Iknee

To, da so misli močnejše, sem že slišala, ja, ampak po mojih izkušnjah (lastnih in po opazovanju drugih) se mi zelo zdi, da čustva močno vplivajo na misli, da ljudje v večini primerov odreagirajo iz čustev, ne iz razmišljanja, sploh če so čustva ranjena ali potlačena oz. neozaveščena in nesprejeta. Njihovo razmišljanje in vrednostni sistem je lahko čist v redu, ampak odreagirajo pa iz čustev in potem priznajo, da z mislimi enostavno niso bili kos čustveni situaciji, ki jim je čist preplavila misli. Podobno je z afirmacijami, ki so stvar mentala, pa nimajo neke zdravilne moči na čustveni svet, čustva je treba pozdraviti v čustvenem polju, misli nimajo nevemkakšne moči nad njimi, niti sposobnosti nadzora, vsaj trajnega in zanesljivega tudi v bolj kočljivih situacijah. Razen če se to o moči misli nanaša na moč delovanja, moč za spremembe in vpliv ... pa še to ne vem, se mi zdi, da ljudje pogosto s čustvi močneje vplivamo drug na drugega kot z mislimi. Pa sem pravzaprav precej mentalni tip človeka, reševanja težav in delovanja se lotevam bolj z razmislekom kot s čustvi, pa pogosto vidim, kako ljudje s čustvi pogosto dosežejo več, kot tisti z racionalnim pristopom.

Meni se je dogajalo isto, afirmacije niso kaj prida pomagale. Ko sem si v enem obdobju prizadevala spremeniti misli v glavi, sem imela občutek, da lovim trop nekakšnih opic po glavi, bolj ko jih skušam ukrotiti in zamenjati z drugimi, bolj "pravimi", bolj se vračajo one, slej ko prej so spet. Dokler nisem pogruntala, da je miselni nivo energijsko prešibek, nekako preveč površinski. Morala sem globlje, v čustva, v doživetja, v duhovna spoznanja ... potem mi misli niso več nagajale, veliko veliko lažje jih zdaj spreminjam in se kar obdržijo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/up.gif

Jaz pa v božiču prav uživam, in se ne dam, ne kokakolinemu božičku, ne družinskim igram, ne potrošniški mrzlici ... uživam v svetlobi svečk, v zelenju smrečice, v tistem čarobnem miru, ko dan dosegel najnižjo točko in je zdaj vsak dan malo več svetlobe, odpuščanje in prenova.... ko vsa narava diha v tem ritmu (Silver, to je bilo tako lepo napisano http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/rainbow.gif) in se je tako lepo uskladiti s tem... Praznovanje pomeni zame nekaj zelo resničnega in konkretnega, usklajevanje z ritmi narave, umirjanje in čisto preprosto veselje, da se rojeva nova svetloba...skupno doživljanje z ljudmi, ki jih imam rada, ko vsak malo prispeva k čarobnemu vzdušju in se imamo vsi lepo. Ampak ni bilo vedno tako. tako je od takrat, ko sem se vrnila globoko k poganskim koreninam tega praznika, ko sem ga očistila vse navlake, izpraznjenih, skomercializiranih ritualov, nekakšnih "must do it" zadevščin, ko sem se umaknila od ljudi, ki imajo do tega ciničen odnos, se pretvarjajo ali pa božič uporabljajo za družinske igre, kdo je dober in kdo temen. In so ostali nebo in gore in gozd in živali, ostali so otroci in mir in veselje. Letos je izgledalo, da bo mlajši sin (sredi ta hude pubertete) odkorakal po svoje, češ, da je božič doma kr neki, pa da on bo pa letos s frendi v Lj. Da se je itak že vse zmenil in tako. Priznam, najprej mi ni bilo vseeno, ampak sem se ugriznila v jezik in si vzela nekaj časa za razmislek, in prišla do tega, da je to pravzaprav stvar, ki ima smisel le, če je iskrena. Da mu bom pokvarila tisto lepo, pomembno bistvo Božiča, če ga bo poskušala prisiliti. Naj gre, bo že prišel nazaj, ko bo tako začutil. Potem sem mu pa samo povedala, kako jaz vidim božič in ga čisto enostavno povabila, da bi bilo lepo, če bi bil tudi letos z nami. Potem sem ga pustila samega, naj se odloči, kakor se njemu zdi prav. Po kaki uri je prišel, dobre volje in prijazen in se ponudil, da bo posesal dnevno, da bomo imeli lepo in pomagal Tamalčki pripravit svečke na mizi. Da se je s prjatli zmenil, da pride kasneje in bo ostal zvečer z nami doma. Lepo, res sem bila vesela tega! In je bil lep večer, z malo posebnim jedilnikom in tistim čarobnim, prazničnim pridihom, pa smehom. Lepe praznike vsem, če okoliščine niso glih na vaši strani, si jih pa sami naredite lepe. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Strupenost je stvar namena in količine, ne pa same substance kot take - napačen namen in /ali prevelika količina in je rezultat strupenost. Pri čemer niti ni tako bistveno, ali stvar izvira iz neposredno iz narave ali ne. Tako ali tako ne moremo izdelati ničesar, kar ne bi v svojem izvoru bilo del narave, pa tudi človek ni nenaravno bitje, čeprav pogosto deluje tako, da ruši naravno ravnovesje. Ampak na dolgi rok se pa vse uravnovesi, in konec koncev je človek z vsemi kozlarijami, ki jih dela, z antidepresivi vred, še vedno del narave.

Če ne verjameš je mogoče dobr stisnt kak kamen v žep. Tko kt fizik Bohr. Je nosu en tak kamen v žepu, pa ga vpraša kolega: "Kako, da tak fizik kot si, verjameš v te vraže???" pa pravi Bohr: "Mah, sej ne verjamem, ampak tista ženska, ki mi je dala ta kamen, je rekla, da deluje tud, če ne verjameš lih!" Tko, da, draga prjatlca, hitr h kšni prjatelci po en kamen, pa žep z njim, pol pa na manifestacije, pa nč hudga, tud če ne verjameš lih! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif

Ja, sej ... tele moje rovte so en tak "približek" Aljaske, sicer kočevski in javorniški gozdovi še bolj, samo je mene bolj pritegnil hribovski svet... ampak vseeno, civilizacija je pri nas tako blizu, urca hoje, pa si na cesti, od vsepovsod (razen če se res fejst ne zgubiš pa delaš krogehttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png ), je pa vseeno še malo drugačen občutek, ko začutiš tista prostranstva divjine, ko začutiš, da to ni domovanje civiliziranega človeka, ampak živali, da si majhen in ranljiv, narava pa velika ... mal strašljiv, ampak meni vseeno pomirjujoč občutek, da je vse prav, tako kot je ... občutek lepote. Mir in naravo lahko občutiš tudi v našem gozdu in hribih, ampak tisto hrepenenje pa vseeno pride, iz nekih pradavnih globin (mogoče od takrat, ko sem bila volk, kot je Šamano ugotovil, ko je čekiral moje nedavne reinkarnacije http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png )

Danes kar zgodaj zjutraj, ko je še trda tema, se mim naše hišce pelje traktor v gmajno in me zbudi. Silver, a ti tud pozim v tmi traktor furaš po gmajni??? Al to počnejo sam naši rovtarji ... Jest pa tle s čajčkom v topli sobi ... Sicer so pa zdaj volčje noči, tam okol zimskega solsticija. Mene dvakrat na leto pograbi eno tako pogansko hrepenenje, ko imam občutek, da me civilizacija utesnjuje in moram v divjino, in mi zadiši kaka Aljaska al pa zahod Kanade ... in to je v tem cajtu volčjih noči in spomladi, ob enakonočju. Še celo fizično, čist do kosti, čutim, kako bi morala bit del tega. Mraz, ogenj, vonj po brinju in borovi smoli ... pritajeni odmev pradavnih obredov in dolge noči ob tuljenju volkov, čas, ko se briše meja med svetlobo in temo in ko duhovi narave pridejo čisto čisto blizu ... V petek sem mulcem v šoli (ker zadnja ura pred novim letom) kazala slovenski dokumentarec o volkovih. Tam not je bilo seveda tudi kar precej posnetkov volčjega tuljenja. S komentarjem, da si tako tropi volkov sporočajo, kje je njihov teritorij. In zdej, naj mi noben ne reče da nimamo ljudje in volkovi skupnega jezika (ni čudno, da smo jih udomačili) - mulci so tko padli not, da so že med filmom zavijali, potem pa še po hodniku. In se je enemu razredu oglasil drug razred en štuk višje, ki je eno uro prej pri meni gledal ta dokumentarec. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif volkci ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif Eni kolegi so me kar čudno gledali, kaj zdej ta rovtarska coprnica uči mulce namest biologije za maturohttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png.

Zemeljska privlačnost ali gravitacija najbrž http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png (če ne najdem druzga, je gravitacija priročen izgovor http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png )

Spet (že spet!) padla na (isti!) led. Bogami, jaz sem oslica na kubik. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/Whatever_anim.gif . Ko se nekdo najavlja kot pomočnik, jaz mu odprem vrata, pa človk namesto nečesa konstruktivnega, dobrega, odloži svoje SRANJE in povzroči še večje težave. Kdaj se bom naučila, da ljudem, ki nimajo pri sebi pošlihtanih enih pomembnih stvari, ne odpiram vrat svojega doma (kaj šele srca)? In, zdajle, prav zdajle, ko to pišem, mi je uletela ena od tistih mislih, ki jih ne mislim jaz (včas znajo bit precej zoprne in rabim kar nekaj cajta, da jih posvojim): "To boš lahko takrat, ko boš pri sebi imela pošlihtane ene pomembne reči." Eh, jebiga zdej. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_blush.gif

To se ti zdi zato, ker srečo pojmuješ kot odsotnost vsakršnih težav in manj prijetnih občutkov. Tega nima nihče. Srečni ljudje so tisti, ki znajo vsak dan videti poleg težkih stvari in neprijetnih občutkov tudi vso lepoto in dragocenost življenja in v tem preprosto uživati in se tega veseliti.

Lej, Amalija, fajn je, da imamo tukaj en red. Film je film, fotografija pa fotografija. Drugačna tehnika, drugačen ustvarjalni izziv. Ja, bomo preživeli tvoje filmčke med fotografijami, čeprav je to mim. Upoštevanje naslova teme in tega, čemu je nek prostor namenjen, je pa izraz kulture in spoštovanja do drugih ljudi in njihovega ustvarjanja.

No, pa rečmo še par besed o hipofizi: ja, hipofiza je glavna šefica hormonskih žlez in deluje celo življenje (žleza, ki deluje predvsem v otroštvu je pa timus ali priželjc, ki v puberteti deloma zakrni, ohrani pa predvsem vlogo v imunskem sistemu - dozorevanje limfocitov T). Po eni strani je preko nevrohipofize in nevrohormonov hipotalamusa povezana z možgani (hipotalamus leži v središču glave in je povezan z drugimi možganskimi središči), po drugi strani pa zaznava koncentracije hormonov, ki jih izločajo druge "podrejene" hormonske žleze in preko drugih signalnih molekul sprejema informacije o stanju v telesu. Delovanje hormonskih žlez uravnava tako, da izloča včasih več, včasih manj hormonov, ki spodbujajo delovanje drugih žlez. Tako na primer izloča že omenjeni hormon TSH, ki spodbuja ščitnico k izločanju ščitničnega hormona tiroksina. Tiroksin pa pospešuje energijsko presnovo v celicah in tako vpliva na splošno energijsko stanje organizma. Sama ščitnica je torej zelo odvisna od hipofize, ta pa od duševnega stanja človeka ... ščitnični hormoni (tiroksin npr.) pa povratno vplivajo na hipofizo in tudi na psiho (vplivajo tudi na presnovo živčnih celic). Vse skupaj je torej zaključena regulacijska zanka (po tem principu deluje vse v organizmu), ki pa je preko nevrotransmiterjev, hormonov in drugih signalnih molekul (zagotovo pa tudi bolj subtilnih energijskih polj) povezana še z drugimi procesi v telesu. Zato se pri tako kompleksnih pojavih, kot so psihične motnje, ne da, pa tudi nima smisla iskati posameznih, ozko omejenih domnevnih vzrokov, kot je npr. premalo tiroksina. To v resnici pove zelo malo ali nič. Stvar je treba pogledat in zdravit celostno.

No, bo pa tršica tle mal nastopila (čeprou sm že powedala, ampak jbg, sej morm u šol tut usaj ene trikrat powedat,http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif ) Hipofiza je povezana s hipotalamusom, ki ni žleza, ampak je živčno tkivo - del možganov in jo nadzoruje. Tako da hipofizo nadzorujejo možgani. No, pa smo naokol: psiha (mišljenje in čustvovanje, pa odnos do samega sebe in okolice ...) deluje na žleze, ki imajo tud svoj vpliv na psiho. Tako da rečt, da hormonsko neravnovesje povzroča depresijo in da naša psiha (misli in čustva) nimajo nič s tem, je tko kt mislit, da mleko prihaja iz mlekarne in zato nima veze s travo. V resnici je vse povezano.

itak. Sej je tko tud mišljeno - to so sistemi za molzenje ljudi.

V tistem coprniškem cajtu, v razpoki med nočjo in svitom, mi prihajajo tiste misli, ki jih ne mislim jaz, ki kar pridejo, tik preden odprem oči, skupaj s prvo svetlobo na vrhovih Triglava, Cmira, svetlobo, ki mi zbudi metuljčke v trebuhu in požene mravljince po hrbtenici ... Če mislim pustim, da se naselijo v meni in jim dam prostor in čas, dovolj časa, začnejo delovati ... Ampak včasih mi je to težko, ker, veš, te misli so včasih tako čudne... včasih jih ne znam jih spravit skupaj z vsakdanjim življenjem. In potem grem zjutraj, z mislijo in s tistim svilenim zlato - rožnatim žarom gora za očmi, v avto in se počasi spuščam po hribu, do mesta, pa v službo... in se počutim čudno, kot da nisem čisto od tukaj, kot da sem malo nora. Malo čez les. Zadnjič je bila spet ena taka misel: "Veš, saj svet se v resnici sploh ne vrti hitro. Za vsako pomembno stvar imaš ves čas, ki ga rabiš. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif Ti si tista, ki se suče ko vrtavka v tem drvečem tempu, pa ti ni treba. Drvenje časa lahko upočasniš v sebi. ... V končni fazi je pa vsak trenutek večnost . " Kakšna misel je to prišla http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/birthday.gif , pa že cel lajf se borim s tem norim tempom življenja od zunaj in me daje pošasten občutek, da temu nisem kos in me bo to enkrat kratkomalo požrlo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif! Poskušam tole misel ohranit v sebi, jo čuvat in negovat kot majhno deklico, vilo, ker ne bi rada, da gre stran, rada bi, da bi ostala ... ker je tako lepo, toplo, tako človeško z njo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif

Vedno vladajo korporacije, ne glede na to, koliko je države. Ker imajo edine realno moč. Demokratično urejanje zadev v družbi je tudi v najbolj demokratičnih državah zelo omejeno na majhen delček življenja družbe. Tako to je, vse ostalo je pesek v oči ali kost za glodanje ljudstvu, da bi dalo mir in ubogalo.

Saj čustvenost ni nobena slabost, niti šibkost, ja, ljudje čutimo stvari po svoje, vsak od nas, ne samo ti. Hecno se mi zdi, kako si me spredalčkala - in mahnila čisto mimo. Sem namreč zelo čustven človek, umetniška duša, pesnica, pisateljica, za hobi se ukvarjam pa tudi rišem in kiparim, ko sem se odločala za študij, sem zelo dolgo tehtala, da bi se določila za arhitekturo ali likovno... no, potem sem se odločila, da bom umetnost in umetniško svobodo ohranila zase, za svoje veselje in se odločila za študij o naravi, ki jo imam zelo zelo rada in to je zdaj moj poklic (in tudi za dušo), umetnost pa za le dušo, kjer mi ni treba biti na trgu za preživetje in imam polno svobodo izraza ... Imam pa tudi razum in ga tudi uporabljam, kadar je treba. Je pa res, da sem rabila dolga leta, da mi je uspelo razviti eno dinamično ravnovesje med čustvi, razumom in intuicijo. Eno sploh ne izključuje drugega, ravno nasprotno - ta polja se dopolnjujejo, če je človek uspel razviti eno harmonijo znotraj sebe. Včasih malo bolj prevlada eno, včasih drugo ali tretje ... če pa vedno izrazito prevladujejo le čustva ali le razum, potem pa imaš težave sama s sabo in drugimi ljudmi. Ene težave samo v čustvenem polju enostavno niso rešljive in človek se vrti v vrtincu pogosto bolečih čustev, dokler ni pripravljen pogledat stvari še drugače ... kar NE pomeni, da je treba čustva zatret, to pomeni, da se poleg čustev odpreš še drugim poljem in možnostim spoznavanja in dojemanja sveta hkrati, da ni tvoje čustvovanje alfa in omega tvojega življenja. Tako dojemanje odnosov je zelo tipično za ljudi, ki se nimajo radi, ki niso v stiku s svojim notranjim virom radosti in zadovoljstva. Vem, tole boš težko sprejela, ampak to spoznanje je začetek poti k sebi in iz depresije: to, kar si napisala zgoraj, ne pomeni, da so ljudje sebični in samo jemljejo pa nič ne dajejo, to je zunanji izraz tvoje notranje neharmoničnosti, zavračanja same sebe in svojega lastnega vira. A si pomislila, da mogoče od drugih pričakuješ nekaj, česar ti sploh ne morejo dati, ker je to TISTO, kar mora vsak človek poiskati v sebi? Da ti najbolj pomaga in največ daje tisti, ki ti ne ustvarja iluzije, da te bo osrečil, ampak te skuša voditi do zaklada v tebi? Resnični vzrok za depresijo je namreč ločenost od tega notranjega vira. Vse ostalo, kar je na dolgih spiskih našteto v zgornjih postih, so samo okoliščine, v katerih ta ločenost najbolj boli in je najbolj neznosna, ne pa vzroki za depresijo!

Pišeš, kot da odgovarjaš na moje trditve, vendar to kar si napisala oz. kao citirala, sploh niso moje misli ali mnenje. Bom šla lepo po vrsti, kot sem oštevilčila tvoje stavke. 1. Drži sicer, da je za neko dejanje odgovoren storilec in ne žrtev, in drži tudi, da ne moremo vedno vplivati na to, kar se nam zgodi. Ampak depresija je pa odziv žrtve na to, kar se ji je zgodilo in na svoje odzive pa lahko zavestno vplivamo. Je pa res, da je to stvar osebnostne zrelosti, nimajo vsi ljudje enake sposobnosti zavestnega vpliva na svoje odzive na to, kar se jim zgodi, bolj zreli ljudje imajo večjo moč vpliva na svoje odzive in posledično tudi večjo moč samozdravljenja. 2. Opozorila bi te, da je ta citat narobe napisan in pravzaprav manipulativen, ker si mojemu stavku nalepila svojega (označeno z rdečim) in zapisala tako, kot da je vse skupaj moja misel. Popolnoma narobe si razumela in narobe interpretirala. Strah pred osamljenostjo in depresija NE izgine zaradi sprijaznjenja in opustitve dejavnosti, izgineta zato, ker človek v svojem osebnem razvoju pride do stopnje, ko začuti zadovoljstvo na neki višji, globlji ravni in ni več tako odvisen od tega, kar ti potrebuješ. Lahko pa si seveda še vedno prizadeva za številne stvari, ustvarja ljubeče in prijateljske stike etc. pravzaprav ima šele zdaj res moč in sposobnost za vse to. Vem, ne razumeš, in boš najbrž spet narobe interpretirala, ampak ok., enkrat boš še prišla do tega, če ne tem življenju pa v kakem drugem. 3. To nima veze z mojim pisanjem, niti z mano in mojim odnosom do stvari in življenja. Pač tvoje mnenje o nekaterih ljudeh. 4. Ti si pa res hecna. Nekaj si napletla o meni, kar nima veze z mojim mnenjem in mojim življenjem, zdaj me pa sprašuješ ali sem s tem srečna http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/Whatever_anim.gif

Mislim, da sem ti odgovorila, vendar ti srečo pojmuješ drugače kot jaz in zato najbrž nisi razbrala odgovora: Ja, srečna sem. zelo. In ne, nisem sama, imam družino, dolgoletne prijatelje, živali, rastline, gore ... in to je krog topline in ljubezni. Sem pa že nekaj časa na tem svetu in sem imela že tudi obdobja, ko sem bila bolj sama v tem smislu, kot to ti pojmuješ. A tudi takrat nisem bila nesrečna, nisem se počutila izključeno iz tega kroga ljubezni in povezanosti, razen v res težkem obdobju tam okrog sedemnajstega leta starosti. Bom povedala še enkrat, čeprav mislim, da sem na tem forumu to že nekajkrat, ampak eni to dojamejo, eni pa ne, ker nimate te izkušnje in najbrž niti ne morete vedeti, o čem pravzaprav govorim in to potem izpade kot eno lapanje: sreča je notranje stanje človeka - stanje duha in ni (razen mogoče v res ekstremno težkih življenjskih situacijah) odvisna od zunanjih okoliščin, niti od tega, koliko ljudi ti izkazuje pozornost in ljubezen. Pravzaprav je ravno obratno: ko začutiš vir ljubezni v sebi in ga ne rabiš več od zunaj, se popolnoma naravno, spontano vključiš v polje ljubezni in ta izmenjava poteka neprestano, z ljudmi in drugimi bitji narave. Potem odpade strah pred izgubo ljubečega partnerja, izgine tista nevrotična potreba po nekih superprijateljih, izgine strah pred osamljenostjo, ni depresije ... Vem, tole se lahko sliši absurdno, ampak drži: Dokler si prizadevaš za srečo in ljubezen od drugih ljudi, je ne boš mogla imeti, vsaj ne trajno in kar naprej te bo strah, da jo utegneš izgubiti. Ko pa to poiščeš v sebi in nehaš to iskati v drugih, ko ti to zadostuje za srečo in zadovoljstvo, postaneš del širšega polja ljubezni in ljubeči ljudje, živali, rastline se ti bodo kar sami od sebe približali, vedno znova... Zato tudi ne morem reči, da je moja sreča iti sama v gore, srečna sem lahko sama ali z drugimi ljudmi, v gorah ali v naselju, celo v službi... S tem sem hotela povedati, da sem takrat, ko sem bila sama v gorah, začutila tisti notranji vir sreče in ljubezni in povezanosti z vsem, zelo jasno in zelo intenzivno. In to spoznanje je ostalo v meni. Ne gre za gore, gre za spoznanje. Skoraj sem prepričana, da do tega lahko prideš samo, če si pripravljen biti nekaj časa čisto sam. To so duhovne stvari in obdobje samote je najbrž res slej ko prej nujno, če hočeš narediti nek pomemben korak na svoji duhovni poti in se nehaš vrteti v začaranem krogu depresij in odvisnosti takih in drugačnih, tudi od odnosov.

Mislim, da precej različno pojmujeva srečo in da sva si tako različni, da boš najbrž zelo težko razumela in verjela, da jaz za svojo srečo ne potrebujem, da me obkrožajo ljudje, kaj šele veliko ljudi. Trenutki največje sreče, radosti, izpolnjenosti so bili trenutki, ko sem bila visoko v gorah popolnoma sama in hkrati globoko povezana v sebi in z vsem. Tudi nimam težav s tem, da bi me moralo skrbeti, ali me imajo ljudje radi ali ne, ali pa se samo pretvarjajo.Ljubezen jaz čutim kot neke vrste polje ali nekaj takega, nekaj, kar je v meni in hkrati okrog mene in v bitjih, ki jih čutim - od kamnov do ljudi. Živim v tem kot riba v vodi, in so ljudje, ki čutijo podobno in smo nekako v resonanci. Pa sploh ni nujno, da smo vedno fizično blizu drug drugega.

Pri tej "modrosti" vseeno pazi, da ne boš postala predraga za vse in ne bo nikogar več, ki bi si te lahko privoščil. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Utegne bit zelo samotno in zelo zelo depresivno. Pa nauči se razločevat med kritiko tvojega vedenja, delovanja, mnenja in zavračanjem tebe kot človeka.

Predvsem premalo, da bi kaj pojasnilo. Stvari so namreč precej bolj prepletene, kot je napisano tukaj. Ščitnica ni avtonomna žleza, na njeno delovanje po eni strani vplivajo energijske potrebe in energijski tokovi v telesu (in tudi v eteričnem polju), po drugi strani pa jo nadzorujejo tudi hormoni hipofize, ki leži v možganih in je preko hipotalamusa povezana z živčnimi celicami v možganih ... torej tudi psiha vpliva na delovanje ščitnice, ne le ščitnica na psiho. Reči, da je "napačno" delovanje ščitnice krivo za depresijo je seveda prehuda poenostavitev in zato zagotovo brca v temo ... ker ščitnica zelo redko deluje tako kot pač deluje, ker bi bilo z njo kaj narobe, ampak se odziva na neko neravnovesje in / ali energijski zastoj v organizmu. Zato medicina, ki z zdravili "zdravi" ščitnico oz. kompenzira njeno delovanje, v resnici sploh ne zdravi vzroka in zato zadeve v resnici ne more porihtat, ampak samo začasno olajšuje simptome. (Podobno kot antidepresivi). Pri tem je veliko vprašanje ali res ščitnica vpliva na slabo stanje psihe ali pa slabo stanje psihe vpliva na delovanje ščitnice. Glede na prepletenost stvari in vlogo ščitnice v telesu, je vpliv seveda vzajemen, vzrok pa prvotno skoraj zagotovo v psihi.

Ja, verjetno res. Zgleda, da ljudje res kar pogosto mislijo, da je depresija kt ene vrste lenoba, da je depresivca treba le brcnit v rit, pa bo šlo. V bistvu gre pa za premik v osebnostnem razvoju. Tega se pa ne da izsilit. Vendar zavest o tem in dejavnost v tem smislu stvari pospeši.

Prav nič ne zastopim, kaj bi rada povedala, Nada. Kaj naj bi se pričakovalo od depresivca? Jaz nič. Osebnostna sprememba je pa lahko dolgotrajen proces, tudi boleč in naporen in pogosto se ljudje takim spremembam pri sebi dolgo in vztrajno upiramo in imamotiste, ki nas spodbujajo k temu za sovražnike ... Taki pač smo, bolj ali manj vsi ne le depresivci ... Ene šutne depra druge kaj drugega preden dojamemo, kje ga lomimo in prevzamemo sami odgovornost za lastno psihofizično stanje

Sto ljudi sto čudi. Modri ljudje pustijo druge ljudi pri miru in gredo tja, kjer se dobro počutijo.