Paradoksalno to.... Smrt. Smrti preprosto ni. Samo nebivanje, neobstoj. In tega ni mogoce zaznati, obcutiti. Obcutek je nekako enak kot pred zacetkom svojega zivljenja. Kako je biti mrtev ? Kako se pocutis, eno leto po svoji smrti ? No, nekako popolnoma enako kot eno leto pred svojim rojstvom. Kot sem ze zgoraj omenil, lastnega nebivanja ne mores obcutiti, zaznati. Ker ce bi ga lahko, potem to ne bi bilo vec nebivanje, neobstojanje. Ce je obcutek, misel, zavest, potem to nikakor ni vec smrt. Ne mores biti mrtev in to cutiti, potem nisi mrtev. Ne mores ne-biti in se tega zavedati, potem si ze. Si. Ne glede na to, kako hitro mine clovesko zivljenje, clovek zivi pravzaprav vecno.Ne zaveda se zacetka oz.tistega pred zacetkom, ne zaveda se konca oz.tistega po koncu.Samo zivljenja. Zivljenje. Smrti kot take ni.Kot dozivetje, obcutek. Ni. Samo zivi jo obcutimo, ko izgubimo nekoga bliznjega. Nekoc prebral eno zanimivo vprasanje, ce bi te nekdo vprasal, ti ponudil na izbiro dvoje: "Ali bi zelel ziveti vecno ali takoj umreti ?", kaj bi raje izbral ? Mi ni treba, sem.