Iknee

KoryuBudo, hvala za to poglobljeno in celostno pojasnilo!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Tudi jaz sem zaznala NLP v tem smislu, kot si opisal, vendar imam premalo vpogleda v celotno področje psihologije, da bi NLP lahko sama ovrednotila na ta način.

Ne, seveda ne, so pa kar dobro zastopani na položajih, kjer bi verjetno lahko kaj preprečili ali preusmerili drugače, če bi razumeli temeljne zakonitosti pretokov energije in procesov v naravi - in s tem tudi družbi, ki iz tega ne more biti izvzeta.

Predvsem bi na ekonomskih faksih v prvem letniku pod obvezno morala biti dva predmeta: fizika - verjetno najbolje poglavja iz termodinamike in ekologija kot veda o delovanju ekosistemov. Mogoče bi potem lažje predvideli in mogoče celo preprečili marsikatero posledico neumnega početja nekaterih ekonomistov.

Silvija, naj bo dete zdravo, vsem, ki ste mu blizu, pa čestitke in velik sreče in veselja z malim!

Zgodbe iz Zgornjih Rovtov Zgornjerovtarjem so pred štirimi okroglimi leti položili asfalt na makadamski klanec. So rekli polagači:"Eh, sej tole so samo Zgornjerovtarji, oni imajo itak so same zguncane Nive, zanje je zadosti dobro, da jim zalijemo šodr, da ne bo treba po vsakem neurju šodra v grabne metat, pa bo." Zgornjerovtarji so sicer zavijali z očmi in bentili, ampak cesta je bila pa vseeno lepa gladka. Tisto leto. Potem so se pa že začele razpoke, vdrtine ... in tako so se spomladi pojavli popravljači. So prišli in zabetonirali luknje ob rojah. In da ne bi Zgornjerovtarji mehkega betona razrili s svojimi Nivami, so čez položili opažne plohe. Take fajn ožebljene, da so žeblji za par cm ven štrleli. In so Zgornjerovtarji vračajoč se domov napikali gume. Dokler se ni pripeljala ena Zgornjerovtarka, ki ji je vsevišnji prišepnil, da je s temile plohi nekaj narobe. In je ustavila avto in šla pogledat, zmetala plohe vstran in se peljala čez. Se čez dve urci vračala nazaj in so bili plohi spet nazaj, spodaj ob cesti pa eden od popravljačev. Rovtarki dvigne pokrov in tipa napizdi in zahteva, naj TAKOJ odstrani ožebljene dile s ceste. Tip pa mirno izjavi, da on ima tako navodilo, take plohe in da naj se Rovtarka izvoli pritožit njegovemu odgovornemu Jolbetu Zgornjesavskemu. Ko bo Jolbe Zgornjesavski dal odredbo za odstranitev plohov, ja, potem jih pa bo odstranil. Rovtarka še enkrat znori, zahteva, naj se Mujo sam zmeni z Jolbetom in takoj odstrani tiste žeblje, potem se pa odpelje, ker se ji ful mudi. Zvečer plohov ni bilo več, beton je bil pa že itak zadosti trd, da se dalo vozit.

Nč ne bom na dolgo filozofirala in pametovala - tole mi sicer ni glih v navadi - pa še zdej bom citirila svojo sosedo: "S tistim boš, ki ti je namenjen, pa če to hočeš al pa ne."

Čist razumem! Dober "ulov"!

K meni tud folk občasno uleti nenajavljen, gredo mal v hribe, pa se mimgrede oglasijo. Ampak jaz se ne pustim kej dosti motit, kaj šele, da bi se obremenjevala z (ne)pospravljeno bajto. Če imam cajt, mi je čist fajn, mal se usest in kšno rečt, če pa glih nimam cajta, lahko počakajo na terasi, dobri frendi, ki so navajeni pri nas tud prespat, pa itak poskrbijo zase, si sami skuhajo čaj, pripravijo za pod zob ipd. K tem frendom tud jaz kar uletim, kadar sem na njihovem koncu in mi je čist normalno, če mi povedo, da pa glih nimajo cajta. Pa drugič. Zelo neobremenjeno in nič komplicirano.

Glino za oblikovanje lahko kupiš v trgovinah, kjer imajo umetniški in hobi material (npr Art v Lj. BTC), ta je fajn homogena (brez večjih delcev in kamenčkov) pa lepo plastična, dobiš jo v različnih barvah (črno, belo in običajno sivo, ki po žganju postane opečno rdeča). Ni pa glih poceni. Jaz sem pred leti dobila preko enega frenda glino iz Komende (ne vem, če je ni on kar sam nabiral tam v naravi), ampak sem imela z njo kar precej težav, ker ni bila zadosti homogena, imela je kar precej peska in sem jo morala gnesti in izločati drobne kamenčke in jo sproti ravno prav vlažiti, da je bila primerno plastična... skratka, ni bilo najbolj izi jo sploh pripravit, pa še potem mi je nagajala pri oblikovanju. Če nimaš veliko izkušenj, ne priporočam, da jo nabiraš sama, raje jo za začetek kupi. Pri kupljeni glini plastičnost ni problem, paziti moraš le, da jo imaš dobro zapakirano, da se ti ne bo izsušila. Pri oblikovanju pa zadostuje, da si sproti vlažiš roke; če glina postane nekoliko suha - drobljiva, pa jo malo navlažiš (poškropiš z vodo), malo počakaš, da vpije in še malo pregneteš, pa bo. Če jo narediš premokro (pacasto), pa dodaj malo bolj suhe gline iz paketa ali pa jo ovij v staro brisačo. Sej ni tako komplicirano, glina ima svoj karakter, ampak se da "zmenit" z njo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Ko narediš izdelek, ga najprej dobro posuši. Posušeno glino lahko barvaš s poljubnimi barvami, če pa nameravaš glino žgati, lahko uporabiš le posebne mineralne barve, namenjene žgani glini (engobe) ali pa glazuro. Engobe lahko naneseš na sušeno glino in jo potem daš žgat, imajo mat izgled in površina ostane nekoliko porozna, glazure (ki so svetleče, gladke in površina ni več porozna) pa nanašaš na žgano glino in jo potem še enkrat žgeš z glazuro. (glazirana keramika je dvakrat žgana). Nekatere glazure so strupene in je pomembno, da so žgane pri dovolj visoki T, da se kemično tako spremenijo, da izgubijo strupenost. Na to je treba pazit še posebno, če delaš (pa tudi če kupuješ) glazirano keramiko za kuhinjsko posodo.

Eh, Šamanči, sam fovšija te daje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png. No, pa kar piši, kar češ, mi bomo pa še naprej pisali haiku in uživali v branju haikujev. Saj te ne rabimo in ti ne rabiš nas.

Besedičenje - vrtenje okrog lastne osi.

bela odeja gore nežno napaja žejno zemljo sonce v vihravih laseh češnjevi cvetovi in dišeči smeh deklet toplina v fantovskih očeh

KoryuBudo, (btw. lahko se tikava, kot je to v navadi med forumaši tukaj), mislim, da se nisva popolnoma razumela. Nisem mislila, da ta znanja niso primerna za zahodnega človeka, nasprotno, prepričana sem, da so in celo zelo verjetno nujna za temeljne spremembe v načinu življenja in okrevanje te civilizacije. Ko sem rekla, da niso blizu, sem mislila na razkorak v predstavljenem učenju ter vrednotah, odnosu do časa in smislu bivanja, s katerim je zahodna civilizacija preprežena. Zaradi tega bo to učenje zares dostopno le nekaterim posameznikom, drugi tega preprosto ne bodo začutili ali se uspeli dovolj poglobiti, da bi se umirili in začeli globinsko spreminjati v sebi in odnosu do sveta. Ampak to niti najmanj ne pomeni, da nima smisla - vsak človek, ki bo uspel nekaj narediti v tem smislu, je naredil nekaj dragocenega.

Drži, ni blizu zahodni civilizaciji, sicer mogoče paradoksalno, ampak bi nas ravno to lahko rešilo zatona, ne pa neke nove tehnologije in politične igre. Sicer moderne Japonske iz prve roke ne poznam, zdi pa se mi, da njihova moderna družba na splošno ni kaj dosti drugačna kot pri nas, kar se naspidiranosti in odtujenosti tiče. Imajo pa posameznike in manjše skupine, ki kljub takšni družbi uspejo nadaljevati duhovna izročila. In to je izjemno dragoceno. Meni se zdi tudi zame osebno to nekaj res vredno prizadevanja. Najti pot, ki tukaj in zdaj, v teh razmerah, vodi k notranjemu miru in harmoniji s samim sabo in naravo.

Hvala! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Hvala, Brezo, tud jaz sem imela nekaj takega v mislih in mi je fajn, da si to potrdil. Si pa (še) ne upam tega izvajat sama, bom pa pobu to priporočila.

Točno tako je bilo pri mojem očetu. In je šlo tako hitro, da kake alternative niti ni bilo časa zares zalaufat, dobra dva meseca - in slovo. Pri mojem sosedu je šlo pa precej drugač. Druga vrsta raka, drugačen potek, druge vrste človk ... Možakar bil zares žleht - zajebaval vse, kar je lezlo in šlo, če je le imel 5 minut cajta. Potem fasal raka na prostati. Najprej medicina, zelo kmalu pa še alternativa, čeprav bi jaz prej stavila, da on pa že ne, niti v sanjah. Možakar izpeljal celo 40-dnevni post. In, mogoče najpomembnejše - spremenil se je, in to zelo. Žlehtnobo zmanjšal za ene 80 posto (ne, ni postal angel, to ne, je pa ful boljši človk - očitno je pogruntal, da je lajf prekratek in predragocen, da bi ga zapravljal za zahebavanje drugih bitij.) Očitno se je možakar zares pozdravil - že ene pet let je zdrav ko riba.

Tole mi je zgleda fajn - takole bolj na počez, ker na žalost nemščino premal obvladam, da bi zadevo res dobro razumela. Dobro poznam enega mladega človeka, ki dobesedno živi travmo, ki ne more bit iz tega lajfa: ena sama vojna, nočne more, strahovi, odmevi bombardiranj, svetlobe eksplozij, ranjenci ... njegovo psihično stanje pa tako tipičen primer vietnamskega sindroma, da bolj ne bi moglo bit. Pa dečko ni noben frik preveč realističnih računalniških igric ali vojnih filmov - pravzaprav tega sploh ne prenaša, ker mu zbuja prehude fleše. Me zanima kak dober pristop k zdravljenju tega. S fantom smo že govorili o tem, mu pojasnili, od kod to verjetno izvira in odkar to sprejema in dela na osredotočanju na življenje tukaj in zdaj in odpuščanju preteklosti, mu gre počasi na bolje. Kaj bi še lahko pomagalo?

Moja babica je bila precej blizu temu opisu, umrla pri 93, ko se je sama odločila, se ulegla v posteljo in odšla (mislim, da sem o tem že pisala nekje tu). Do takrat pa je imela v celi familiji največ novih zamisli in predlogov, pa debatirali sva o vsem mogočem, umsko je bila popolnoma bistra in vse do zadnjega je sama skrbela zase.

Zdi se zelo ... hm, kaj naj rečem - kot nekaj zelo celostnega in poglobljenega. Če bi hotel to res vse predelat v globino, bi bilo v tem ogromno znanja, modrosti in najbrž tudi ogromno časa. Kako pa to poteka, kdo to vodi? Sem šla na spletno stran, pa se ni odprlo nič, kar bi dalo kake informacije.

Ja, bukova polena, ki skačejo po človeku ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Pred štirimi leti smo septembra žagali in zlagali polena, potem sem imela pa službeni zdravniški pregled in sem imela kar nekaj "lepih" modric. Dohtar me je najprej nekaj časa sumljivo gledal, potem je pa le vprašal, od kod mi modrice. Po popravici sem mu povedala o "bukovem vikendu" on pa: "Aha, a drva so bila tista, no, če vi tako pravite, potem vam pa nihče ne more pomagat." Jaz pa nazaj: "Ne, zdaj ni več treba, za vikend bi pa še en par rok prav prišel." Čudno je pogledal, in šele potem mi je potegnilo, da bi lahko mojo izjavo razumel tud v kontekstu svoje zgodbe o mojih modricah. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

http://www.photographyblogger.net/wp-content/uploads/2009/05/coffee-cup4.jpg

Ne moreš sušiti predolgo, čim dlje se suši, tem bolje, ker moraš zagotoviti, da je res popolnoma suho tudi v notranjosti. To je odvisno od velikosti izdelka in vlage v prostoru, kjer se suši. Večji izdelki (oz. bolj polni ali z debelimi stenami) rabijo tudi kak teden. Če ostane v notranjosti vlaga, ti namreč izdelek poči ali celo raznese v peči, ker voda na hitro izpari.

Danes potepanje po gozdu, planinah in brezpotjih Mežakle. Orientacijski pohod s tremi dijaki in kolegico. Se kajpak tud izgubili (sicer to ne bi bila taprava stvarhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_blush.gif) in tud našli in je bilo zato tolk lepše prit na tisto čarobno planino... Učiteljski poklic bi bil najlepši na svetu, če bi bilo tole plačano, vsaj ene tolk, da bi brez skrbi preživljala familijo, tko pa, eh ... rajš ne bom pokvarila dobrega vtisa tega dneva, bo že nekak. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif

Nisem nobena vedeževalka, ampak leta 91 sem vedela, da je Slovenija samostojna le na papirju, in ko se je EU začela širiti, sem vedela, da je namen širitve pridobivanje ozemelj vpliva in kontrole, kar se ekonomije tiče pa nastajanje banana republik v Evropi. Točno to se zdaj dogaja. Ekonomija se nam je sesula, naša podjetja propadla, od kmetijstva je ostalo bore malo. Uspevalo bo le to, kar bo lansirala evropska oligarhija in bo njim v korist. Prezadoženost bomo verjetno reševali tako, da nam bodo pobrali naravne vire (voda! - Se sprašujete, zakaj na milijone evrov vredna karavanška voda, ena najkvalitetnejših v Evropi, vsako leto odteče v Savo, mi pa kao nismo sposobni organizirat ene navadne polnilnice? Rezervirano za kokakolo, samo malo morajo še počakat, pa jo bodo tudi formalno dobili zastonj.). EU kot širjenje tržišča, a hkrati v tretjerazrednih državah EU kupna moč pada - nelogično? O, pa še kako logično. Slovenija in ostale eurobanana republike postajajo tržišče za tretjerazredne cenene izdelke multinacionalk, ki imajo sedeže na zahodu, izdelujejo pa v azijskih državah (zaslužek delavk 25 eu / mesec) in prodajajo pa tam, kjer ljudje to kupujejo, ker si dražjih in kvalitetnejših izdelkov ne morejo privoščit - predvsem v bivših vzhodnoevropskih državah in njihovi revnejši sloji. In imajo superprofit. Ne rabijo naše tekstilne in ostale industrije, kot tudi ne nevemkako visoke naše kupne moči, high-tech industrija z visokimi dodanimi vrednostmi je pa itak v glavnem rezervirane zanje, razen morda kake mini specializirane niše, ki jo uspe zasest kako res vrhunsko naše podjetje, ampak to so drobtinice z mize (ki tudi ne morejo kaj bistvenega spremenit v naši ekonomiji). Zgledovanje po naših zahodnih sosedah in poskusi okrevanja v upanju, da bomo kot oni, ali celo, da nas bodo pri tem podprli, so Cankarjev tek za vozom. Edino, kar se mi zdi konstruktivno, bi bilo to, da bi pošteno in odkrito najprej pogledali, kaj se zares dogaja (pa REALNO in brez teorij zarote in delitve na naše in njihove in podobnih paranoičnih iger) in kaj bi bilo pametno v TEJ SITUACIJI narest, ena strategija, kako najti in razviti niše, kjer imamo mi realno kvaliteto, veliki pa ne morejo (ali težko ali pa se jim ne splača ...) prit zraven. Kar nekaj tega obstaja. Majhnost ni a priori šibka točka - to je nevtralno dejstvo, ki se ga da uporabiti v svoj prid - tako kot tudi v naravi preživijo majhna bitja enako dobro kot velika, le da z drugačnimi strategijami. Predpogoj za to pa je sprememba v kolektivni (samo)zavesti. Velika ovira so kolektivni manjvrednostni kompleksi, zaradi katerih ne cenimo, celo sploh ne vidimo ali pa ne znamo v svoj prid uporabiti svojih prednosti, po drugi strani pa kaj tudi čist nekonstruktivno in neumno poveličujemo, namesto, da bi pogledali realno in delali na izboljšavah in spremembah. Druga stvar pa je, da so nas tisočletja organizirali drugi in se sami zdaj ne znamo, ne znamo prepoznat in podpret svojih resničnih elit (imamo samo kvazi elite), ki bi bile sposobne imet vizijo in organizirat nekaj v korist celotne skupnosti. Če bi uspeli nekako dozoret kot skupnost v teh dveh pogojih, bi lahko delali na izvirnih, za nas dobrih projektih, ki bi naslednji generaciji prinesli eno osnovo za življenje. Upam vsaj.