivo poglobi v delo predhodnikov in znanje, ki že obstaja, pa čeprav dvomi vanj, in ga želi ovreči s svojimi hipotezami! Če nimaš pojma, kaj so ljudje pred tabo odkrili in se postaviš na piedestal in zviška in ošabno podučuješ vse naokrog, ne da bi izvedel kakršnokoli resno raziskavo za potrditev svojih tez, se boš samo osmešil (in si se pravzaprav že, najbrž ne samo na tem forumu). Tega nakladanja brez resne osnove je žal zelo veliko in to meče slabo luč na vso mejno znanost, med ljudi pa vnaša zmedo. Zato se mi zdi pomembno biti odprt za nove zamisli in hipoteze, hkrati pa resno jemati samo tiste, ki svoje ideje potrjujejo s konkretnimi raziskavami. Smo se klonirali Z znanostjo (niti orto niti alter) pa tudi ne.

U, kakšna fajna družba se mi obeta, Janko pa Brezo, pa gozdne vile pa še pir pa nektar! Če ne bomo rešl sveta, se bomo pa vsaj nasmejal (v tem ali onem stanju zavesti)

Pa še ti metafizični pojavi so precej bolj konkretni in preverjeni kot Stanetove ideje.

Kapica in Stane, tu pa spet odkrivata neke čisto nove fizikalne pojave (še ena Nobelova, tokrat na področju fizike?). Kolikor jaz poznam fiziko, se namagnetijo samo predmeti iz feromagnetnih materialov - to so snovi, ki imajo železove atome urejene v posebne strukture - še nikol slišala, da bi atomi železa, vezani v organskih molekulah imeli feromagnetne lastnosti in se mi tudi ne zdi verjetno, ker gre za posamezne atome, vezane v organske komplekse in ne povezane med seboj v posebne takoimenovane magnetne domene, kar je po dosedaj znanih dejstvih pogoj za namagnetenje. Poleg tega pa se železo namagneti, če ga postaviš v električno tuljavo, samo premikanje železa po raztopini soli (krvni plazmi) ne bo povzročilo namagnetenja, žal. sam da ne boš zdaj prišel s fantazijo, da so žile električne tuljave?! Včas so rekli, da papir vse prenese - tipkovnica in internet pa očitno tud . Ampak zdaj si na zelo konkretnem področju fizike, kjer se da stvari zelo jasno in preprosto dokazati - torej, ajmo, številke in dokaze na plan, kot se spodobi za resnega znanstvenika (orto al pa alter)! 1.) Zakaj naj bi se atomi železa, vezani v hemoglobinu v krvi namagnetili? Kako si dokazal, da se železo v krvi namagneti? Kratek opis meritve in rezultati, prosim! 2.) Kako veliki so električni tokovi v krvi, ki jih omenjaš? Kolikšna je specifična električna upornost kapilar? Opis meritve, konkretni rezultati!

polna zavest hmmm vprašajne kdo in kolk časa je sploh pri polni zavesti Kakšen takle pomočnik zna prov prit! Velja, te pokličem! (za plačilo pa kakšna skrivnost gozda in pa pir seweda ) Upam sam, da boš zdržal četrt ure mojga nonstop govorjenja

A ja, pa še nekaj bi rekla: razlog in namen sta pri teh rečeš ful ful pomembna.

Saj ravno to sem omenila v prejšnjem postu -delo se takrat, ko dosežeš spremenjeno stanje zavesti, šele začne. V primerjavi s tem delom je samo doseganje SSZ relativno lahek del celotnega postopka (ali potovanja). O šamanizmu sem nekaj napisala na LN že spomladi, že takrat sem rekla, da je obrede šamanskih ljudstev je v naše kraje precej težko, če ne celo nemogoče prestavljati, ker gre za celoto šaman-njegovo ljudstvo-naravno okolje, vse to je obred in ne samo šamanovo izvajanje bobnanja, napevov ... karkoli že pač počne. Sama sem bila na obredih severnoameriških indijanskih ljudstev in seveda niti slučajno ne morem trditi, da kateregakoli poznam tako dobro, da bi ga lahko sama izvajala - poleg tega pa nimam ljudstva, ki bi me priznalo za šamanko in v katerem bi lahko obrede izvajala (zgoraj navedeni razlog, poleg tega pa tudi dejstvo, da se teh stvari ne da naučiti v nekaj letih, gre za leta in leta dela pod vodstvom izkušenega šamana in posebnega načina življenja v skupnosti - tu naj si, lepo prosim, nihče ne dela iluzij o nekakšnih vsemogočnih iniciacijah, ki te v nekaj tednih ali celo dnevih naredijo za šamana). O teh obredih je dejansko težko govoriti, kakorkoli poskušam stvari ubesediti, se bistvo izmika (racionalna razlaga preprosto ne zaobjame njihovega bistva, se mi zdi, da je za to bolj primeren pesniški jezik ali pripovedovanje zgodb - nič čudnega, da so šamani pri vseh ljudstvih - tudi pri Slovencih - tudi pripovedovalci mitskih zgodb.). Obredi, na katerih sem bila, so za vstopanje v SSZ "uporabljali" kadila, bobnanje, obredno petje in svojo močno vlogo ima tudi sam kraj izvajanja obreda, nisem pa nikoli prisostvovala obredu, kjer bi uporabljali kake substance, kot je na primer peyote ali v južnoameriških državah razširjena ayahuasca. Dogajanje s svojim petjem skozi celoten obred vodi medicine-man, v bistvu pa gre za potovanje, kjer je bistvo prepoznavanje svojega bitja in drugih bitij, tudi (ponovno) čutenje delov svojega bitja, neke vrste reintegracija in povezava na vseh ravneh, tudi na transpersonalni. Te obredne pesmi so ti v osnovi na nek način dane (preko sanj, vizij, obredov...), se jih pa šaman - hataali ali "tisti, ki poje" tudi nauči v dolgih letih - gre za precej kompleksno znanje, ki ne zajema le poznavanja zlogov in melodije, ampak tudi subtilnejših nivojev obrednega petja in seveda uporabe v obredu). Tolk o celotnih obredih. Obstajajo pa nekatere šamanske tehnike, ki se jih da uporabiti in vključiti v svoje delo, je pa to kar zahtevno in odgovorno početje, predvsem mislim, da je dobro te stvari najprej dolgo preizušati na sebi, nekako "rasti" in se razvijati s tem, šele potem lahko to začneš uvajati v svojo zdravilsko prakso. V spremenjenih stanjih zavesti se lahko dogaja marsikaj, tudi težke stvari, pomembno je iti tja pripravljen, pomembno je vodstvo... Ja, zato sem pri teh stvareh previdna, zelo previdna. Lahko temu rečeš tudi strah in to oceniš kot manjvredno, ampak jaz sem pred temi stvarmi majhna in grem počasi. Spomnim se besed hataalija: "Če te ne bi bilo strah, bi me skrbelo zate." Pogum je zame predvsem sledenje notranjemu glasu, ne pa odsotnost strahospoštovanja. Se pa spomnim enega zapisa alpinista v vpisni knjigi na bivaku (mislim, da je bilo Pod Srcem pod Špikom): "Pogum je strah pred strahom." Meni sami v spremenjeno stanje zavesti ni tako težko priti, pravzaprav se mi je to že od otroštva dogajalo spontano, predvsem v naravi, in sem šele kasneje začela raziskovati, za kaj pravzaprav gre in poglabljati ta stanja in v njih zavestno predelovati težke stvari in ponovno "sestavljati" svoje bitje v celoto. Zame so najboljši prehodi predvsem mesta v naravi, čeprav sem že sodelovala tudi v obredih v zaprtih prostorih. Žajbelj, boben in petje, včasih pa meditacija v popolni tišini. Po izkušnji vision questa in odkar se zavedam vodstva in lahko navežem stik, si tudi sama upam kar globoko. Kar se pa kreacije tiče - mene je v SSZ med drugim presunilo tudi to, da vse že je, da se ljudje dejansko gibljemo v brezčasnem prostoru že ustvarjenega. Ne gre za to, da mi kreiramo, gre za to, da ponižno sprejmemo, kar pride k nam. Kot dar. Ljudje nismo kreatorji, na nobenem nivoju - to je iluzija ega.

AAA??? Kakšna nevrofiziološka znanost je pa to?? Do zdaj se mislila, da gredo te stvari na kratko in poenostavljeno takole: Po živčevju (centralnem in perifernem) se signali prenašajo v obliki električnih impulzov - sprememb električne napetosti, ki se širijo (potujejo) po celičnih membranah živčnih celic. Z ene celice na drugo pa se lahko prenesejo bodisi v obliki prenosa spremembe napetosti ali pa kemično - s pomočjo posebnih signalnih molekul - nevrotransmiterjev, ki se vežejo na membranske sprejemne molekule sosednje celice in nato sprožijo spremembo napetosti na membrani. Živčne celice same generirajo električno napetost na svojih membranah tako, da s posebnimi beljakovinskimi molekulami v svojih membranah, ki tvorijo kanale in črpalke, prenašajo in aktivno prečrpavajo ione (največjo vlogo ima Na+) iz svoje notranjosti v zunanjost in obratno. S tem ustvarjajo razliko v naboju med notranjo in zunanjo stranjo celične membrane - to pa je seveda električna napetost. Za prečrpavanje ionov celice potrebujejo energijo, ki jo dobijo iz glukoze z aerobnimi procesi celičnega dihanja. Vir energije za delovanje možganskih celic je isti kot za vse druge celice organizma: glukoza. Možganske celice enako kot druge celice organizma uporabijo energijo glukoze tako, da jo s pomočjo kisika v aerobnem procesu celičnega dihanja pretvorijo v ATP - energijsko bogato molekulo, ki je univerzalni neposredni "dobavitelj" energije za vse življenjske procese (vsaj na fizičnem nivoju), kamor spada tudi generacija elektrike, ki je osnova za prenašanje živčnih impulzov v možganih. Fizikalno gledano torej živčne celice niso porabniki, ampak generatorji električne energije. Tudi ko se ne gibljemo, se telo neprestano obnavlja, razgrajuje molekule, ki jih v telo vnašamo s hrano in sproti izgrajuje encime ter sestavne dele celic in tkiv in za to gre seveda energija, neprestano. Vsi encimski procesi razgradnje in izgradnje potrebujejo energijo. Energijo potrebuje telo tudi vzdrževanje stalnega notranjega okolja (pretvarjanje kemične energije glukoze v toploto je le en del teh procesov), ki je nujno, da biokemijski in fiziološki procesi v organizmu lahko nemoteno potekajo (homeostaza). Del energije glukoze pa se uporabi tudi za ustvarjanje električne napetosti na membranah vseh vzdražnih celic - živčnih, čutilnih in mišičnih. Odkod pa ti ta spoznanja? A si sam opravil raziskave in meritve? Povej mi kaj več o tem, me res zanima! Če to, kar si napisal tule res drži, potem si pa krepko spremenil dosedanja spoznanja fiziološke znanosti in si kandidat za Nobelovo nagrado!

Se mi je zdelo, da govoriva o različnih stvareh - različnih ravneh ali obsegih izgubljanja duše ("duše" na kratko - bolje rečeno pa subtilnejših delov človekovega bitja od eteričnega telesa naprej). Hude travme (zlorabe, izgube...) puščajo globoke posledice, ki gredo tudi preko raztrganja ali odcepljanja delov astralnega bitja, vojne in genocidi pa poleg tega puščajo posledice tudi na kolektivnih dušah, kar se odraža s poškodbami bitij naslednjih generacij (pravijo, da sedem generacij). Šamanski obredi zdravijo te vrste travm, na osebni in kolektivni ravni, Navaji, na primer, imajo obred, ki ga vodi hataali (šaman-"tisti, ki poje") in traja neprekinjeno štiri dni in štiri noči. Čisto na kratko: gre za vibracije, ki gredo postopoma v vse ravni človekovega bitja in ga spet zacelijo in uravnovesijo in "prikličejo" izgubljene dele nazaj. Šamani so imeli že od nekdaj s tem veliko dela, ker so zdravili ljudi, ki so šli skozi travmatične dogodke (njihovo življenje je bilo daleč od kake newagerske idile) - bitke (ubijanje v bitkah je huda reč, ki pusti globoke posledice na psihi bojevnika), nesreče na lovu in izgube moža, smrt žene ali otroka, nesrečna razmerja ... Mogoče kot zanimivost: nizozemski Jud Daan van Kampenhout je na osnovi šamanskih tehnik razvil zelo močno metodo zdravljenja te vrste travm, enkrat sem bila prisotna na njegovem obredu in je bilo res globoko doživetje, tam so bili potomci nacistov in Judov v enem in istem obredu, in celo pripadniki domorodnega ljudstva iz ZDA, presunljivo, kako daleč in na kako osebne ravni sežejo vojne travme in njene posledice (velja tudi za Slovence!). To ni nek newagevski hokus-pokus, za tem so leta zelo resnega dela in velika odgovornost. Spremenjena stanja zavesti so osnova, seveda se strinjam, ampak res samo osnova, do katere je še najlažje priti. V resnic se delo tam šele začne (pa čeprav je to theta) ... velikokrat pa tudi kar konča (z nekim fensi imenom neke nove tehnike - pa s tem ne mislim nujno theta healinga, ki ga, kot rečeno, niti ne poznam, me pa v takih primerih pograbi dvoje hkrati: firbec in skepsa)

Ja, kako naj ti pa verjamem, če mi pa nočeš nč povedat? A je to tko kt skrivnosti gozda? Ooo, to je pa seweda skriwnost! (No ja, naj ti bo, ampak pssssst: o skrivnostih gozda! )

Rezanje vezi je res hud poseg, neke vrste radikalna operacija na ravni energijskih vezi, ki so del čustvenega telesa in prehajajo tudi v fizično telo. Je pa včasih to zelo koristno, predvsem pri vezeh, preko katerih teče zloraba in energijsko izčrpavanje (največkrat gre za obojestransko izčrpavanje, energija pa poganja destruktivne duševne procese). Je pa to resno in tudi tvegano početje, najprej je treba velik časa in dela posvetit temu, da človek iz teh vezi "pobere" vse, kar je njegovo (in nič več) - skratka, da iz odnosa umakne vse svoje projekcije in travme. Vezi z nekom je pametno rezati šele takrat, ko začutiš, da si cel in si sprejel svoj del odnosa k sebi, takrat je to sorazmerno preprost in neboleč poseg. Rezanje vezi torej ni instant rešitev iz bolečega odnosa, dokler je v odnosu bolečina, je to znak, da je tam nekaj tvojega in moraš najprej delati na tem. Se mi zdi, da ljudje ravno tu naredijo največ napak pri rezanju vezi. Če to delaš prezgodaj, lahko odrežeš kar precejšen del svoje lastne psihe, potem pa imaš velik problem za kar lepo število let (ali življenj). Na eni ravni je to res dokončen poseg, pri tem pa ne gre pozabiti, da so vezi zelo živa, dinamična reč, možno je tudi s tem človekom vzpostaviti vezi na drugi ravni - ravni ljubezni, ki transcendira čustvene navezave. Pravzaprav velikokrat šele rezanje vezi to omogoča. Ne vem, na kakšen način vračanja delčkov duše si ti mislil kot "le lajšanje procesa notranjih konfliktov v povezavi z odnosom." Vračanje delčkov duše je sicer globoka in zahtevna šamanska tehnika z zelo veliko zdravilno močjo, ki pomaga pri stanjih raztrganja/izgube delov duše zaradi travmatičnih dogajanj ali nasilnih posegov v človekovo bitje (travmatični odnosi in dogodki, vojne travme, genocidi...), tu ne gre za lajšanje notranjih konfliktov, ampak za zelo resnična trganja in izgube delov duše. O "theta healingu" pa ne vem nič. Mi pa zveni zanimivo, pravzaprav me zanimajo spremenjena stanja zavesti in zato tudi tale theta.

Najboljših tehnik je veliko. Tehnika je pač tehnika, lahko so različne, pa vodijo do istih procesov v nas. Vsako ljudstvo ima svojo, zdaj, ko je izmenjava informacij po svetu večja, pa si lahko kar izbereš tisto, ki zate najbolj deluje. Ljudje smo različni, tebi ustreza vipassana, komu drugemu pa kaj drugega. Kar se zavedanja in svobodne izbire tiče, se je pa zanimivo včas vprašat: "Kaj me prav zdajle pri tejle stvari/odločitvi/odnosu do nekoga/mišljenju vodi " Če si vzameš mal več časa, pa greš karseda globok, mogoče še mal pomeditiraš, lahko prideš do prav presenetljivih ugotovitev. Mogoče ugotoviš tud to, da večina naših duševnih stanj in dejanj nima prav velik zveze s kakšnimi zelo zavestnimi in svobodnimi odločitvami. Je pa vredno širit in pogljabljat zavest, s tem se pa strinjam, je pa tud res, da je to vsakodnevno delo, včas mukotrpno (nč čudnega, da so v zenovskih samostanih novincem najprej dali krtačo v roke pa hajd pucat tla), znat bit pa tud ful zanimivo. A zakaj je to koristno? Prinese ti več miru v dušo in širši pogled na svet, čist banalno - bolj srečen si, resno. Pa še ena velika korist je, če imaš otroke: verjamem, da je to pot, po kateri se odpravi al pa vsaj omili kar precej družinskih travm, ki bi se sicer prenesle na naslednjo generacijo.

Če je okolica projekcija nas samih, in, recimo, jaz torej projekcija tebe, ti pa mene, pomeni, da midva v bistvu sploh ne obstajava - sva iluzija. In enako velja za vse ostalo. Iluzija al kako že pravijo uni stari iz Indije: ta svet je maya. In če je torej vse projekcija, kaj naj bo potem iskrenost To, da jemljemo svoje iluzije resno in rečemo, da smo zato iskreni? Kdo drug, ki slučajno goji drugačne iluzije kot mi, bo pa isto trdil zase in rekel, da mi nismo iskreni .

Jest nočm nobenga nč prepričat, ljudje naj kar majo svojo pamet, jest sm tud bolj take sorte . Sej res ni treba, da te najprej fejst boli zob, da se maš lahko pol fajn, k ti ga izpuljo. Kar mej se fajn že prej, zakaj pa ne! V bistvu sm hotla sam rečt brez kakšne velke filozofije, da sreča ni nujno odvisna od števila zob. Majo point tele ta stari!

Lepe praznike vsem! In miru in zdravja in veselja! Mal prej sem pomahala mulčkom, k so šli za par dni k babici in dedku, no pa sem mal pogledala, kaj je kaj novga tlele. Kašen čuden Božič je tole letos! Pri nas lije ko iz škafa (decembra nad 1000m !??), sosedin potoček je naredil cel bajer na travniku, moj mlajši sin (večni optimist , v vsaki jebi najde kakšno pustolovščino) je reku: u, super, ko bo tole zamrznil, se bomo pa kar pri sosedi drsal! Mački, k so prilezli po svoj zajtrk, pa nekam sitno otresajo mokre kožuhe. Hehe, sej vem, niso to glih ne vem kakšne novice, ampak moram rečt, da mam zmeraj rajš takle čist preprost lajf, nobenih cirkusov in dram. In si želim mir tud za naslednje leto. Ker pol pa lahko slišiš ptiče pet , pa travo rast, pa sploh je fajn živet kr tko - k si vesel, da ti je koža prov Ful te razumem, sem mela podobno z zobom, sem poskusla čist use, da ga ne bi dala ven: zamenjala zobarco, k rekla, da ta zob nima šans, šla na operacijo korenine - ubibože - upam, da nikol več!, vmes pa jedla homeopatska zdravila. Je izgledalo, da se bo zadeva pozdravla in zob ohranil. Čez eno leto pa bolečina da bogpomagaj in oteklina čez pol obraza, sem bla prav karikatura človeka z zobobolom! Sem šla k zobarju in rekla dost mam, tole naj gre ven! In se je seveda strinjal in pograbil zoboderske klešče... Včas je res bolš, da gre ven, kar mora it ven, adijo v božjem imenu, pa amen in gremo dalje brez zoba. Res je to, da so vnetja na koreninah lahko smrtno nevarna zadeva, te bakterije se lahko preselijo na sklepe, pa tud na srce, pol pa maš hudiča. No, ko mi je izpulil zob, mi je blo mal hudo, pa je rekel, da mi bo naredil en tak lep mostiček in bom lahko grizla, da bo veselje. Za šeststo evrotov. Ki jih nisem imela kje vzet (pred par dnevi nov menjalnik, pa kurjava za zimo...). No, pa se je nasmejal in rekel: "Eh, veš kaj, sej so ljudje lahko čist srečni tud če majo kak zob manj. V Perujskih hribih sem videl nasmejane možakarje, čile in srečne, k so z enim samim zobom žvečil kokine liste." Res, to mi je reku zobar . U glavnem, Marsa, ni panike. Bom okol bajte posadila tobak (al pa koko) pa pridi na obisk, pa bova v božjem miru žvečle s tistimi zobmi, k so nama še ostal in se smejale težavam v dolinah .

"Če ti je nekdo namenjen, ga boš dobila, pa če ga hočeš ali nočeš" mi je enkrat rekla ena stara gospa iz naše vasi. Stephen Poplin, astrolog in regresoterapevt, pa pravi, da močna karmična srečanja v večini primerov (so pa izjeme) niti niso "mišljena" s strani duše kot umirjeno, stalno razmerje, ampak bolj kot neke vrste šola - priložnost, da nekaj spoznamo globoko v sebi in premaknemo svojo raven zavesti. Zato so največkrat tudi burna, boleča, lahko tudi zelo travmatična, če se v tako zvezo rodijo otroci, so stvari še globlje in težje, tudi otroci so v takem primeru del tega karmičnega prepleta odnosov in "pokasirajo" del travme. Mislim, da je v takem primeru (vsaj jaz sem to spoznala) najbolje čimprej sprejeti stvari take kot so in se usmeriti na to, kaj te zgodba poskuša naučiti. Pa ne pozabi, da ima vsak svojo lekcijo in da ljudje, ki ti pripovedujejo, kaj točno se moraš naučiti, velikokrat projecirajo svoje lastne zgodbe v tvojo - čimbolj torej poslušaj svoje lastno vodstvo - taka razmerja so namreč ponavadi res vodena.

kadar ne vem, a je kej smešn al žalostn, se rajš smejem kt jokam, smeh je pol zdravja, pravjo - tko mam vsaj to polovico ! Jankec, jest sm tvoja naj fenica na LN in te jemljem stoprocent resno, pa še smejem se zraven, ja, kaj čem - taka sem, mam smeh in resnost v enem žaklu (takle mam ) Skrivnosti ne smeš preveč razlagat naokol, pol ne bo več skrivnost! Če ljudje mislijo, da poznajo vse skrivnosti gozda, se jim zdi, da z njim lahko počenjo kar hočjo. Ampak da me ne bo kdo narobe razumu, da jest vse te skrivnosti poznam, ko stopim v gozd, se mi zdi, da jih je še ful, da vidim in čutim sam en majhen del tega, kar v gozdu dogaja (kje brzijo voluharice, kje plesni razpredajo svoje hife, kje te opazuje lisica, pa jo samo slutiš al pa še to ne, kaj pojejo smreke, kaj govori gospodar volkov...). Mulci pa včas bitja gozda še boljš vidijo od mene, včas pa tud ne, se učimo eden od drugega. Evo, pa še en šnelkurz iz fiziologije kačjih čutil: kače nimajo uhljev, itak , imajo pa notranje uho z mehanoreceptorji, ki zaznavajo zvočne vibracije, ki se do tja prenesejo preko posebnih kosti glave. Kače torej slišijo, ne pa posebno dobro, zaznavajo predvsem nižje frekvence zvoka (piščali najbrž res ne slišijo). Dobro vohajo in vidijo, poleg tega pa imajo na glavi še posebne čutnice, ki zaznavajo infrardečo svetlobo, to jim pomaga zaznati majhne toplokrvne živali, ki so njihov glavni plen. Na spodnji strani telesa imajo še posebne mehanoreceptorje za zaznavanje za nas neznatnih tresljajev tal. Ne vem, če je kdo že kdaj delal kontrolirane poskuse z odzivanjem kober, ampak iz tele fiziologije bi lahko sklepali, da se verjetno odzivajo na kombinacijo gibov rok in tresljajev podlage - enkrat sem slišala, da tipčki z nogo v ritmu udarjajo ob tla, ko igrajo kobri. (Telesna toplota tipčka je najbrž zanemarljiva glede na množico gledalcev.)

A se lahko pozimi transformiram? Če bi to šlo, pol poleti kavka, bi jadrala nad hribi in lovila sonce v svoja črna krila, pozimi pa risinja, bi se v toplem kožuhu plazila po zasneženem gozdu, čuvarka njegovih skrivnosti ... Tko, mal poetično, če odmislim tisto ta trdo plat življenja v naravi, ki spada pod "takle mamo" .

Tole si pa dobro zadel - kar mal sumljivo ! Si me malček pomladil (ampak ne prov velik, za kolk pa ne povem, ) in dodal 2cm, skor črna dolgolasa, ja, tud športna postava bi še šla, čeprav - ja imaš prav, mal manj mišic, pa kakšna kilca več zadnje čase (bil blo fajn večkrat zavit v hrib, če bi bil čas kajpada). Jaz pa ta hip nikogar ne vidim, sem cel teden učila in sem se nagledala na desetine ljudi - zdaj je pa vikend in čisti mrk, sam še smreke lahko vidim (in svoje mulčke in zverinice). Itak ste pa vsi lepi, vsak po svoje, a ne, in mi je prav fajn z vami! xrosex

Ja, pa še nekaj zanimivega sem se spomnila. Na Grenlandijo so prišli Vikingi, tam začeli s svojim kmetovanjem, kravami in so poskušali čimveč pridobiti in čimbolje živeti, predobro za tisto okolje. Nekaj časa je šlo, potem pa so popolnoma propadli. Preživela pa so prvotna eskimska plemena, ki so živela tam že nekaj tisoč let, precej bolj skromno, a v ravnovesju z grenlandsko naravo.

Zanimiva tema in tu bi se celo strinjala z Belcebubom, ko omenja piramidno igro. Sistem, ki ne temelji na realni produkciji (imaš toliko, kolikor si si dejansko ustvaril), se bo slej ko prej sesul (velja za vse politično-ekonomske sisteme, tako za komunizem kot kapitalizem, ki nikakor ni imun za piramidne sheme). Čukči, Aleuti, Eskimi in tudi Tibetanci živijo (so živeli) v precej ekstremnih razmerah, kjer je bilo dobrin za preživetje le za aktivni del prebivalstva in je bila tako urejena tudi njihova družba v materialnem, socialnem in tudi duhovnem smislu. Naravna kontracepcija, izpostavljanje novorojenčkov, da so preživeli le tisti, ki so bili dovolj močni, da niso bili bolehni v prehudo breme skupnosti (in bi bil ogrožen obstoj drugih), podobno so odšli v tundro tud starci, ki so začutili, da je prišel njihov čas, kot pravi Nimbus. Je pa preživetje človeka in produkcija stvar skupnosti in ne posameznika, človek sam ne more preživeti, ni šans. In v tej skupnosti potekajo prenosi energije (vseh vrst), tudi medgeneracijsko. Solidarnost in čustvene vezi so za obstoj človeške skupnosti zelo pomembne, o tem ni dvoma, in tudi medgeneracijska solidarnost in pretok energije, ki se mu reče hvaležnost, je pomemben za obstoj skupnosti. Pri tem pa je pomembno pogledati delovanje skupnosti kot celote, če naj bo vizija dolgoročen obstoj skupnosti. In v tem je modrost vodenja skupnosti. Severna ljudstva so ravnala tako, mogoče se komu zdi kruto, ampak če je to skupnosti omogočalo ravnotežje in obstoj, je bilo v redu, tudi za starce (btw če bi jaz izbirala med hiranjem v bolnici in prostovoljnim odhodom v zimsko tundro, bi si najbrž izbrala slednje). Če je produkcija aktivnega dela skupnosti zaradi naravnih danosti (starci ljudstev v tropskih predelih sveta so lahko do smrti v božjem miru ždeli pred svojimi kočami in žvečili sadje, ki so jim ga prinesli ta mladi) ali razvitih produkcijskih sredstev (zahodni svet) dovolj velika, da lahko dostojno preživi tudi stare, potem je dobro, da jih. Vse je stvar ravnotežja. Ljudje se v sistemih, kjer je neko dinamično ravnotežje, najbolje počutimo (in ne takrat, ko ima določena skupina vsega preveč, a je družba kot celota nestabilna in daleč od ravnotežja). Če ena generacija ali skupina ljudi zahteva ali kar jemlje presežke na račun druge, družbo vodi neravnovesje in napetosti, ki se bodo slej ko prej izrazile (družbeni problemi, vojne, propad družb in celo civilizacij). Pa to ne velja samo za človeške skupnosti. Enako velja za širšo skupnost, kamor spada poleg človeka tudi naravno okolje (vsi naši sorodniki kot pravijo severnoameriški Indijanci): če preveč jemljemo, se začne destrukcija skupnosti (v tem primeru ekosistema skupaj s človekom). S slednjim se sooča naša civilizacija in zna biti nekaj časa kar težko, bi blo fajn, da bi zadevo čimprej postavili na realne temelje in bi družbo vodili ljudje, ki so sposobni videti širšo sliko in poznajo zakone ravnovesja. Piramidne igre naj se pa kar sesujejo, čim prej tem bolje.