KoryuBudo

Pozdravljeni Pico Della Mirandola, Z vašo zadnjo objavo ste me ponovno nadvse prijetno nasmejali (spravili v dobro voljo, da ne bo ponovno prihajalo do kakršnih koli napačnih razlag mojih izjav). Drugače pa ni nobena 'skrivnost', da tako Koryu Budo kot tudi vojne in vojaške strokovne vede nadvse podrobno preučujejo tako stvarno naravo kot tudi uporabo najrazličnejših metod in oblik takšnih ali drugačnih manipulacij. V sklopu Koryu Buda se tovrstne vede označuje s skupnim terminom: temne umetnosti, medtem ko se v sklopu vojnih in vojaških strokovnih ved slednje označuje s skupnima terminoma: strategija in taktika. A da ne bomo pri obravnavi strokovnega preučevanja stvarne narave in uporabe najrazličnejših metod in oblik takšnih ali drugačnih oblik manipulacij preveč subjektivni. Menim, da se spodobi, da tudi izpostavimo, da se s preučevanjem tako stvarne narave kot tudi uporabe najrazličnejših oblik takšnih ali drugačnih oblik manipulacij nadvse intenzivno ukvarjajo vse človeške strokovne vede (tako družboslovne kot tudi naravoslovne). Razlika med njimi je zgolj v področju, kjer jih uporabljajo. Na drugi strani pa tudi sleherni posameznik nenehno manipulirani tako s samim seboj kot tudi z vsem in vsakomur, s čimer in s komer tako ali drugače sodeluje oziroma je v takšni ali drugačni interakciji. Na koncu nikar ne pozabimo, da v pogovornem smislu uporabe besede manipulacija ogromno ljudi vedno znova pozablja, da manipulacija sodi med 16 primarnih oblik občutenj ter zgolj predstavlja negativni pol primarnega občutenja: iskrenega vodenja. Iz česar posledično sledi, da primarni občutenji: iskreno vodenje in manipulacija vedno hodita z roko v roki. Kar je nadvse modro upoštevati vsakič, kadar razpravljamo o tem kaj je in kaj ni manipulacija. Vsekakor pa priznam, da nobena človeška veda ne preučuje stvarne narave in uporabe iskrenega vodenja in manipulacije tako podrobno kot jih to tako imenovane: temne umetnosti Koryu Buda. Kajti Koryu Budo se primarno ukvarja s preučevanjem celotne človekove zaznave in intuicije ter vseh njenih primarnih temeljnih orodij kot tudi s preostalimi štirimi temeljnimi sestavnimi deli človekove psihe (sebstvo, podzavest, zavest in jaz) ter vsemi njihovimi primarnimi temeljnimi orodji. A v kolikor vam bo kakor koli v uteho so znanja in učenja temnih umetnosti Koryu Buda rezervirana izključno za bodoče doshuje, kyoshije, renshije in Hanshije. Medtem ko z njimi nadvse selektivno seznanjamo najrazličnejše predstavnice in predstavnike ostalih strok ter posameznice in posameznike, ki spoznavajo znanja in učenja Koryu Buda na laični osnovi. V kolikor si tokrat smem seveda dovoliti malo svojega osebnega smisla za humor. "Untutored courage is useless in face of educated bullets." George S. Patton "The attempt of seeing truth without knowing falsehood, is the attempt to see the Light without knowing Darkness. It cannot be." Frank Herbert, Dune Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni Pico Della Mirandola, Upoštevajoč dejstvo, da vas povojni poboji ne zanimajo iz strokovnega vojaškega stališča, nama preostane zelo malo manevrskega prostora za kakršno koli nadaljnjo najino obravnavno te tematike, saj pri njej stojiva na tako rekoč nezdružljivih bregovih. Osebno sem se pripravljen spustiti v njeno nadaljnjo obravnavo tudi s pietetnega izhodišča, vendar pa jo bom tudi v bodoče primarno in poglavitno obravnaval iz strokovnega vojaškega stališča. Na osnovi česar menim, da sem vam več kot le transparentno sporočil, da nezdružljivost najinih bregov ne izvira iz moje strani. Pri sleherni obravnavi posamezne tematike ali problematike, v kateri udeleženci izhajamo iz zelo drugačnih izhodišč, se moramo vsi udeleženi aktivno prizadevati k čim boljšemu usklajevanju razlik v medsebojnih izhodiščih, saj v nasprotnem primeru vnaprej onemogočamo sleherne multidisciplinarne pristope in procese v posamezni razpravi. A na koncu sprejetje odločitve, v odnosu do usklajevanja razlik v medsebojnih izhodiščih z ostalimi udeleženci posamezne razprave, leži izključno na nas samih. "Fixed fortifications are monuments to man's stupidity." George S. Patton Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen emanuel, Geografska naselitev ni zadosten argument, v katero družino narodov sodi posamezni narod. Družine narodov določa še marsikaj drugega kot zgolj njihovo področje geografske naselitve. Kar se zadeva etnogeneze slovenskega naroda vam nadvse priporočam, da si pogledate še kakšno drugo strokovno zgodovinsko delo, kot pa zgolj najrazličnejša populistična zgodovinska dela, ki po sistemu Ericha von Danikena, razpravljajo o tako imenovani: venetski teoriji. Kar se zadeva Venetov imamo Slovenci z njimi ravno toliko skupnega kot imamo skupnega z antičnimi Rimljani. Pri čemer, v kolikor upoštevamo, da je bilo celotno slovensko naselitveno ozemlje nekoč v sklopu antičnega rimskega cesarstva, imamo z antičnimi Rimljani vsekakor več skupnega kot pa imamo to z Veneti. Za katere se še vedno ne ve katerim ljudstvom so dejansko pripadali, saj so bili nadvse razdrobljeni; oziroma drugače povedano so Rimljani z besedo: Veneti označevali zelo različna ljudstva, ki so prebivala v posameznih pokrajinah od Padske nižine do Akvitanije. Gaskonje, Angoumois, Saintonge, Aunis in Poitou. Kar se zadeva balkanskega polotoka, očitno potrebujete eno hitro lekcijo iz področja geologije. Sleherni polotok, ki se pridruži določeni večji zemeljski masi se zaključi z gorsko verigo, katera nastane kot posledica dviga ene izmed dveh tektonskih plošč, ki sta se spojili na osnovi njunega medsebojnega trka. Lep pozdrav, KoryuBudo

Hvaležen sem, da si vzamete čas, da takole obširno objasnite vsako nejasnost.. V tem primeru je veliko teksta precej brezpredmetnega, vsaj kar se mene tiče,pa tudi drugih, ki itak berejo izključno selektivno.. zakaj je tekst brezpredmeten? ker je povsem jasno, da poveljniških struktur, ne moremo pomilostiti, sploh narodi, kot je slovenski, brez nobene vojaške tradicije in izključnim wannabe-stvom.. Rusi na primer, so veliko nemških oficirjev, ki so sodelovali v napadu na Stalingrad, ne sam pomilostili, temveč jih celo vzeli v svojo armado Pobijal so pa pretežno pijone, male vojačke, mobilizirance To je dokazano, o tem se ne samo razpravlja ampak se ve... Celo elitne ustaške enote, katere so zajeli partizani, so ostale nedotaknjene.. Pobijalo se je izključno in samo male ljudi... zato govorimo o spravi, ker v rovih ne počivajo domobranski poveljniki ampak komaj kaj kot golobradi goliči... Morilci in krvniki se zagotovo ne pustijo ujeti.... brez boja zagotovo ne in takisto, je na nasprotni strani... Sicer pa če ne ločite povojnih in medvojnih pobojev, potem nam bog pomagaj in Marija oprosti, da bom politično korekten, kardelj se podelaj na nas Pozdravljen Pico Della Mirandola, Kar se zadeva medvojnih in povojnih pobojev je med njimi strokovno vojaško gledano zelo majhna razlika. Kar se zadeva vojaške stroke so oboji nesprejemljivi in nedopustni. Na drugi strani pa medvojni in povojni poboji zahtevajo ločeno obravnavo, saj gre pri njih za zelo različne vzroke, zaradi česar jih ne gre kakor koli enoznačno obravnavati. V svoji objavi pod zaporedno številko: 3204, na 129. strani v trenutni temi, sem se na kratko dotaknil izključno ključnega vprašanja, ki se zadeva tako medvojnih kot tudi povojnih pobojev - izdajstva lastnega naroda. Pri čemer sem tudi jasno izpostavil, da pripadniki kvizlinških paravojaških struktur, kateri so potencirali in izvajali totalno vojno, na osnovi njihovega sistematičnega izvajanja vojnih grozodejstev in zločinov proti človečnosti, nimajo nikakršne pravice do kakršne koli sprave ali do tega da bi se jih na kakršen koli način kadar koli oprostilo in pomilostilo krivde njihovih dejanj. Povsem enako pa tudi velja za ustanovitelje, voditelje ter višje in visoke častnike tovrstnih kvizlinških paravojaških struktur. Na tem mestu bi vam svetoval, da malo umirite vaše vzburjene občutke, občutenja in čustva v odnosu do te, še za marsikoga drugega, nadvse občutljive tematike. Kajti z razpihovanjem najrazličnejših vzburjenih občutkov, občutenj in čustev pri tovrstnih tematikah preprosto ni moč doseči kakršne koli sprave. Pri čemer bi želel tudi izpostaviti, da precej dobro razumem razloge za vaše vzburjene občutke, občutenja in čustva. Kakor tudi nadvse dobro razumem, da vam nadvse 'hladen' in metodološki vojaški pristop k reševanju tovrstnih tematik/problematik ni všeč. A dejstvo ostaja nespremenjeno vojna in vse zadeve, ki so neposredno ali posresno povezane z njo primarno sodijo pod jurisdikcijo vojaške stroke, pa če je to vam ali komur koli drugemu všeč ali ne. Pri čemer vojaška stroka poizkuša upoštevati čim večje število najrazličnejših mnenj, stališč, pogledov, razmišljanj, razlag... ter prepričanj in verovanj najrazličnejših pripadnikov civilne družbe in civilnih strok, saj se zaveda občutljive narave problematik, katere preučuje. A na koncu sprejema svoje odločitve neobremenjeno in neodvisno od tega kaj o slednjih meni obča civilna družba ter civilne stroke. Kar vsekakor ne prinaša kakršne koli njene večje priljubljenosti med pripadniki obče civilne družbe; kar še zlasti velja za civiliste, kateri nimajo nikakršnih izkušenj z vojno ali z bojiščem. Vendar namen vojaške stroke ne leži v tem, da si zagotavlja in povečuje svojo priljubljenost ter priljubljenost njenih strokovnih odločitev pri obči civilni družbi, temveč izključno da zagotavlja njeno varnost. V kolikor želite se v najini razpravi z veseljem dotaknem tudi problematike povojnih pobojev, katera vas očitno nadvse zanima. Pri čemer sem tudi vnaprej pripravljen spregledati močen čustveni naboj vaših objav. A v zameno od vas pričakujem, da me na osnovi moje strokovne obravnave tovrstne problematike, ne obravnavate kot nekoga, ki vas želi v nekaj prepričati, temveč zgolj kot nekoga, ki vam je pripravljen na kratko predstaviti tako osebno kot tudi vojaško strokovno mnenje o tovrstnih tematikah. Kaj pa boste vi počeli z mojim mnenjem se mene prav v ničemer ne zadeva. Moja dolžnost je zgolj, da vam, v skladu s svojimi trenutnimi najboljšimi sposobnostmi in zmožnostmi, na vam čim bližji način predstavim določena svoja osebna in strokovna mnenja. V kolikor smatrate moje pričakovanje za utemeljeno, imava sklenjen dogovor in se lahko lotiva obravnave tematike, ki vas tako zelo zanima in zadeva. V nasprotnem primeru pa bi bila vsakršna najina transparentna in konstruktivno usmerjena razprava o omenjeni tematiki v naprej obsojena na neuspeh ter posledično tudi nesmiselna. "If I do my full duty, the rest will take care of itself." George S. Patton "Lead me, follow me, or get out of my way." George S. Patton "War is the supreme test of man in which he rises to heights never approached in any other activity." George S. Patton "A man must know his destiny. If he does not recognize it, then he is lost. By this I mean, once, twice, or at the very most, three times, fate will reach out and tap a man on the shoulder. If he has the imagination, he will turn around and fate will point out to him what fork in the road he should take. If he has the guts, he will take it." George S. Patton "Many soldiers are led to faulty ideas of war by knowing too much about too little." George S. Patton "I am a soldier, I fight where I am told, and I win where I fight." George S. Patton Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena domoljubka, Osebno bi vas želel pohvaliti za nadvse dobro pripravljen prispevek, ki zelo nazorno prikazuje dejanske okoliščine tako imenovane: totalne vojne. Pri čemer bi želel edino dodati, da je bil v Žužemberku v tem obdobju nastanjen tudi 2. polk 3. bataljona Legije smrti. Legija smrti je nastala 1942, v jeseni 1943 pa se je pridružila slovenskemu domobranstvu. Pripadniki 2. polka 3. bataljona Legije smrti, katerega so sestavljali izključno nekdanji Glavačevci so tudi dejansko vodili domobransko operativno poveljstvo na območju celotne Suhe krajine ter nekaterih delov ostalih sosednjih dolenjskih pokrajin. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena Boudika, Najlepše se vam zahvaljujem za vašo javno pohvalo moje objave, pod zaporedno številko: 3154, na 127. strani v trenutni temi. V celoti se strinjam z vami, da je pri preučevanju etnogeneze našega naroda moč v manjši meri zaslediti tako genetske kot tudi kulturne vplive tako Keltov, Ilirov, Germanov, Romanov kot tudi številnih drugih ljudstev. Pri čemer bi na tem mestu želel izpostaviti, da ne obstaja niti en sam narod ali ljudstvo, ki se tako ali drugače ne bi genetsko, kulturno, religijsko in/ali civilizacijsko mešalo z ostalimi narodi ali ljudstvi. Sleherni ostanki preživelih ideologij o čistokrvnosti posameznih narodov temeljijo zgolj na zgrešenih ideologijah in masovnih manipulacijah najrazličnejših totalitarnih režimov preteklega stoletja. In kot takšni še vedno predstavljajo nadvse plodna tla za razvijanje in porajanje najrazličnejših oblik nacionalizmov, rasizma ter najrazličnejših nestrpnosti. Po drugi strani so istočasno tudi v temeljnem nasprotju tako s samimi temelji sodobnih demokratičnih in pluralističnih družb kot tudi z naravnim redom, ki pogojuje, določa in opredeljuje človeško vrsto kot celoto. Prav tako pa tudi nakazujejo na nizko stopnjo psihološkega in psihičnega razvoja njihovih zagovornikov. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen Pico Della Mirandola, Kar se zadeva sprave med nasprotujočimi si stranmi v posamezni vojni se moramo vedno za vsako ceno izogibati reviziji zgodovine. Predvsem pa se morajo pri spravi poraženci zavedati, da ne glede na družbeno-politične spremembe niso v nikakršnem položaju postavljati kakršnih koli pogojev. V kolikor so se poraženci borili častno in v skladu s predpisi častnega vojskovanja imajo navkljub njihovem porazu pravico zahtevati pravico do dostojnega pokopa njihovih mrtvih in slednja jim bo tudi priznana. A v času druge svetovne vojne je zelo majhno število oboroženih sil spoštovalo predpise častnega vojskovanja, kateri med drugim zahtevajo tudi preprečevanje kakršnega koli izživljanja nad civilnim prebivalstvom ali nad vojnimi ujetniki ter podobno. Preprosto zaradi tega, ker je celotna druga svetovna vojna temeljila na konceptu tako imenovane: totalne vojne. V tovrstnih primerih za poražence vsekakor velja latinski rek: Vae victis! (Gorje premaganim!). Na osnovi česar je njihova pravica do dostojnega pokopa njihovih mrtvih v celoti odvisna od človekoljubnosti, človečnosti, usmiljenja in milosti zmagovalcev. Vsekakor se strinjam z vami, da velik odstotek pripadnikov NOB in slovenskih kvizlinških paravojaških struktur ni imelo veliko izbire h kateri strani se naj pridružijo, saj ko se začnejo izvajati masovne prisilne mobilizacije civilnega prebivalstva, je izbira civilnega prebivalstva h kateri strani se naj pridruži zreducirana zgolj na to, katera oborožena struktura prva potrka na njihova vrata. Vendar nikar ne pozabimo, da je vojna najbolj ekstremna okoliščina, s katero se lahko človek sooči ter na katero je dejansko pripravljeno zelo majhno število ljudi. Kar še posebno velja za totalno vojno. Pri čemer se moramo zavedati, da je na ozemlju nekdanje SFRJ v času druge svetovne vojne istočasno potekala tudi državljanska vojna oziroma bolj pravilno več državljanskih vojn istočasno. V tej tako kot v kateri koli drugi vojni ni bilo nedolžnih, medtem ko so bili častni možje na vseh straneh. A dejstvo ostaja nespremenjeno, da so se nacistične in fašistične oborožene sile odločile za vodenje in izvajanje totalne vojne, v katero so potegnile tako njihove zaveznike kot nasprotnike. In v totalni vojni vse zadeve v celoti spremenijo. Na drugi strani ne glede na spremenjene družbeno-politične pogoje izdajalci ostajajo izdajalci. Definicija izdajalca pa je v vojni nadvse preprosta, in sicer izdajalec je sleherni posameznik, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov sodeluje z okupatorsko agresorsko armado. In vse od začetka sodobnega vojskovanja med vojno za izdajalce obstaja le ena sama kazen, obsodba na hitrem vojaškem sodišču in usmrtitev. Pri čemer moramo seveda upoštevati, da bodo na takšen način usmrčeni marsikateri posamezniki, ki so bili prisilno mobilizirani v vrste okupatorskih agresorskih oboroženih sil ali njihovih domačih zaveznikov - izdajalcev. Na tem mestu bi želel tudi izpostaviti, da se pri sleherni okupaciji tujega ozemlja računa na zavezništvo določenega dela domačega prebivalstva. Iz česar posledično sledi, da je namen sleherne okupacije tujega naroda, pahniti slednjega v državljansko vojno, saj je razdeljen narod, ki se bori sam s seboj v državljanski vojni, bistveno lažje poraziti in okupirati kot pa enoten narod. Kar se zadeva izdajalcev lastnega naroda, ki pristopijo na stran okupatorskih agresorskih sil, pa je njihova usoda zapečatena in soodvisna z usodo okupatorskih agresorskih sil. Iz česar posledično sledi, da izdajalci vedno tvegajo. A na koncu sleherna vojna temelji na ogromnem tveganju. Ne glede na to kako zelo ekstremna okoliščina je vojna, ima posameznik na voljo vedno izbiro, čeprav nadvse omejeno. Na tem mestu bi želel tudi omeniti, da je ogromno posameznikov, ki so bili prisilno mobilizirani v okupatorske agresorske sile, na dejanskem bojišču naredilo vse kar je bilo v njihovi moči, da niso streljali na pripadnike zavezniških sil ter so se tudi masovno predajali, če so le imeli to možnost. Na osnovi česar je nadvse nehvaležno enoznačno obsojati vse naše sonarodnjake, ki so bili mobilizirani v vrste okupatorskih agresorskih sil ali njihovih domačih zaveznikov - izdajalcev. Z enoznačnim obsojanjem naših sonarodnjakov, ki so bili prisilno ali le s pomočjo vojne ideologije mobilizirani v okupatorske agresorske sile in njihove domače zaveznike - izdajalce sporočamo edino, da ne vemo ničesar o stvarni naravi vojne oziroma totalne vojne. Na tem mestu gre vsekakor tudi izpostaviti, da je sleherna sprava med nasprotujočimi si oboroženimi silami v posamezni vojni primarno pod jurisdikcijo vojaške in vojne stroke, ne pa politične, zgodovinske ali katere koli druge stroke. Kajti vojaška in vojna stroka pozna vojaškopravni koncept: breme poveljevanja oziroma burden of command, na osnovi katerega nosi kompletno odgovornost za dejanja vojakov poveljujoči častnik in vrhovno operativno vojaško poveljstvo. Na osnovi omenjenega vojaškopravnega koncepta je sleherni vojak vnaprej razbremenjen krivde slehernih njegovih dejanj, z izjemo dejanj iz naslova vojnih grozodejstev in zločinov proti človečnosti. Iz česar posledično sledi, da so vsi vojaki, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov pridružili okupatorskim agresorskim silam ali njihovim domačim zaveznikom - izdajalcem po razorožitvi nemudoma pomiloščen in vojaško gledano tudi formalnopravno oproščeni njihove krivde izdaje lastnega naroda. Zaradi česar se razoroženega vojaka kvizlinških paravojaških struktur tudi v času same vojne ne sme obsoditi na usmrtitev, v kolikor se mu na vojaškem sodišču ne dokaže, da je izvajal dejanja iz naslova vojnih grozodejstev ali zločinov proti človečnosti. Povsem drugače pa se postopa s operativnimi častniki, voditelji kvizlinških paravojaških struktur ter z enotami kvizlinških paravojaških enot, katerih primarni namen je bil vodenje in potenciranje totalne vojne, na osnovi njihovega sistematičnega izvajanja dejanj iz naslova vojnih grozodejstev in zločinov proti človečnosti. Za tovrstne posameznike preprosto ni možna nikakršna pomilostitev ali oprostitev ne glede na kakršne koli družbeno-politično-zgodovinske spremembe ne v času vojne ne po njenem zaključku. Za njih v vseh primerih ostaja edina primerna kazen usmrtitev in večna družbena stigmatizacija tako njih osebno kot njihovih naslednikov s krivdo izdajalcev lastnega naroda. Iz česar posledično sledi, da tovrstni posamezniki nimajo nikakršne pravice do kakršne koli sprave. Na kar se pri naši nacionalni javni razpravi o domobranstvu in ostalih kvizlinških paravojaških strukturah iz obdobja druge svetovne vojne nenehno pozablja. Domobranstvo kot gibanje ter njeni voditelji in poveljujoči častniki niso opravičeni do kakršne koli sprave in povsem enako tudi velja za vse ostale kvizlinške paravojaške strukture iz tega obdobja, ki so delovale na našem ozemlju. Medtem ko so vsi njihovi vojaki, podčastniki in nižji častniki vsekakor opravičeni ne le do sprave, temveč tudi do pomilostitve in oprostitve, saj to predpisuje mednarodna vojaška trenutno veljavna zakonodaja. A žal v vsem tem obdobju, odkar sem se vrnil nazaj v našo domovino nisem v nobeni javni razpravi glede domobranstva in ostalih kvizlinških paravojaških struktur iz obdobja druge svetovne vojne niti enkrat samkrat zasledil kakršno koli razpravo v tej smeri. A sprava je lahko dosežena izključno na takšen način. Spravo pa naš razdvojen narod potrebuje, da se lahko osvobodi spon lastne preteklosti ter pokončno in enotno zre v svojo prihodnost. Kar se zadeva voditeljev slovenskih kvizlinških paravojaških struktur iz obdobja druge svetovne vojne, si v odnosu do njih delim isto prepričanje, ki ga je do njih gojil tudi pokojni George S. Patton: "May God have mercy upon my enemies, because I won't." George S. Patton "Nobeno dejanje ni bolj sramotno kot je to izdaja lastne družine in lastnega naroda." Grega Vodopivc Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen none, Nadvse me veseli, da je prišlo do razelektritve med trčenjem najinih 'oblakov'. Na osnovi česar sklepam, da je bil namen z mojim zadnjim odgovorom na vašo objavo uspešno dosežen. Drugače sam ne bi dejal, da se nahajava na različnih nivojih zaznave, temveč da se nahajava zgolj na različnih bregovih. Katere predstavljajo najina različna miselna, kulturna, civilizacijska, verska in duhovna izhodišča. In ko enkrat sprejmemo to preprosto dejstvo lahko začnemo z gradnjo mostu, s katerim lahko povežemo dve zelo drugačni miselnosti, načina razmišljanja, načina verovanja, sklopa vrlin in vrednot ter sklopa prepričanj in verovanj. Namreč osebno mi ni težko sprejeti dejstvo, da ste povsem opravičeno skeptični v odnosu do moje avtentične drugačnosti. A v kolikor mi dovolite vsaj možnost, da le to tudi dokažem boste sčasoma lahko ugotovili stvarno osnovo tega, da razmišljam, se izražam, delujem in verjamem v zelo drugačne zadeve kot vi; seveda v kolikor se v to že niste uspeli prepričati. Pri čemer bi vas tudi želel opomniti, da imam zelo drugačen smisel za humor kot ga imate sami ter da upoštevajte, da tako kot vaš humor zame pogostokrat meji na cinizem, sarkazem in na trenutke celo na nevljudnost in nesramnost, povsem enako velja tudi za moj humor za vas. Namreč kadar se srečamo z ljudmi, ki razmišljajo, se izražajo, delujejo in verjamejo v zelo drugačne zadeve kot mi, zelo pogostokrat ne razumemo najbolje njihovega smisla za humor. Na primer, v kolikor se ne motim je tukaj prisotnih zelo majhno število uporabnic in uporabnikov, kateri bi razumeli vojaški vojni smisel za humor, kateri je meni osebno tudi nadvse blizu. Kakor tudi večina uporabnic in uporabnikov ne bo najbolje razumela humorja, ki ga razvijemo doshuji tekom našega poučevanja Koryu Buda laičnih skupnosti, preprosto že zaradi tega, ker vam najrazličnejše tovrstne anekdote ne bi bile prav nič smešne. Ob marsikateri izmed njih bi se marsikdo dejansko počutil tako ali drugače prizadetega. Na osnovi tega se osebno tudi nadvse izogibam uporabi takšnih ali drugačnih smešnih anekdot ali uporabi svojega humorja v svojih objavah. Na drugi strani pa prav tako ne odreagiram na vaš smisel za humor, kateri pač meni osebno ni prav nič smešen. Kar pa ne pomeni, da ne bom odreagiral na tisto, kar bo v skladu z mojim smislom za humor. Osebno se nasmehnem zgolj tistemu, kar me tako ali drugače spravi v dobro voljo. Cinična ali sarkastična uporaba smeha pa je v temeljnem nasprotju tako z mojim načinom razmišljanja, izražanja, delovanja kot tudi verovanja. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena Boudika, Na vašo nadvse simpatično objavo pa resnično moram odgovoriti, četudi sem s svojo predhodno objavo, pod zaporedno številko: 3190, na 128. strani, zaključil s to tematiko. Kot verjetno sami dobro veste obstajajo zelo različne oblike kritik. V skladu s svojimi prepričanji in verovanji sprejemam edino konstruktivno obliko kritike, medtem ko bom na sleherno drugačno obliko kritike odgovoril njeni naravi primerno ter seveda v skladu s svojimi osebnimi prepričanji in verovanji. Drugače pa objava spoštovane Iknee ne sodi med kakršne koli oblike kritik, temveč med najrazličnejše psihološke in psihične obrambne mehanizme, kateri so žal napačno uporabljeni ter naslovljeni na napačno osebo. Zaradi česar je temu primeren tudi bil moj odgovor nanje. Lep pozdrav, KoryuBudo

Spoštovana Iknee in none, Očitno posameznice in posamezniki kot sta to vidva, nadvse težko razumete, da nekateri ljudje razmišljamo, se izražamo, delujemo in verjamemo v zelo drugačne zadeve od vas. In sleherno obliko izražanja, ki temelji na vam povsem drugačni miselnosti dojemate prvenstveno kot takšno ali drugačno obliko agresivne komunikacije. Pri čemer sem na tem mestu dolžen izpostaviti, da sem nad tovrstno miselnostjo vedno znova presenečen ter ne bom kakor koli prikrival, da je ne razumem najbolje. Saj nekateri, za razliko od vas, preprosto nimamo nikakršne želje po tem, da bi kogar koli prepričevali v kar koli. Na osnovi česar se avtomatsko poraja vprašanje, na osnovi česar bi se potemtakem počutili na kakršen koli način ogrožene od nekoga, ki ve o zadevah, o katerih smo se prostovoljno odločili javno spregovoriti, bistveno manj od nas? Prav tako se tudi avtomatsko poraja vprašanje, na osnovi česar bi se počutili na kakršen koli način ogrožene od nekoga, katerega prepričanja in verovanja so tako zelo drugačna od naših? Kakor tudi na koncu, na osnovi česar bi se počutili na kakršen koli način ogrožene od nekoga, kateri nas v nobenem pogledu ne ogroža na kakršen koli način? A v kolikor pogledamo vajina odziva lahko opazimo ravno nasprotno. Namreč glede na to, da razmišljam, se izražam, delujem in verjamem v povsem drugačne zadeve od vaju ter ker imam o določenih zadevah (za katere si vidva domišljata, da posedujeta ogromno znanj in izkušenj) malo večji nabor znanj in izkušenj, se nemudoma počutita nadvse ogrožena. Pri čemer se mi poraja vprašanja s čim vaju lahko ogroža nekdo kot sem jaz, kateri nima z vama ničesar drugega skupnega kot zgolj to, da uporablja isti jezik? Ali je za vas resnično tako zelo težko sprejeti resnično drugačnost, ko se dejansko soočite z njo? Ali resnično verjamete, da vas sleherna resnična drugačnost tako zelo ogroža? Osebno bi na osnovi svojega 'skromnega' mnenja dejal, da posameznice in posamezniki kot sta to vidva, vedno pretirano čustveno odreagirate na vaše dejansko soočenje z resnično drugače mislečimi. Kar je v osnovi zgolj posledica tega, da nadvse slabo obvladujete najrazličnejše oblike vaših arhetipskih strahov. S čimer ni prav nič narobe, saj je to povsem človeška lastnost. A glede na to, da predvidevam, da nobeden od vaju ni več mladostnik, bi vama dobronamerno svetoval, da se začneta soočati z najrazličnejšimi oblikami vaših arhetipskih strahov. In čisto mogoče bosta nekoč lahko spoznala, da vaju posamezniki kot sem jaz prav v ničemer ne ogrožamo. Lep pozdrav, KoryuBudo

Spoštovana Iknee, V kolikor se ne motim sem z vami glede vašega znanja in izkušenj iz področja strokovnega profiliranja oseb enkrat že več kot jasno zaključil. A očitno potrebujete novo lekcijo. Zaradi česar bom tokrat poizkusil biti še malo bolj jasen. Iz vsebine vaših objav je več kot le razvidno, da nadvse intenzivno prakticirate hitro etiketiranje posameznika ter v kolikor nekdo le malo drugače razmišlja od vas ga nemudoma določite kot osebo, ki ni sposobna kontrolirati lastnih čustev. Pri čemer seveda zavedno in nezavedno nenehno projicirate omenjeno lastno pomanjkljivost na vaše sogovornice in sogovornike. Po drugi strani prav tako niste sposobni obvladovati lastnih predsodkov, stereotipov, pogojnih refleksov in podobno ter vse to nadvse marljivo projicirate na vaše sogovornice in sogovornike. Kakor tudi niste sposobni niti zmožni sprejemati resnične drugačnosti nekoga drugega. Pri čemer imam v mislih drugačnost, ki izvira iz povsem drugačne miselnosti ter povsem drugačnega kulturnega in civilizacijskega 'conditioninga' nekoga drugega, navkljub temu, da nenehno izpostavljate, da ste tega sposobni. Na drugi strani se nadvse radi na osnovi določenih vaših parcialnih in omejenih mnenj, pogledov, stališč, razmišljanj in razlag spuščate v razprave, za katere ne posedujete zadostnih predhodnih znanj in izkušenj. V katerih poizkušate vsiljevati vaša parcialna in omejena mnenja, poglede, stališča, razmišljanja in razlage vsem udeleženim v posamezni razpravi ter se nemudoma zatekate takšnim ali drugačnim manipulacijam in poizkusom diskreditacije sogovornika, pri katerem zaznate, da iz določenega področja poseduje bistveno večji obseg znanj in izkušenj od vas. Katere še nadaljnje podkrepite z vašo uporabo najrazličnejših malo bolj subtilnih oblik provokacij sogovornika in v kolikor se na vse tovrstne vaše pristope vaš sogovornik ne odziva v skladu z vašimi želenimi pričakovanji, je po vašem 'skromnem' mnenju tovrsten posameznik vsekakor manipulant ali še kaj hujšega. Poleg tega nadvse radi izpostavljate iskrenost in odkritost, navkljub dejstvu, da dejansko niste sposobni zaznati kdaj je določen posameznik resnično iskren in odkrit, saj sleherno obliko iskrenosti in odkritosti, katera se razlikuje od vašega osebnega koncepta iskrenosti in odkritosti nemudoma označite za cinizem ali sarkazem. Pri čemer dejansko nimate nikakršnega namena, da bi se vsaj potrudili razumeti drugačno obliko iskrenosti in odkritosti nekoga, ki se od vas zelo razlikuje v vsem. Četudi tovrstni posameznik nadvse jasno in transparentno izpostavi, da razmišlja, se izraža, deluje in veruje v povsem drugačne zadeve od vas. Iz vaših odgovorov in objav je več kot le razvidno, da jemljete tovrstno iskrenost in odkritost zgolj kot prazne besede ter preprosto ne priznavate niti možnosti, da bi obstajal nekdo, ki razmišlja, se izraža, deluje in veruje v povsem drugačne zadeve od vas. Tovrstne posameznice in posamezniki, kot ste vi, vsekakor niste poklicani, da bi kogar koli na kakršen koli način strokovno profilirali. Zaradi česar tudi smatrajte tokratni moj odgovor kot dokončni odgovor na vse vaše nadaljnje odgovore. V kolikor nameravate v bodoče kadar koli vstopiti v razpravo z menoj o čemer koli, pa se za začetek malo bolje držite splošnih načel vljudnosti in medsebojnega spoštovanja. Mimogrede še en manjši popravek za vas: V vseh angleških prevodih del C. G. Junga se uporablja za proces vnovičnega vzpostavljanja osi: jaz-sebstvo angleška beseda: individuation, medtem ko se za širši proces, katerega slednji je zgolj sestavni del, uporablja angleška beseda: individualization. Se pa vsekakor strinjam, da procesa individuacije ne gre kakor koli enačiti s procesom individualizacije. Kajti posameznikova individuacija je zgolj vmesna stopnja na njegovi poti individualizacije. V kolikor me želite v bodoče kakor koli strokovno popravljati iz področja analitične in globinske psihologije vam svetujem, da prvo podrobno predelate vsaj kompletni opus C. G. Junga, Ericha Neumanna, Edwarda Edingerja in Mary Esther Harding. Kar pa se zadeva vaših 'strokovnih' popravkov mojih strokovnih terminov: versko izkustvo, kateri je nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest-intuicija, in duhovno izkustvo, kateri je nosilec sistema diametralnega nasprotja: intuicija-podzavest ter mojih strokovnih razlag slednjih, pa vam svetujem, da si prvo vsaj podrobno preberete moje strokovno delo: Um Buda, v katerem sem ju na osnovni ravni dokaj podrobno predstavil. Vse do takrat pa bi vas vljudno naprošal, da se vzdržite vaše 'mesijanske' potrebe po tem, da morate vsakogar prepričati v vaš prav. Pri čemer mogoče tudi ne bi bilo slabo, v kolikor bi vsaj enkrat v življenju resno upoštevali, da obstajamo posamezniki, ki ne gojimo tovrstnih plemenitih 'mesijanskih' potreb. Z vsem dolžnim spoštovanjem, KoryuBudo

Pozdravljen none, Z vašo zgoraj citirano objavo ste me nadvse lepo nasmejali, za kar se vam tudi najlepše zahvaljujem. Pri čemer bi želel eksplicitno izpostaviti, da ste me z njeno nadvse simpatično vsebino nasmejali predvsem zaradi tega, ker menite, da me lahko na osnovi le ene kratke objave pravilno ocenite. Nad tovrstni simpatičnimi pristopi se vedno nadvse lepo nasmejem. V kolikor se želite ukvarjati s profiliranjem moje osebnosti vam pri tem ne bom v ničemer nasprotoval. A v kolikor se želite spustiti v kakršno koli razpravo z menoj o čemer koli bi vam dobronamerno svetoval, da se malo manj ukvarjate s profiliranjem moje osebnosti ter malo več z vsebino posamezne moje objave. Kajti iz vsebine vaše zgoraj citirane objave je več kot le očitno, da niste razumeli kar sem vam želel sporočiti. Zaradi česar mogoče ne bi bilo odveč, v kolikor bi si moj odgovor na vaše vprašanje ponovno malo bolj pozorno prebrali ter me mogoče celo kaj vprašali preden naredite kakršne koli vaše zaključke; seveda zgolj dobronamerni nasvet. Preden nadaljujeva z najino razpravo bi vas želel opomniti, da v bodoče ne zanemarjate v tolikšni meri kot ste to do sedaj, da osebno razmišljam, se izražam, verujem in delujem precej drugače od vas ter od večine ljudi, ki jih poznate. V kolikor boste to v bodoče malo bolje upoštevali, se bova lahko izognila marsikaterim nesporazumov iz naslova vašega napačnega interpretiranja vsebine posameznih mojih objav. Glede na to, da ste mi javno odgovorili v kaj vi osebno verjamete, četudi je iz vašega odgovora več kot le očitno, da niste razumeli mojega vprašanja, kakor tudi da ne razumete najbolje razlike tako med verjeti v nekaj/nekoga, ki je zunanja manifestacija človekove vere, in verovanjem kot tudi med osebno vero in ideologijo oziroma religijo. Menim, da se spodobi iz moje strani, da vam tudi sam omenim v kaj osebno verjamem. V prvi osnovi verjamem v svojo družino, v božanstvo (katerega označujem s pojmom: Pot ali Praznina ali Absolutna Sprememba), v svoj narod ter v svojo partnerko. Omenjene štiri osnovne oblike vere predstavljajo osnovne temelje moje osebne vere. Katerim nemudoma sledi moja vera v Budo (Pot borilnih veščin), katero za zahodno miselnost še najbolje na kratko povzema karate kredo: "I come to you with only Karate, empty hands. I have no weapons, but should I be forced to defend myself, my principles, my honor, should it be a matter of life or death, of right or wrong: then here are my weapons, Karate, my Empty Hands." Karate creed A najpomembnejši del moje vere predstavlja tretja primarna oblika mojega čustvovanja: vera vase. Na osnovi katere lahko nadaljnje realiziram in izražam četrto primarno obliko mojega čustvovanja: samoureničitev, katera mi nadaljnje omogoča realiziranje in izražanje pete (zadnje) primarne oblike mojega čustvovanja: samo-izkustvo. Vera vase, samouresničitev in samo-izkustvo pa mi nadaljnje omogočajo, da sledim izključno samemu sebi, preko svojega sledenja Budu (Poti borilnih veščin oziroma Poti, ki ustavi sleherni konflikt), katera me usmerja na Dokkodo (Pot kako lahko hodiš sam oziroma Pot samostojnosti). Iz česar posledično sledi, da mi vera v mojo družino, vera v božanstvo, vera v moj narod, vera v mojo partnerko, vera vase, samouresničitev, samo-izkustvo, Budo in Dokkodo omogočajo, da se nadaljnje razvijam kot samostojni, suvereni, svobodni in samozadostni individuum. Iz vsebine obeh vaših objav je moč sklepati tudi, da smatrate vero za nekakšno slepilo oziroma iluzijo. Iz česar bi lahko zaključili, da ste iskreno prepričani, da več kot 99% celotnega človeštva podlega takšnemu ali drugačnemu slepilu oziroma iluziji, na osnovi tega da verjamejo v nekaj/nekoga. Pri čemer iskreno upam, da so tovrstni zaključki do katerih bi bilo moč priti na osnovi obeh vaših objav napačni. Na drugi strani pa bi vas na tem mestu želel opomniti, da je človekova vera bistveno več kot le to, da verjame določeni religijski ali ideološki doktrini. Pri čemer bi vas želel tudi opomniti, da je naša nadzavest sestavljena iz naslednjih treh temeljnih sestavnih delov: osebna izbira, osebna volja in osebna vera. Iz česar sledi, da je zanikanje vere dejansko zanikanje tretjega in najvišjega temeljnega sestavnega dela nadzavesti, katera predstavlja tretji temeljni sestavni del naše zavesti. Človekova zavest je sestavljena iz naslednjih štirih temeljnih sestavnih delov: univerzalno nezavedno zavesti, kolektivno nezavedno zavesti, nadzavest in zavest. Človekova vera tako v osnovi pogojuje, določa in opredeljuje človekovo sposobnost, da verjame v nekaj in/ali v nekoga. Pri čemer je potrebno upoštevati, da brez delovanja človekove osebne vere, človek ni sposoben kakor koli normalno delovati, saj v tem primeru ni sposoben niti verjeti samemu sebi in vsemu kar izvira iz njega - najrazličnejšim njegovim: nevolativnim ali volativnim mislim, vrlinam, vrednotam, čustvovanjem, občutkom, občutenjem, čustvom, videnjem (zaznavno-intuitivni občutki, slutnje, intuitivno vedenje), uvidom, spoznanjem, razsvetljenjem, pogojnim refleksom, nagonom, arhetipskim oblikam vedenja, arhetipskim simbolom, aspektom posameznih arhetipov, arhetipom, samozavedanju, kognitivnim procesom, razumu, samopodobi... Tovrsten posameznik se dejansko sooča z zelo resnimi boleznimi uma ter najrazličnejšimi patološkimi psihološkimi in psihičnimi procesi in pojavi. Kot lahko vidite vera, ki pogojuje, določa in opredeljuje človekovo sposobnost, da verjame v nekaj/nekoga, obsega bistveno več od tega, kar se s tem pojmom smatra/označuje v splošnem pogovoru. Zaradi česar tudi ne gre kakor koli enačiti med seboj to, da verjamemo v nekaj/nekoga z verovanjem. Človekova osebna vera primarno temelji na delovanju prvih treh primarnih temeljnih orodij našega sebstva (arhetip numine, neposredno izkustvo nečesa in dvom). Kateri nam omogočajo, da prepoznavamo svetost v vsem in v vsakomur, s čimer in s komer se srečujemo bodisi izven bodisi znotraj nas (arhetip numine); da zaznavamo in se tudi zavedamo svetosti vsega in vsakogar, s čimer in s komer se srečujemo bodisi izven bodisi znotraj nas (neposredno izkustvo nečesa); ter da se kontinuirano razvijamo ter ustvarjamo na osnovi našega spoznavanja, odkrivanja in preučevanja neznanega (dvom). Sleherna stroka (družboslovna ali naravoslovna), sleherna družbena struktura, sleherno človekovo preučevanje, udejstvovanje in delovanje primarno temelji na človekovi osebni veri in človekovi veri. V kolikor človek v nekaj ne verjame to zanj preprosto ne obstaja. Iz česar posledično sledi, da je zelo pomembna funkcija človekove osebne vere in vere tudi ta, da intenzivira tako njegovo zaznavo, intuicijo, podzavest, zavest kot tudi jaz oziroma njihove procese in pojave. Vaše razmišljanje v precejšnji meri zelo jasno nakazuje na aktualno in nadvse perečo problematiko, s katero se soočajo vse sodobne družbe tako zahodne kot tudi vzhodne, in sicer s posameznikovo izgubo vere in prvenstveno s posameznikovo izgubo vere vase. Kar se še posebno nazorno pokaže tekom samih treningov Koryu Buda, v tako imenovanih: borbenih spopadih. V katerih praktikanti izgubljajo borbe ne zaradi njihovega pomanjkanja tehničnega znanja, temveč izključno zaradi njihovega pomanjkanja vere vase. Kajti v kolikor posameznik ne verjame vase posledično tudi ne zaupa samemu sebi ter s tem posledično tudi vsemu, kar počne. Zaradi česar ni sposoben zbrati zadostne količine iskrene, odkrite in brezpogojne: odločnosti, brezkompromisnosti, samopožrtvovalnosti in predanosti, pri tistem, kar v danem trenutku določene okoliščine počne. Zaradi česar ne glede na tehnično dovršenost izvajanja posameznih njegovih tehnik v sami borbi le tem primanjkuje naravnanost uma, volja in vera, s katerimi bi jih podkrepil. Posledično njegove tehnike ne glede na tako kako dobro, pravilno in hitro jih izvaja niso vredne ničesar, ko se sreča z nasprotnikom/partnerjem, kateri verjame vase, saj slednji v njegovih tehnikah ne zazna ničesar, kar bi ga na kakršen koli način kakor koli ogrožalo ter tako preprosto zgolj zaobide in dobesedno povozi tehnike posameznika, kateri ne verjame vase. Na tem mestu bi želel le še dodati, da je o tovrstnih zadevah in tematikah nadvse težko razpravljati izključno na intelektualni ravni, saj preučevanje in spoznavanje vere potrebuje še marsikatero drugačno obliko preučevanja in spoznavanja. Prav tako pa ne gre zanemariti, da človekova vera dejansko nima ničesar skupnega s kognitivnimi in razumskimi procesi, saj primarno temelji na tako imenovanem: verskem izkustvu, ki temelji na sistemu diametralnega nasprotja: zavest-intuicija. Na drugi strani pa versko izkustvo hodi z roko v roki z duhovnim izkustvom, ki temelji na sistemu diametralnega nasprotja: intuicija-podzavest. O omenjenih dveh ter preostalih šestih osnovnih sistemih nasprotij, ki pogojujejo, določajo in opredeljujejo delovanje človekove psihe sem podrobneje spregovoril v svojem strokovnem delu: Um Buda. Zaradi česar se ne želim kakor koli podrobneje spuščati v to strokovno nadvse obsežno in zahtevno tematiko. Za sam konec bi vam želel le še sporočiti, da je primarni namen psihološko-psihičnega procesa, katerega je C. G. Jung opredelil kot individualizacija, da posameznik spozna in tudi izpolni njegov izvorni namen, katerega pogovorno ljudje označujejo s pojmom: smisel življenja. Pri čemer gre na tem mestu poudariti, da izvorni namen ne gre kakor koli enačiti s smislom življenja, saj med njima obstajajo ogromne razlike. Nadejam se, da sem vam tokrat uspel odgovoriti na vaše vprašanje na vam bolj razumljiv način. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, Moram reči, da mi je nadvse zanimivo kako si nekateri posamezniki na vsak način prizadevajo opredeliti slovenski narod kot nekaj kar ni. Nekateri ga poizkušajo stlačiti pod Germane, drugi pod Kelte, tretji pod Venete, četrti pod Zahodne Slovane... vse samo, da ne bi bili to kar smo - Južni Slovani. Za tovrstne posamezniki je prav tako nadvse problematično, da Slovenci prebivamo na Balkanu in bi nadvse radi dokazali, da se Balkanski polotok zaključi s Kolpo. A zgodovinska dejstva ne glede na to ostajajo nespremenjena. Belo Krajino in celotno Podravje in večino Pomurja so v 16. in 17. stoletju naselili Uskoki iz Slavonije, Vojvodine, Banata, osrednje in južne Srbije ter Črne gore, ki so se umikali pred Osmansko armado, ki je bila v tistem obdobju na vrhuncu svojih moči. Drugi val Uskokov iz Gorskega Kotarja, Krajine, Gradiške in Zagorja pa se je v 16. in 17. stoletju naselilo na Dolenjskem in Notranjskem. Medtem ko je slovensko Posavje od nekdaj bilo tako gospodarsko kot politično bolj navezano na Zagreb in hrvaško Posavino, kakor pa na Ljubljano in osrednjo Slovenijo. Zaradi česar so na vseh teh naših pokrajinah še vedno večinoma prisotni južnoslovanski priimki, kakor je tudi v njihovih narečjih moč prepoznati ogromno hrvaških, srbskih in hrvaško-srbskih besed. Kakor je tudi moč zaznati tudi izrazito južnoslovanski temperament in številne južnoslovanske običaje. Nadaljnje naseljevanje južnih Slovanov se je nadaljevalo vse do propada nekdanje SFRJ ter se še vedno nadaljuje. Zaradi česar je nadvse nehvaležno razpravljati o zgodovini in etnogenezi slovenskega naroda brez podrobnega preučevanja in upoštevanja nadvse pestre zgodovine in etnogeneze preostalih južnoslovanskih narodov. A kot sem že omenil v svoji predhodni objavi dejansko poreklo posameznika ni toliko pomembno, kot je to na drugi strani pomembna njegova osebna izbira in odločitev, kateremu narodu želi pripadati. Kar se zadeva vaših najrazličnejših razprav o domobrancih, katere so v zadnjem času, po zaslugi določenih politikov, ki na njih gradijo njihov politični mit, nadvse popularne v naši domovini, bi želel dejati zgolj sledeče. Kot prvo v času druge svetovne vojne so domobranci predstavljali zgolj najštevilčnejšo enotno in organizirano kvizlinško paravojaško strukturo, ki je bila pod neposrednim poveljstvom nemških okupatorskih sil. Pri čemer ne gre pozabiti, da so domobranci nastali iz italijanske bele garde. Poleg belogardistov in domobrancev so v tem obdobju na slovenskem ozemlju delovale še številne druge kvizlinške paravojaške strukture, ki so bile vse pod neposrednim poveljstvom okupatorskih in agresorskih oboroženih sil, in sicer: Legija smrti (katera se je kasneje priključila domobranstvu), Glavačevci (kateri so se kasneje prav tako priključili domobranstvu), različne skupine slovenskih četnikov in ustašov, slovenski Nedićevci, Kulturbund, Wehrmannschaft ter številni drugi. V tem obdobju le dve slovenski pokrajini ne poznata kvizlinških paravojaških struktur, in sicer Primorska, katera je bila od podpisa Rapalske pogodbe podvržena več desetletni italijanski fašistični agresiji ter Posavje, katero je bilo od 1941 dalje pod močnim udarom določenih udarnih ustaških polkov. Vsekakor je v odnosu do vprašanja glede domobranstva nadvse zanimivo, da si nekateri naši politiki nadvse prizadevajo obuditi to polpreteklo zgodovino našega naroda, medtem ko vse ostale kvizlinške paravojaške strukture iz tega obdobja ne omenjajo niti z eno samo besedo. Pri čemer se mi poraja vprašanja ali so po mnenju zagovornikov domobranstva ostale kvizlinške paravojaške strukture, ki so delovale na Slovenskem v tem obdobju dejansko le kvizlinške paravojaške strukture, katere so se borile proti lastnemu narodu in si ne zaslužijo sprave? Namreč skupno so vse kvizlinške paravojaške strukture v tem obdobju na Slovenskem štele približno 45.000 mož, od katerih so domobranci imeli le slabih 15.000 mož. Na drugi strani pa mi je veliko bolj zanimivo, da se vse do današnjih dni na Hrvaškem ni nikoli pojavila kakršna koli resna javna razprava o tem, da si Ustaši iz časa NDH-a zaslužijo spravo, pri čemer je potrebno omeniti, da so Ustaši imeli bistveno večje število pripadnikov od vseh slovenskih kvizlinških paravojaških struktur skupno. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen none, Kar se zadeva vaše zgoraj citirane objave se z njeno vsebino žal ne morem strinjati. Kajti ljudje se kot celota tako v psihološkem kot tudi psihičnem smislu primarno spreminjamo prav na osnovi naših izbir v odnosu do naših osebnih in strokovnih mnenj, stališč, pogledov, razlag, razmišljanj, idej, razlag posameznih vrednot in vrlin... ter prepričanjih in verovanjih. Prav tako se tako v psihološkem kot tudi psihičnem smislu nenehno spreminjamo s sleherno novo izkušnjo, izkustvom ali na novo pridobljenim znanjem, učenjem ali na novo osvojeno veščino, sposobnostjo. Kakor se tudi nenehno tako v psihološkem kot tudi psihičnem smislu spreminjamo preko najrazličnejših naših interakcij tako z ostalimi ljudmi, živalmi, rastlinami, neživimi predmeti... kot tudi z okoljem, v katerem se trenutno nahajamo. Vse okoli nas je na nek način živo in sveto ter nenehno spreminjajoče. V kolikor resnično verjamete v to, kar ste v zgoraj citirani objavi zapisali, lahko z vami zgolj sočustvujem, saj mora biti vaš svet nadvse tog, rigiden, brez slehernega globljega smisla in mrtev. Kar bi pomenilo, da se počutite nadvse odtujene tako od soljudi, živali, rastlin... kot tudi od celotnega stvarstva/narave. Po drugi strani pa bi se tudi ravno takšen posameznik ukvarjal z vprašanjem kaj je smisel človeštva. Odgovor na večno eksistencialno vprašanje o smislu obstoja tako posameznika samega kot tudi celotnega človeštva in stvarstva se nahaja v posameznikovem postopnem ozaveščanju prvih treh primarnih orodij njegovega sebstva: arhetip numine, neposredno izkustvo nečesa in dvom. Posameznikovo postopno ozaveščanje prvih treh primarnih orodij njegovega sebstva v sklopu analitične in globinske psihologije označujemo s strokovnim pojmom: deflacija jaza. Pri čemer se moramo zavedati, da bo odgovor za slehernega posameznika na omenjeno vprašanje drugačen in namenjen izključno njemu osebno. Enoznačni in splošni oziroma univerzalni odgovori na tovrstna eksistencialna vprašanja preprosto ne obstajajo. Kajti objektivna realnost se razkriva skozi mnogoterost, mnogovrstnost, raznoterost in raznolikost subjektivnih realnosti. "Without change something sleeps inside us, and seldom awakens. The sleeper must awaken." Frank Herbert, Dune "For what do you hunger, Lord? Moneo ventured. "For a humankind which can make truly long-term decisions. Do you know the key to that ability, Moneo?" "You have said it many times, Lord. It is the ability to change your mind." Frank Herbert, God Emperor of Dune Spoštovani none, svet je točno takšen v kakšnega si izberemo verjeti. Vse se vedno začne in konča z našo osebno izbiro, osebno voljo in osebno vero. Brez vere človek ne more ničesar doseči ter je obsojen na večni neuspeh in postopni propad. V kaj človek verjame pa je izključno v domeni njegove osebne izbire in osebne volje. Prav tako lahko človek na osnovi njegove osebne izbire in osebne volje kadar koli želi spremeni v kaj želi verjeti. Za sam konec bi vam želel zastaviti le še naslednje nadvse preprosto vprašanje, na katerega si odgovorite sami pri sebi: "V kaj vi osebno verjamete?" Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena domoljubka, Za začetek bi se vam želel najlepše zahvaliti za vašo javno izraženo dobrodošlico. Kar se zadeva najrazličnejših komentarjev različnih uporabnic in uporabnikov mojih objav, ko sem postal malo aktivnejši na tem forumu, vam ne bi bilo potrebno kakor koli pojasnjevati bodisi dinamike uporabnic in uporabnikov na tem forumov bodisi vaše sprejetje slednjih. Namreč kot sem že v eni od svojih predhodnih objav, v neki drugi temi na tem forumu, izpostavil je ena izmed največjih ovir, s katerimi se soočamo vsi zahodnjaki, ki smo postali doshuji, pri našem predstavljanju in seznanjanju naših razmišljanj ter znanj in učenj Koryu Buda širšim zahodnim javnostim v tem, da se navzven skoraj v ničemer ne razlikujemo od ostalih predstavnic in predstavnikov zahodnih družb. Medtem ko se navznoter od njih zelo bistveno razlikujemo tako v našem načinu razmišljanja, izražanja, delovanja... kot tudi v naših prepričanjih in verovanjih. Omenjene razlike v dokaj kratkem času postanejo nadvse očitne slehernemu zahodnjaku, ki se odloči spoznavati in preučevati Koryu Budo v celoti, torej skozi njegovo spoznavanje in preučevanje tradicionalnih borilnih veščin. Medtem ko je skozi posamezne razprave potreben bistveno večji obseg časa, da postanejo vsaj malo bolj jasne in transparentne. A s tovrstnimi ovirami se posamezniki kot sem sam prav v noben pogledu ne obremenjujemo kakor koli. Kajti v končni fazi se zavedamo, da se mora sleherni posameznik vedno prvo uspešno dokazati, za kar pa je vedno potreben določen čas. Na drugi strani pa smo posamezniki kot sem sam tudi indoktrinirani, da med drugim sledimo tudi naslednjemu aksiomu Buda: "Tisti/a, ki opravlja delo ni pomemben/na, pomembno je zgolj opravljeno delo." Omenjeni aksiom Buda med drugim tudi predstavlja enega izmed temeljev doktrine Koryu Buda tako imenovano: ne-doktrino. Kar pa se zadeva zaupanja je moje osebno prepričanje, da si mora sleherni posameznik slednjega zaslužiti z njegovimi dejanji. Pri čemer mora delovati v skladu s predhodno omenjenim aksiomom Buda ter za svoje vestno opravljeno delo ne sme pričakovati kakor koli v zameno. Pri slehernem svojem opravljanju določenega dela, za katerega se odloči, da ga bo opravil, pa mora iskreno, odkrito in brezpogojno slediti 21 aksiomov, katere je Miyamoto Musashi predal bodočim človeškim rodovom in generacijam, v njegovem delu: Dokkodo ("Pot kako lahko hodiš sam" ali "Pot Samostojnosti"): Ne obrni svojega hrbta najrazličnejšim Potem tega sveta.Ne spletkari zaradi iskanja fizičnih užitkov.Ne zanašaj se na kar koli.Sebe smatraj lahkotno, svet smatraj preudarno.Nikoli ne razmišljaj pridobitno.Ne obžaluj ničesar v svojem osebnem življenju.Ne zavidaj tujega dobrega ali zlega.Nikoli ne žaluj za katero koli potjo, od katere se moraš posloviti.Ne pritožuj se in ne bodi zagrenjen zaradi sebe ali drugih.Ne goji hrepenenja po ljubezni.Ne goji naklonjenosti.Ne goji upanja za svoj osebni dom.Ne goji hrepenenja po dobri hrani.Ne nosi s seboj starin, ki so bile predane iz generacije v generacijo.Ne posti se do te mere, da začne to fizično vplivati nate.Ne bodi naklonjen materialnim stvarem, vojaška oprema je ločena zadeva.Ko slediš Poti, ne zameri smrti.Ne želi si, da bi na stara leta posedoval dragocenosti ali fevda.Spoštuj bogove in Bude, a se ne zanašaj na njih.Četudi se moraš odpovedati življenju, se nikoli ne odpovej časti.Nikoli ne skreni s Poti borilnih veščin.Vseh zgoraj 21 izpostavljenih Musashijevih aksiomov, ki tvorijo njegovo delo: Dokkodo, sem na osnovni ravni podrobneje predstavil in obrazložil v svojem strokovnem delu: Um Buda. Pri čemer bi na tem mestu želel izpostaviti le še to, da se slehernega izmed njih dejansko razlaga precej drugače, kakor jih to razlagajo najrazličnejših zahodni akademiki, ki ne posedujejo ustrezne izobrazbe iz Koryu Buda ter miselnosti Koryu Buda. V kolikor posameznik iskreno, predano in brezpogojno sledi 21 Musashijevim aksiomom, kateri dejansko predstavljajo zgolj zelo kratek povzetek 100 temeljnih principov Buda ter mu ponujajo nove iztočnice za njegova nadaljnja razmišljanja v odnosu do posameznih 100 temeljnih principov Buda, potemtakem bo na dolgi rok uspel na vseh področjih njegovega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. Zaupanje ostalih ljudi, ugled, vpliv... pa bodo zgolj stranski produkti njegovega načina življenja, kateri bodo nastopili ob zanj primernem času. Seveda gre na tem mestu vsekakor tudi izpostaviti, da je tovrstna miselnost nadvse tuja vsem sodobnim zahodnim in vzhodnim miselnostim. Osebno vsekakor sledim 1. in 2. temeljnemu principu Buda: Nyunanshin (Voljen um) in Shoshin (Začetnikov um) ter pozdravljam prizadevanja sleherne posameznice in posameznika, ki si prizadevata slediti omenjenima univerzalnima psihološkima principoma, pri njunem spoznavanju nečesa novega. Vendar pa na osnovi tega, da sledim tudi vsem ostalim 98 temeljnim principom Buda, med katerimi je tudi 45. temeljni princip Buda: Shu-Ha-Ri (Sprejeti-Razbiti-Zavreči). Vedno nadvse nasprotujem sleherni miselnosti ali naravnanosti, katero predstavlja naslednja vaša trditev: "In predvsem bom za začetek poslušalka in učenka, ker mislim, da ti pač glede znanja in izkušenj, ki jih imaš, nimam sama kaj novega povedati." Preprosto zaradi tega, ker se s tovrstno miselnostjo ali naravnanostjo na nezavedni, zavedni ali nezavedno-zavedni ravni odpovedujemo svoji pravici, da uporabljamo obe primarni obliki našega dvoma (objektivni dvom in subjektivni dvom). Obe primarni obliki našega dvoma, kateri predstavljata tretje primarno orodje našega sebstva, pa predstavljata eno izmed naših najpomembnejših osnovnih psiholoških in psihičnih orodij, katere nam omogočajo, da spoznavamo in preučujemo Kdo in Kaj resnično smo ter da sledimo naslednjemu Musashijevemu aksiomu: "V kolikor ne slediš samemu sebi, vedno slediš nekomu drugemu." Obe primarni obliki dvoma predstavljata najpomembnejši del našega psihološkega in psihičnega obrambnega mehanizma, ki nas varuje pred tem, da bi v svojo subjektivno realnost vključevali kakršne koli dele tujih subjektivnih realnosti. Prostovoljno samoodpovedovanje ali v kolikor nas nekdo ali nekaj poizkuša nasilno odrezati od obeh primarnih oblik našega dvoma vedno vodi zgolj v podrejanje. Sleherna oblika podrejanja pa na koncu vedno privede do takšne ali drugačne oblike iluzornega kaosa, kateri predstavlja smrt za sleherna ravnovesja, katere ljudje načeloma zaznavamo v obliki najrazličnejših procesov. Ključ do uspeha tako ne leži v podrejanju, temveč v dopolnjevanju, nadgrajevanju, povezovanju, sodelovanju, združevanju, in preseganju; kar v sklopu Koryu Buda načeloma ponazarjamo z besedo: usklajevanje. Sleherno usklajevanje pa primarno temelji na človekovi uporabi obeh primarnih oblik njegovega dvoma. Na osnovi česar bi tako vam osebno kot tudi vsem, ki na kakršen koli način podobno vam razmišljajo dobronamerno svetoval, da se nikoli ne odpovejte vaši uporabi obeh oblik dvoma. Kajti v trenutku, ko prenehate dvomiti, se začnete podrejati. Na drugi strani pa tako znanja in učenja kot tudi miselnost Koryu Buda zahtevajo od slehernega, ki se jih odloči spoznavati, odkrivati in preučevati, da aktivno dvomi v vse, s čimer se ga seznanja in kar se mu predstavlja. Proces poučevanja v sklopu Koryu Buda ni linearen proces kot je to zahodni način poučevanja, pri katerem ima tisti, ki nekaj poučuje absolutno avtoriteto, medtem ko je učenec v absolutno podrejenem položaju, temveč je nadvse dinamičen proces. V sklopu katerega sta si tisti, ki predstavlja posamezna znanja in učenja in tisti, ki jih spoznava in sprejema v vseh pogledih enakopravna, medtem ko nista enakovredna. Pri procesu poučevanja Koryu Buda se učitelj uči od učenca ravno toliko kot se to učenec od njega. Po drugi strani pa proces poučevanja Koryu Buda zahteva, da so izpolnjeni marsikateri pogoji, preden učitelj sprejme nekoga za svojega učenca. Zaradi česar bi nadvse cenil, v kolikor bi me obravnavali zgolj kot nekoga, ki predstavlja določena svoja razmišljanja ter posamezna znanja in učenja Koryu Buda. V sklopu Koryu Buda pomeni to, da te nekdo sprejme za svojega učitelja veliko več kot to pomeni v zahodnih družbah. Predvsem pa to v prvi osnovi pomeni, da si se kot posameznik uspešno dokazal ter opravičil zaupanje tistega, ki se te odloči sprejeti za svojega učitelja. In upoštevajoč dejstvo, da omenjenih dveh pogojev ne morem zadovoljivo izpolniti s pomočjo komunikacije na forumu ne želim prejeti kakršnih koli tako visokih častnih nazivov kot je to učitelj. V kolikor pa želite me lahko naslavljate z mojim strokovnim nazivom: doshu. Prav tako pa tudi ne želim, da bi se na osnovi mojih znanj in izkušenj, v komunikaciji z menoj na kakršen koli način odpovedali vaši enakopravnosti. Saj se osebno iz naše komunikacije ravno toliko učim od vas kot se to vi od mene, zaradi česar smo v tem pogledu v vseh aspektih enakopravni. Medtem ko si seveda nismo enakovredni, saj sleherni izmed nas poseduje večji obseg znanj in večji nabor izkušenj iz različnih področji našega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. Prav tako pa se bomo naredili veliko uslugo, v kolikor bomo sledili naslednjemu aksiomu Buda: "Kdor podreja bo podrejen, kdor se usklajuje bo usklajen." Kar se zadeva našega porekla menim, da je večina naših sonarodnjakinj in sonarodnjakov nadvse mešanega porekla. Osebno prihajam iz zelo mešane družine oziroma rodbine in po odstotkih sem v 50% Hrvat, 25% Bošnjak, 12.5% Srb in 12.5% Slovenec. V kolikor seveda upoštevam zgolj svoje prednike do drugega kolena, medtem ko v kolikor upoštevam skoraj 600 letno kontinuirano tradicijo očetove rodbine in dobro 500 letno kontinuirano tradicijo materine rodbine, se predhodni omenjeni odstotki bistveno spremenijo. V nekdanji skupni domovini sem se tako kot moj oče in mati opredeljeval kot Jugoslovan. A z razpadom nekdanje skupne domovine sem si izbral, da se bom opredelil kot Slovenec, medtem ko sem svojo nekdanjo opredelitev kot Jugoslovan uskladil z novo nastalimi spremenjenimi okoliščinami ter ga razširil na pojem: Južni Slovan. Z omenjenim svojim primerom sem želel nakazati, da ni toliko pomembno naše dejansko poreklo kot je to pomembna naša izbira kateremu narodu želimo pripadati. Seveda pa imamo pri tem posameznice in posamezniki, ki izviramo iz mešanih zakonov, družin in/ali rodbin malo večjo izbiro. Na drugi strani pa imamo tudi možnost obogatiti tako genski kot tudi kulturni bazen določenega naroda, katerega si izberemo, da mu bomo pripadali. Pri čemer je seveda ključnega pomena, da dobro premislimo kateremu narodu želimo pripadati ter da tovrstne odločitve ne sprejemamo zlahka, saj se nam v nasprotnem primeru lahko kaj hitro zgodi, da ne bomo pripadali nobenemu narodu, iz katerih izviramo. Zaradi česar bomo tudi nadvse zbegani pri ustvarjanju lastne samopodobe ter ne bomo zadovoljni z nobenim narodom, iz katerega izviramo. Ljudje in narodi se od nekdaj nadvse intenzivno mešamo. Narodi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov vztrajajo pri iluzorni ideji o kakršni koli čistokrvnosti se nezavedno podajajo na pot, ki dolgoročno vodi zgolj v njihovo pogubo in pozabo. Podobno velja tudi za načine razmišljanja, miselnosti... ter prepričanja in verovanja. Vse kar obstaja je podvrženo Poti Absolutne Spremembe. Brez sprememb in usklajevanja z njimi ne more nič obstati. Kajti sleherno nasprotovanje usklajevanju sprememb pomeni zgolj to, da se nismo sposobni in zmožni dopolnjevati, nadgrajevati... ter presegati lastne omejitve in pomanjkljivosti. Na drugi strani pa si s sleherno obliko našega nasprotovanja spremembam poizkušamo nekoga/nekaj tako ali drugače podrediti. Kar je moč opazovati v vseh aspektih človeškega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. Sleherna oblika človekovega teženja k takšni ali drugačni podreditvi nekoga/nečesa, pa primarno nakazuje zgolj na nizko stopnjo njegovega psihološkega in psihičnega razvoja; oziroma na njegovo ujetost v patološki obliki psihološkega procesa: inflacije jaza, katera je vedno posledica patološkega psihološkega pojava, katerega sem strokovno opredelil kot: negativna samopodoba. O patološkem psihološkem pojavu: negativne samopodobe sem podrobneje spregovoril v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda, medtem ko ga nadaljnje podrobneje obravnavam v sklopu svojega poučevanja tradicionalnih borilnih veščin, v sklopu svoje šole tradicionalnih borilnih veščin Ten Ai Budo, ter tako v sklopu svojega izobraževalnega programa: Poenotenje uma in telesa (Shin Shin Toitsu) kot tudi v sklopu svojega izobraževalnega programa: Uporaba znanj in učenj Koryu Buda za potrebe vodenja in poslovanja delovnih organizacij. V kolikor želimo spodbuditi delovanje najrazličnejših vrlin in vrednot v naši družbi tako pri odraslih kot tudi pri mladostnikih menim, da moramo začeti primarno delati na predrugačenju obstoječega načina razmišljanja, miselnosti ter prepričanj in verovanj pri nas samih - vsak zase. Kajti nikar ne pozabimo, da tako narod, državo, družbo kot tudi najrazličnejše družbene elite v prvi osnovi predstavljajo posamezniki, torej sleherni izmed nas. Vse dokler bomo razmišljali skozi prizmo takšnih ali drugačnih delitev po sistemu: mi in oni, ne bomo uspeli nikoli v ničemer, kar si bomo zadali. Strokovno sodelujem z zelo različnimi posameznicami in posamezniki zelo različnih poklicnih usmeritev ter družbenih razredov. Pri čemer sem v zadnjem obdobju najaktivnejši na področju svojega sodelovanja z najrazličnejšimi našimi gospodarstveniki, kateri kažejo izredno zanimanje za moj izobraževalni program: Uporaba znanj in učenj Koryu Buda za potrebe vodenja in poslovanja delovnih organizacij. S pomočjo omenjenega svojega izobraževalnega programa sodelujem s predstavnicami in predstavniki našega gospodarstva tako v državnem kot tudi v zasebnem sektorju, tako z velikimi, srednjimi kot tudi z majhnimi perspektivnimi podjetji. Na osnovi svojih dosedanjih izkušenj z njimi moram izpostaviti, da jih imam priložnost spoznavati v povsem drugačni luči od tiste, v kateri jih predstavljajo naši mediji. Pri čemer sem dolžen tudi izpostaviti, da jih nadvse zanimajo najrazličnejši moji pristopi, s pomočjo katerih lahko na najrazličnejše načine izboljšajo tako delovne pogoje njihovim zaposlenim kot tudi prispevajo njihov družbeni doprinos k izboljšanju posameznih problematik, s katerimi se sooča naš narod. Na drugi strani z vse večjim svojim sodelovanjem z njimi opažam, da si večina njih prizadeva v skladu z njihovimi najboljšimi sposobnostmi in zmožnostmi prispevati njihov lastni doprinos k izboljšanju najrazličnejših razmer, s katerimi se sooča naš narod. Prav tako so pri njih, v nasprotju z vsesplošno razširjenim napačnim mnenjem, zelo močno zastopana moralna vzdržljivost, narodna zavest, občutenje narodne istovetnosti, občutenje narodne pripadnosti, občutenje narodne enotnosti in narodni ponos. Seveda pa to ne pomeni, da so vsi naši gospodarstveniki takšni ter da med njimi tudi ni takšnih, ki razmišljajo izključno skozi prizmo njihovih kratkoročnih ciljev, ambicij ter želja. Vendar so tovrstni gospodarstveniki slabega vzgleda dejansko še vedno v manjšini, četudi so pogostokrat na čelu naših največjih podjetij. V kolikor nameravamo prepričati naše gospodarstvenike, da začnejo uporabljati drugačne prakse kot jih do sedaj poznajo ter s katerimi se večina izmed njih tako ali tako ne strinja, jim moramo prvo ponuditi konkretne alternativne pristope, ki dejansko delujejo v praksi. Pri čemer moramo tudi upoštevati, da sleherni gospodarstveniki tako kot tudi sleherne delovne organizacije delujejo z namenom ustvarjanja dobička. V kolikor jim bomo poizkušali 'prodati' najrazličnejše visoke moralne in etične vrednote ter filantropske dejavnosti/ideje bomo dosegli zgolj to, da si bomo zaprli sleherna vrata za naše sodelovanje z njimi. Prav tako bomo naleteli na zaprta vrata, v kolikor bomo pri našem sodelovanju z njimi vztrajali zgolj na njihovem zagotavljanju večjih pravic in privilegijev njihovim zaposlenim. S tovrstnimi pristopi bomo vstopali v naša pogajanja in morebitna bodoča sodelovanja z njimi s pogoji, katerih preprosto ne bodo mogli sprejeti, četudi bi si to še tako zelo želeli. Tovrstni pristopi na katerih sta v 20. stoletju temeljila tako imenovana: razredni in sindikalni boj so stvar naše polpretekle zgodovine in kot takšni zgolj predmet obravnave najrazličnejših smeri sodobne zgodovine. Novi, spremenjeni, družbeni in svetovni pogoji zahtevajo od nas, da presežemo omejitve nekdanjega razrednega in sindikalnega boja ter začnemo postopoma sodelovati. Seveda pa mora pri sleherni obliki sodelovanja nekdo prvi začeti, saj v kolikor obe strani vztrajata izključno na svojih bregovih, si s tem vnaprej onemogočata sleherno obliko sodelovanja. Ena izmed strani se mora prva začeti približevati in usklajevati z drugo, pri čemer pa je povsem brezpredmetno katera od obeh strani je prva. V kolikor se le malo seznanimo s trenutnimi svetovnimi trendi v gospodarstvu in korporativni miselnosti lahko opazimo konstantno naraščajoče vse večje število gospodarstvenikov, ki so trdno prepričani, da so koncepti kot so to na primer: kontinuirano večanje produktivnosti, učinkovitosti in proizvodnje bolj kot ne predmet preteklega stoletja ter vneto iščejo najrazličnejše boljše alternative, katere trenutno označujemo s pojmoma: trajnostna ekonomija in trajnostni razvoj. Pri čemer se gospodarstveniki vse bolje zavedajo, da omenjenih alternativ ne bodo našli v takšnih ali drugačnih modifikacijah trenutno obstoječih ekonomskih doktrin, načel in zakonov, temveč jih morajo iskati nekje drugje. Pri čemer se vse bolj in bolj ozirajo tudi po znanjih in učenjih Koryu Buda, kateri predstavlja enega izmed najboljših človeških sistemov, ki preučujejo konflikt in konfliktne okoliščine. Vendar se pri njihovem spoznavanju in razumevanju znanj in učenj Koryu Buda, katere jih vsekakor nadvse zanimajo, na prvi osnovi srečujejo z oviro, da preprosto ne razumejo njegove miselnosti, na kateri temeljijo vsa njegova znanja in učenja. A v kolikor smo jim posameznice in posamezniki kot sem jaz pripravljeni približati njegova znanja in učenja ter uskladiti njegovo miselnost z njihovo, jih nadvse radi aplicirajo na najrazličnejših področjih njihovega strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. Pri čemer so vedno znova nadvse prijetno presenečeni nad rezultati pravilne aplikacije njegovih znanj in učenj na področju vodenja in poslovanja njihovih delovnih organizacij. A na drugi strani se tako oni kot tudi mi, ki jih seznanjamo z znanji in učenji Koryu Buda, soočamo z nadvse perečo problematiko iz naslova, na kakšen način lahko njihovi vodstveni kadri ter tudi oni sami začnejo povsem samostojno pravilno aplicirati najrazličnejša znanja in učenja Koryu Buda na področju vodenja in poslovanja delovnih organizacij. Kar je primarno posledica tega, da znanja in učenja Koryu Buda za posameznikovo samostojno pravilno aplikacijo in njegovo nadaljnje razvijanje, dopolnjevanje, nadgrajevanje od njega zahtevajo ogromno časa in predanosti pri njegovem spoznavanju in preučevanju slednjih. A osebno skupaj s precejšnjim delom svoje stroke trdno zagovarjam strokovno prepričanje, da je moč z nadaljnjim našim iskrenim, odkritim in predanim delom doseči, da posamezniku, ki bi želel samostojno pravilno aplicirati in nadaljnje razvijati, dopolnjevati in nadgrajevati posamezna znanja in učenja Koryu Buda na določenem področju njegovega osebnega in/ali strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja ni potrebno postati doshu oziroma vsaj sempai. Seveda upoštevajoč predpogoj, da doshuji, kyoshiji, renshiji in Hanshiji toliko bolj predano delamo na svojih področjih osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja ter v kolikor čim večji obseg znanj in učenj Koryu Buda karseda čim bolje uskladimo s sodobnimi zahodnimi in vzhodnimi miselnostmi. Trenutni začetni rezultati tovrstnega našega dela so v zadnjih 20 letih vsekakor potrdili, da je omenjeno naše strokovno prepričanje vsekakor osnovano na stvarni in realni osnovi. Na tem mestu lahko izpostavim, da se do sedaj še nisem srečal niti z enim samim gospodarstvenikom, s katerim se ne bi dogovoril za skupno sodelovanje tako pri nas kot tudi v tujini. Pri čemer sem na tem mestu dolžen izpostaviti, da pri svojem sodelovanju s katerim koli gospodarstvenikom vedno vztrajam pri zelo zahtevnih pogojih. Med katere sodi, v kolikor omenim zgolj enega izmed njih: da vztrajam pri temu, da po lastni presoji izločam njegove kandidate pred začetkom svojega izobraževanja. Kar posameznemu svojemu poslovnemu partnerju opravičim s tem, da moje izobraževanje, ki mu ga ponujam ni vredno ničesar, v kolikor slednjega ne opravi zadovoljivo celotna skupina njegovih vodstvenih delavcev, za katere je tudi predviden moj izobraževalni program. Tovrstne moje pogoje gospodarstveniki sprejmejo izključno zaradi tega, ker sem se že tekom sestavljanja svojega izobraževalnega programa poizkusil, v skladu s svojimi najboljšimi sposobnostmi in zmožnostmi, približati njihovi miselnosti in njihovim interesom, in ker tekom sklepanja same pogodbe še nadaljnje uskladim svoj izobraževalni program trenutnim problematikam, s katerimi se sooča posamezni moj poslovni partner. Uspešnost in predvsem pravilnost tovrstnega mojega pristopa nadaljnje potrjuje dejstvo, da z vsemi svojimi poslovnimi partnerji po zaključenem začetnem izobraževanju tudi v bodoče sodelujem na zelo različnih področjih, ki se zadevajo vodenja in poslovanja delovnih organizacij. Kar med drugim tudi nadaljnje potrjuje in utrjuje moje osebno prepričanje, da v kolikor smo se pripravljeni usklajevati z drugimi in drugačno mislečimi, se bodo tudi oni usklajevali z nami. Kot tudi moje osebno verovanje, da v kolikor bomo verjeli in zaupali drugim, bodo tudi oni verjeli in zaupali nam. Podobno kar sem zgoraj opisal na primeru gospodarstvenikov velja tudi za medije, policijo, vojsko, sodstvo, naše sonarodnjakinje in sonarodnjake... ter na koncu tudi za našo mladino. Pri čemer bi se na tem mestu želel zgolj na kratko ustaviti le še pri naši mladini. Osebno sem bil tekom svojega šolanja na srednji šoli aktivno vključen v program srednješolskih debatnih skupin in krožkov, od njegovega začetka leta 1997 do leta 2000. Na začetku je bila slovenska medijska javnost izrazito nenaklonjena pojavu srednješolskih debatnih skupin in krožkov ter jim napovedala, da pri nas tovrstni programi nimajo nobenih resnih možnosti za kakršno koli resno razvijanje, saj naša srednješolska mladina preprosto ni zainteresirana za tovrstne dejavnosti. A že eno leto po njegovem začetnem delovanju, leta 1998, se je ideja o ustanavljanju srednješolskih debatnih skupin in krožkov kot požar razširil iz Kopra, Nove Gorice, Kranja, Ljubljane, Novega mesta, Celja, Maribora in Raven na Koroškem v večino slovenskih srednjih šol in gimnazij. Proti koncu leta 1998 je približno 83% vseh slovenskih srednjih šol in gimnazij sodelovalo v gibanju srednješolskih debatnih skupin in krožkov. V decembru leta 1998 je Delo objavilo krajši članek na temo kako se za gibanjem ustanavljanja srednješolskih debatnih skupin krožkov skrivajo takšni in drugačni ameriški interesi, in tovrstni članek je bil hkrati tudi zadnji članek, ki je kakor koli javno izpostavil tovrstno mladostniško gibanje v naši domovini. Glede na to, da sem bil v debatni skupini, katero je vodila ustanoviteljica omenjenega gibanja ter sem ji v marsikaterem pogledu skupaj s preostalimi 5 člani naše debatne skupine pomagal pri najrazličnejših administrativnih delih ter pri vodenju celotnega nacionalnega programa srednješolskih debatnih skupin in krožkov imam na to gibanje zelo drugačne spomine. Pri čemer ne bom zanikal, da ni bilo moč čutiti določenih majhnih ameriških vplivov v tem gibanju, a slednji so bili prisotni v zelo majhni meri, saj so bili omejeni izključno na največ tri 90 minutna predavanja kakšnega ameriškega strokovnjaka v sklopu državnega prvenstva v debati, ki je potekalo vsako leto v hotelu Šport na Pokljuki, v katerem se je zbralo 150 do 180 najboljših mladostnikov, ki smo sodelovali v debatnih skupinah na najrazličnejših slovenskih srednjih šolah in gimnazijah. Pri čemer sem dolžen omeniti, da je Sorozs fundacija v celoti financirala vsem udeleženim celotno 14 dnevno bivanje ter prevoz do hotela Šport na Pokljuki. Kakor je tudi v celoti financirala trem članom debatne skupine, ki je zmagala na državnem prvenstvu v debati celotne stroške njihove udeležbe tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu v debati, na katerih se nas je zbralo od 120 do 280 najboljših mladostnikov, ki smo sodelovali v debatnih skupinah tako v okviru evropskih kot tudi svetovnih držav. Primarni namen gibanja srednješolskih debatnih skupin in krožkov je bilo razvijanje družbene kritičnosti pri srednješolskih mladostnikih ter njihova integracija v svet odraslih, kar je bilo doseženo na zelo preprost način. In sicer s tem, da smo se kot srednješolci morali zanimati za aktualne družbene problematike, s katerimi se sooča tako naša država, evropska skupnost kot tudi svetovna skupnost ter seveda predstaviti konkretne predloge naših rešitev slednjih. Predvsem pa je srednješolske mladostnike pritegnilo v debatne skupine in krožke dejstvo, da jim je bila omogočena možnost, da njihovim mnenjem, stališčem, pogledom, razmišljanjem... prisluhnejo tudi odrasli ter še bolj, da smo se dejansko počutili vključeni v proces iskanja najrazličnejših rešitev takšnih ali drugačni družbenih in svetovnih aktualnih problematik. S čimer smo imeli, četudi v določenem pogledu precej naiven občutek, da lahko prispevamo svoj lastni doprinos pri razreševanju najrazličnejših aktualnih širših družbenih in svetovnih problematik. Ko sem se po več kot osmih letih odsotnosti znova vrnil nazaj v našo domovino sem bil najbolj razočaran prav nad dejstvom, da je v osmih letih v celoti zamrlo gibanje srednješolskih debatnih skupin in krožkov, katero je bilo leta 2000, ko sem ga zapustil na njegovem vrhuncu in je bilo prisotno v skoraj 87% na vseh slovenskih srednjih šolah in gimnazijah. Pri čemer sem dolžen omeniti, da je omenjeno gibanje v naslednjih 8 letih v celoti zamrlo preprosto, zaradi tega, ker je Sorozs fundacija prenehala financirati njegove stroške. Saj so njeni predstavniki ob njegovi ustanovitvi jasno seznanili našo ustanoviteljico, da mora v obdobju naslednjih 4 letih, ko bo njihova fundacija v celoti krila vse stroške, ki bodo povezani z gibanjem srednješolskih debatnih skupin in krožkov, zagotoviti vsaj 50% potrebnih finančnih sredstev za normalno delovanje omenjenega gibanja, ki jih je potreboval na njegovem začetku, torej leta 1997. A ker ustanoviteljica našega gibanja srednješolskih debatnih skupin in krožkov v vseh 4 letih ni uspela zagotoviti omenjenih finančnih sredstev, je v letih 2001 in 2003 Sorozs fundacija v celoti prekinila financiranje slovenskega gibanja srednješolskih debatnih skupin in krožkov, s čimer pa je omenjeno naše mladostniško gibanje tudi v naslednjih letih v celoti zamrlo. Iz zgoraj omenjenega primera mladostniškega gibanja srednješolskih debatnih skupin in krožkov lahko jasno vidimo, da se je naša mladina več kot le pripravljena družbeno odgovorno, kritično in konstruktivno udejstvovati in delovati, v kolikor jim le ponudimo možnost ter jim stopimo nasproti. Kar se zadeva tematike najrazličnejših razprodaj naših nacionalnih podjetij bom nadvse kratek in jedrnat. Neizpodbitno dejstvo je, da smo v zadnjih 23 letih tako ali drugače, iz takšnih ali drugačnih razlogov, razprodali večino naših najperspektivnejših nacionalnih podjetij. Obstoječa nacionalna podjetja, katerih še nismo uspeli razprodati, pa bodo nadvse težko kakor koli resneje vplivale na izboljšanje družbenih problematik, s katerimi se soočata tako naš narod kot tudi naša družba in država. Na drugi strani je tudi neizpodbitno dejstvo, da bodo še marsikatera od trenutno obstoječih nacionalnih podjetij, ki so še vedno v naši lasti, v naslednjih obdobjih tako ali drugače razprodana. Vse kar lahko v tem pogledu naredimo je zgolj to, da javno pritisnemo na trenutno izvoljene vlade, da karseda čim bolje omeji nadaljnjo razprodajo tovrstnih podjetij. Pri čemer pa moramo tudi upoštevati, da se marsikatero od tovrstnih podjetij preprosto ne da več rešiti brez ustreznega priliva zunanjega kapitala ter ustreznih zamenjav njihovih vodstvenih kadrov. Omenjena dejstva lahko zgolj sprejmemo in gremo naprej ali pa nad njimi tako ali drugače obupujemo ter s tem vred zgolj še nadaljnje nazadujemo. Osebno vidim prihodnost gospodarskega razvoja v naši domovini ne v takšni ali drugačni obliki centraliziranega gospodarstva, katerega ustvarjajo velika podjetja, temveč v obliki decentraliziranega gospodarstva, kateri temelji na srednje velikih in majhnih podjetij. Vsi uspešni majhni narodi so se pri izbiri njihovega nadaljnjega gospodarskega razvoja odločili za decentralizirano gospodarstvo, ki temelji na pospešenem spodbujanju podjetništva, saj se le na takšen način lahko uspešno soočajo z vse intenzivnejšo mednarodno konkurenco. Pri čemer izkoriščajo njihovo majhnost predvsem na področju njihovega hitrega in agresivnega zasedanja najrazličnejših majhnih in specializiranih gospodarskih niš, katere zanemarjajo velika podjetja in multinacionalke. Seveda pa je potrebno na tem mestu izpostaviti, da decentralizirana oblika gospodarstva, ki temelji na podjetniški miselnosti, zahteva precej drugačno miselnost od te, ki trenutno prevladuje v naši državi. Namreč politiki so nadvse občutljivi na takšne in drugačne pritiske velikih gospodarstvenikov, ki slej kot prej vedno znova grozijo z masovnimi odpuščanji. Pri čemer pa zanemarjajo pomen mikroekonomije in podjetništva, katera pri nas poleg javne uprave predstavlja še vedno največji obseg prostih in novih delovnih mest. Velika podjetja tako pri nas kot tudi v tujini so preprosto prisiljena v pospešeno avtomatizacijo njihovih proizvodnih in storitvenih procesov, s čimer ohranjajo njihovo tržno uspešnost, konkurenčnost in likvidnost primarno na zmanjševanju mase plač zaposlenih. Zaradi česar že več desetletij opažamo eksponentno rast odpuščanja zaposlenih na račun avtomatizacije proizvodnih in storitvenih procesov pri vseh velikih podjetjih, katera v zadnjih nekaj desetletjih dobiva masovne razsežnosti. A tovrstna tematika je zaradi njene strokovne obsežnosti in zahtevnosti predmet povsem ločene obravnave, zaradi česar tokrat o njej ne nameravam kakor koli podrobneje spregovoriti. Kar se zadeva vaših predlogov konstruktivnih rešitev v odnosu do najnujnejših ukrepov za razreševanje problematik, s katerimi se sooča naš narod, se z njimi v celoti strinjam. Vendar bi na tem mestu želel izpostaviti, da se moramo pri tovrstnih predlogih rešitev zavedati, da njihova realizacija in implementacija zahtevata svoj čas ter sodelovanje velikega števila posameznic in posameznikov iz najrazličnejših strokovnih področij in družbenih stanov. Zaradi česar moramo biti pri njihovem osnovanju pozorni na to, da vanje vključimo najboljše interese čim večjega števila naših sonarodnjakinj in sonarodnjakov, ne glede na njihovo strokovno usmeritev ali družbeni stan. Kakršno koli vnaprejšnje izključevanje katere koli posamezne stroke ali družbenega stanu nam bo zgolj preprečevalo realizacijo in implementacijo tovrstnih predlogov rešitev. Iz česar posledično sledi, da moramo pri njihovem osnovanju težiti k iskanju najrazličnejših ravnovesij; oziroma da vnaprej delujemo čim bolj povezovalno in združevalno ter ne zanemarjamo interesov katere koli stroke ali družbenega stanu. Le na takšen način lahko pridemo do ustreznih predlogov rešitev, katere bodo lahko ob nadaljnjem dopolnjevanju, nadgrajevanju in usklajevanju sprejele najrazličnejše stroke in družbeni stanovi. Čim širše sprejetje tovrstnih predlogov rešitev iz strani najrazličnejših strok in družbenih stanov, pa potrebujemo pri njihovi realizaciji in implementaciji, saj nobena stroka ali družbeni stan ali posameznica/k ne morejo v celoti povsem sami izpeljati realizacijo in implementacijo tovrstnih nadvse obsežnih družbenih rešitev. Slednje lahko izpeljemo edino vsi skupaj, s tem da sleherni izmed nas deluje v skladu z njimi na posameznem področju njegovega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja, ali pa jih preprosto ne izpeljemo. Tretje možnosti pa žal preprosto ni. Kako se počutim po svoji vrnitvi v našo domovino? Da je potrebno na marsikaterem področju še ogromno postoriti ter da moram še v bistveno večji meri doprinesti svoj lastni doprinos pri izboljšanju najrazličnejših razmer, s katerimi se sooča naš narod, na najrazličnejših področjih svojega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. V kolikšni meri me moje sonarodnjakinje in sonarodnjaki razumejo pri mojem predstavljanju svojih znanj, izkušenj in spoznanj je zame pomembno izključno le v tolikšni meri, da se na osnovi povratnih informacij, ki jih prejemam iz njihove strani trudim še nadaljnje bolje uskladiti svoj način razmišljanja, izražanja in delovanja z njihovim. Kar se zadeva vprašanja ali je moč vedno doseči zmago vam lahko odgovorim le sledeče. V vsem, s čimer in s komer sem se do sedaj v svojem življenju srečal in soočil nisem bil niti enkrat samkrat poražen. Preprosto zaradi tega, ker se vedno, v skladu s svojimi trenutnimi najboljšimi sposobnostmi in zmožnostmi, poizkušam najbolje uskladiti s tistim, s čimer/komer se srečam/soočim ali s čimer/komer sodelujem. Zmago je vedno moč doseči, vendar pa se moramo pri tem zavedati, da moramo nenehno usklajevati našo razlago in pomen zmage s trenutno nenehno spreminjajočimi se zunanjimi in notranjimi okoliščinami. Kajti to kar nam je danes prineslo zmago, nam lahko že jutri zagotovi poraz. V sklopu Koryu Buda sledimo načelu: "Popolnosti človeku ni dano doseči, zaradi česar je edino smiselno, da si jo prizadevamo doseči. Naše prizadevanje doseganja popolnosti v vsem kar počnemo ali s čimer se soočimo, srečamo, pa naj temelji zgolj na tem, da si nenehno prizadevamo biti danes boljši človek kot smo to bili včeraj in jutri boljši človek kot smo to danes." Celotna miselnost Koryu Buda temelji na razvijanju posameznikove sposobnosti in zmožnosti sprejemanja njegovih lastnih pomanjkljivosti. Kajti naše največje pomanjkljivosti so istočasno tudi naše največje prednosti ter obratno. Ali bo določena naša pomanjkljivost naša prednost ali pa zgolj naša pomanjkljivost, pa je odvisno zgolj od tega kako slednjo razumemo, vidimo in uporabljamo. Miselnost ter tako prepričanja in verovanja kot tudi doktrina Koryu Buda (na tem mestu bi želel izpostaviti, da Koryu Budo ne pozna nobene ideologije, temveč pozna zgolj tako imenovano doktrino: ne-doktrine, ki temelji na tako imenovani: ne-indoktrinaciji, katera pa prvenstveno temelji na primarni metodi Koryu Buda tako imenovani: ne-metodi) ne vsebuje ničesar, kar bi na kakršen koli način zaničevalo ali podcenjevalo življenje. Dejansko z vsem, kar je predmet našega strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja v sklopu Koryu Buda slavimo življenje ter mu izkazujemo svoje brezpogojno spoštovanje v vseh njegovih najrazličnejših manifestacijah in oblikah. Na drugi strani pa samomor kot dejanje prvenstveno zaničuje in podcenjuje življenje, kar izvira iz posameznikove odtujitve tako od njega samega kot tudi od soljudi, družbe, okolja in celotnega stvarstva, katerim pripada. Na najbolj osnovni ravni je samomor posledica posameznikove izgube smisla. Vsi, ki pa bodisi strokovno bodisi laično preučujemo Koryu Budo vemo, da skozi naše preučevanje njegovih znanj in učenj vedno znova, s slehernim novim dnem odkrivamo vedno nove smisle, za katere se nam je vredno boriti. Kar pa se zadeva problematike samomora, s katero se sodobna japonska družba, podobno kot naša družba, sooča je slednja izključno posledica vse večjega porasta izgube smisla pri njihovih predstavnikih. Kar več kot le jasno nakazuje na to, da mora sodobna japonska družba resno pristopiti k razreševanju tovrstne problematike na nacionalni ravni. In povsem enako velja tudi za našo družbo. Pri čemer bi želel izpostaviti, da lahko resno pristopimo k razreševanju problematike porasta samomora izključno na osnovi multidisciplinarnega pristopa, v katerem bodo vključene in sodelovale tako najrazličnejše stroke, ki se tako ali drugače strokovno ukvarjajo s tovrstno problematiko, kot tudi čim širši krog civilne družbe. Kajti samomor se zadeva posameznika in v kolikor upoštevamo, da posamezniki tvorimo sleherno stroko in družbo, je iz tega več kot le razvidno, da se problematika samomora zadeva slehernega izmed nas. V kolikor si bomo vsi, v prvi osnovi kot posameznice in posamezniki, v skladu z našimi trenutnimi najboljšimi sposobnostmi in zmožnostmi na najrazličnejših področjih našega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja prizadevali aktivno soustvarjati boljšo družbo. Bomo na takšen način doprinesli največji lastni doprinos pri razreševanju najrazličnejših problematik, s katerimi se sooča naš narod, vključno s problematiko porasta samomorov. Pri čemer bi za konec želel le še izpostaviti, da je za ženske najpomembnejše, da delujete na nadaljnjem razvijanju, dopolnjevanju in nadgrajevanju štirih primarnih oblik ljubezni (ljubezen do božanstva ali višje sile, ljubezen do družine, ljubezen do življenja in ljubezen do partnerja); medtem ko je za moške najpomembnejše, da delujemo na nadaljnjem razvijanju, dopolnjevanju in nadgrajevanju štirih primarnih oblik vere (vera v božanstvo ali višjo silo, vera v družina, vera v narod in vera v partnerko). Na omenjenih štirih primarnih oblikah ljubezni in vere, katere predstavljajo medsebojna komplementarna nasprotja, lahko začne nemudoma delovati sleherni izmed nas brez kakršnih koli izgovorov; seveda pod pogojem, v kolikor se za to tudi odločimo. A brez delovanja psiholoških in psihičnih procesov, katere na simbolni ravni ponazarjamo s predhodno omenjenimi štirimi primarnimi oblikami ljubezni in vere, ljudje zelo težko dosežemo kakršne koli vidnejše progresivne spremembe. Iz česar ne gre sklepati, da so omenjene štiri primarne oblike ljubezni in vere edini pogoj za naše doseganje kakršnih koli vidnejših progresivnih sprememb, temveč da zgolj predstavljajo enega izmed naših prvih korakov na naši poti doseganja slednjih. O vseh štirih primarnih oblikah ljubezni in vere sem na osnovni ravni podrobneje spregovoril v svojem strokovnem delu: Temeljni principi Buda, v katerem sem se dotaknil osnovne obravnave tako njihovih namenov in pomenov kot tudi njihovih medsebojnih povezav. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena domoljubka, Najlepše bi se vam želel zahvaliti za vašo javno pohvalo mojega razmišljanja. Kar se zadeva tega kdo sem menim, da sem se že dovoljkrat nadvse jasno predstavil v nekaj drugih temah tako, da ne vidim nikakršne potrebe, da znova izpostavljam svojo identiteto, še posebno kadar to ni v kontekstu moje objave. Eno izmed najpomembnejših izkustev, ki sem ga pridobil iz svojega aktivnega življenja v tujini je spoznanje, da ne glede na to koliko časa živiš v neki tuji državi, ne glede na to kaj tam dosežeš ter ne glede na to v kolikšni meri te tamkajšnja družba sprejme, še vedno ostaneš tujec. Osebno sem bil nadvse dobro sprejet na Japonskem, kjer me je njihova družba glede na mojo izobrazbo in moje dosežke tudi nadvse dobro sprejela. Pri čemer moram na tem mestu omeniti, da mi je bilo kot gaijinu ponujeno celo japonsko državljanstvo, katero je zelo redko ponujeno kakšnemu zahodnjaku. Prav tako sem tudi dolžen omeniti, da mi je tradicionalna Japonska in njena miselnost, kar še posebno velja za miselnost Koryu Buda, v marsikaterem pogledu veliko bližja kot sta mi to zahodna in slovenska miselnost. A ne glede na to kako zelo so mi blizu tradicionalna Japonska, njena miselnost ter miselnost Koryu Buda, sem še vedno primarno zahodnjak in prvenstveno Slovenec, na kar sem tudi ponosen. Mogoče tudi marsikatera Slovenka in Slovenec potrebujejo podobne izkušnje mojim, ko si dejansko za določeno, ne tako kratko obdobje, odrezan tako od svojega naroda, jezika in predvsem svojih sonarodnjakinj in sonarodnjakov, da bodo lažje spremenili njihov obstoječi odnos do našega naroda in domovine. Tovrstne izkušnje posameznika nadvse dobro pripravijo na to, da zna veliko bolje spoštovati in ceniti tako svoj materni jezik, narod kot tudi domovino. Na drugi strani pa mu tudi omogočijo, da preseže določene svoje lastne omejitve, na osnovi katerih se tako rad spogleduje s takšnimi ali drugačnimi tujimi narodi in družbami ter ga tudi nadvse dobro pripravijo na njegovo soočenje, da se spremembe v njegovi domovini in pri njegovem narodu začnejo z njim osebno ter z njegovim lastnim doprinosom izboljšanju razmer, s katerimi se sooča njegov narod, na osnovi njegovega sodelovanja in povezovanja na najrazličnejših področjih njegovega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. V kolikor pa tovrstni posameznik sprejme tako imenovano: bojevniško miselnost, katera predstavlja osnovni temelj Koryu Buda, in katero moramo sprejeti vsi doshuji, potemtakem tovrstni posameznik preprosto nikoli ne bo sprejel kakršnega koli poraza na katerem koli področju njegovega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja ter bo storil vse kar bo potrebno, da se slednjemu tudi izogne. Njegova naravnanost k ne sprejemanju poraza na katerem koli njegovem področju osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja, pa je zgolj zunanja manifestacija njegove moralne vzdržljivosti, katera predstavlja eno izmed najvišjih vrlin v sklopu Koryu Buda. Moralna vzdržljivost v osnovi predstavlja zgolj posameznikovo iskreno, predano in brezpogojno: odločnost, brezkompromisnost, samopožrtvovalnost in predanost tistemu, kar v danem trenutku določene okoliščine preučuje, v čemer se udejstvuje in/ali kar počne. Moralna vzdržljivost na drugi strani tudi predstavlja osnovni temelj samostojnega, suverenega, svobodnega in samozadostnega posameznika, kateri slednje realizira skozi njegovo širše družbeno osebno in strokovno preučevanje, udejstvovanje in delovanje. Seveda je na tem mestu potrebno tudi izpostaviti, da tako slovenska kot tudi ostale družbe v večini primerov gledajo na samostojne, suverene, svobodne in samozadostne posameznice in posameznike bolj kot ne kot na tako imenovano: nujno zlo. Kar zgolj odraža to, da večina družb tako ali drugače odkrito ali prikrito prezira tovrstne posameznice in posameznike, saj jih z vsem Kdo in Kaj smo, kako razmišljamo, kako se izražamo, kako delujemo... v kaj verjamemo opominjamo na vse tisto, kar niso. Pri čemer lahko iz lastnih izkušenj povem, da pri omenjenem našem opominjanju družb, katerim pripadamo, pogostokrat nismo dovolj taktni in subtilni, kar je v osnovi posledica našega nerazumevanja miselnosti omenjenih družb. Kajti ne glede na to, da prvenstveno še vedno pripadamo istemu narodu, katerega predstavlja družba, kateri pripadamo, nas od njene miselnosti razdvajajo ogromne razlike. Katere izvirajo tako iz našega sprejetja drugačnih miselnosti, prepričanj in verovanj, katerim sleherni izmed nas tudi pripada, kot tudi iz našega nabora najrazličnejših življenjskih izkušenj. Omenjene naše drugačne miselnosti, prepričanja in verovanja sprejmemo preko našega sprejetja znanj in učenj takšnih ali drugačnih ved, ki pripadajo nekemu povsem drugemu času, prostoru in civilizaciji. Z našim sprejetjem tovrstnih znanj in učenj se za določeno obdobje odtujimo od določenih naših drugih korenin, katere predstavlja narod, iz katerega izviramo in kateremu pripadamo. Zaradi česar smo se po določenem času dolžni znova približati in povezati s koreninami, katere nas povezujejo z našim narodom. V obdobju naše odtujitve od korenin, ki nas povezujejo z našim narodom, smo s slednjimi povezani izključno na osnovi naše vere v naš narod, zaradi česar se posledično tudi zavedamo izrednega pomena tovrstne oblike človekove vere. Medtem ko v obdobju našega ponovnega povezovanja s koreninami, ki nas povezujejo z našim narodom zgolj nadaljnje razvijamo tako našo moralno vzdržljivost kot tudi vero v naš narod. Pri čemer pa se ne slepimo s kakršno koli iluzijo, da smo še vedno samo pripadniki svojega naroda, saj se zavedamo, da smo veliko več od tega. Vendar pa naših razlik, ki nas razdvajajo z našim narodom, ne obravnavamo kot naše pomanjkljivosti ali ovire, temveč izključno kot svoje prednosti. A tovrstne naše prednosti niso vredne ničesar, v kolikor jih ne znamo oziroma jih nismo sposobni in zmožni deliti z našimi sonarodnjakinjami in sonarodnjaki, kateri jih ne posedujejo, ker posedujejo drugačne prednosti. Na nek način bi lahko dejali, da smo posamezniki kot sem jaz nekakšni civilizacijski 'hibridi', kateri nikoli v celoti ne pripadajo nikomur in ničemur. Kar v določeni meri vsekakor drži, saj v končni fazi sledimo le samim sebi in nikomur drugemu. Vendar je tovrstna naša opredelitev zelo parcialne in omejene narave, saj ne upošteva dejstva, da si tovrstni posamezniki povsem samostojno, suvereno, svobodno in samozadostno izberemo čemu in komu pripadamo ter čemu in komu bomo sledili. Pri čemer vedno težimo k temu, da združujemo nezdružljivo in povezujemo ne povezljivo. Na osnovi česar osebno brez slehernih težav sledim tako Poti, ki se mi razkriva skozi zgolj meni namenjeno pot, skozi moje preučevanje znanj in učenj Koryu Buda, kot tudi poti našega, slovenskega, naroda. Kakor tudi na drugi strani brez slehernih težav pripadam tako tradicionalni Japonski kot tudi sodobnemu slovenskemu narodu. Na tem mestu bi želel le še omeniti, da posameznice in posameznike kot sem jaz še vedno najbolje opisuje prvotni pomen japonskega samostalnika: doshu (tisti/a, ki združuje, presega ter ohranja stare in nove Poti). V zaključku bi želel le še omeniti, da našemu narodu na nacionalni ravni manjkajo: moralna vzdržljivost, narodna zavest, občutenje narodne istovetnosti, občutenje narodne pripadnosti, občutenje narodne enotnosti ter narodni ponos. A v kolikor smo sposobni videti kar je očem nevidno, povezati ne povezljivo in združiti nezdružljivo lahko vidimo, da se naš narod vse intenzivneje prebuja iz njegovega večstoletnega spanca, kar najavlja obdobje velikih sprememb na bolje. Seveda pa sleherne večje družbene spremembe zahtevajo svoj čas, vloženi trud, delo, energijo ter precejšnjo mero potrpežljivosti, strpnosti in razumevanja na kolektivni ravni. Iz česar sledi, da je sleherni izmed nas v prvi osnovi dolžen prispevati svoj lastni doprinos k izboljšanju razmer, s katerimi se sooča naš narod. V kolikor bo večina naših sonarodnjakinj in sonarodnjakov malo po malem, korak za korakom, postopoma in neutrudno prispevali njihov lastni doprinos k izboljšanju razmer na najrazličnejših področjih njihovih osebnih in strokovnih preučevanj, udejstvovanj in delovanj. V kolikor večina nas preprosto ne bo sprejela poraza kot naše edine možnosti na slehernem področju našega osebnega in strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. Bomo znova dokazali, da se navkljub temu, da smo majhen narod, lahko uspešno soočimo z vsemi najrazličnejšimi družbenimi problematikami. Kakor tudi da lahko še vedno ponudimo veliko dobrega celotni Evropi, kot smo to že tolikokrat nadvse uspešno dokazali v svoji nadvse pestri in bogati skoraj 1.400 letni zgodovini. "Without change something sleeps inside us, and seldom awakens. The sleeper must awaken." Frank Herbert, Dune Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen Pico Della Mirandola, Ne glede na to, da se pogostokrat z vašimi razmišljanji tako ali drugače strinjam ter v njih poizkušam prezreti na trenutke izrazito močen čustven naboj vaših objav, se tokrat ne morem strinjati z vašo trditvijo, da Arnulf Koroški, Celjski grofje in baron Janez Vajkard Valvasor niso bili Slovenci. Vsekakor se strinjam, da Nemcem ni všeč, da je bil ustanovitelj njihovega Svetega rimskega cesarstva Slovenec oziroma v tistem času Karantanec. Kakor tudi drži, da so si Nemci, Italijani in Madžari želeli prisvojiti večino slovenskega avtohtonega plemstva, vendar dejstvo ostaja nespremenjeno. Slovenci smo obdržali lastno plemstvo vse do druge svetovne vojne. Seveda pa so Habsburžani, kasneje obe Kraljevini SHS (Kraljevina Slovencev, Hrvatov in Srbov in kasnejša Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) ter na koncu tako Kraljevina Jugoslavija kot tudi SFRJ želeli prikazati slovenski narod podobno kot bosanski narod kot narod brez lastne zgodovine in državnotvornosti, saj je to ustrezalo politiki vseh omenjenih fevdalnih in državnih struktur. Vendar fevdalno pravo, katerega nekateri še vedno nismo pozabili, saj izviramo iz rodbin s skoraj 600 letno kontinuirano dokumentirano tradicijo, jasno opredeljuje Arnulfa Koroškega in Celjske grofe kot slovensko plemstvo. Kar pa se zadeva barona Janeza Vajkarda Valvasorja bi vam svetoval, da bodite v bodoče malo bolj pazljivi pri podajanju kakršnih koli izjav, da le ta ni bil slovenskega rodu, v kolikor se ne želite osmešiti. V končni fazi je baron Janez Vajkard Valvasor v arhivih angleške Royal Society, v katero je bil izvoljen leta 1687, omenjen kot slovenski baron. Kar se zadeva slovanskih narodov na splošno si bomo naredili veliko uslugo, v kolikor bomo za začetek upoštevali, da se različni narodi zelo različno razvijajo ter imajo s tem posledično tudi svoje vzpone in padce v različnih časovnih/zgodovinskih obdobjih. Nikar ne pozabimo, da so bili vsi germanski narodi nekoč ter še vse do ne tako davnega obdobja na zelo nizki stopnji njihovega razvoja. Na primer Avstro-Ogrska cesarica Marija Terezija velja za prvo zahodno (germansko) vladarico, ki je uvedla obvezni splošnoizobraževalni sistem, katerega je dejansko prevzela od Osmanskega cesarstva; oziroma iz zapiskov princa Eugena Savojskega, ki je v svojih zapiskih opisoval brezplačni in obvezni splošnoizobraževalni sistem Osmanskega cesarstva, katerega je imel priložnost opazovati v takratnem Bosanskem pašaluku, tekom njegovih vojaških pohodov proti Osmanskemu cesarstvu in Bosanskemu pašaluku. Prav tako pa tudi ne gre zanemariti, da smo bili Slovani zadnji, ki smo izstopili iz skupnega indoevropskega bazena poganskih narodov. Psihološko in psihično gledano so tako romanski kot tudi germanski narodi že dosegli njihov zenit, medtem ko se na drugi strani Slovani, zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin, šele postopoma prebujamo. Prav tako pa se postopoma šele prebujajo tudi določeni azijski narodi in določeni indoevropski narodi, ki so se naselili v južni srednji Aziji (Iran), s katerimi imamo Slovani kar precej skupnega. Tako osebno kot tudi strokovno trdno verjamem, da vsi slovanski narodi v sebi posedujemo ogromen psihološki in psihični nerealiziran potencial, katerega bomo mogoče postopoma realizirali šele v naslednjih obdobjih. A v kolikor nameravamo dejansko realizirati naš psihološki in psihični še neizkoriščen potencial bomo morali začeti pri spreminjanju naše kolektivne samopodobe ter začeti gledati na svojo zgodovino precej drugače, kot so jo nam tekom 19. stoletja in 20. stoletja poizkušali vsiliti ostali narodi ter nekateri romantični in pesimistični naši lastni sonarodnjaki; kar še posebno velja za naš slovenski narod. Za začetek pa moramo začeti aktivno delati na tem, da se nehamo spogledovati po tujih narodih in si želeti postati nekaj kar nismo - Nemci. Nobena skrivnost ni, da so v našem, slovenskem narodu prisotni močni vplivi nemške kulture, kateri so posledica izrazito nasilnega ponemčevanja našega naroda vse od padca in izkoreninjenja rodbine Celjskih grofov v drugi polovici 15. stoletja. Nasilno ponemčevanje našega naroda je doseglo svojo kulminacijo v času avstroogrskega absolutizma 1740 - 1892. V obdobju od 1813 do 1892 je ponemčevanje slovenskega, hrvaškega, srbskega naroda v Vojvodini in Banatu ter od 1878 do 1892 tudi bosanskega naroda doseglo svoj največji vzpon. Kar še posebno velja za obdobje po letu 1848, po velikih vojaških uspehih hrvaškega grofa Josipa Jelačića Bužimskega prvo nad avstrijsko meščansko in kasneje nad madžarsko narodno vstajo. A ne glede na izrazito ponemčevanje je naš narod še vedno uspel obdržati primarno slovanska izročila, tradicije, jezik, miselnost... ter prepričanja in verovanja. Vsekakor je nadvse žalostno, da se še vedno tolikšno število Slovenk in Slovencev bolj istoveti z Nemci ter nemško kulturo in miselnostjo kot pa s Slovani ter slovansko kulturo in miselnostjo navkljub vsem zgodovinskim dejstvom. Na drugi strani pa je tudi nadvse žalostno, da tolikšno število Slovenk in Slovencev na takšen ali drugačen način ruši svojo lastno državo, katero smo znova pridobili po več kot 1.000 letih. Z rušenjem naše države dejansko tovrstne naše sonarodnjakinje in sonarodnjaki ne rušijo posameznih vlad in vladnih inštitucij, kakor si to naivno predstavljajo, temveč dejansko rušijo in slabijo naš lastni narod, narodno zavest, istovetnost, pripadnost in enotnost. Pri čemer projicirajo njihov mačehovski odnos do lastne države, ki predstavlja naš narod kot celoto, ter ga zaznavajo v obliki mačehovskega odnosa naše države do njih. S čimer soustvarjajo iluzijo, da je z našo državo in narodom nekaj močno narobe, da Slovenci kot narod preprosto nismo dovolj zreli za svojo lastno demokratično urejeno državo; da nismo dovolj zreli, da bi vodili sami sebe; ter da moramo kot majhen in 'hlapčevski' narod vedno slediti diktatu tega ali onega večjega naroda. In prav tovrstna miselnost, ki soustvarja predhodno omenjeno iluzijo je v zadnjih 23 letih naredila našemu narodu bistveno večjo škodo kot katere koli družbene elite, ki so tako ali drugače napačno vodile našo državo. V kolikor si resnično prizadevamo v smeri, da soustvarjamo naš narod v močen, suveren, trden in enoten narod, moramo v prvi osnovi reči prav tovrstni miselnosti: "Dovolj," ter prispevati svoj lastni delež pri soustvarjanju prepotrebnih sprememb v kolektivnem načinu razmišljanja našega naroda, s katerimi bomo lahko znova prebudili/obudili vero v naš narod pri večini naših sonarodnjakinj in sonarodnjakov. Kajti narod ne začne kakor koli slabeti, v kolikor se tako ali drugače sooči z močnejšimi in večjimi narodi, temveč ko njene predstavnice in predstavniki začnejo izgubljati vero v njihov lastni narod. S tem ko se večina predstavnic in predstavnikov določenega naroda odpove njihovi veri v njihov narod dolgoročno vedno sprejmejo poraz kot njihovo edino možnost. Sleherna oblika sprejetja poraza kot edine možnosti, pa vedno znova vodi zgolj v pogubo in pozabo. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen Pico Della Mirandola, Kar se zadeva spoštovanega Mihe Mazzinija moram izpostaviti, da me pri njemu in njemu sorodnim kolumnistom moti predvsem to, da z javnim objavljanjem njihovih razmišljanj še dodatno krepijo slovensko nizko samopodobo, četudi je njihov dejanski namen bolj kot ne nasproten temu. Osebno smatram, da je počasi čas, da se v javnih občilih začnejo objavljati tudi razmišljanja, ki bodo intenzivno krepila slovensko nacionalno samopodobo. Najrazličnejših zgodb o tem, da smo majhen, hlapčevski narod brez hrbtenice smo se lahko naposlušali tekom zadnjih nekaj stoletij. Pri čemer pa se je nenehno pozabljalo na takšna ali drugačna vojaška zgodovinska dejstva ter predvsem na precej drugačno zgodovino slovenskega naroda. Slovenci smo v evropski zgodovini glede na svojo relativno majhnost v določenem obdobju uspeli prispevati kar precejšen delež. V kolikor na tem mestu omenim zgolj, da je bil ustanovitelj Svetega rimskega cesarstva Arnulf Koroški, ki je leta 887 vkorakal na državni zbor v Trieru, kjer so se zbrali predstavniki frankovskega plemstva, z vojsko Noričanov in drugih Slovanov, ali kot poroča latinski vir - Cum manu valida Noricum et Sclavorum, ter izvedel državni udar. Z omenjenim državnim udarom je odstavil njegovega strica, kralja Karla III. Debelega ter prisilil frankovsko plemstvo, da ga je priznalo za novega frankovskega kralja. Pri čemer je potrebno na tem mestu omeniti, da je leta 865 neposredno oblast nad Karantanijo prevzel sin frankovskega kralja Ludvika Germanskega, kraljevič Karlman, ki je že pred tem živel v Karantaniji s slovensko plemkinjo Liutswind. Karlman s svojo zakonito ženo ni imel otrok, medtem ko je Liutswind imela zunajzakonskega sina Arnulfa, rojenega okoli 850, katerega je Karlman z njegovo poroko z Liutswind posvojil. Po Karlmanovi smrti 876 je Arnulf postal karantanski vojvoda. Z Arnulfovim kronanjem leta 887 je tudi njegova domača vojvodina Karantanija dobila drugačen položaj. V virih jo omenjajo kot Regnum Carentano ali kraljestvo Karantanijo. Arnulfovo Karantansko kraljestvo je obsegalo Karantanijo (poznejšo Koroško in Štajersko), vključno s poznejšo Kranjsko ter Panonijo vključno s Slovinijo (Slavonijo). Arnulf je upravljanje Karantanskega kraljestva prepustil svojim zaupnikom, predstavnikom domačega karantanskega in panonskega plemstva. V Karantaniji je bil njegov namestnik njegov bratranec Luitpold (ta je bil začetnik velike rodbine Luitpoldincev, ki je po Arnulfovi smrti še dolgo vladala tako Karantaniji kot tudi Bavarski), v Panoniji pa je bil njegov namestnik njegov drugi bratranec Braslav, ki se je po vojni z Madžari umaknil v Savinjsko dolino in ustanovil dinastijo Žonevških grofov, kasnejših državnih knezov in trojnih imperialnih grofov Celjskih. Arnulf Koroški si je v štirih letih po njegovem kronanju pridobil za njegove nove vazale pariškega grofa in kralja Francije Oda, furlanskega grofa Barengarja in burgundijskega vojvodo Rudolfa. Leta 889 mu je Cerkev podelila častni naziv svojega sina in branitelja - Arnolfus rex ecclesiae chatolichae filius et defensor. 22. februarja 896 pa je Arnulf Koroški z njegovo vojsko vkorakal v Rim, kjer ga je papež Formoz okronal za prvega cesarja Svetega rimskega cesarstva, s čimer je Arnulf Koroški tudi dokončno ustanovil Sveto rimsko cesarstvo. In v kolikor upoštevamo, da je bil zadnji Celjski grof Ulrik II. edini pretendent za novega bodočega cesarja Svetega rimskega cesarstva, ki je bil 9. novembra 1456 umorjen v Beogradu, saj je bil vnuk Barbare Celjske, ki je bila žena cesarja Sigismunda Luksemburškega in tako tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. Lahko vidimo, da imamo Slovenci veliko bolj drugačno zgodovino od tiste, katero večina dandanes pozna. Po drugi strani pa s preučevanjem tovrstne manj poznane zgodovine slovenskega naroda začnemo na naš narod gledati s precej drugačnimi očmi. Osebno se strinjam, da je za marsikoga obdobje Karantanskega kraljestva, Svetega rimskega cesarstva in Celjskih grofov zgolj predmet zgodovine našega naroda. A vendar nikar ne pozabimo, da je samopodoba določenega naroda v veliki meri odvisna od njegove zgodovine ter še posebno od dejstva v kolikšni meri njegove predstavnice in predstavniki poznajo njegovo/svojo zgodovino. V zadnjih 200 letih se je samopodoba slovenskega naroda po zaslugi določenih romantičnih in dokaj pesimističnih vodilnih Slovencih bistveno poslabšala ter ga 'prekrstila' iz nekoč pokončnega, bojevitega in borbenega slovanskega naroda v tako imenovani: narod hlapcev, ki je ujet v lastni brezupnosti, majhnosti in izoliranosti. Pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da so tovrstni romantični in pesimistični vodilni Slovenci naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da so nadvse uspešno izbrisali iz kolektivnega spomina velike, bojevite in borbene Slovence, kot sta to na primer tudi bila: general Rudolf Meister ali ljubljanski župan in nadvse pomemben slovenski politik Ivan Hribar ter njim sorodne. V kolikor želimo prebuditi slovensko narodno zavest in domoljubje bomo morali začeti seznanjati naše sonarodnjakinje in sonarodnjake še z malo drugačno zgodovino našega naroda. Kajti vse dokler bo v javnih občilih prevladovala podoba slovenskega naroda kot hlapčevskega naroda bodo Slovenke in Slovenci še naprej verjeli v tovrstni zgodovinski konstrukt. Nekdo od nas mora enkrat za vselej reči: "Dovolj," ter začeti širiti tudi malo bolj realno podobo o našem narodu. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena domoljubka, Dobronamerno bi vas želel opozoriti, da bodite v bodoče malo bolj previdni pri izražanju vaših mnenj, pogledov, stališč in/ali razmišljanj, iz katerih bi bilo moč sklepati, da na kakršen koli način pozivate, spodbujate ali prepričujete sodržavljanke in sodržavljane k takšni ali drugačni obliki nasilnega vedenja. V kolikor bi vas kar koli več zanimalo v odnosu do te tematike se lahko obrnete name preko zasebnega sporočila. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, Moram priznati, da mi je nadvse zanimivo brati/poslušati razprave posameznic in posameznikov o vojni ali vojnih in kriznih okoliščinah, kateri dejansko nimajo nobene konkretne izkušnje ne s prvo ne z drugimi. Pri čemer moram izpostaviti, da marsikateri posameznik dokaj pravilno izpostavi določeno tematiko, ki se zadeva bodisi posredno bodisi neposredno z vojno ali vojnimi in kriznimi okoliščinami. Medtem ko na drugi strani velik del tovrstnih posameznikov naivno in na trenutke nadvse iracionalno vztraja pri takšnih ali drugačnih njihovih 'pacifističnih' pogledih. Vsi veliki in mali zagovorniki najrazličnejših 'pacifističnih' idej in ideologij, pod njihovim reklamiranim 'pacifizmom' zgolj prikrivajo njihovo strahopetnost, bojazljivost, prestrašenost, obupanost, nesposobnost in nezmožnost, da delujejo odločno, brezkompromisno, samopožrtvovalno in predano, kadar to od njih zahtevajo ekstremni pogoji posamezne okoliščine... na drugi strani pa z njihovim reklamiranim 'pacifizmom' tudi zgolj prikrivajo njihovo nesposobnost in nezmožnost zaznavanja, prepoznavanja, razumevanja in s tem posledično tudi soočenja s takšnimi ali drugačnimi ekstremnimi pogoji posamezne okoliščine. Največjo iluzijo tovrstnih samooklicanih 'pacifistov' pa predstavlja njihovo utopično prepričanje/verovanje, da je mir, samostojnost, suverenost, svobodo in samozadostnost moč v nedogled ohranjati s pomočjo 'miroljubnih' sredstev. Pri čemer tovrstni 'pacifisti' delajo osnovno napako, katero si v nobenih ekstremnih okoliščinah nikoli ne smemo privoščiti, in sicer da bodisi na takšen ali drugačen način podcenjujejo njihovega nasprotnika bodisi da si naivno in skrajno iracionalno domišljajo, da njihov nasprotnik razmišlja podobno kot oni, da stremi h podobnim/istim vrednotam in vrlinam kot oni ter da so njegova prepričanja in verovanja podobna njihovim. Istočasno pa največja napaka vseh tovrstnih 'pacifističnih' prepričanjem/verovanjem leži v njihovi nezavedni negaciji obstoja stvarnega kaosa, katerega predstavlja vojna, ter njegovega namena in pomena. V kolikor vsaj malo podrobneje preučimo vse najrazličnejše 'pacifiste' lahko slednje brez težav razdelimo zgolj na naslednji dve družini. Prvo, največjo, družino predstavljajo 'pacifisti', kateri so po svoji osnovi zelo daleč od tega, da bi bili samostojni, suvereni, svobodni in samozadostni individuumi, ter zagovarjajo 'pacifizem' zgolj po sili razmer. Saj slednji predstavlja njihovo edino obliko obrambe pred samostojnimi, suverenimi, svobodnimi in samozadostnimi individuumi, ki so po svoji naravi veliko bolj bojevito nastrojeni in ne prikrivajo na kakršen koli način njihove bojevitosti, katera je dejansko zgolj zunanja manifestacija njihove: odločnosti, brezkompromisnosti, samopožrtvovalnosti in predanosti tistemu, kar v danem trenutku specifične okoliščine počnejo. Drugo, veliko manjšo, družino pa predstavljajo 'pacifisti', ki so še vedno zelo daleč od tega, da bi bili samostojni, suvereni, svobodni in samozadostni individuumi, a so vseeno uspeli doseči določeno višjo stopnjo njihove samostojnosti, suverenosti, svobode in samozadostnosti od posameznikov, ki predstavljajo prvo družino 'pacifistov'. Predstavniki druge družine 'pacifistov' se načeloma na nezavedni ravni vedno izoblikujejo v tako imenovane: sistemske predatorje, katere označujemo s pojmi kot so to na primer: sociopat, psihopat ter njim sorodnim. Tovrstni posamezniki nadvse uspešno obvladujejo prvo družino 'pacifistov' in uporabljajo njihova prepričanja in verovanje proti njim samim ter na drugi strani prav tako kot predstavniki prve družine 'pacifistov' nadvse intenzivno začnejo uporabljati takšna ali drugačna 'pacifistična' prepričanja in verovanja kot njihovo edino obliko obrambe pred resnično samostojnimi, suverenimi, svobodnimi, samozadostnimi in bojevitimi posamezniki. Kot lahko vidimo je predhodno opisana iluzorna oblika 'pacifizma' lastnost šibkih, nemočnih, nevednih, zavedenih in manipuliranih posameznikov. Iz česar posledično sledi, da tovrstna utopičnopacifistična prepričanja in verovanja lahko vodijo njihove 'vernike' zgolj v njihovo lastno pogubo in s tem posledično tudi v izumrtje. Ne glede na to, da se tovrstni 'verniki' nadvse pogosto sklicujejo na takšna ali drugačna njihova višja moralno-etično-civilizacijsko-kulturno-družbena izhodišča in načela, s katerimi zgolj poizkušajo prikrivati in samoopravičevati njihove lastne šibkosti ter njihovo nesposobnost in nezmožnost soočenja in preseganja njihovih lastnih šibkosti. Predvsem pa z omenjenimi njihovimi izhodišči in načeli poizkušajo prikrivati in samoopravičevati njihovo nesposobnost in nezmožnost usklajevanja s spremembami, s katerimi se soočajo. Posledično se tovrstni utopičnopacifistični 'verniki' na koncu vedno znova zatečejo za zaščito prav tistim posameznikom njihovih družb, katere najbolj prezirajo - samostojnim, suverenim, svobodnim, samozadostnim in bojevitim posameznikom; oziroma bolje rečeno zahtevajo od samostojnih, suverenih, svobodnih, samozadostnih in bojevitih posameznikov, da jih branijo pred njihovim agresorjem. Kar se zadeva vojne se moramo zavedati, da slednja med drugim opravlja tudi evolucijsko-selektivno funkcijo v sklopu človeške vrste. Namreč človeška vrsta praktično nima nobenega resnega predatorja, ki bi jo uravnaval. Zaradi česar je človek sam sebi predator in vojne med drugim tudi opravljajo funkcijo pogojujejo, določajo in opredeljujejo nadaljnji evolucijski razvoj celotnega človeštva. Pri čemer gre na tem mestu tudi izpostaviti, da marsikatere živalske vrste poznajo zelo podobne naravne evolucijsko-selektivne procese človeški vojni, katerih pa seveda ne gre kakor koli enoznačno primerjati ali celo enačiti s človeško vojno. Omenjene naravno evolucijsko-selektivne procese, ki so sorodni človeški vojni, lahko nadvse podrobno opazujemo v svetu določenih žuželk ('vojne' med različnimi kolonijami mravelj, 'vojne' med kolonijami mravelj in kolonijami termitov, 'vojne' med različnimi kolonijami čebel, 'vojne' med kolonijami čebel in os, 'vojne' med kolonijami čebel in sršenov...). Pri vseh tovrstnih naravnih evolucijsko-selektivnih procesih lahko opazimo, da narava nadvse pogosto uporablja to, kar v sklopu človeške vrste označujemo s pojmi, kot so to na primer: genocid, vojni zločini in grozodejstva in podobno. Kakršno koli človekovo iluzorno/patološko nasprotovanje vojni kot naravnemu procesu je dejansko zgolj druga oblika človekovega nasprotovanja naravnemu redu, kateri tudi pogojuje, določa in opredeljuje tako človeško vrsto kot celoto kot tudi človeka kot individuuma. Naravni red deluje po vsem drugačni časovni skali od tiste, katero uporabljamo ljudje, zaradi česar se večini ljudi zdijo njegovi procesi počasni, dolgoročni in nepredvidljivi. Na drugi strani naravni red tudi deluje izven/iznad kakršne koli človeške logike, morale ali etike, zaradi česar se večini ljudi zdijo njegovi procesi nadvse kruti, nelogični, amoralni, neetični in podobno. A ne glede na to, kakšni se ljudem zdijo procesi naravnega reda dejstvo ostaja nespremenjeno. Naravni red si preko njegovih procesov prizadeva edino ohranjati nenehno spreminjajoča se ravnovesja, katera tvorijo nenehno spreminjajoče se superravnovesje, katerega ljudje načeloma označujemo s pojmom: stvarstvo. Na osnovi česar je naravni red naklonjen vsem oblikam ravnovesij/procesom, katera delujejo v skladu z nenehno spreminjajočim se superravnovesjem, medtem ko brez kakršnega koli odlašanja ali kančka slabe vesti uniči vsa ravnovesja/procese, katere se niso sposobna usklajevati z absolutno spremembo, katera predstavlja primarni temeljni princip nenehno spreminjajočega se superravnovesja. Ogromno število takšnih ali drugačnih posameznic in posameznikov tako ali drugače simpatizira s poraženimi ljudstvi, narodi in civilizacijami ter nadvse glasno kritizira in obsoja zmagovalna ljudstva, narode in civilizacije. Pri čemer pa nenehno pozabljajo na naslednja dva temeljna aksioma Buda: "Človekovo telo se nikoli ne preda ali sprejme poraza ter bo naredilo vse kar bo potrebno, da se slednjemu tudi izogne. Voljo posameznikovega telesa po preživetju lahko zlomi edino njegov zavedni um (m. op. zavedni del jaza - ego).""Posameznikovo telo je zmožno zgolj tistega, česar je zmožen njegov zavedni um. V kolikor zlomimo voljo posameznikovega zavednega uma, zlomimo tudi voljo njegovega telesa po preživetju."Zgoraj navedena temeljna aksioma Buda se na kolektivni ravni prenašata tako, da človekovo telo zamenjamo bodisi z ljudstvom, narodom bodisi s civilizacijo, medtem ko zavedni um zamenjamo s kolektivno miselnostjo, prepričanji in verovanji bodisi ljudstva, naroda bodisi civilizacije, in se tako glasita: "Posamezno ljudstvo, narod ali civilizacija se nikoli ne preda ali sprejme poraza ter bo naredila vse kar bo potrebno, da se slednjemu tudi izogne. Voljo posameznega ljudstva, naroda ali civilizacije po preživetju lahko zlomi edino njena kolektivna miselnost, prepričanja in verovanja.""Posamezno ljudstvo, narod ali civilizacija je zmožna zgolj tistega, česar so zmožna njena kolektivna miselnost, prepričanja in verovanja. V kolikor zlomimo kolektivno miselnost, prepričanja in verovanja posameznega ljudstva, naroda ali civilizacije, zlomimo tudi njihovo voljo po preživetju." Vsa poražena in/ali iztrebljena ljudstva, narodi in civilizacije v zgodovini človeštva so bila poražena in/ali iztrebljena, ker so preprosto zgolj sprejela poraz kot edino možnost in ne zato, ker so se soočila z veliko močnejšim in/ali tehnološko naprednejšim agresorjem. Vojna in vojaška zgodovina človeštva lepo dokazujeta, da resnično samostojnih, suverenih, svobodnih, samozadostnih in bojevitih ljudstev, narodov in civilizacij preprosto ni moč poraziti in/ali iztrebiti vse dokler ostanejo zvesta njihovim tradicijam, izročilom ter predvsem sama sebi. "Better to fight for something, than live for nothing." George S. Patton "If a man does his best, what else is there?" George S. Patton "Prepare for the unknown by studying how others in the past have coped with the unforseeable and the unpredictable." George S. Patton "Nobody ever defended anything successfuly, there is only attack and attack and attack some more." George S. Patton "Captain, my religious belief teaches me to feel as safe in battle as in bed. God has fixed the time for my death. I do not concern myself about that, but to be always ready, no matter when it may overtake me. Captain, that is the way all men should live, and than all would be equally brave." Thomas Stonewall Jackson "War means fighting. The business of the soldier is to fight. Armies are not called out to dig trenches, to throw up breastworks, to live in camps, but to find the enemy and strike him; to invade his country, and do him all possible damage in the shortest possible time. This will involve great destruction of life and property while it lasts; but such a war will of neccessity be of brief continuance, and so would be an economy of life and property in the end. To move swiftly, strike vigorously, and secure all the fruits of victory is the secret of successful war." Thomas Stonewall Jackson "When the army of one's allies is at the point of defeat, one should strive all the more. In the Ku Liang Chuan it says, "He who lays his strategies well does not fight. He who fights well will not die." Takeda Samasuke Nobushige Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljen Pico Della Mirandola, Moram priznati, da se že dolgo nisem tako nasmejal pri prebiranju kakšne objave na forumu, kot sem se to pri vaši objavi, pod zaporedno številko: 23479, na 940. strani, kar še zlasti velja za zaključno misel omenjene vaše objave. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, Moram priznati, da mi je nadvse zanimivo občasno spremljati razvoj in nadvse burno čustveno dinamiko svojih sonarodnjakinj in sonarodnjakov, kadar poteka kakršna koli razprava o politiki. V kateri je moč preučevati najrazličnejše mentalne, psihološke in psihične procese in pojave, kateri vnaprej onemogočajo kakršno koli obliko konstruktivno usmerjene odprte in transparentne razprave. V kateri je moč preučevati izrazito močen čustveni naboj, iracionalnost in najrazličnejše nezavedne projekcije, katere se prepletajo z analitično-razumskim načinom razmišljanja, ter na takšen način ustvarjajo nadvse plodna tla za porajanje najrazličnejših oblik iracionalnih in izrazito kaotičnih razprav. V katerih večina udeleženih posluša drug drugega, medtem ko se dejansko ne slišijo. Na osnovi njihovega nezavednega oklepanja njihovih subjektivnih in parcialnih razlag ene in edine 'objektivne resnice'. Pri čemer pa na nezavedni ravni nenehno pozabljajo, da se objektivna realnost razkriva v mnogoterosti in raznovrstnosti subjektivnih realnosti. Opazovanje tovrstnih razprav me v določenem pogledu vedno znova spomni na sporočilno vrednost anekdote, v kateri so trije slepi modreci, vsak iz svojega zornega kota, preučevali slona ter se kasneje zapletli v nadvse burno dinamiko njihovih čustev, iracionalnosti in najrazličnejših nezavednih projekcij njihove razprave o tako imenovani: objektivni/stvarni naravi slona. Medtem ko na drugi strani tudi vsakič malo bolje razumem najrazličnejše intelektualne fundamentaliste, ki zagovarjajo načelo, da ima narod takšno vlado, kakršno si jo zasluži. V katerem se vsekakor nahaja več kot le zrno resnice. A dejansko s preučevanjem najrazličnejših tovrstnih razprav zgolj utrjujem svoje strokovno in osebno prepričanje, da je potrebno v sklopu našega naroda še ogromno postoriti na področju njegove prosvete, izobraževanje in ozaveščanja najrazličnejših tematik na najrazličnejših področjih strokovnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja. Kar še posebno velja za najrazličnejša področja, katera obravnavajo dejanske temelje sodobnih demokratičnih in pluralističnih družb. Upoštevajoč, da konstruktivno usmerjena odprta in transparentna razprava o dejanskih temeljih sodobnih demokratičnih in pluralističnih družb ter o tem na kakšen način lahko spoštovane predstavnice in predstavniki našega naroda začnejo aktivno sodelovati pri razreševanju najrazličnejših aktualnih družbenih problematik, s katerimi se sooča naš narod, v trenutni temi, iz takšnih ali drugačnih razlogov, ni uspela zaživeti, vas v bodoče ne nameravam na kakršen koli način nadaljnje 'obremenjevati' s to, iz vaše strani, nadvse 'nezaželeno' tematiko. Na osnovi česar se tudi do nadaljnjega umikam iz vaše, drugače nadvse simpatične, razprave o politiki. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, Moram priznati, da mi je nadvse zanimivo opazovati s kakšno lahkoto se pozornost nekaterih uporabnic in uporabnikov preusmeri iz konstruktivno usmerjene in odprte razprave o temeljih demokracije in pluralistično usmerjenih družb ter o načinih, s katerimi lahko predstavnice in predstavniki našega naroda prispevajo njihov lastni doprinos pri razreševanju in normalizaciji najrazličnejših problematik, s katerimi se sooča naš narod zadnjih 23 let, o čemer sem spregovoril v svoji spodaj citirani objavi: V nekakšno vsesplošno opravičevanje najrazličnejših 'alefov', kateri na mojo zgoraj citirano objavo, odgovarjajo: Kateri se po mojem spodnjem odgovoru v treh dneh ni uspel niti enkrat samkrat oglasiti. Na tem mestu se sprašujem ali so se uporabnice in uporabniki, ki na takšen ali drugačen način simpatizirajo z najrazličnejši 'alefi', v teh treh dneh uspeli vprašati zakaj se spoštovani 'alefi' niso uspeli niti enkrat samkrat oglasiti. Tovrstni 'alefi' se v teh treh dneh niso uspeli oglasiti preprosto zaradi tega, ker se jim ni bilo potrebno, saj je bil njihov namen v osnovi dosežen, seveda v tolikšni meri kot so ga to lahko dosegli. Saj jim je vsaj pri nekaterih uporabnicah in uporabnikih uspelo preusmeriti razpravo in s tem posledično tudi njihovo pozornost iz temeljev demokratičnih in pluralističnih družb nazaj na razpravo, ki vodi v nadaljnjo izrazito polarizacijo in razbitost našega naroda, za katero 'dobrotljivo' menijo, da se edino spodobi za predstavnice in predstavnike našega naroda. Prav tako pa se tudi sprašujem ali so si najrazličnejši samooklicani 'branitelji' tovrstnih 'alefov' kadar koli zastavili naslednje vprašane. Kakšen tip posameznikov bi motila kakršna koli konstruktivno usmerjena odprta razprava o temeljih demokratičnih in pluralističnih družb do tolikšne mere kot to moti najrazličnejše 'alefe'? Višek ironije pa predstavlja dejstvo, da imajo nekateri izmed samooklicanih 'braniteljev' tovrstnih 'alefov' v svojih uporabniških imenih vključeno besedo: domoljubje. A navkljub temu zagovarjajo tiste, ki si prizadevajo obdržati naš narod v sponah izrazite polarizacije in razdvojenosti. Skratka tiste, ki si prizadevajo ohraniti naš narod šibek ter kateri nemo trepetajo ob kakršnih koli heretičnih idejah, ki usmerjajo naš narod nazaj k temu, da znova postane enoten, trden in močen. A očitno tovrstni domoljubi razumejo domoljubje precej drugače, kakor ga to sam. A na koncu se mi poraja še eno nadvse zanimivo vprašanje, in sicer ali so se najrazličnejši samooklicani 'branitelji' tovrstnih 'alefov' kadar koli vprašali: kakšen tip posameznikov le nemo trepeta pred heretično idejo enotnega, trdnega in močnega naroda, katerega predstavljajo samostojni, suvereni in svobodni posamezniki, ki so se sposobni, na osnovi lastnih odločitev in izbir, povsem sami voditi ter ne potrebujejo več nikakršnega 'dobrotljivega' vodstva najrazličnejših 'alefov'? Vendar pa nikar ne pozabimo, da ne glede na vse najrazličnejše 'alefe' in njihova prizadevanja, da ohranijo naš narod v nedogled ujet v sponah izrazite polarizacije in razdvojenosti, se naš narod po 23 letih znova začenja prebujati ter vse bolj in bolj spoznavati, da se je povsem sam sposoben voditi in določati svojo lastno prihodnost brez kakršnega koli 'dobrotljivega' vodstva najrazličnejših 'alefov'. Ali kot sem že omenil v eni izmed svojih predhodnih objav, v trenutni temi, samostojnih, suverenih in svobodnih posameznikov ni moč dolgoročno, kaj šele v nedogled, izkoriščati, zatirati in/ali manipulirati. In tudi v okviru našega naroda delujemo posamezniki, ki smo pripravljeni na najrazličnejše načine podpreti sleherne samostojne, suverene in svobodne posameznike, ki si prizadevajo na najrazličnejših področjih njihovega osebnega preučevanja, udejstvovanja in delovanja prispevati njihov doprinos pri razreševanju najrazličnejših problematik, s katerimi se sooča naš narod. Pri čemer pa ne presojamo tovrstnih posameznikov po njihovi strankarski, politični ali kakršni koli drugačni opredelitvi, temveč smo pripravljeni podpreti vse, ki so na kakršen koli način pripravljeni doprinesti k izboljšanju razmer v naši državi. In to je dejansko domoljubje v praksi, kakršno koli drugačno izkazovanje domoljubja pa ni nič drugega kot zgolj farsa oziroma manipulacija. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena Ceres, Nadvse me veseli, da ste ponovno prebrali mojo objavo pod zaporedno številko: 2834, na 114. strani v trenutni temi, ter ste opazili, da sem uporabil izraz: 'alefi'. Mogoče ne bi škodovalo še kakšni drugi uporabnici ali uporabniku, da bi si omenjeno mojo objavo ponovno malo pozorneje prebral ter tudi dejansko poizkusil razumeti njeno vsebino, namesto da se toliko ukvarjajo ali imam, po njihovem 'strokovnem' mnenju, le teoretično ali pa imam tudi kaj praktičnega znanja. Najrazličnejše spekulacije in 'obtoževanja' posameznikov, da ima avtor posamezne objave/razlage zgolj teoretično znanje, medtem ko nima praktičnega znanja načeloma v večini primerov nakazuje zgolj na to, da se tovrstni posamezniki dejansko niso niti potrudili razumeti avtorjeve objave/razlage, ter da slednjo presojajo izključno na osnovi njihovih najrazličnejših iluzornih občutkov in občutenj, predsodkov, stereotipov ter podobnih zadev. Naslednji argument tovrstnih posameznikov pa je, da bi jim, po njihovem 'strokovnem' mnenju, moral avtor še bolj 'transparentno' predstaviti razlago posamezne njegove objave. Kateremu seveda nemudoma sledi nadaljnji njihov argument, da bi jim, po njihovem 'strokovnem' mnenju, moral avtor predstaviti razlago posamezne njegove objave na veliko krajši način, saj oni vendarle nimajo časa prebirati objav daljših od 2 oziroma največ 3 odstavkov. Katerega nato seveda nemudoma podkrepijo še z nadaljnjim njihovim argumentom, da v kolikor ima avtor resnično tudi toliko praktičnega znanja kot ima, po njihovem 'strokovnem' mnenju, teoretičnega, bi jim moral biti sposoben obrazložiti najbolj kompleksne in zahtevne strokovne tematike in problematike na način, ki bi ga razumel 5 letni otrok. Pri čemer se vedno znova sprašujem zakaj gre tovrstnim posameznikom tako zelo v nos, ko jih avtor posamezne objave dejansko obravnava kot 5 letne otroke ter jih preprosto ne upošteva pri obravnavi kakršnih koli kompleksnejših in zahtevnejših strokovnih tematik in problematik, katere a priori presegajo sposobnosti razumevanja 5 letnega otroka? Seveda je to le moje skromno vprašanje vsem tovrstnim posameznikom, ki obravnavajo sami sebe kot 5 letne otroke. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljena Ceres, Kar se zadeva patoloških psiholoških in psihičnih procesov in pojavov, ki postopoma usmerijo posameznika na pot, ki ga usmerja na pot sociopata, je potrebno prvo izpostaviti, da ne gre za preproste ali enovite patološke psihološke in psihične procese in pojave, temveč so slednji nadvse raznoliki, kompleksni ter medsebojno prepleteni in soodvisni. Zaradi česar jih je potrebno obravnavati nadvse previdno in preudarno. Vendar pa lahko navkljub njihovi raznolikosti, kompleksnosti ter medsebojni prepletenosti in soodvisnosti izpostavimo naslednje njihove skupne imenovalce: Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja šestih primarnih arhetipov (arhetip numine, arhetip matere, arhetip očeta, arhetip otroka, arhetip heroja in arhetip preobrazbe);Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja posameznih aspektov šestih primarnih arhetipov;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja posameznih arhetipskih simbolov šestih primarnih arhetipov;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja posameznih arhetipskih oblik vedenja, ki izvirajo iz šestih primarnih arhetipov;Prisotnost patoloških oblik posameznih šestih primarnih arhetipov, aspektov šestih primarnih arhetipov, arhetipskih simbolov šestih primarnih arhetipov in arhetipskih oblik vedenja, ki izvirajo iz šestih primarnih arhetipov;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja štirih primarnih nagonov (nagon po mirovanju, ne delovanju - nagon psihične inercije, nagon po prehranjevanju, nagon po samoohranitvi in spolni nagon);Prisotnost patoloških oblik štirih primarnih nagonov;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja pogojnih refleksov;Prisotnost patoloških oblik pogojnih refleksov;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja primarnih orodij zavesti (osebna vera, osebna volja, osebna izbira, nevolativne misli, volativne misli, nezavedni miselni tok, zavedni miselni tok, pojmi, verbalni jezik, abstraktni in linearni miselni procesi, vrline in ideje);Prisotnost patoloških oblik primarnih temeljnih orodij zavesti;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja štirih primarnih orodij zaznave (občutek, občutenje, čustvo in čustvovanje);Prisotnost patoloških oblik štirih primarnih orodij zaznave;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja šestih primarnih orodij intuicije (zaznavno-intuitivni občutek, slutnja, intuitivno vedenje, uvid, spoznanje in razsvetljenje; prve tri primarna orodja intuicije označujemo s skupnim pojmom: videnje);Prisotnost patoloških oblik šestih primarnih orodij intuicije;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja primarnih orodij nezavednega dela jaza - sence;Prisotnost patoloških oblik primarnih orodij nezavednega dela jaza - sence;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja primarnih orodij zavednega dela jaza - ega;Prisotnost patoloških oblik primarnih orodij zavednega dela jaza - ega;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja primarnih orodij arhetipskih oblik osebnosti - person;Prisotnost patoloških oblik primarnih orodij arhetipskih oblik osebnosti - person;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja primarnih orodij nezavednih oblik osebnosti - person;Prisotnost patoloških oblik primarnih orodij nezavednih oblik osebnosti - person;Nezmožnost zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja primarnih orodij zavednih oblik osebnosti - person;Prisotnost patoloških oblik primarnih orodij zavednih oblik osebnosti - person;Prisotnost patološke oblike psihološkega procesa: inflacije jaza;Prisotnost patološkega psihološkega pojava: negativne samopodobe. Kot lahko vidimo so že sami skupni imenovalci najrazličnejši psiholoških in psihičnih procesov in pojavov, ki privedejo do patološkega psihološkega pojava: sociopata, nadvse raznoliki, kompleksni ter medsebojno prepleteni in soodvisni. Vse zgoraj omenjene psihološke in psihične procese in pojave sem podrobneje predstavil v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda, medtem ko jih nadaljnje podrobneje obravnavam v sklopu svojega izobraževalnega programa: Poenotenje uma in telesa (Shin Shin Toitsu) ter v sklopu svojega izobraževalnega programa: Uporaba znanj in učenj Koryu Buda za potrebe vodenja in poslovanja delovnih organizacij. Na osnovi predhodno povedanega bi na tem mestu, kar se zadeva razlike med sociopati in ostalimi predstavniki družbe, želel izpostaviti zgolj sledeče. V večini primerov se sociopat najpogosteje razlikuje od ostalih predstavnikov družbe zgolj po tem, da ni zmožen zavednega zavedanja, spoznavanja, preučevanja, obvladovanja, nadzorovanja in preseganja njegovih štirih primarnih nagonov. Zaradi česar bi tudi predlagal, da se na kratko ustavimo pri štirih primarnih nagonih. Prvi primarni nagon je tako imenovani: nagon po mirovanju, ne delovanju - nagon psihične inercije, kateri usmerja posameznika bodisi v mirovanje, ne delovanje bodisi v lenobo ali nemirnost. Drugi primarni nagon je tako imenovani: nagon po prehranjevanju, kateri usmerja posameznika bodisi v osebno razvijanje bodisi v pohlep. Tretji primarni nagon je tako imenovani: nagon po samoohranitvi, kateri usmerja posameznika bodisi v razvijanje njegove človečnosti in povezovanje z ostalimi ljudmi bodisi v sovraštvo. Četrti primarni nagon pa je tako imenovani: spolni nagon, kateri usmerja posameznika bodisi v ustvarjanje družine in družbe bodisi v uničenje družine in družbe. Čeprav se sleherni sociopat sooča s patološkimi oblikami vseh štirih njegovih primarnih nagonov, od slednjih v večini primerov zdaleč najvidneje prevladujejo patološke oblike nagona po prehranjevanju in nagona po samoohranitvi, katerim s tesnim zaostankom sledijo patološke oblike spolnega nagona, medtem ko patološke oblike nagona psihične inercije opravljajo zgolj podporno vlogo predhodno omenjenih treh primarnih nagonov. Na kratko in na zelo poenostavljen način opisani psihični proces dejansko predstavlja primarno osnovo/izvor za porajanje patološkega psihološkega pojava: sociopata. Iz česar sledi, da v kolikor želimo na kakršen koli način terapevtsko pomagati posamezniku, ki se sooča s patoloških psihološkim pojavom: sociopata, ga moramo slej kot prej na takšen ali drugačen način soočiti z opisanim izvorom njegovih težav. Pri čemer pa moramo biti nadvse previdni in preudarni, saj imamo opravka s tako imenovanim: disfunkcionalnim posameznikom, kateri smatra samega sebe za funkcionalnega posameznika. Kar na eni strani tudi pojasnjuje izrazito močen odpor sociopatov do kakršnih koli oblik njihovega terapevtskega zdravljenja. Na drugi strani pa omenjeni njihov odpor tudi pojasnjuje dejstvo, da sodobne družbe načeloma vodijo disfunkcionalni posamezniki. Zaradi česar imajo tovrstni posamezniki iluzorni občutek oziroma bolje rečeno prepričanje, da lahko v sodobnih družbah uspevajo le njim podobni posamezniki, torej disfunkcionalni posamezniki. Pri kakršni koli obravnavi ali razpravi o patoloških psihičnih in psiholoških procesih in pojavih, kot je to na primer: patološki psihološki pojav sociopata, moramo tudi nadvse resno upoštevati, da kakršno koli iskreno in predano preučevanje delovanja človekovega uma in psihe v sodobnih zahodnih družbah še vedno nosi stigmo nekakšnega vsesplošno družbeno sprejetega tabuja. Kar med drugim tudi potrjuje nadvse izrazito močen odpor sodobnih zahodnih družb na eni strani, da bi sprejele strokovni pojem: bolezni uma ter na drugi strani, da bi na kakršen koli način kakor koli resneje upoštevale spoznanja, odkritja, znanja in učenja različnih smeri zahodne psihologije. Kar je moč sorazmerno zlahka razumeti, v kolikor upoštevamo, da je zahodna civilizacija tekom zadnjih 300 - 350 let njenega razvoja postavila razum in kognitivne procese na piedestal nekakšnega vsesplošno sprejetega družbenega ideala. Iz česar posledično sledi, da kakršno koli iskreno in predano preučevanje delovanja človekovega uma in psihe dejansko ruši omenjeni vsesplošno sprejeti družbeni ideal iz njegovega piedestala. Sodobne zahodne družbe in posledično tudi celotna zahodna civilizacija se lahko soočijo s kakršno koli njihovo pomanjkljivostjo, dokler ostaja omenjeni njihov vsesplošno sprejeti družbeni ideal varno na njegovem piedestalu, medtem ko bodo nadvse burno ter predvsem iracionalno odreagirale na kakršno koli nakazovanje, da mora slednji pasti z njegovega piedestala. Zaradi česar tudi tako zelo težko sprejmejo 'možnost' obstoja tako imenovanih: bolezni uma, kakor se tudi nadvse težko soočajo s kakršnimi koli lastnimi patološkimi psihičnimi in psihološkimi procesi in pojavi, saj tovrstne zadeve več kot le jasno rušijo njihov najbolj sveti ideal z njegovega tako težko priborjenega piedestala. A dejstvo ostaja nespremenjeno s postavitvijo omenjenega vsesplošnega sprejetega družbenega ideala so si zahodne družbe in zahodna civilizacija za določeno obdobje zagotovile izrazito prednost na najrazličnejših področjih pred vsemi ostalimi človeškimi družbami in civilizacijami, vendar pa so v zadnjih 300 - 350 letih njihovega razvoja omenjeno prednost bolj kot ne v celoti izčrpale. Na kar med drugim tudi več kot le jasno nakazujejo najrazličnejše problematike, s katerimi se soočajo zadnjih 100 let njihovi predstavniki tako na individualni kot tudi na širši družbeni ravni. Vse najrazličnejše problematike, s katerimi se zadnjih 100 let soočajo zahodne družbe in zahodna civilizacija več kot le jasno nakazujejo na vnovično prebujanje arhetipa preobrazbe na širši družbeni ravni kolektivno nezavednega. Sleherno prebujanje arhetipa preobrazbe na širši družbeni ravni kolektivno nezavednega, pa vedno najavlja prihod izrazitih sprememb bodisi na bolje bodisi na slabše, katere lahko posamezno civilizacijo usmerijo bodisi na pot vnovičnega preporoda bodisi na pot postopnega zatona in propada. V kolikor zahodne družbe in zahodna civilizacija nameravajo preživeti prihajajoče obdobje naglih in burnih sprememb, bodo morale resno in temeljito premisliti o najrazličnejših radikalnih reformah njenih družbeno vsesplošno sprejetih idealov ter marsikaterega od obstoječih zamenjati iz mesta njegovega trenutnega svetega in nedotakljivega piedestala. V prihajajočem obdobju naglih in burnih sprememb je za celotno zahodno civilizacijo tako ključnega pomena, da preseže njene dosedanje družbeno vsesplošno sprejete predsodke, stereotipe, poglede, stališča, mnenja, razlage, razmišljanja, doktrine, dogme... ter prepričanja in verovanja o delovanju človekovega uma in psihe. V kolikor bo v tem uspela si bo znova zagotovila izrazito prednost pred ostalimi svetovnimi družbami in civilizacijami, v nasprotnem primeru pa bo zdrsnila na pot postopnega zatona. In eden izmed nadvse pomembnih korakov v tej smeri je tudi ta, da začne obravnavati patološki psihološki pojav: sociopata takšnega kot resnično je, brez kakršnih koli olepšav ali dodatkov. Namreč sociopat je zgolj eden izmed mnogih možnih predstavnikov tako imenovanega: disfunkcionalnega posameznika, kateri tvori tako imenovano: disfunkcionalno družbo in posledično tudi tako imenovano: disfunkcionalno civilizacijo. Prav tako pa je tudi eden izmed ključnih korakov v omenjeni smeri tudi spoznanje zahodnih družb, da se soočajo z nadvse perečo problematiko disfunkcionalne družbe, katero vodijo disfunkcionalni posamezniki. Kateri so ostali ujeti v patološki obliki inflacije jaza, ki jih nadaljnje usmerja v izpolnjevanje in doseganje izključno njihovih kratkoročnih patoloških/iluzornih egocentričnih ambicij, ciljev, želja, hotenj in hrepenenj. S čimer tovrstni posamezniki nezavedno, s pomočjo posrednih ali neposrednih sredstev, vsiljujejo njihove patološke oblike najrazličnejših psihičnih in psiholoških procesov in pojavov celotnim družbam, katere na takšen ali drugačen način vodijo. Lep pozdrav, KoryuBudo