Iknee

Včeraj smo šli z otroci na Žale. Po nevemkolk letih, pokopališča so mi bolj prostor za izognit in pustit na miru, kot it namenoma tja. Pa je Tamalčka to res želela in smo šli. Tamalčka je naša Povezovalka - Tista, ki si zapomni ljudi in skrbi, da smo vsi v familiji sprejeti in povezani, še živeči in predniki, po obeh straneh. Že čisto od malega dela na tem, prav strastno in predano, kot da čuti, da je to njena naloga. In smo šli zvečer, to je edini cajt, ko so meni Žale fajn. Kičasti, preveliki nagrobniki iz črnega marmorja potonejo v noč, v temi se komaj opazno rišejo le tisti skromnejši iz svetlega kamna, svečke gorijo in komaj osvetljujejo napise, da se moraš prikloniti, da lahko prebereš napis ... spoštljivo, umirjeno in mistično vzdušje ... Vsako osebno ime, vsako ime rodbine nosi svojo zgodbo... Obisk pokopališča je zame čas za pripovedovanje zgodb. Toliko časa me ni bilo na Žalah, da sem pozabila, kje sta pokopana babica in dedek po mamini strani. In smo jih iskali in hodili počasi med lučkami kako uro, in imeli čas, da sem jim pripovedovala o babicah, dedkih, prababicah in pradedkih ... Ko smo končno po dolgem tavanju prispeli na njun grob, se nam je zdela kot čudežna najdba ... glej, tukaj je! Nazaj grede smo šli še čez partizansko pokopališče pa mimo zidu v spomin detecem, ki jim ni bilo dano, da bi zaživela zunaj maminega trebuha ... nekateri so imeli že imena, neka deklica je bila za mamico še zvezdica ... Toliko zgodb, ki pišejo neskončni krogi življenja in smrti ... moja zgodba in zgodbe mojih otrok so samo drobceni zvezdni utrinki v galaksiji zgodb... in hkrati vse, kar imamo ... No, potem smo pa še na kostanj in domov v naše hribe. Lep, poln večer je bil. Kdo bi si mislil, da je lahko en britof tako poln pomena in življenja.

Hehe, bi morala ameriški cirkus okol tega videt ... pa glede na to da kar dobro pobiramo ves skomercializiran šit od njih, bo kmal tud pri nas tko, da bo treba staro in mlado šemit v kostume pa vozit na posebne zabave pa sam buče kajpak niso dost, je treba nabavt še cel kup halloween krame in okrasit bajto in okolico pa še pasjo uto in psa ... Pa nabavit vsaj ene tri najnovejše grozljivke. Sicer pri nas v vasi ljudje ne jebejo tega hallo:oweena sploh, v Lj. pa iz leta v leto bolj po ameriško...

Ja, Cerkev je še zmeraj obremenjena z inkvizicijo, v smislu karmičnega bremena, pa tudi nadaljevanja delovanja v tem smislu - samo raven se je prenesla iz fizične na bolj subtilno. Cerkev ima še vedno težave z modrimi ženskami, naravo, pa s poganskimi tradicijami, ki jih je poskušala prekriti tako, da je krščanske praznike "inštalirala" na poganske, pa ni popolnoma uspelo. Povezanost z naravo in njenimi cikli je pač resničnost in ljudje to tako ali drugače rabimo (modre ženske - šamanke, čarovnice pa poznajo), zato se ostanki poganskih praznikov in obredov kar vztrajno ohranjajo, Cerkev pa seveda v svojem inkvizicijskem slogu to preganja. Bi pa znala bit komercializacija v tem prekrivanju bistva poganskih praznikov precej uspešnejša od Cerkve.

Meni se zdi pa Halloween kt ena taka invazivka ambrozija. Pride in začne preraščat to, kar je bilo prej (dan spomina na mrtve) in lahko ti všeč al pa ne - tukaj, prisotna, opazna, deluje, vpliva ... rastline, ki so bile tukaj od prej nimajo več toliko prostora in vpliva v ekosistemu, odkar prostor prerašča ta ambrozija. Dejstvo pač. Enim je všeč (čeprav ambrozija, men se zdi, glih nima oboževalcev za razliko od Halloweena http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif ), enim se zdi škodljiva in jo mečejo ven, eni so pa ful alergični nanjo ...

S hipnozo v ožjem smislu pomena najbrž res nima povezave, me pa ta tehnika v enih prijemih spominja na hipnozo: uporaba ključnih besed za vstop v določeno stanje (pod)zavesti, sugestije, ki ciljajo v nezavedno in čustveno polje ... Kakorkoli lahko rečeš, da je zadeva kot metoda pravzaprav nevtralna in na določeni ravni koristna (čeprav včasih bolj za izvajalca kot tistega, ki mu dogaja?http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png ), se meni se še zmeraj zdi tak način poseganja vprašljiv v precej primerih tudi v terapevtski situaciji. Enostavno mi ne gre tole PROGRAMIRANJE. Pa čeprav vem, da smo na eni ravni vsi podvrženi programiranju, pravzaprav je v širšem smislu celotna socializacija in vzgoja pravzaprav programiranje za življenje v neki človeški skupnosti. In potem si lajf izboljšaš tako, da reprogramiraš sebe ali pa svoje bližnje, podrejene, sodelavce, učence, kupce ... Samo meni to ni prava raven delovanja. Kako pa naj jaz vem, da je prav ta program pravi, a? Zato, ker je tako rekel moj polbog inštruktor (al kako se jim že reče) NLP? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/Oogle_anim.gif In kaj vse je še globlje, kaj leži pod temi programi? Programiranje pravzaprav ovira neposreden dostop do vira, do vstopanja v univerzalno polje in intuicijo ... zato so bili vsi veliki umetniki, znanstveniki, duhovni ljudje mal off ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Niso se dali programirat. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/16-tb.JPGhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/opica.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ph34r.png

Tole mi je padlo na misel zdajle, pa mogoče niti ni čist v zvezi s tvojim postom VilaSonca (mogoče pa?). Včasih kdo neverjetno potrpežljivo prenaša safro in stoji ob strani nekomu, in izgleda, da je neskončno nesebičen in dober in sploh ... potem pa se ta "revica" nekako začne vlečt iz težav, po možnosti na kak način, ki ni neposredno povezan s tisto prijateljico ... in kaj se zna zgodit? Ona to blazno zameri! Kot veleizdaja namesto, da bi se veselila prijateljičinega pozitivnega premika! V bistvu je šlo za to, da je ta prijateljica namesto, da bi se soočila z lastno depro (ali kako drugo težavo), to reševala pri prijateljici in se tako lahko čist v redu počutila - močna, naddobra ... ko je prijateljica ne rabi več, pa sama pade v težave in ima občutek, da jo je ona izdala, da je nehvaležna, da jo je zapustila etc. ...

Saj mogoče je v tem smislu tale NLP fajn spoznat, da mal vidiš, kako in kje vse nas peljejo po svoje. Kar se pa vzgoje tiče, so pa ti pristopi najbrž res zelo prisotni, odkar je na pohodu permisivna vzgoja. Meni se je zdelo vedno bolj pošteno otroku direkt povedat "tkole mora bit pa pika", kot ga poskušat zmanipulirat, da si pravzaprav on želi, da bi bilo tako. Da ne govorimo, kako v partnerskih odnosih lahko kdo fura nekoga na lep način - samo gledaš, kako je to možno ... ampak očitno je. Imaš prav, NLP je verjetno samo raziskal, dobro naštudiral in sistematično uredil in mal nadgradil prijeme, ki jih ljudje (eni bolj, drugi manj) že od pamtiveka uporabljamo drug na drugemu ...

Ja, NLP zelo oglašujejo ravno na ta način. Ampak meni se zdi, da človek osebno raste, ko se spoznava, ko gre v globine svojega bitja, ne pa takrat, ko ene miselne vzorce zamenjuje z drugimi, ki niso plod njegove lastne izkušnje in neposrednega spoznanja, ampak so mentalne strukture, posredovane od nekoga drugega. Zelo me pri vsej stvari moti tudi to, da učijo, kako človeku (ali pa samemu sebi) "zlesti pod kožo" in mu potem "uturiti" neke miselne vzorce in prepričanja - pa čeprav pozitivne. So pa pri tem zelo uspešni, to se vidi tudi po tem, kako znajo predstavljat svojo metodo in prepričat ljudi, kako je dobra. Ampak jaz se ne morem znebit občutka, da je vse skupaj nekam prazno, njihove besede na seminarju so mi delovale nekako votlo, kt ene pobarvane prazne jajčne lupine. Po drugi strani mi je šlo pa prav na živce, kako um in čustva obravnavajo nekako mehanično. Na seminarju namenoma nisem hotela past not, hotela sem ostati zunaj in opazovati vse skupaj, ker mi je bilo očitno, da je bil že sam seminar kot ena skupinska hipnoza ali manipulacija. Že na seminarju so vodili naše misli tako, kot so si zamislili.

Kaj te je pa pritegnilo pri NLP-ju?

Prvič sem se z nevro-lingvističnim programiranjem (NLP) srečala pred približno 12 leti, ko sem delala v neki privatni izobraževalni firmi. Lastnik in direktor je bil NLP-jevec in je zaposlenim pedagogom in učiteljem omogočil udeležbo osnovnega seminarja NLP. Meni se je to takoj zdela skrajno problematična zadeva in s stališča etike tudi zelo zelo vprašljiva. Hkrati sem bila tudi presenečena, kako so vodje popolnoma zaobšli temeljna etična vprašanja, ki so se meni takoj začela postavljati: (ne)dopustnost vstopanja in vplivanja na človekovo mentalno in čustveno polje, sploh zavestnega vmešavanja, ne da bi človeku to eksplicitno pojasnili, kaj in zakaj to počnemo (npr. pomoč pri zamenjavi in opustitvih samodestruktivnih miselnih vzorcev)? NLP seminarji in treningi se izvajajo ne le v terapevtske namene, ampak tudi za vodenje ljudi, v marketingu ... skratka popolnoma odkrito in legitimno se uči tehnik manipulacije ljudi v lastno korist, hkrati pa se NLP predstavlja kot terapevtska tehnika v pomoč ljudem. Ali je manipulativna tehnika lahko dolgoročno in globinsko uspešna terapija? kaj je pravzaprav zdravljenje in harmonija? Ali lahko to zreduciramo na neke zaželjene vzorce vedenja in izražanja čustev? Jaz v to sicer dvomim, me pa zanima, če kdo kaj bolj pozna NLP in njene pozitivne in negativne plati. Za pokušino link, kjer je predstavljen (nekritično) NLP: http://www.nlp-bank.com/persuasion-techniques.html http://www.nlpi.si/

Koliko jaz berem tale forum, nihče bolj ne jamra o zajebanih babah kot Šamanamo ... a ma to kaj veze s sindromom moškega - palčka? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif

Pravljice se berejo takrat, ko je cajt zanje, ko otroška psiha še ni okužena s cinizmom. Takrat sploh ne rabijo razlage, ker delujejo na ravni arhetipov, ki jih psiha zna razbirat in ponotranjit. Kasnejša nadgradnja z razlago in integracijo v realno življenje pa manjka, res je. Namesto tega se pojavijo cinični komentarji (v stilu Šamanama), ki samo škodo delajo.

Dobre pravljice so zemljevidi psihe in transpersonalnega, ene vrste navigacija. Spanje princeske je samo navidez pasivno mirovanje. To je obdobje notranje transformacije (kot buba pri metuljih). Poljub je iniciacija, princ pa aktivni princip, moč, ki novo psihično realnost spravi v pogon, v življenje življenje tukaj in zdaj. Palčki so posamezni, neintegrirani vidiki moškega principa, zato vsak zase niso zadosti, vsi skupaj pa tudi ne, ker jim manjka celovitost, moč, sposobnost iniciacije. Ženska ima raje več palčkov kot enega princa, dokler ni sama v sebi dovolj celovita in močna, da zdrži iniciacijo v aktivno eno. Ampak, so princi in fake princi - tisti, ki bi se samo igrali s princeskami in se samo delajo, da so princi. Zato morajo tudi princi skozi iniciacijske preizkušnje, preden lahko dostopijo do princeske. Ne dovoli, da te poljubi nepreizkušen, nezrel princ, so znale povedat naše babice. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png .

Res pravi pogum je to, da si upaš čutit. Vse. Včeraj so se nama s tamalčko sanjale iste sanje: da je prišel moj pokojni očka / njen dedi na obisk in naju objel. No, meni se je sanjalo še to, da sem mu potem ponosno pokazala, da sem zamenjala dotrajana okna v hiši. Kaj že pomenijo okna? Oči moje osebnosti ? (če hiša simbolizira celotno bitje: klet podzavest/spodnji svet, pritličje in nadstropje tukaj in zdaj oz. osebnost, zg. etaža pod streho nadzavest / zgornji svet). Pogum čutiti na ful in zares videti, mogoče zelo drugače kot do zdaj ... bogami, vse preplezane stene in presmučane strmine so mačji kašelj v primerjavi s tem. Včeraj zvečer na poti iz Lj. preživela dve uri pri prijateljici. To niti slučajno ni dosti za vse, kar se midve imava za zmenit. Raziskovanje globin psihe, pa smisel za humor in čutenje narave na istih frekvencah ... res bo treba tole druženje mal razširit http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Kaj predlagaš? Katero pot zdaj? Konkretni koraki? Ker to rabimo. Zelo konkretno, uresničljivo vizijo. Ne kritiziranja in pametovanja. Vsi vemo kaj je narobe in vsi znamo pametovat in kritizirat. V tem smo nadsposobni. Ko pa je cajt za konkretno vizijo, organizirano, konstruktivno akcijo in sistemske rešitve (v smislu, da stvari funkcionirajo kot celota) pa Slovenci odpovemo. Zato pa smo tam, kjer smo.

Že Norvežan Thor Heyerdal je dokazal, da so iz Peruja lahko pripluli na tihomorska otočja. Zakaj je civilizacija na Velikonočnem otoku propadla, pa je dobro opisano v knjigi Propad civilizacij, ki je prevedena tudi v slovenščino. Makes sense.

Nataly http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Kar se ponudb za job (prošnja je men en mal zoprn izraz, saj jih nič ne prosiš - ponudiš, kar imaš in oni sprejmejo al pa ne) tiče pa - ja, kar čimbolj po svoje. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif Tisti tečaji za pisanje ponudb na zavodu za zaposlovanje bi lahko trajali največ petnajst minut: ljudem bi razdelili pildke, na katerih bi pisalo, kateri podatki morajo nujno bit navedeni in v kakšnem vrstnem redu, potem pa piši čimbolj po svoje. Eto, to je to. Na ta način jim 1. izstopiš iz mase, da te sploh opazijo in 2. če izraziš sebe, imaš največ šans, da ne dobiš tistega joba, ki je strel v prazno ampak te začutijo tisti, s katerimi se boš verjetno dobro ujela. Ko sem iskala delo na šolah, sem tudi napisala čisto po svoje, kaj in kako bi rada delala z mulci, pa da rada raziskujem, hodim v hribe, fotografiram in potujem, ... pa celo to, da mi ta šolski sistem ni glih na kožo pisan ... in sem se ta prvič spraševala, a si jaz mogoče pišem antiprošnjo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png, ker bi rajš ostala freelancerka ... pa je neverjetno palilo, pri množici biologov, ki iščejo službe, so me takoj so me vzeli brez VIP http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png In sem v drugo (tisto je bilo za določen čas) poslala kar isto ponudbo in so me spet takoj vzeli. Glina je zakon. Masaža z arnikinim oljem bi znala tud pomagat.

Jaz tudi. Vlak je zakon. V Lj se če se le da peljem z vlakom. Dobra ura brez skrbi in stresa, ko me boli đoko kaj se dogaja na cestah, kaj zanimivega preberem, napišem, v miru premislim al pa zaprem oči in možane na pašo .... In v Lj nobenih cirkusov in stroškov s parkiranjem... Sami plusi. Da ne govorim o ekološki plati zadeve. Bi blo fajn, če bi zadeva funkcionirala tko kt v Nemčiji, udobni, čisti, hitri vlaki, ločeni oddelki za družine in tiste, ki na vlaku delajo, berejo, meditirajo in rabjo mir. Pa fajn vozni redi, in folk se rad prevaža z vlakom.

Hahahaha, najbrž zato, ker še nobena ni objavila recepta za kuhanje hrenovk (ali napopala linka na jutub kako se to dela)

1. Jaz tudi tako. 7. O ja, pa gre. Kar na temle forumu je dosti primerov.

Ko bi vsaj kaj pomagalo! Sita sem norcev, ki mi pri 130 vozijo 5m za ritjo in na bremze ne smem niti pomislit ne glede na situacijo na cesti. Ampak najbrž pri največjih tepcih to ne bo kaj prida zaleglo, ti bi rabli avto pametnejši od njih, ki bi izmeril razdaljo do vozila pred sabo in avtomatično odvzemal gas pri prekratki varnostni razdalji.

Slutila sem, da je prišel. Skalna stena je tam in skrivenčene bukve so majhne, ker nimajo zadosti zemlje, spodaj pa goste smreke zakrivajo vas. V tej pečini gnezdi par krokarjev, že leta. Poznamo se. Kadar grem v hrib, priletita za mano in zakričita v pozdrav in potem kakšno rečemo. Pravzaprav sta mi onadva povedala za risa. Ko sem šla zadnjič pod pečino v gozd, sem čutila njegov pogled. Videla pa ga nisem. Zvečer je bil gozd za hišo spet nemiren in sem vedela, da se potika naokoli. Čez dva dni je mlajši sine našel srnino mrhovino. Res je bil On. Ris. Precizen, oster plenilec, ki ne hlasta po živali kot pobegli vaški psi, ampak ubije z enim zamahom, odpre in poje kar mu tekne. ostalo pusti lisicam. Saj sem ves čas vedela, da je tukaj, ampak me je dokaz vseeno presunil. Čudna mešanica veselja, da je divjina tukaj, pred mano, še vedno ohranjena in pretresenosti nad smrtjo tega bitja me je preplavljala, ko sem kar stala tam in drgetala nekje globoko v telesu ... Kljub vsemu, kar vem o risih, sem globoko v kosteh čutila tisti prastrah in spoštovanje pred plenilci divjine ...

Napisala sem lahko in s tem mislila, da ta možnost vsekakor obstaja, kar pa ne pomeni, nujno in v vseh primerih tako. Dopuščam seveda možnost, da so ljudje, ki jim veganstvo kljub temu ne ustreza in se bolje počutijo in bolje funkcionirajo ob mešani prehrani, ja, naše genske predispozicije in posledično encimski sistemi in načini življenja so različni. Nujen pogoj za to, da veganstvo sploh pri nekom lahko dobro deluje pa je zagotovo to, kar sem napisala. in ja, lahko je tvegano eksperimentiranje, sicer pa je tudi nekritično in naivno nakupovanje hrane v veleblagovnicah zelo tvegano početje, ki ti dolgoročno lahko prinese zelo resne zdravstvene težave. Vsak mora pač sam sprejeti to odgovornost do svojega zdravja in zbirati informacije in poslušati svoje telo ... ne glede na stil prehranjevanja!

Ja, Kekec bi lahko bil slovenski antidepresiv http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png (glede na porabo prozaca v ZDA bi ga lahko patentirali in prodajali Američanom, pa bomo vsi dobro živeli http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png )

Ja, mislim, da lahko. Je pa treba imet kar precej znanja in je treba skrbno sestavljat jedilnike (kot je že veliko drugih napisalo v tej temi). Poznam zdrave in vitalne ljudi, ki že leta živijo od veganske prehrane. Glede otrok pa je verjetno le dobro, da do konca razvoja vključujejo v prehrano tudi jajca in mleko (da se res zagotovi zadosti aminokislin in kalcija), čeprav se načeloma da tudi mlečne izdelke nadomestiti z raznovrstnimi stročnicami in oreški, ki v pravih kombinacijah vsebujejo vse aminokisline in v kombinaciji z ustrezno zelenjavo tudi precej kalcija. Ne poznam teh staršev, za zgodbo vem samo iz časopisov, zato nočem in ne morem direkt tega komentirat, lahko samo zelo na splošno. Poleg tega mi je obsojanje v tem in podobnih primerih čist mim, ne verjamem namreč, da sta starša deklico zavestno zanemarjala. Nevednost je v takih primerih velikokrat res vzrok napačnemu ravnanju. Nevednost sama po sebi ni problem, če se je človek zaveda. (o tem je že Mayita dobro napisala v zgornjem postu). Večja težava je, če se je ne zavedajo in je to za povrh še povezano z nezaupanjem do tistih (v tem primeru zdravnikov), ki bi otroku lahko pomagali. To ni prvi tak primer in najbrž tudi ne zadnji in zdi se mi, da imajo skupni imenovalec. Gre za ljudi, ki prepoznajo problematične plati današnjega načina življenja in uradnega zdravljenja, se teh spoznanj ponavadi vsaj podzavestno tudi ustrašijo in lahko postanejo fanatični (ključni problem!) nasprotniki, kar ima za posledico, da zaboga ne bodo otroka peljali k zdravniku, ker so prepričani, da je to za otroka nevarno. Tako po eni strani izstopijo iz sistema,(ki kljub nedvomnim slabim platem nudi neko raven znanja in sposobnosti zdravljenja) po drugi strani pa nimajo dovoj alternativnega / tradicionalnega znanja in mreže ljudi s tem znanjem in tradicijami. In tako obtičijo v praznini, nemočni in nesposobni tako pomagat otroku kot tudi dovolj hitro poiskati ustrezno pomoč. Jaz se tu sprašujem, kaj ljudi tako zaslepi, da ne prepoznajo očitih znakov, da je z otrokom nekaj narobe in tudi ne poslušajo tistih, ki jih na to opozarjajo? Odgovor bi verjetno bil strah in nezaupanje po eni strani in po drugi strani fanatizem, ki preprečuje realno prepoznavanje težave (v takih primerih bolezni otroka) in neobremenjeno iskanje rešitev (v takih primerih obisk zdravnika, ki mu lahko zaupaš).