Iknee

ma ne rabiš nobene gandže, ne take, ne drugačne, najmočnejše droge imamo itak vsi že po naravi v možganih ...

S psi, sploh odraslimi iz zavetišča (mešanci ali čistokrvnimi - to nima veze) so lahko težave, če so z njimi neprimerno ravnali, s tem se strinjam in to sem v svojem postu tudi napisala - to je določeno tveganje, ki ga mora človek prevzeti nase. In strinjam se tudi, da je bolje vzeti mladička od preverjenih ljudi, če imaš majhne otroke, ker odrasel pes iz zavetišča ali od nepoznanih ljudi lahko tudi nepredvidljivo agresivno odreagira - lahko pa tudi nikoli, ampak tega ne moreš vedeti vnaprej. Trditev, da so pasemski psi bolj pametni in lažje učljivi, je pa čist mim, in brez kakršnekoli realne podlage. To ti lahko potrdijo vsi, ki se ukvarjajo s šolanjem psov - mešanci niso prav nič slabši kot pasemski psi. Kar se tiče zdravja, je pa biološko dejstvo, da imajo mešanci manj genetsko pogojenih bolezni in težav. Rodovnik ni nobeno zagotovilo, da bo pes v redu. Tudi, če imata starša vzrejno dovoljenje (ki je itak pogoj za to, da imajo mladiči rodovnik) in naj bi torej ne imela izrazitih degeneracij - npr. hude displazije kolkov, to še ne pomeni, da nimata prikritega gena za hibo, ki se bo lahko izrazila pri mladičih. Za izražanje prikritih genov je veliko manj možnosti pri mešancih kot pri pasemskih psih, to je jasno vsakemu, ki ima nekaj znanja genetike. Poleg tega nekatere pasemske značilnosti, ki so se ljudem zdele privlačne, za psa pa so nenaravne (npr. zelo kratki gobci, nenaravno sploščen obrazni del lobanje, nagubana koža ali čudaška dlaka), že same po sebi povzročajo zdravstvene težave (kronična vnetja oči in težave z zobovjem, kožna obolenja ...). Drži pa, da mora biti pri mladičkih z rodovnikom leglo veterinarsko pregledano, potrjena ustreznost razmer in dobra skrb za psico in njeno leglo, mladički razglisteni in cepljeni in ustrezno prehranjeni, vsega tega pri nabavi mešančka nimaš zagotovljenega. Ni pa to nobeno zagotovilo, da se ne bodo (lahko že kmalu) pokazale zdravstvene težave. Naši sosedje so imeli rodovniško bernsko planšarko, pri kateri se je že nekaj tednov po tem, ko so jo prinesli domov, izkazalo, da ima hudo displazijo kolkov, verjetno so ji "skrbni" vzreditelji pred prodajo dali blokado živca, da nekaj časa ni čutila bolečin in se je navidez normalno gibala. Obstajajo pa tudi pasme, ki nimajo izrazitih degeneracij in težav, so ohranile dokaj naravno telesno konstitucijo. Če se odločaš za pasemskega psa, se splača pozanimat o težavah, ki te lahko čakajo in se odločit za čimbolj vitalno pasmo. Pa še nekaj lastnih izkušenj. Pri starših doma smo dolga leta imeli rodovniške labradorke, zdaj ima mama že tretjo psičko. Z nobeno ni bilo kakih posebnih težav z zdravjem, razen zadnja ima zdaj, ko je že precej v letih, nekoliko težav s kolki. Vse psičke je mama tudi šolala za reševanje pogrešanih oseb, ta psička pa zdaj, ko je že starejša in so treningi za reševanje postali prenaporni, deluje kot pes - terapevt. Imeli smo tudi legla, tako, da kar dobro vem, kako te stvari grejo. Jaz imam pa mešanko, malo podobno nemškemu ovčarju. Dobili smo jo na Bolhi. Sin je brskal po Bolhi, našel sliko te psičke in prosil na mile viže, dokler nisem popustila in smo jo šli gledat. In se je tudi meni naselila v srce, ena taka prisrčna, živahna, bistra mladička je bila. Tudi njeni ljudje so bili zelo v redu, da ne govorim o okolju kmetije, kjer je bivala v svobodi in dobri oskrbi. In je šla kajpak z nami. Nikoli mi ni bilo niti za sekundo žal, to je najbolj pametna in ljubeča pasja dušica, kar sem jih imela priložnost spoznati. In že pet let popolnoma zdrava (moram potrkat na les!).

Mene je moja babica vedno našemila v cigančico in dedek se je zmeraj muzal, da je to zato, ker da je babica v resnici Cganica. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Res je imela nekaj takega v sebi, pa še ciganska učitlca je bila, ko so živeli v Prekmurju, edina na šoli, ki je znala delati s tistimi otroci, so jo imeli tako radi, da so jo vedno v gruči pospremili do doma. Ne vem, katera je bolj uživala v tistem ciganskem pustovanju, ona ali jaz ... Maske povejo marsikaj ...

Itak. Bolš umret, ko si maksimalno živ, kot živet mrtev http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png (s tem, da si maksimalno živ lahko kjerkoli in kadarkoli, ni treba it glih v Tadžikistan, to je pa tud res http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png )

Hehe, evo, ena, ki je preživela Tadžikistansko pustolovščino v hribih (7000+) pa v puščavi in star tovornjak, ki je crknil sred nje, pa nemire in policijsko uro v Dušanbeju ... In še bi šla tja, še v tem lajfu, če bi se dalo... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Joj, Ceres, tale Transsibirec so tud moje mokre sanje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png . Tu in tam bi šla pa mal dol, za en krog okol Altaja, na primer, pol pa naprej do Kamčatke ... Dva znanca sta pred leti šla na avtomobilsko varianto transsibirije. Z eno staro Nivo. Pa so ju na pol poti sredi Sibirskega ničesar ustavili in oropali, še dobro, da so jima pustili gate in življenje. No, potem sta pa le nekako prišla nazaj, mal tud s pomočjo znancev, ki so organizirali akcijo zbiranja prispevkov. Vlak je najbrž vseeno bolj varna varianta, če greš vmes mal po svoje na potep pa ... mal adrenalina pa tud mora bit, vsaj pri meni, jaz si ne morem kaj, da ne bi mal po svoje in mal na rob (pa včas tud mal čez rob tega, kar se zdi normalno in pametno http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png ).

U našmu službenmu zaganjoučku nimamo ure. Kar včas čist fajn, včas pa stegujemo vratove in vrtimo glave ko kake sove, da bi vidle na zbornično uro. Usake tolk se odločmo, da bi nabavli eno uro ... ampak ne pridemo kaj dlje od odločanja ... ker potem menjamo temo na čaje pa mulce pa .... Mensezdi da bi sedla tja ena ura s kukovco, al pa tale s ptiči, tko fajn po domače za intermezzo med šolskimi zvonci.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Se priporočam, če kdo najde kaj po ugodni ceni al pa proda kako tako reč iz druge roke. Čeprov se bojim, da se zna zgodit, da tole ne bo šlo skoz pr tistih ta zadrtih prfoksah, k se ustrašijo in zaženejo celo šaro okol vsake reči, ki ni požegnana za šolo...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/1book.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon20.gif

Izmed opcij, ki si nam jih ponudil, sem izbrala kar taprvo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png . Ker naprej se mi niti ni ljubilo brat (te navade sem se navzela od Aboyanasance http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png, kaj češ, slabe navade so ko račja kuga)

Glede izbire psa je za premislit par stvari. Prva stvar je, kako natančno imaš določene želje glede velikosti, dlake, karakterja psa. Če imaš jasne želje glede tega, potem je smiselno razmislit o pasemskem psu ali odraslem mešancu - bodisi zavetišče ali od kje drugje. Vsaka izbira ima svoje prednosti in slabosti. Pri pasemskem psu poznaš njegove telesne značilnosti, okvirno tudi karakter (za nekatere pasme je značilen bolj flegmatičen karakter, drugi so bolj svojeglavi in živahni, tretji oster čuvaj ...), čeprav so v karakterju lahko tudi precejšnja odstopanja, kot je napisala že Lili. Imajo pa pasemski psi zelo pogosto degeneracije in resne zdravstvene težave zaradi nenaravne selekcije in parjenja v ožjem sorodstvu na začetku razvoja pasme. Skoraj zanesljivo boš imela več težav z zdravjem psa, če boš nabavila rodovniškega psa kot mešanca, sploh nekatere pasme so znane po tem, da imajo psi določene resne težave (zobovje, oči, okostje, nagnjenost h kožnim in presnovnim boleznim ...). tega še tako skrben rejec ne more preprečit. Pri odrasem mešancu iz zavetišča ali od neznanih ljudi sicer vidiš, kakšen je pes, ne poznaš pa njegove preteklosti in tudi ne karakterja, nekatere travme se lahko pokažejo šele kasneje, ko nastopi določen splet okoliščin... Odrasel pes se tudi težje prilagaja na novo okolje kot mladič in težje ga je šolati (ni pa to absolutno pravilo, vem za primer, ko se je odrasel pes lepo vključil v novo družino). Mladiček mešanec se bo lažje navadil nate, lažje ga boš vzgajala, je pa seveda precejšnja uganka, kakšen bo, sploh če ne poznaš obeh staršev. Le velikost lahko približno oceniš glede velikost šap (pri velikih psih imajo mladički sorazmerno velike šape v primerjavi s telesom).

Ne. Moj prvi post je bil o šamanizmu. In to zelo na splošno o tem in ni imel nikakršne veze s komerkoli osebno. To me je tudi pripeljalo sem, ker sem brskala za nečim v zvezi s tem v Sloveniji. In tudi velika večina mojih objav na forumu nima nikakršne veze z Mayito osebno, tu sem predvsem zato, ker so mi zanimive debate z različnimi ljudmi.

Tole, kar sem poudarila ne pije vode, Boudika. Vse, kar je Mayita pokazala, dobro in slabo, je njeno in nikogar drugega in je stoprocentno odgovorna za vsako izrečeno (in tudi izbrisano!) besedo. Nihče ne more izraziti ničesar, kar ni v njem in to, kar človek izraža ne more biti stvar nekoga drugega, tudi če bi ga res namerno provociral. Zrelost in modrost se pokažeta takrat, takrat kadar smo (ali se tako počutimo) stisnjeni v kot - takrat pride na dan tudi naša senčna plat, ki je še nismo pripravljeni predelat. In za našo senčno plat smo sami odgovorni, nihče drug. Zreli ljudje s predelano senco se zelo težko sprovocirajo, nekateri pa čutijo kot žalitev že, če se nekdo ne strinja z njimi ali pa je ogrožena njihova svetniška maska, in odreagirajo s svojo senčno platjo. Ker te svoje sence nočejo sprejeti za svojo, bodo seveda našli krivdo v domnevnem provokatorju, ali pa bodo skušali svoj post zbrisati - češ "Ne, to nisem jaz! To je ona ta grda, provokatorka." In v tem trenutku lažemo sami sebi, ne glede na to, da je bila morda provokacija res žaljiva in prekoračitev osebne meje. Ne glede na dejanje nekoga - mi in samo mi smo tisti, ki se odločimo (zavestno ali nekontrolirano iz podzavesti), kako se bomo odzvali. Tu je ful pomembno vedet nekaj: vsak je odgovoren za svoja dejanja in tudi za svoje odzivanje na dejanja drugih Pa še nekaj: če je ogrožena naša maska (npr. "dobrosrčnica", "reševalka", "tista, ki ve, kar ignorantska raja noče videt") pod katero skrivamo kaj, česar si nočemo priznati (sebičnost, posesivnost, potrebo po nadzoru, nevednost ...) bomo občutili kot provokacijo in žalitev vsako stvar, ki bi utegnila zamajat to masko, pa sploh ni nujno, da je bilo mišljeno kot spodjebavanje. Prevzemam odgovornost za svoja dejanja, nikakor pa ne za Mayitine odzive, pa tudi za njen šit, ki ga je sama skrila v svojo klet in ji uide ven, ko ne more več tiščat vrat zaprtih, nisem jaz kriva. Velja seveda tudi za moje odzive in mojo senco, da ne bo izpadlo, kot da si jaz domišljam, da imam svojo klet popolnoma osvetljeno in pospravljeno.

Res je. Velja pa to za vse tri.

Da sploh lahko kogarkoli sprejmeš, moraš najprej prepoznat meje, šele potem se lahko začne sprejemanje. Najprej je nujno sprejet dejstvo, da ne moreš vedet, kaj drugi ljudje čutijo bolje od njih samih. Šele, ko to sprejmeš, lahko sprejmeš koga drugega.

Če deliš svet na črno - belo, potem ti je ta članek zelo mimo.

Mayita: Dejstvo je, da M. ni bil sam, da sva bila skupaj (harmonično ali ne - ti nisi tista, ki lahko daješ objektivne ocene o tem!) in da je bila mala stara nekaj mesecev, ko sta se vidva zapletla. Moški, ki oceni, da je odnos mrtev, SE ODSELI, je po možnosti nekaj časa SAM, da se travmatične stvari v njem pomirijo, preden gre v odnos z drugo žensko. V tem primeru bi lahko res rekla, da si prišla, ko je bilo že vse mimo. Naš primer je bil pa zelo daleč od tega, in ti to v resnici dobro veš. Mayita, to je tvoje pristransko videnje stvari, nisi objektivna, ker si čustveno vpletena. Zato se mi zdi res neumno, da si domišljaš, da me lahko podučuješ o najinem odnosu z Mansonom. Meni še na misel ne pride, da bi govorila o tvojem odnosu z njim, čeprav vem marsikaj, kar ti ne bi bilo preveč všeč.TO JE PREKORAČEVANJE MEJ! Prekoračevanje mej je domišljanje, da veš, kako čutijo moji otroci in kaj bi morala jaz narest. TO JE IZKLJUČNO NAJINA STVAR IN TE POPOLNOMA NIČ NE BRIGA! In nehaj ponavljat grdo in krivično laž, da ne pustim otrokom videt očeta. Verjamem, da je težko priznat, da si zamočil očetovstvo in je fajn imet pri roki grešno kozo za to, ampak jaz te preklete laži res ne mislim več prenašat, sploh pa ne od tebe! In nehaj se že enkrat vmešavat v najin odnos in otroke - TO NI TVOJA STVAR! Ne moreš, da se ne bi vtikala v zadeve, ki niso tvoja stvar. Toliko ljudi tukaj ti je to povedalo, pa ne samo tukaj, tudi v real lajfu, pa se te čisto nič ne prime, kar tupiš svoje dalje, kaj je TVOJ problem Mayita? Včasih imam res občutek, da v vajinem odnosu le ni vse tako idilično. Ljudje, ki so srečni in zadovoljni, se ne obnašajo tako kot ti, ne rabijo se vtikat v druge družine z lažmi in podtikanjem.

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon14.gif No, mogoče ličinka od šamanke http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png Ki rabi še mal razvoja pa stanje bube (obmirovanja), da bo metulj potem lahko poletel... Ceres, hvala za kompliment. Se zelo strinjam s tem o miru, ko ti enkrat uspe za dlje časa obmirovat sredi viharja čustev in misli, šele prav vidiš stvari in imaš dovolj mirno roko, da lahko tudi kaj dobrega narediš ... Odnosi so res izziv, kako poiskati to stanje miru in ravnovesja v sebi - najti in čutiti svoje pravo bitje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

Tole se mi zdi pomembno: dober odnos je lahko znotraj partnerske zveze ali pa zunaj nje. Samo prej omenjene trikotniške igre ne sme biti več in za začetek morata ta dva imeti mir, da se lahko sama zmenita, kar se imata za zmenit, brez manipulativnega vmešavanja tretjega. Dokler nekdo potrebuje zraven še reševalca in nekoga, ki je kriv za vse, se stvari ne morejo premaknit nikamor. Zelo enostavno, pravzaprav, in hkrati ful komplicirano, če vpleteni ne znamo bit sami s sabo, začet iz nevtralnega (ker vlečemo stvari še od prej, najbrž res). Pa še odgovor Brezu in Šamanu: Bogami, jaz se res nikomur nikoli nisem predstavljala kot šamanka, nikogar ne zdravim in na nikomur ne izvajam obredov. Saj imam vendar dovolj pameti, da vem, da imam še marsikaj za poštimat, najbrž sem pa edina v tej štoriji, ki se tega dejansko zaveda. Ne rečem pa, da mi te stvari ne prihajajo na pot in tudi jaz k njim, ampak, lejta, Šamano in Brezo, nikamor se mi ne mudi, celo precej verjetno se mi zdi, da je to projekt za naslednji lajf, glede na to, koliko imam še za poštimat v tem ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Mayita, izbrala si si moškega, ki IMA DRUŽINO! Še zmeraj in jo bo vedno imel. Pika. Tvoje nesprejemanje tega dejstva in potvarjanje resnice je zelo negativen dejavnik v tej boleči zgodbi. Ženske, ki se zapletejo z moškimi z družino, sploh če to naredijo, ko sta še skupaj, si velikokrat naivno in sebično in posesivno predstavljajo, da bo njihovo življenje potekalo enako, kot z moškim, ki nikoli ni imel družine. Pa ni tako in če hočejo (tudi z manipulacijami) to izsiliti, preprečujejo da bi se stvari postavile na svoje mesto in situacija umirila. Ko berem tvoje zapise se ne morem znebit občutka, da v resnici veš samo to, kar M. hoče, da veš. Obtožuješ me, da sem manipulatorka, a v resnici še najbolj manipulira on, v preteklosti je tudi lagal obema dvesto na uro, vsaki pripovedoval svojo zgodbo. V resnici je vsaj eno leto sedel na dveh stolih in še dolgo potem sanjal o tem, da bi imel dve ženi, tako kot njegov ded. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Se zelo strinjam, mnogo Indijancev je zelo travmatiziranih, na osebni in kolektivni ravni in dramo svoje bolečine prenašajo v svoje družine, kaj je pa mene gnalo v to razmerje pa ... lej, sem že velik naredila, pa še bom, tud s pomočjo sem že marsikaj spoznala, jaz nimam s tem problema (čeprav me Mayita žali v zvezi s tem in to ponuja kot kronski dokaz, da sem jaz "ta nora" v tej zgodbi...). O njem pa nočem več, to so njegove zasebne zadeve, delamo pač tako, kot najbolje zmoremo in znamo. Preplet treh ranjenih duš, ki so se povezale, da bi se tudi skozi te boleče izkušnje nekaj naučile. In tu ni blefa in prehitevanja, naprej se lahko premakneš šele, ko je lekcija temeljito predelana. In v tej drami ni nobenega svetnika.

Tole s prekinitvijo je veliko preveč poenostavljeno gledanje, če gre za družino. Družine namreč ne moreš prekiniti. Nikoli. Tako da ti preostane samo še agonija, ali pa to, kar je napisal Butl. Pri čemer oblika odnosa niti ni tako zelo pomembna kot se kaže na zunaj. Igra " Storilec oz. Grešni kozel - Žrtev - Reševalec" laufa tako če si delita posteljo ali pa sta vsak na svojem kilometre narazen. Tole dopisujem kasneje (lajki se pa nanašajo na prvi odstavek), se mi zdi, da to enostavno paše zraven: In dober odnos je lahko znotraj partnerske zveze ali pa zunaj nje. Samo prej omenjene trikotniške igre ne sme biti več in za začetek morata ta dva imeti mir, da se lahko sama zmenita, kar se imata za zmenit - za to je potrebna zavest obeh, da noben tretji tu nima kaj iskat. Dokler nekdo potrebuje zraven še reševalca in nekoga, ki je kriv za vse, se stvari ne morejo premaknit nikamor.

Hvala Boudika. Za razumevanje in pošten pogled v prvem odstavku (citiranje mi ne dela). Samo želim si lahko, da bi tudi Mayita to dojela in se distancirala in pustila, da popolnoma sami uredimo kar in kakor bomo sami zmogli. In ko bo dec dovolj dec, da ne bo več rabil reševalke.

Mayita, s to pošastno, krivično lažjo in manipulacijo ti je dokončno padla maska Svetnice in Reševalke. Btw. Tale post sem imela drugače napisan, pa sem zbrisala, a ne morem kaj, da ne bi znova napisala, nisem dovolj močna, da bi mirno obsedela in počakala, da resnica sama pride na dan, krivica še vedno preveč boli, da ne bi zakričala svoje plati zgodbe. Bilo je o otroških solzah, ko leta ni hotel imeti rednih stikov z njimi, kako sem ga klicarila in ga rotila, naj se srečuje z otroci in jih pomaga vzgajat, ker nekega dne bo prepozno... Ja, zdaj, po več letih, ko ima še enega otroka, se je pa spomnil, da je nekje zapustil tri otroke, vsakič, ko pogleda malega, v njem vidi svoje tri druge otroke ... in je hudo. A zapuščeni otroci (še posebno drugi sin), ne čutijo več potrebe po tem, da bi ga srečali: "Kje je bil takrat, ko sem ga res rabil? Zdaj me ne pozna, in jaz komaj poznam njega, kaj na zdaj? Zakaj?" Koliko ur sem se pogovarjala s starejšim sinom, mu razlagala ozadje in bolečino njegovega očeta, ki je ni znal drugače prenesti, kot tako kot pač je, da sva pomirila njegovo jezo in zamero in je zdaj pripravljen na stike, pa očitno veva samo midva, Mayita tega noče vedet, ker potem ni več nikogar v tem trikotniku norosti in bolečine, ki bil bil grd in umazan, zato, da je ona lahko popolnoma čista in "njenemu" ni treba pogledat vase in prevzet odgovornost za svoj del v tej travmatični zgodbi.

Pa še par stvari bom pokomentirala, ko vidim, da je šla debata naprej. Pa ne zato, ker bi hotela karkoli reči proti komu, ampak zato, ker so se v tej temi odvile stvari, pri katerih mi ni, da bi bila kar tiho. Prva taka stvar, ki je bila povod za moj post, ki se je potem nadaljeval v to debato, je dejstvo, da sem se postavila za nekoga. Postavila sem se z razlogom: ker sem vedela, da se Angelit ne bo, ker ni še dovolj močna za kaj takega. Vem, da ima moč, nekoč jo bo tudi znala in zmogla uporabit in takrat ne bo rabila nobene Iknee. Zdaj pa je še na delu tisti hudi notranji sovražnik, ki človeka razjeda in sesuva - krivda. Pa strah pred ljudmi - in tako javno karanje, kot si ga je privoščila Aboyanasanna, ko Angelit ni naredila čisto nič slabega, samo izrazila svoje občutke, se mi zdi preprosto nedopustno, pa naj si svoje pravice do tega, da govori, kar ji pade na pamet nekam vtakne, čist zares! Poleg tega je bil pa Aboyanasanin post problematičen tudi zaradi prilivanja olja na ogenj krivde in slabih občutkov o sebi. Ja, verjetno se res ni zavedala tega. Ampak tudi majhen otrok se ne zaveda, da mačko boli, če jo vlečeš za rep, in če si ne pusti tega dopovedat, potem je pač treba bolj na ostro. Zmerjanje z babo pa v tem primeru vzamem za kompliment. Ja, babe smo tiste, ki znamo udarit po mizi, ko je to treba. Druga stvar je pa z brisanje postov in to potem, ko je nekdo že (celo večkrat!) odgovoril na te poste. Če se ti zdi, da stvar ne vodi nikamor, potem to napiši. In se častno umakni. Če si nekaj napisala, si pač napisala, če si se spustila na nizek nivo, si se pač spustila - ti sama, nihče drug se ni namesto tebe - in je pošteno in iskreno, da to priznaš in pustiš svoj post tam, kjer je. Zanimivo se mi zdi, da brišeta svoje poste ravno Mayita in Aboyanasanna, ki sicer drugim kar naprej očitata neiskrenost in hinavščino, sploh Mayita. Brisanje svojih postov potem, ko je nekdo že odgovoril nanje, je namreč velika hinavščina in neiskrenost.

Angelit, fajn je, da si. Da obstajaš. Da čutiš - karkoli. In da nam to poveš. To je tko - čist preprosto po človeško fajn. Glede pitja pa - ma, eh, včasih ne znamo drugač, pa naredimo tud kej, kar nam ni glih v korist tko na dolgi rok. Kar se mi zdi pri tebi res fajn, je to, da to veš, da si ne iščeš izgovorov in zato si na dobri poti in me ni strah zate. Sej veš, v resnici tega ne rabiš. Drži se, deklica! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif