Daxa

Po mojem mnenju ljudje jemljejo smrt, kot nekaj groznega iz čistega egoizma. Kolikokrat slišim ljudi, ki se pogovarjajo, kaj vse je kdo izgubil z smrtjo nekoga. Samo enkrat sem slišala, da je nekdo dejal za svojega bližnjega, "Hvala bogu, da je umrl - saj se je tako ali tako samo še matral in trpel. Sama sem zelo mlada izgubila moža in žal mi je bilo le tega, da otroka ne bosta poznala svojega očeta. Bolečina ob izgubi drage osebe je zelo huda - toda prav je da pokojnika pustimo, da odide. Smrti se nikoli nisem bala, vedno pa sem univerzum prosila, da ostanem živa, dokler otroci ne odrastejo. In tudi sem. Danes mi je popolnoma vseeno, tudi če me jutri ni več.

Draga Mayita! Ne vem kaj se ti je golota toliko zamerila. Vsi smo se rodili goli in to ni nič slabega. Eni obdarjeni malo bolj, drugi malo manj, vsak del telesa pa ima svoje življenjsko potrebne naloge. Vse si stlačila v en koš. Erotiko, sex, masažo, duhovnost in partnerske odnose. Na sex lahko gledaš kot na "sveto stvar" ali pa zgolj kot fizično potrebo. Vse to je povsem človeško in če me občutek ne vara, si tudi ti le človek. Masaža, kakršna koli že (erotična, relaksacijska, klasična, športna itd....) ima vedno pozitivne učinke na človeka (razen pri rakavih bolnikih z metastazami). Ljudje jo premalo cenimo in verjetno prav zaradi nerazumevanja in "povezave" z erotiko jemljejo kot nekaj grešnega. V bistvu pa je nekaj res in tudi znanstveno dokazano, da se celo novorojenčki bolje , hitreje in lepše razvijajo, če jih mamice ljubkujejo in nežno božajo ter masirajo. Pa nikar ne reči, da mislijo na sex ( ne mamice in ne dojenčki) "glede boljšanja partnerski odnosov jaz predlagam šolo iskrenosti in poslušanja." S tem se sicer strinjam, vendar tudi tečaj masaže nebi škodil nikomur, kvečjemu koristil. Pa še nekaj - ko govoriš o iskrenosti - Koliko ljudi pa je sposobnih prenesti resnico? SI JO TI SPOSOBNA PRENESTI. LP Daxa

Jaz sem se že iz otroštva ukvarjala z psihologijo, saj sem morala ugotoviti, kdo je sploh normalen oz. kako sprejemati ljudi, ki drugače mislijo kot ti, vsekakor pa pričakujejo da jim boš enak- V mislih in besedi. Še danes velikokrat slišim - "Jaz te nisem tako učila". Če pa pomislim - saj psihologija je tudi povezana s čustvi! Meni se zemlja ni ravno tresla, mi je pa pod nogami nekako vibriralo. Še večkrat pa mi je v notranjosti trebuha, nekje na področju maternice vibriralo, dobesedno kot bi imela vgrajen telefon. Tako da ga že dolgo ne nosim več v žepu hlač, saj sem to avtomatsko povezala z GSM. Najlepša vama hvala za pomoč, res mi veliko pomagata na moji poti.

Hvala ti za vzpodbudne besede. Kot razumem, si tudi ti dala skozi "pekel" prebujanja. In prav res ima človek občutek, da mu na podstršju nekaj ne štima. Danes popoldne je breskev pred hišo, kljub temu da bodo breskve "kmalu" zrele, odprla cvet. Slikala sem ga in nastala je zanimiva slika. Vsaj meni. Ali tudi ti vidiš na njej obraz ali je to samo moja domišljija? LP

Pozdravljeni! Naj še jaz dodam sliko posneto danes. Lepota narave je čudežna, le da se tega večina ljudi sploh ne zaveda. LP Daxa in lep wikend vsem.

Draga Maška, nikar ne zameri ampak po zgoraj naštetih znakih je vsaj 80% slovencev pod vplivom Črne magije. LP

In zakaj misliš, da si si naredu sovražnike? Zaradi ene izjave ali mnenja? Ne bodi no hecen, besede lahko res bolijo - ubijajo pa ravno ne. KTM poznam, saj sem se nanjo obrnila, ko je moj sin imel športno "poškodbo". Zakaj pa si tako nastrojen proti mantri? Si imel slabe iskušnje ali je to iz "rekla - kazala"?

Zdi se mi, da imam jaz probleme, kar na vseh koncih - katastrofa - tole bo pa kot obnavljanje graščine iz prejšnjega tisočletja. Mislim, da bo kar trajalo, da se spravim v red. V sebi imam toliko nabranega sranja - kot LJ smetišče. A glede na to, da so se mi začele dogajati te "čudne" stvari, bo očitno res potrebno pospraviti na podstrešju in v srcu. Brezo hvala ti za pomoč. LP in vse najboljše na tvoji poti

Brezo, ne vem , če ti v omari ne skrivaš kakih belih haljic in se občasno preleviš v duhca. Ne vem, če ravno sedim in čakam. In ponavadi ne sprašujem, temveč raziskujem in iščem odgovore, tokrat sem se pa obrnila na forum, ker preprosto nisem vedela, kje naj začnem oziroma mi možgani ne funkcionirajo tako kot bi mogli. Vsekakor sem v debati s tabo ugotovila, da je strah tisti, ki me blokira. Ko sem prebirala tvoje sporočilo, sem se spomnila, da pravzaprav tudi kadim zaradi strahu. No ja, saj vem, da se sliši butasto, pa vendar. Pred več kot 20-imi leti sem v parih urah zbolela, nekaj na ledvicah in 40 temperature. Zdravnik me je poslal na infekcijsko kliniko , oni pa nazaj, ker niso vedeli kaj mi je. Skratka po enem mesecu sem ozdravela, ne vem od česa, še manj pa kaj mi je bilo. Vendar mi takrat zaradi visoke temp. ni pasalo kaditi - še kaj drugega tudi ne. Toda ko sem se spravila nazaj na noge, me je zagrabila panika - zrak ki sem ga dihala, je imel neverjetno močen vonj, barve so bile izrazitejše, itd... , skratka vsa občutja, čustva, vse je bilo tako grozno močno, da sem mislila da me bo pobralo. Še koža je drugače reagirala na dotike - in prižgala sem cigareto - in vse postavila nazaj v svet otopelosti in zavila v oblak dima. Mislim, da se bojim premočnih dražljajev in verjetno iz istega razloga blokiram tudi svojo notranjost oz. sposobnosti, kakršne koli že so. Že od nekdaj trdim, da če bi človek znal uporabljati svoje psihične in duhovne sposobnosti, nebi potreboval na tem svetu ničesar, saj bi imel vse kar bi si poželeli. Od kod mi ta ideja ne vem (lahko da sem jo na ta svet že prinesla), vem da ko sem to prvič izjavila svoji mami, še v OŠ, mi je rekla, da sem zmešana. In mogoče ravno zato, ker se zelo dobro zavedam kakšna moč je v nas, ne krenem po tej poti. Kaj če ji nebi bila kos? Mislim, da mora biti človek, ki razpolaga z temi sposobnostmi, poln ljubezni in povsem uravnovešen, saj bi drugače lahko povzročil neizmerno škodo. Veš kaj sem se ravnokar spomnila? Vedno kadar se s kom pogovarjam o strahovih, takšnih ali drugačnih, vedno rečem, da je edina stvar na svetu, ki se je bojim - JAZ, sama sebe. Imaš kak predlog za to prestrašeno bitje? Zakaj hočem zvedeti resnico - hmmm? Morda zato, ker sama zelo težko govorim o sebi, še težje o svojih "problemih" , celo z človekom ki mu popolnoma zaupam. In mi ni ravno jasno, kako mi lahko popolni tujci zaupajo svoje probleme po parih spregovorjenih besedah. Kaj je tisto, kar jim vliva zaupanje?

Brezo hvala na skrbi glede prehrane. Jem zdravo, saj sem se že zdavnaj naučila, da vsak organizem potrebuje svoje, ne glede na to, kaj je po miselnosti nekaterih, za koga zdravo in kaj ne. Če se po kateri hrani ne počutim dobro je pač ne jem, neglede na to, ali jo imam rada ali ne. Ko organizem nekaj potrebuje mi tako ali tako javi sam. Če jem čokolado takrat, ko je ne potrebujem, sem po njej kot novoletna jelka - kljub svojim letom sem mozolasta kot najstnik. Kadar pa jo organizem potrebuje, jo lahko pojem kilo, pa mi nič ni - to je le eden od primerov. Kar se tiče sposobnosti iz prejšnjih življenj ne vem, vem pa da se včasih pohecam, da so me nekoč sigurno skurili kot čarovnico. Po besedah terapevtke sem imela parazita obešenega na auro, baje moja nekdanja žena iz enega od prejšnjih življenj (umrla je za tumorjem na možganih) in me je "prilepljena" spremljala že v tretjem življenju. Vprašanje, ki pa sem ga pri regresiji hotela razjasnit, pa je bilo, zakaj se ljudje, ki so v kakršni koli psihični krizi, vedno obrnejo name, se mi odprejo in izpovejo. No, odgovora pa pravzaprav nisem dobila. Priznam, da sem veliko stvari, ki so se mi pojavljale na področju duhovnosti, potlačila v sebi, verjetno iz strahu, da jim nisem dorasla in ker se predobro zavedam, da je nekaj kar se premika zelo težko ustaviti. Iz drvečega vlaka, pa je nevarno izskočiti. Pa tudi iz razloga, ker nisem imela nikogar s komer bi lahko o teh stvareh govorila. JA, morda pa imaš prav, že spet iščem izgovore. Kadar koli pa sem imela v življenju krizo, se mi je vedno pojavila kaka knjiga, ki mi je pojasnila (pomirila duha) določene stvari v mojem življenju. Prva knjiga, ki mi je dala misliti v tej smeri je bila "Medaljon", dobila sem jo kot nagrado, pred 25 leti. Kasneje mi je kolega dal za roj.dan "Celestinske prerokbe" (čeprav sam knjige ni poznal), nato mi je prišlo v roke "Potovanje duš" itd.... In verjetno sem na tak način prišla sedaj tudi na forum. Če pa želiš da te pošljem v p.m. se boš moral pa še veliko bolj potruditi.

Mario hvala za namig - vendar bi težko povezala vrtoglavico in žgoče občutke (te sem namreč imela pred več kot dvajsetimi leti) in tudi daleč pred nesrečo. Zelo dobro poznam pekoči občutek ob vnetju živca saj sem dolga leta imela probleme z desno ramo in vnetjem živca in pokostnice v njej, vendar se mi je stvar prav po nesreči umirila in od takrat nisem imela nobenih problemov več s tem. Pri vnetju se pekoči občutek širi iz centra vnetja navzven, takrat pa je bilo drugače. Bolečina je bila locirana na enem mestu, velikem cca 3 cm premera in se je širila od zunaj navznoter. LP

Brezo kakor koli imenuješ mesto moje bolečine, ti ne bom oporekala, ker se s tem nisem nikoli ukvarjala niti raziskovala. Imam zelo visok bolečinski prag in če rečem, da me je žgalo, tako tudi občutim (peklo - je premila beseda) Zjutraj sem vstala, zalila vrt in šla jest. Ko sem si odrezala kos kruha se je vrtoglavica začela, ulegla sem se, 15 minut po začetku sem že bruhala od vrtoglavice. Moj me je odpeljal v Žalec k zdravniku, tam pa so me nafilali z zdravili in z rešilcem odpeljali v Celje. Preiskav je bilo cel kup, tudi CT glave, edino na UZ vratnih žil še čakam. Vsekakor imam zdravil še za par naslednjih življenj dovolj. Z jogo ali meditacijo se nisem nikoli ukvarjala. Lahko pa bi rekla da se mi čudne stvari dogajajo že od nekdaj. Še v osnovni šoli se mi je zgodilo, da sem nehote napovedala kak dogodek, vendar sem kasneje zelo pazila kaj rečem ali mislim, saj sem imela občutek, da z izrečenim jaz prikličem dogodke. Pri 22 letih sem ovdovela in ostala z dvema otrokoma sama. Takrat sem se popolnoma posvetila otrokom, tako da resnično nisem imela časa za sebe ali občutke, ker sem jih zavestno potlačila. Živela sem v centru LJ in vzgojila dva fanta v športnem duh. Pred 7-imi leti sem se preselila in sedaj živim na štejerskem podeželju. Ko sem pred 4-imi leti imela avtomobilsko nesrečo, mi je v trenutku predno sem zletela s ceste, glas v notranjosti rekel : "Zapri oči in skloni glavo". Ko sem oči ponovno odprla, je moj avto stal ob robu ceste, obrnjen v nasprotni smeri vožnje, dotalka sesut, jaz pa sem imela zlomljen noht na prstancu desne roke. Ko sem med nabiranjem gob "prestopila" iz enega sveta v drugega, nisem uživala nobenih zdravil ali se ukvarjala s kakimi energijami. Res pa je, da kadar sem psihično preobremenjena, potrebujem tekočo (deročo) vodo, da me ponovno napolni z energijo. Pred kakimi 5-imi leti sem sedela ob Savinji in poskušala na nič misliti (možgane sem poslala na pašo), samo zaprla sem oči in poslušala hrup vode. Telo mi je čez nekaj časa začelo vibrirati oziroma valovit, (vsaj tako sem to občutila) kaj se je v resnici dogajalo ne vem. Ko sem se občutku popolnoma prepustila se mi je zdelo, kot da bi ležala v vodi, ki me gunca in nosi na svoji površini ( kot če plavaš mrtvaka). Vendar sem po tem dogodku nekaj časa bila nekako duhovno odsotna, fizično pa sem se počutila OK. Zanimivo je tudi to, da kadar sem se sprehajala po kakih večjih razstavah, se je vedno kje pojavil kak bioenergetik in vsak je izmeril da sem popoloma brez energije. Dva obraza v sliki vidim, že odkar sem jo prvič malo bolj pozorno opazovala. Res pa je, da sem pred mesecem dni, bila na povabilo mame, na regresiji. (Prvič sem se srečala s kako duhovno inštitucijo). Bila naj bi zelo stara duša in imela za sabo že 178 življenj, eno od njih mi je terapevtka opisala. (Jaz nisem takrat ničesar občutila ali zaznala v sebi kakršnega koli dogajanja, tako da sem skeptična, kar se tiče te trditve) Temenska čakra in tretje oko pa naj bi se mi vrtela v napačni smeri. Možno je, da mi je tako zvano zdravljenje pospešilo oziroma pojačalo občutke oziroma zamajalo moje "temelje" in so se mi stvari začele intenzivneje dogajati. LP in hvala

Mario hvala za spodbudne besede „genij ni daleč od norca“. Križanke ali sudoku rešujem vsako jutro ob kavici in vsepovsod, kjer moram čakati. Pri branju je samo ta problem, da ko začnem brati knjigo, jo zelo težko odložim pred koncem. In ne gre zato da me moti, gre za to, da bi rada razumela, kaj se dogaja. Zelo težko pogoltem, da mi nekaj ni jasno. Glede gob pa - ne se bat - nobene nimajo tako dolgotrajnega učinka. Dayo hvala za naslov, bom pogledala. Gobe pa že dolgo nabiram v istih hostah, tako da bi me moralo nosit že veliko let prej - pa vseeno, da le še obstaja možnost zame.

Vse skupaj se je začelo pred letom dni, ko sem nabirala gobe. Med hojo se mi je v trenutku zazdelo, kot da bi stopila v nov prostor, vse okoli mene je rahlo vzvalovilo, kot vodna gladina ob nežni sapici. Obstala sem in se ozrla okoli sebe - vse je bilo isto - pa vendar drugače. Ko bi le znala opisati ta trapasti občutek. Kmalu po tistem se mi je pritisk nenormalno dvignil. Kakšna dva meseca nazaj sem končala v bolnici, ker se mi je v trenutku začelo tako vrteti, da nisem mogla niti sedeti. Uradna diagnoza je bila vnetje živca za ravnotežje. Od kar sem prišla iz bolnice, pa se mi zdi, kot da jaz nisem več jaz. Kot da živim v nekem svojem svetu. Vedno sem spala od 4 do 6 ur. Počitek je bil zame, da sem odšla v gozd, moj pa na popoldansko siesto (spat). Zdaj spim več kot on. Na trenutke se mi zdi, kot da sem na smrt utrujena, a ko se uležem ne morem zaspati. Na steni v spalnici imamo obešeno starinsko sliko Marije. Že večkrat se mi je zdelo, da kadar sem jo nekaj časa opazovala se je njen obraz spreminjal v obraz Jezusa. Kot bi se en obraz prelival v drugega. Sedaj pa se mi že 14 dni, ne kažeta samo ta dva obraza. Kot da bi bilo v sliki na stotine ljudi. obrazi se spreminjajo z neverjetno hitrostjo, okolica slike se zatemni, le ob okvirju se kažejo bliski žareče svetlobe. Bila sem krščansko vzgojena, a po moževi smrti v cerkvi nisem več našla miru. Ne le to - v predelu tretjega očesa me je v cerkvi tako žglao, kot bi mi nekdo na čelo položil žerjavico. Sicer pa nebi mogla reči, da sem bila kdaj koli goreči vernik. Ne me narobe razumeti - nič nimam proti veri - le določene stvari, ki so mi jih v cerkvi razlagali, se nekako niso skladale s tistim, kar sem čutila v sebi. Lepo prosim, mi lahko kdo od vas pove ali se mi meša ali pa se dogaja nekaj čemur še nisem dorasla.