Ljubezen je največja vrednota na svetu. Nigdje u intervjuu nisam našla nešto čime bi se ova rečenica pokazala upitnom. Ako je pogrešna slika ljubavi ona koja pojedinca vodi u trpljenje, usamljenost, u nemogućnost uspostavljanja odnosa s partnerom, a pretpostavljam da bi prava slika ljubavi bila suprotna ovoj, ne vidim ništa spornoga u tome da se ljubav ipak još uvijek smatra najvećom vrednotom na svijetu. Ako je ljubav prava, mora se trajno osjećati. Citiram: "Zame je ljubezen posledica emocionalne povezanosti z drugo osebo. Ona ali on nam postane emocionalno pomemben, zato želimo biti skupaj z njim." Ako emocionalna povezanost nestane, partneri samim time jedan drugome više ništa ne znače i njihova veza "pada u vodu", jer je to razlog koji, po definiciji, navodi partnere da budu skupa. To opet znači da se ljubav (emoocionalna povezanost, kako je definira), ako je prava, mora osjećati trajno. Cijeli ovaj intervju je pomalo nedorečen. Ispada da se pobija nešto, što se kasnije preformulira na drugačiji način. Ljubav uvijek počne zaljubljenošću. Može li mi netko objasniti ovo: "Ko ljudje težko živijo, so pomembne elementarne vrednote. V tradicionalnih družbah oziroma v družbah, kjer je v ospredju preživetje, je tudi ljubezen nekaj elementarnega. To je zveza dveh ljudi. Zato ni nič nenavadnega, da se v takih družbah, kjer se v družinah dečki učijo, kaj je moška spolna vloga, in deklice, kaj je ženska, starši dogovorijo o poroki. V večini primerov takšne zveze povsem dobro in zadovoljivo delujejo. Kako to? Ker so vloge moških in žensk v teh zvezah komplementarne in kompatibilne. Povezujejo jih seks, otroci, skupno življenje. Ljubezen je tu nekaj, kar ne povezuje le dveh v zvezi, temveč tudi posameznika s skupnostjo. Kajti posameznik ve, da lahko preživi le, če bo trdno povezan s skupnostjo. Kaj manjka tej podobi ljubezni? Zaljubljenost. Manjka torej svobodna izbira, možnost, da si najdemo nekoga, ki je idealen, čudovit, s katerim bomo uživali do konca življenja."