Iknee

Candle, tole bi bilo pa čist v stilu moje babice. Že od njene smrti se mi je zdelo, da bi ji na pogrebu morali igrat Odo radosti (takrat to še ni bila zguncana evropska himna), ampak si nisem upala predlagat, ker me ima familija itak za "Tisto, k je mal čez les". Nas je pa prišla pogledat na svoj pogreb, vsa lepa in nasmejana in je rekla: "Ja, kaj se pa greste tukaj? Glave pokonci, pojdite in se smejte in se veselite življenja, meni je tudi lepo in dobro!" http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Slaba vest? Ker ne ustrezam nalepkam? Čist lahko, da si misliš, da bi jo morala imeti, to je pač tvoj predstavni svet. Kar se mene tiče ne rabim niti ustrezat nalepkam, niti imet slabe vesti, če ne in enako velja tudi za vse druge ljudi, vključno s tabo. Z zadnjima dvema stavkoma se pa strinjam, v tem smislu sem tudi napisala svoj post. Seveda pa to ne velja samo za ženske, ki pričakujejo vse idealno, ampak tudi za moške, ki iščejo klasične ženske.

To o drevesih, knjigah in sinovih velja za moške. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif Ni treba, da vse njihove obveznosti nase vlečemo in potem nam zmanjka časa in energije, da bi bile to, kar smo - ženske, moškim pa ne ostane nič in imajo še oni težave. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yinyang.gif

Ni več klasičnih žensk http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png... In kaj naj bi to bilo za eno bitje? Dragi moj Šamano, to bitje nikoli ni obstajalo, to je iluzija (nekaterih) moških. Desci z nekaj zdrave pameti v glavi se s tem itak ne ubadajo, ampak si poiščejo resnično žensko brez takih in drugačnih oznak in nalepk, s katero se dobro ujemajo. Vsi smo samo ljudje, s takimi in drugačnimi dobrimi lastnostmi in problemi, ki jih imamo še za poštimat. Nalepke kot "klasična" , " emancipirana", " kurba" so brezzveze, samo preprečujejo, da bi videli nekoga kot človeka, preprečujejo, da bi se sami kaj naučili iz odnosa in povzročajo veliko zlorab, napačnega razumevanja...

S tem se absolutno strinjam. Zdaj se pa lahko tudi ti nehaš ponavljat. Tvoje smo tudi že vsaj tolikokrat slišali kot moje.

In zakaj se ti kar naprej odzivaš in ponavljaš ena in ista podtikanja, ko ne najdeš več razumnih argumentov, da bi zagovarjala svoja stališča. Tamle zgoraj si opisala kar samo sebe, ne mene.

Adijo! (da se ti ne bo treba spet desetkrat poslavljat) http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/blink.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/opica.gif zapis uma, ki je hotel biti večji od samega sebe in se je zapletel sam vase http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/griny.gif

Ja. In enim paše, da drugim tupijo, da je edino njihova razlaga pravilna. Pa čeprav jim skušajo dopovedat, da je religija zavajanje. Če nekomu, ki se religije oklepa in jo verjetno v tem stanju svoje zavesti tudi rabi, tupiš, kako je to brezzveze, si na istem kot tisti, ki tupi, da je pravi Bog tisti bradati oča tam zgoraj nad Vatikanom in ne Krišna ali Alah ali Jahve ...

V letih tam od 16 do 30 preštopala kar velik kilometrov in milj. Se je tudi zgodb kar nabralo, pa nobene zelo nevarne, par neprijetnosti - kak slinast dedec, ki je namigoval in govoril butaste vice, no, to že, pa nekaj norcev za volanom, tem sem ušla na prvem izvozu. Drugač pa slišala ogromno zgodb, srečala veliko zanimivih ljudi in sopotnikov, vsi niti niso bili v telesu, in eni sploh niso bili živi. Najbolj zanimiva (in usodna) štopanja so bila zagotovo po ameriškem jugozahodu in indijanskih rezervatih. Spoznala (bivšega?) agenta CIE, pa svojega (bivšega?) partnerja, pa hopijskega medicine mana, pa indijanskega policaja, ki je izven delovnega časa še prevzel mrliče in poskrbel za njihov prevoz (en tak s.p. za mrliče, al kako bi se temu reklo). Ko mi je ustavil, je imel ravno dva naložena zadaj v kombiju. Mi je to tudi takoj povedal in me vprašal, če me ne bo motilo, če se vozim skupaj z njima. Ni me motilo, vsaj v tistih okoliščinah ne - temnilo se je, bila sem dobesedno sredi ničesar v tisti arizonski polpuščavi, na desetine milj do najbližjega naselja in vsake pol ure kako vozilo na cesti, utrujena, žejna ... skočim torej not, ni minilo deset minut, ko si nisem mogla kaj, da se ne bi ulegla in zaspala ... in je človek prevažal dva mrtva Indijanca in eno na pol mrtvo Slovenko.

če te nekdo iritira, je problem pri tebi - največkrat. Najprej se obrni nase.

Mene pa mgd niti ne moti. Pač fura svojo Krišno. Ne deluje mi nasilno, kvečjemu malo nadležno včasih, ko turi ene in iste stavke v vsako temo. Je pa kljub temu precej bolj spoštljiv in miren kot eni njegovi kritiki. Mal za zamislit mogoče. Če druzga ne, utegnejo mantre pomirit jezo. To je pa tud nekaj.

Pravo je v tej državi čist na glavo, res. Če te prijazen, vzgojen pes, ki mimoidočim kvečjemu maha z repom, privezan čaka pred lokalno štacuno, kjer ga itak vsi poznajo, pa te redar na mestu opili za 80 eurov.

Ko bom slavna pesnica (hec hec http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png ), bo pa kakšna učitlca slovenščine vprašala: "No, učenci, kaj je hotela pesnica povedat z jelenjim drekom?" http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif Pravzaprav se pa v svežem jelenjem dreku da videt marsikaj: materialno, toplota, mati zemlja, dinamika, fizični vidik življenja, seks (ne morem pomagat, meni so jeleni blazno seksi živali), v stvarstvu vse kroži in se pretvarja iz ene oblike v drugo - uff, v enem navadnem jelenjem dreku je cela filozofija z duhovnostjo vred http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png. Ampak to mi je prišlo na misel šele zdaj, ko sem pisala tisti haiku je bil samo - svež jelenji drek pač.

Ta tretja z leve je Iknee http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png . Na tej sliki zgledam mlaj, sm se enmau zrihtova http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Tale zapis (objavljam samo delček daljšega zapisa): Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš v tišini. Ohrani veselje za svoj poklic, najsi bo še tako skromen, saj je pravi zaklad v teh spremenljivh časih. Umirjeno sprejmi izkušnje let, postopoma odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. Ne spravljaj v žalost samega sebe z namišljenimi rečmi. Mnogi strahovi so sad utrujenosti in osamljenosti. Otrok vesolja si, kot drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. Ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kaj te usmerja v bučnem teku življenja, ohrani mir v duši. Bodi to, kar si. Bodi svoj. Bodi pozoren. Bodi srečen. Besedilo je nastalo leta 1692, našli so ga v cerkvi Sv. Pavla v Baltimoru. Ljudje se v resnici že zelo dolgo ukvarjamo z enimi in istimi problemi. In tudi rešitve so že enako dolgo na dlani. Težava je v tem, da jih skušamo rešiti tako, da druge prepričujemo in zahtevamo, kaj bi morali narediti, da bi bilo nam bolje. In sanjamo visokotehnološke in družbene projekte, ki ne bodo rešili niti enega samega problema, samo v drugo obleko ga bodo preoblekli. Reševalke sveta (ali Svete Reševalke) bodo kajpak spet popizdile, ampak, prisežem, ni moj namen izzivanje. Tako pač dojemam svet in življenje. Včasih se mi zdi, da sem stara kakih tisoč let.

En haiku rovtarskega jutra. v globoki modrini neba snežena gora svež jelenji drek pred kočo

Možnosti se verjetno kažejo v manjših, zaokroženih skupnostih s skupno lastnino in čim večjim samooskrbovanjem, kjer je osnova delovanja skupnosti kroženje snovi in energije in uravnoteženost, namesto neprestane rasti produkcije in korporativnega lastništva. Dober zametek in začetek delovanja in je verjetno v ustvarjanju takih socialnih in gospodarskih enot in ne v brezupnem zaletavanju v celotno piramido. Ta se bo najbrž tako ali drugače enkrat sesula po naravni poti in nova družba bo zrasla iz teh zasnov. Tukaj se zdaj pojavlja vprašanje, zakaj številne majhne skupnosti, ki so v nekem trenutku imele v rokah dovolj zemlje in produkcijskih sredstev, tega niso izkoristile? Odgovor je najbrž na dlani: zavest ni bila na tej ravni. Potrpljenje, dragi Watson, potrpljenje.

Ja, družba je organizirana kot piramidna shema. Če pogledaš na družbo iz nevtralnega stališča in se ne pustiš zapeljat raznim teorijam zarote in iskanju krivca, in jemlješ človeštvo kot del narave, za katerega veljajo naravni zakoni, spoznaš nekaj pomembnih dejstev: 1. Vsi živi sistemi od celice do ekosistema in človeške družbe delujejo organizirano in uravnavano. Odsotnost uravnavanja je bolezen in smrt, v družbi pa kaos in množična destrukcija. 2. Sistemi so organizirani tako, da so čimbolj energijsko stabilni, imajo čimmanj notranjih napetosti - to velja tako za raven atomov in molekul kot človeške družbe. Piramidna organiziranost ni slučajna - to je energijsko izredno stabilna struktura, poleg tega pa omogoča zajemanje energije delcev, tudi ljudi in usmerjanje in nadzorovanje tega toka energije. Ni slučajno, da so Egipčani gradili piramide, ni slučajno, da je piramida na dolarskem bankovcu, in nenazadnje, obstaja patent za pridobivanje energije iz kinetične energije nanodelcev s pomočjo mikropiramid. 3. Energija v človeški skupnosti lahko kroži tako, da skupnost sodeluje v pridobivanju energijskih virov iz narave, človeška energija pa je usmerjena v skupno dobro, ki se enakomerno porazdeljuje med člane skupnosti. Tako so funkcionirale majhne skupnosti lovsko nabiralniške skupnosti brez koncepta privatne lastnine, ki so imele hiter in učinkovit sproten nadzor morebitne zlorabe in okoriščanja s človeško energijo. Pogoj za to je majhnost in velik teritorij, ki zagotavlja naravne vire. Take skupnosti imajo nataliteto uravnovešeno z mortaliteto. Tukaj ni piramidnih struktur, ampak so strukture krožne: majhne skupine, v katerih se energija pretaka enakomerno in v neposredni povezavi z njihovim naravnim okoljem, ki je širši krog... Naravne oblike življenja so krožne strukture, oz. spirala, če je dodana še duhovna dimenzija. 4. Druga možnost je pa ta, da se ljudje v skupnosti okoriščajo z energijo drug drugega, močnejši, bolj prebrisani ... si podredijo šibkejše in jim jemljejo energijo. Del te energije se sicer vrača v sistem za vzdrževanje tistih, ki s svojo energijo vzdržujejo sistem, del energije pa gre k tistim, ki so v vrhnjih delih piramide in seveda največ k tistim, ki so izven piramide (oko na dolarskem bankovcu). Piramidna shema se je verjetno začela razvijati z razvojem civilizacij v Mezopotamiji. Pomemben del te piramidne strukture družbe je eksponencialna rast prebivalstva (Tisti v vrhovih piramide so seveda hoteli imeti pod sabo čimveč ljudi, ker je to njihov vir energije, ne več neposredno narava). Maksimalna prostornina piramide (in s tem njena energijska moč) je namreč odvisna od površine osnovne ploskve. Ker energijski izkoristek nikoli ne more biti 100% (fizikalni zakoni), je piramidno shemo je mogoče vzdrževati samo tako, da produkcija neprestano raste, to pa pomeni tudi stalno povečevanje dotoka energije iz okolja. Piramidne družbe tako v končni fazi izčrpavajo svoje okolje - naravo in so neravnovesne, na vseh ravneh: ljudje čutijo napetost, ker čutijo, da jim "nekdo" izčrpava energijo, napetost med ljudmi na različnih nivojih piramide, napetosti znotraj skupnosti se prenašajo navzven - vojne ...piramidne družbe v končni fazi povzročajo neravnovesje v ekosistemu - okoljski problemi. 5. Če zdaj tole filozofiranje mal povzamemo: Ja, dokler je družba organizirana kot piramidna shema, je demokracija pač samo Potemkinova vas - fasada za pomirjanje ljudi in njihovih normalnih človeških teženj po soodločanju o stvareh, ki so zanje življenjsko pomembne. Pa tudi ekologija znotraj piramidne sheme nima pravega učinka. In to, da so eni ljudje na nižji ravni piramide in s prstom kažejo na tiste na višji ravni, češ, naj se spremenijo, je seveda čist brez zveze - oba sta enako del sistema. In dokler koristimo sistemsko ureditev, smo seveda del piramide. Družbo bi morali transformirati iz piramidne v krožno. To ni stvar šolske reforme, šola je konec koncev taka kakršna je, prišla bistveno kasneje, kot je bila že zdavnaj postavljena piramidna shema in to tudi ni stvar znanosti - ljudje so bili že od vekomaj radovedni in ustvarjalni in so raziskovali svoje okolje, tako v krožnih kot v piramidnih sistemih. Znanje je samo po sebi nevtralno in je vrednost - oblika energije, ga lahko uporabiš v krožnem ali piramidnem sistemu. Problem je v tem, da piramidni sistem znanost in šolstvo vpreže v svojo shemo. Samo na prvi pogled zgleda, da je problem tu, v resnici je pa drugje in veliko globlje. Sprememba je stvar spremembe pretoka energije v družbi in uravnavanja sistema. 6. Kako bi transformirali družbo? Ena možnost je poskus hitrega sesutja piramide in vzpostavitev nečesa novega. Revolucija. Težava revolucij je v tem, da se takoj znova vzpostavi piramidni sistem, ker je očitno to povezano s stanjem zavesti večjega dela človeštva - zavest večine ljudi piramidni sistem enostavno podpira, ker upajo, da bodo slej ko prej tudi oni priplezali po piramidi navzgor v "privilegiran" sloj. Tisti na spodnji in tisti na zgornji ravni piramide imajo v resnici isto zavest. Druga težava revolucij je v tem, da so krožni sistemi, ki naj bi nadomestili piramidne, organski in prepleteni in zahtevajo prepleteno povezovanje z naravnim in družbenim okoljem in pretanjen sistem uravnavanja s povratnimi zvezami, ki se jih ne da vzpostaviti umetno in na hitro. Podobno je v naravi: ko uničite nek ekosistem, ga ne boste mogli na hitro znova vzpostaviti, ni šans. Zato revolucije končajo v zelo grobi obliki piramide - diktaturi. 7. Druga možnost je evolucija - postopno spreminjanje sistema kot posledica evolucije zavesti. Postopno ozaveščanje, kdo smo v resnici, kje smo in kako smo povezani, postopno uvajanje drugačnih načinov uravnavanja rasti, razmnoževanja, produkcije, pretokov energije na osnovi povratnih zvez. To vključuje ponovno povezovanje z naravo in odzivanje na njena sporočila - skratka, ponovno vzpostaviti komunikacijo z naravo. Ne vem, kako bo tole šlo. Čist mogoče, da nas je enostavno preveč, da bi bil krožen sistem možen, da je človeštvo pri tej številčnosti postalo odvisno od industrijskega načina produkcije, ki je v današnji obliki tesno povezan s piramidno strukturo družbenih odnosov. Možno je, da bo prehod povezan z bistvenim zmanjšanjem populacije človeštva. Ne vem, mogoče tudi ne in se bodo z razvojem zavesti pokazale dobre možnosti družbenih ureditev in pretoka energije, ki jih zdaj še ne poznamo čisto jasno... upam (delam na tem http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smesko.gif) http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/rainbow.gif ,

Boudika, (pa še kdo), če bi rada res razumela zasvojenost (s čimerkoli, ne samo z drogami - pri drogah se stvari samo bolj skrajno in dramatično pokažejo) in vzajemne odnose, dinamiko, ki se vzpostavi, kjer je nekdo zasvojen, ti močno priporočam, da si prebereš Rugljevo Pot samouresničevanja, res dobro knjigo Sanje Rozman Peklenska gugalnica, in že omenjenega Milivojevića Igre, ki jih igrajo narkomani. V teh knjigah, še posebej v Peklenski gugalnici, je tudi veliko izpovedi zasvojenih in njihovih svojcev, od staršev in partnerjev do otrok. In, ja, prej nisem hotela izpostavljati svoje osebne izkušnje z zasvojenimi bližnjimi: ja, prekleto dobro vem, o čem govorim, imam izkušnjo, najbolj neposredno možno, eno z neuspešnim reševanjem v tem stilu kot tukaj nekatere priporočate, in drugo, zelo uspešno, ko sem dojela to, česar tukaj nekateri nikakor nočejo ali pa ne morejo in ravnala drugače. Mogoče si zato ne morem kaj, da ne bi tako vztrajala pri svojem - ker sem na tej poti spoznala tudi številne druge primere. Ampak, ja, seveda boste vztrajale pri svojem. Tako kot narkomani, ki rabijo konkretno izkušnjo pristanka na trdih tleh, da dojamejo. Pa saj vas razumem, jaz bi pred leti, ko sem bila naivna in prepričana, da mi je vse jasno, zagotovo pisala enake poste kot ti ali Domoljubka in Aboyanasanna..

.... Ne zanimaš me tako zelo, da bi ti posvečala tisti post, kaj šele,da bi te izzivala. Ti očitno izzivaš samo sebe. Ta moj post opisuje situacijo zelo na splošno, ni odgovor na tvoj zgornji post, ki je itak copy paste, ampak mi je dal inspiracijo mako.. Če se ti vidiš v tem, je pa to seveda popolnoma tvoj problem, ki mene niti malo ne zanima. Zaradi mene lahko na tej točki zaključiva debato. Sicer si pa pravkar zamenjala temo - pomagati otroku na drogah je drugače kot odraslemu. Manipulacija? (to je retorično vprašanje, ki ne pričakuje odgovora)

ja, živiš čimbolj iskreno in se ne zapletaš v igre,

S tem je tako kot s prehranjevalnimi verigami v naravi - lahko bi se temu reklo zasvojenska veriga: najprej je droga, od katere je odvisen narkoman, potem je reševalka prvega reda (ponavadi partnerka ali bližnja sorodnica), ki je zasvojena s pomaganjem - brez tega se ne počuti dobro in vredno in to dela za svoj ranjeni ego, ne v dobro njega in pogosto v lastno pogubo, potem sledijo pomagalke drugega reda, ki z nasveti pomagajo pomagalki prvega reda, ki je zelo verjetno v "nesebični" pomoči narkomanu ogrozila svoj lastni obstoj in zanemarila svoje otroke .Te pomagalke drugega reda so delavke centrov za socialno delo, sosede, bolj oddaljene sorodnice, prijateljice in tudi forumašice), med katerimi so mnoge prav tako zasvojene s tem svetovanjem in to rabijo za svoje lastno potrjevanje ega (maska pametnega ega ali sočutnega ega). Njihova zasvojenost se kaže v tem, da zlepa ne bodo spustile pomaganca iz rok in mu priznale odgovornosti za lastno življenje, kar naprej se jim bo smilil in se jim bo zdel potreben pomoči in tako mu v resnici preprečujejo, da bi se zares izvlekel. Pri fantih v komuni se pogosto dogaja, da je mama ali prijateljica najprej srečna, da je končno pristal na zdravljenje v komuni, potem pa sama doživi krizo in se ji začne smilit, ga začne vlečt iz komune češ, da to ni ok in bi mu ona že bolje znala pomagat. Ko ji uspe (kar ni težko, ker narkomanom v komuni vsaj na začetku ni lahko) in ga ima spet pri sebi, pa fant praktično v vseh primerih kmalu spet zaide v droge in igra gre dalje.

Tako, da nehaš pomagat - na ta način. V resnici ta način pomaganja pomaga le ljudem, ki imajo drugačno naravnanost že v začetku: tistim, ki si sami prizadevajo in sprejemajo odgovornost za svoje počutje, pa jim v kaki objektivno težki situaciji (npr, smrt v družini, izguba službe, ločitev ...) za nekaj časa zmanjka energije, optimizma, poguma ... in rabijo te vrste pomoč, in to tudi sprejmejo in koristno uporabijo ter se izvlečejo, in to znajo tud cenit. Ob tvoji sorodnici se mi zdi precej očitno, da igra vlogo žrtve, nekoga, ki je upravičen do podpore in pomoči. Tega verjetno ne počne zavestno, vsaj v celoti ne, je pa ta vloga tako pomembna za njeno psihično ravnovesje, da je v bistvu sploh noče opustiti, najbrž jo je globoko v sebi strah lastne moči in odgovornosti, ki pride s tem in se na nek način, čeprav precej bedno, v tej vlogi počuti preskrbljeno in varno. Varno se počuti, dokler njena vloga žrtve ni ogrožena in določeni ljudje okoli nje igrajo vloge, ki jih je predvidela zanje: ti v vlogi požrtvovalne reševalke, nekdo drug pa v vlogi hudobneža, brezsrčneža, preganjalca (grem stavit, da je nekomu pripisala to vlogo, če malo bolje pogledaš situacijo). Zdaj je najbrž precej jasno, zakaj je tako popenila, ko si ti pokazala potrebo po pomoči in razumevanju: izmaknila si se vlogi reševalke in jo kot možna konkurenca ogrozila v igranju žrtve. To je zanjo pomenilo ogrožanje čustveno varne, predvidljive situacije in je zelo verjetno tako agresivno odreagirala iz strahu in negotovosti, pa tudi depresija je najbrž posledica tega, da njena igra ni več učinkovita obramba pred temnim breznom njene lastne psihe. Če hočeš narediti kaj konstruktivnega, je prva stvar nehat igrat vlogo pomagalke in reševalke. Namesto, da ji svetuješ jo naravnost vprašaj: "Kaj pa ti meniš, da bi lahko sama naredila zase?" Poskušaj jo voditi do iskrenosti, izražanja avtentičnih občutkov (to je lahko vse od žalosti, jeze, sramu, nemoči ...) , to pa lahko narediš samo tako, da si sama iskrena in človeška ob njej in ne igraš vloge reševalke.Terapija zanjo je občutenje in ozaveščanje zelo globokih občutkov, iz katerih izvira njena potreba po igranju žrtve. To je pa najbrž stvar za nekoga, ki res obvlada tovrstno terapijo. Precej verjetno se mi namreč zdi, da bo odreagirala jezno in užaljeno, če boš spremenila način pomoči, na katerega je navajena, še zlasti se utegne zgodit besna reakcija na tisto vprašanje, ki pa je v bistvu najbolj zdravilno. Mogoče sploh še ni pripravljena na lastno iskrenost. To je proces, po njeni lastni poti bo enkrat že prišla do tega, prej, če njeni bližnji ne boste igrali iger (pa čeprav "dobrih" vlog) in boste preprosto iskreni in čisto človeški z njo.

Par postov nazaj je bil govor tudi o prepletanju težav in zasvojenosti narkomanov in njihovih pomagalcev in o pasteh pomaganja, ki lahko povzročijo, da cela reč deluje destruktivno. Pozabila omenit knjigo Sanje Rozman Peklenska gugalnica. Po moje koristno branje, v globino in z veliko avtentičnimi izpovedmi opisuje soodvisnost - ko se ljudje, ki pomagajo, ujamejo v zasvojenske drame.