Daxa

Katera je ta trgovina ne vem. Sama osebno pa sem bila najbolj zadovoljna s postrežbo v LJ na Resljevi ( če me spomin ne vara se imenuje Kazanova ) Pa tudi Red shop pod Gradom (ulice ne vem) je dober - no ja, vsaj bil je. Sicer pa vam priporočam obisk erotičnega sejma (vsaj) v Berlinu in spotoma se lahko ustavite še v erotičnem muzeju.

Zdej si me pa presenetil, priznam. Glede na tvoj nik, bi rekla da ti kaj takega res ne more biti tuje.

Tega pa tudi jaz ne štekam!! Ženska (par) si želi dva otroka in se odloči, da med njima ne bo velike starostne razlike - ji pač ni do tega, da bi pol življenja prelagala plenice. Kaj ima to veze z "družbeno igrico"? In kaj z vzgojo? Mislim da je vzgoja težja (ali pa enako zahtevna) in napornejša, če je med otroki manjša starostna razlika.

A zdej boš pa ciganom prvošu zaslužek, modrim angelčkom pa ne? Zdej pa vidm, da si res žleht.

Saj ne gre za to, da bi te imeli za vzvišeno, temveč ti hočemo povedati, da z pogrevanjem starih stvari najbolj trpinčiš sebe in svojo družino. Marsikdo od nas, ki ti pišemo, ima za sabo kar nekaj težkih trenutkov, vsak ima svojo zgodbo. Tudi jaz, verjemi. Pojdiva lepo po vrsti. Lahko tožiš, komot. Vsekakor bodo tega najbolj veseli odvetniki, ki bodo lepo živeli na tvoj račun. Pa nikar ne misli da ti bodo hvaležni in ti postavili spomenik. Mož in otrok prav gotovo ne, saj boš čas, ki bi ga lahko delila z njima, presedela po odvetniških pisarnah in sodiščih. Energijo in čas, ki ga vlagaš v preteklost raje usmeri v ljubezen do njiju. Včasih so rekli, da sta za vsak prepir potrebna dva - in kolikor vem, to še vedno velja. Človek, se lahko prepira samo z nekom, ki se je pripravljen na prepir odzvati. In kot dobra mati (mislim da se trudiš, da bi bila) bi morala vedeti, da stalni prepiri, pogrevanja in scene, prav gotovo ne vplivajo pozitivno na razvoj otroka. Zamorjena in psihično utrujena boš po vsaki obravnavi bolj in namesto da bi preživela lepo popoldne z otrokom boš tečna in zoprna. Na koncu boš zjutraj jezna nase, popoldne pa na cel svet. Nikar ne misli, da bodo tvoji ob tem uživali. In edino kar boš dosegla bo to, da si na koncu lahko uničiš še svojo družino. Ali so tvoji prepiri vredni tega? Pa še nekaj - morda pa bi jim morala biti hvaležna - saj so te prisilili. da si se postavila na svoje noge.

Če človeku ne moreš želeti dobrega, mu ne želi niti slabega!!! Kajti vse take želje se slej ko prej vrnejo nazaj k tebi. Sama si lepo napisala, to SE JE zgodilo = da - v preteklosti, ki je že minila. Torej pusti tam. Zakaj bi vlačila nepotrebno prtljago s sabo - odloži jo - pusti jo zadaj. Ko o tem razmišljaš, se jeziš, obremenjuješ sebe in moža, se trpinčiš še bolj, kot so te oni. Zakaj jim pomagaš uničevati sebe in srečo svoje družine? Oni so nehali , ti pa nadaljuješ njihovo začeto delo - zakaj že?

Vem da se bo slišalo (tebi) neumno, toda - vse se zgodi tako, kot se mora zgoditi. Ali pa, vsak dobi tisto, kar potrebuje. Ne mislim te žaliti ali prizadeti, s tem imaš sama s sabo že preveč dela. ODPUSTI in pojdi naprej - če seveda hočeš sebi in svojim ljubim dobro in bi rada presekala krog v katerega ste se ujeli. Vse se ti dogaja zato, da bi ti dozorela in razumela, da bolj kot drugi - TI mučiš sebe in svoje ljube. To šolo sm probala na lasti koži in kar nekaj let sem potrebovala, da sem dojela pomen besed in prerasla svojo "trmo in prazen ponos". Vse se bo počasi uredilo, če boš odpustila in seveda dopustila.

Se strinjam s tabo Kako je že tisto - teorija in praksa?!? Znanje je lahko zelo nevarna stvar, če je koriščeno za napačen namen. Vzameš veliko (kampanjskega) znanja, nesposobnost, nerazumevanje naučenega, koristoljubje in ščepec samovšečnosti in dobiš = današnjo politično in gospodarsko situacijo. Zase vedno trdim, da vem le to, da ne vem skoraj nič. Človek se uči celo življenje, na koncu pa neumen umre. Ironija! Žal je večina ljudi zaslepljenih (gluhih in slepih), vendar če smo pošteni, po lastni izbiri. Veliko bolj enostavno je, da verjameš kar ti drugi povejo (RTV, "pametni" prijatelji itd.) kot pa da uklopiš lastne možgane, in bog ne daj, začneš celo razmišljat. Ko v nekom samospoštovaje naraste do take mere, da misli, da je nedotakljiv = KRIZA

Mi lahko kdo pove KAM SE JE IZGUBILA TEMA? S A M O S P O Š T O V A N J E Trenutno ne vidim ne spoštovanja in ne samospoštovanja. Po moji logiki se nihče, ki ima vsaj malo samospoštovanja ne spusti na tako nizek nivo. Ni močan tisti, ki zna stegniti jezik ali pest - temveč tisti, ki zna krotiti svojo jezo (svoje mnenje ali nestrinjanje se lahko pove na veliko lepši način)

Tu pa si me ujel! Nikoli nisem bila pozorna, kaj se takrat dogaja v meni. No ja, pa imam spet delo = biti pozorna.

Moja reakcija? MIRNOST - popolna mirnost. Kot da se mi nebi nič zgodilo, kot da nebi bila prisotna v nesreči. Bolj me vznemiri, če se mi razbije kozarec ali mi pade vžigalnik na tla, kot pa me je takrat tista nesreča. Hvaležnost - za varstvo. Zavedanje - da še nisem zaključila svojega zemeljskega "poslanstva"

Pozdravljeni vsi skupaj! Sama sem velikokrat imela takšne "prebliske", določeno predvidevanje dogodkov - intuicijo, opozorila univerzuma - ali kakor koli bi se že izrazila. Še kot otrok, sem se s tem srečala. No vsekakor me je celo lastna mati imela za čudno, zato sem vse skupaj nekako potlačila v sebi. Enostavno teh misli nisem poslušala. Porodilo pa se mi je tudi vprašanje, ki me je pravzaprav najbolj blokiralo - pri vsem tem. Ali je možno, da z mislimi, mi ustvarimo dogodek? Mi prikličemo - oziroma smo sokrivci za določeno situacijo? Do svoje avtomobilske nesreče, sem bila prepričana, da smo. Pot od Celja do Ljubljane sem prevozila tisočkrat. Toda tistega dne, sem "morala" pred vožnjo pregledati količino olja, doliti vodo za brisalce, pogledati vodo za hlajenje - skratka nekaj me je sililo, da sem avto pregledala, kot da me čaka najmanj 1000 km vožnje po tuji državi. Pa vendar tega takrat nisem vzela kot opozorilo. Končalo se je z "totalko" in mojim zlomljenim nohtom. V trenutku, ko nisem imela več občutka da bom obvladala avto, mi je "glas" dejal - Skloni glavo in zapri oči! In ko sem jih odprla, je bilo vsega konec. Razen pleha in nohta, je bilo vse super. Nobenih psihičnih travm, fizičnih poškodb - še spomina ne - bi lahko rekla. Torej, kdaj je intuicija res intuicija in kdaj smo mi tisti, ki z svojim razmišljanjem povzročimo določeno situacijo?

Me pa res zanima, kateremu angelu in koliko morata onadva plačati, zato ker uporabljata njihovo moč?? Je že res, da imamo ljudje takšne in drugačne darove in sposobnosti, ki so nam dane. Res je tudi, da so jih nekateri v sebi že odkrili, drugi pa se jih še ne zavedajo. Toda - ali so jim bile dane zato, da z njimi služijo in da uboge naredijo še bolj uboge? Mislim da za takšen "greh" tudi obstaja plačilo. Samo računa jim še niso dostavili

Načeloma bi se strinjala skoraj z vsem - razen - Tudi bolan človek ima veliko, kar lahko nesebično podeli z drugimi - svoje iskušnje ob prestajanju bolezni, potrpežljivost do ljudi, ki mu stojijo ob strani in še marsikaj. Vsekakor pa se strinjam, da je včasih potrebno tudi komu "prisoliti krepko zaušnico", da ga prestavimo iz neke otopelosti ali samopomilovanja na trda tla. Največkrat premalo cenimo tiste "drobne" skoraj neopazne geste, ki naredijo bivanje v tem "peklu" znosnejše. Res je, da smo do neke mere vsi egoisti, ponavadi se tega naučimo že zelo zgodaj, vendar pa nas življenjske izkušnje in dogodivščine marsikaj naučijo, če smo le pripravljeni temu prisluhniti in na sebi tudi kaj narediti. No ja - ni pa vsak za vse - to pa je druga resnica.

Po mojem mnenju in iskušnjah, ljudje besedo "dajanje" razumejo nekoliko napačno - vsaj večina, ki jih poznam. Vsi jo vidijo v materiji. Velikokrat, je topla beseda, varna dlan, ali rama na katero se lahko nekdo nasloni vrednejša od premoženja. Dati nekomu nekaj - pomeni, vsaj meni - dati mu tisto, kar potrebuje v danih okoliščinah. Upanje, razumevanje, sprejemanje, morda samo iskren nasmeh in pozdrav - to so stvari, ki jih lahko damo vsakemu človeku, če le pozabimo nase in se ne utapljamo v svojih "problemih in težavah" in seveda, če imamo dovolj odprto srce, da začutimo, kaj nekdo potrebuje. Dati nekomu nekaj materialnega = je trenutna rešitev (čeprav včasih resnično potrebna), dati mu tisto, kar potrebuje njegova utrujena ali obupana notranjost = pa je lestev, po kateri lahko zleze na površje in ponovno zaživi polno življenje. Prav tako sem velikokrat naletela na egoiste, ki so vztrajno ponavljali, da se samo "zavedajo sebe". Med "zavedanjem sebe in svojih potreb" in egoizmom, pa je zelo tanka ločnica - hitro stopimo na drugo stran meje. Nekako tako, kot med genijem in norcem.

Vidim, da se je razvila zelo zanimiva debata in dovolila si bom, da tudi sama dodam svoje mnenje. Samospoštovanje - sebe spoštijem zato, ker se po vsakem življenjskem padcu poberem. Ker sem sama vzgojila otroka v normalna človeka, ki cenita vrednote, ki so že skoraj izumrle, pri tem pa sta poštena tudi do sebe. Spoštujem pa ljudi, ki za svojimi besedami stojijo in jih dokažejo z dejanji. Kljub temu, da se ne strinjam vedno z njihovimi dejanji, jih spoštujem zaradi tega. Sama osebno cenim iskrenost, poštenost, odgovornost do sebe in do drugih. Imejte se lepo

Česa se potem bojiš - Tega, da greš "domov", da se vračaš tja od koder si prišla? Zase vem, da se bojim le tega, da bi zdravniki in bližnji iz mene naredili rožico, priklopljeno na vse mogoče aparature za ohranjanje pri "življenju". Naj me samo pustijo, da ko pride moj čas umrem in da se vrnem domov.

Se strinjam - vendar ni dovolj, da nekdo samo uči - tudi učenec mora imeti željo po učenju in sposobnost, da podano učno snov pravilno razume. Veliko ljudi govori o ljubezni, na njo prisega in jo poveličuje, a ko je potrebno ljubezen "dokazati" z razumevanjem, neobsojanjem, sprejemanjem drugačnosti itd. - pogrnejo že na prvem testu. BTW - tudi hvaležnost je del ljubezni, pa čeprav le za trenutek pozornosti, le za topel objem, besedo ali roko, ki ti je ponujena v podporo. Čudovit dan ti želim

Brezo bravo - čestitam, končno nekdo, ki je dojel da ljubezen ni ketna okoli vratu, in ni le beseda, ki je pogojena s takšnimi in drugačnimi zahtevami.

Hmmm, malo sem preletela tole temo Ko sem se kot mlado dekle poročila, sem seveda prisegala na večnost (zvestoba, ljubezen) Leta in življenje pa ti prinesejo izkušnje in iz njih se lahko tudi kaj novega naučiš. Naj vam povem, zakaj sem začela razmišljati o prevari (nezvestobi) na drugačen način. Peljala sem se na avtobusu št.6 v času, ko v LJ. ni bilo skoraj nobenega prometa. Poročena mlada mamica, še vedno zaljubljena v svojega možička. Na avtobusu nas je bilo kakih deset potnikov, tako, da smo imeli med sabo dovolj prostora, da ni bilo nobenih dotikov. Nenadoma sem začutila tisto pravo prvinsko erotično energijo, ki me je objela in zajela vsako celico mojega telesa. In priznam, kljub temu, da sem ljubila svojega moža, bila sexualno potešena in zadovoljena, prisegala na zvestobo - bi v tistem trenutku, šla z osebo, ki je to energijo oddajala. Če bi me prijel/a za ramo, bi šla ne da bi sploh pogledala kdo je to. Kar nekaj dni sem potrebovala, da sem "prebavila" ta dogodek, kajti takrat sem spoznala, da v takem trenutku - nisi gospodar svojega telesa. Neglede na to, kar si misliš o zvestobi in pripadnosti - v tistem trenutku si popolnoma nemočen. Nikoli svojega moškega nebi zavestno prevarala, kajti kadar sem v zvezi, so zame vsi moški, kot kipi v galeriji (tako jih dojemam). Lahko so lepi in postavni, a v meni ne prebudijo nobenih poželjivih čustev. Toda v takem primeru ........hmmm.........bi

Hočeš povedati, da bi ženske iznenada odkrile, kaj je tisto - kar jim manjka in zaradi česa so "tečne in nezadovoljne" v nekem odnosu No ja - zdej me bodo pa spet spluval Dianna ti kar veselo začni, če se vidiš v tem poslu - v zakup je pač potrebno vzeti začetne težave in kako tako, ki se pojavi šele kasneje. Toda - v katerem poslu jih pa ni?

In - kad mu vreme prođe - šta onda Ima moški še vedno na razpolago 11 pomočnikov - vrag je samo, če jih ne zna uporabljati -

"Ja, kje pa ti živiš luba duša? Erotične masaže obstajajo pr nas "uradno" zihr že kakih 20 let, in punce, ki to počnejo, od tega lahko super živijo." Dayo - ne boš verjel - na istem planetu kot ti in v istem časovnem obdobju, le da o tem področju verjetno vem malenkost več kot ti. Med zakompleksanimi, zafrustriranimi, zavedenimi tercialkami in med prikritimi in samovšečnimi pohotneži. Moje mnenje in iskušnje - seveda. Super živijo se strinjam, a od nadaljevanja (zaključka) erotične masaže, ne pa same masaže in še to od moškega dela populacije. Neko obdobje so imeli policaji kar precej dela s tako zvanimi masažnimi studiji. Dokler se prostitucija pri nas ni dekriminalizirala. In še nekaj naj ti povem, na 500 moških ena ženska, tako je sorazmerje med spoloma pri iskanju takih uslug. Pa še nekaj naj ti razložim - za večino (hvlabogu ne za vse) moških velja - da mislijo, da je dovolj, da imajo kurca (oprostite izrazu). Sama senzualnost jim je španska vas. To da bi bilo dobro da kaj naredijo za ženski užitek (s tem pa seveda tudi za svojega), pa jim je izpod časti. Ja vsi so pametni in glasni v družbi ali za šankom - toda ko jih postaviš pred dejstvo da kaj naredijo - katastrofa. Dobra žena naj bi bila: 1. na cesti gospa (urejena, všečna, privlačna) - tu se zatakne 2. za štedilnikom gospodinja (dobra kuharica in čistilka) - zlaufa za silo 3. v postelji kurba - tu pa pogrne večina Slovenk Za marsikatero žensko je sex še vedno le zakonska dolžnost in to ob ugasnjeni luči in 2x zaklenjenimi vrati. Aja - pa še spoved je potem potrebna. Drugače je pa tako, da bi dosegla smisel (izboljšanje partnerskih odnosov) ki si si ga zamislila Dianna, bi resnično morala delati s pari - ne posameznicami. Vsekakor pa se moraš zavedati, da je vsako delo z ljudmi težko in psihično obremenjujoče - pa če še tako delaš s srcem. Dragi Dayo, tu se tudi jaz strinjam s tabo in Mayito, da je potrebno za dober odnos biti iskren in znati poslušati. Vendar je potebno še veliko več - med drugim tudi dobra spolnost, kadar govorimo o klasičnem partnerskem odnosu. O tem bi lahko razpredala na dolgo in široko - toda potem bi zašli od zastavljene teme.

Ej draga Dianna - ideja sicer ni slaba, vendar boš morala početi še kaj drugega, ker se od tega pri nas ne boš mogla preživeti - vsaj zaenkrat še ne. Žal je pri nas vse kar je povezano z erotiko - pri večini žensk (pa tudi pri veliko moških) tabu in pravi bavbav. Ko si omenila mazohizem, sem se spomnila na neko radijsko oddajo, ko so imeli v studiju gostjo - domino, ki ljudem nikakor ni mogla dopovedati, da dominacija nima nič skupnega s sexom. Komentar večine je vse sami perverzneži, kurbe, itd... Velikokrat sem si že postavila vprašanje, kdo je bolj "pokvarjen" tisti ki o erotiki in sexu govorijo ali tisti, ki po tem pljuvajo. Po moje samo nimajo jajc, da bi priznali, da jih stvari vsaj zanimajo, če že ne vznemirjajo - večina še sebi ne, kaj šele drugim. Dokaz za to je ravno Mayita. Prav veselo pljuva po vsem kar je vezano na Eros - zanimivo pa je, da je prav ona, ki je tako nastrojena proti temu, sploh prebrala tvoj prispevek. Kajti če mene nekaj ne zanima, prav gotovo ne bom šla brati nekaj, kar mi že v naslovu pove, da to ni tema zame.

Tudi če jo nudi me to nič ne moti. Ne vem pa katera ketna bi te zadržala, da bi res samo gledal. Verjetno bi se še iz železne kletke preglodal - hahaha