ti otroci, ki so bolani so ful bogi. včasih gledam po televiziji kake filme al pa oddaje . nekaj časa so se mi ful smilili tisti ki so prizadeti (saj so si bogi, ampak dokler imajo starše je vse ok. kaj bo pa z njimi potem? no starši se morajo tudi marsičemu odrečt.). pol smo pa nekajkrat šli v sončka z rdečim križem, da smo jih malo razveselili. najprej me je blo ful strah, da bom tam kr jokat začela, ker sem vedla, da bi se oni pol ful neprijetno počutli. ampak je blo čist ok. ti ljudje so tak prijazni, da ne moreš verjet. in pozorni! tega nikjer drugje ne vidiš, ker je že cel svet pokvarjen. prvič ko smo šli, je bil tam en slep fant, ki je ful znal igrat na sintisajzer, pa je vprašal, če ima kdo kakšno glasbeno željo. midve s kris sma si zaželele od višine se zvrti.. in res, skor tak, kot, da bi tomija poslušal . ena punca je bla na invalidskem vozičku. ful je pesmi pisala, mi smo pa dobli eno njeno zbirko s posvetilom. pol sem jim pa jaz bonbone razdelila in čisto vsak posebaj se mi je zahvalil!!! . meni je blo kr žal ko smo mogli domov. pa še to: ko rabite kakšne voščilnice, ali pa kaj drugega, kupite pri sončku, ker nikjer drugje ne dobite takih lepih