KoryuBudo

Pozdravljeni, Naslednjo nadvse zanimivo temo je v trenutni temi, v zgoraj citirani objavi, odprla mayita, in sicer vprašanje o tako imenovanih: preteklih življenjih. V zahodnih družbah smo že približno 150 let priča eksponentni rasti najrazličnejših oblik prepričanj in verovanj o obstoju posameznikovih preteklih življenj. Pri čemer je potrebno omeniti, da se je v zahodnih družbah omenjena ideja prvič resneje pojavila v drugi polovici 19. stoletja, z vzponom zahodnega kvaziduhovnega gibanja: spiritualizem. Kateri se je na začetku 19. stoletja postopoma izoblikoval iz ostankov: naravne filozofije, sveta fizike in teozofije na eni strani ter na drugi strani iz najrazličnejših zahodnih okultnih in magičnih sistemov, ki so svoj vrhunec dosegle tekom 18. stoletja, najrazličnejših vzhodnih tradicionalnih ved in religijsko-filozofskih sistemov, antičnih ezoterično-hermetičnih tradicij ter katoliške in pravoslavne mistike. Na drugi strani pa so se naravna filozofija, sveta fizika in teozofija razvile tekom 17. stoletja iz ostankov zahodne alkimije in ezoterično-hermetičnih tradicij, iz katerih je prav tako izviralo tudi gibanje: razsvetljenstvo. O čemer sem podrobneje spregovoril v svojem strokovnem delu: Um Buda. Ideja o obstoju posameznikovih preteklih življenj je dosegla svoj največji vrhunec prav tekom preteklega stoletja, v okviru zahodnega kvaziduhovnega gibanja: New Age. Kateri se je v prvi polovici 20. stoletja razvil iz njegovega predhodnika - spiritualizma; o čemer sem prav tako podrobneje spregovoril v svojem delu: Um Buda. V kolikor upoštevamo eksponentni dvig zanimanja za omenjeno idejo med predstavniki zahodnih družb, kateremu smo dandanes priča, smo lahko nad tem dejstvom povsem opravičeno zaskrbljeni. Saj tovrstne ideje zgolj nakazujejo na določene problematike, s katerimi se soočajo vse sodobne zahodne družbe. Pri čemer sodi takšna ali drugačna pridobitna korist določenih posameznikov, ki zaračunavajo opravljanje storitev, kot je to na primer: določanje posameznikovih preteklih življenj, med najmanj pereče problematike iz tega naslova. Veliko resnejšo problematiko predstavlja eksponentni dvig zanimanja za tovrstne zgrešene in zmotne ideje med vse večjim številom pripadnikov zahodnih družb. Kar nakazuje na dejansko problematiko, ki se skriva v ozadju eksponentnega porasta zanimanja za tovrstne ideje, in sicer na vse večji porast primarnih negativnih občutkov: odmaknjenosti, odtujenosti, ločenosti, zavrnitve, nezadovoljstva, zmedenosti, omejenosti in potrtosti na masovni skali med predstavniki zahodnih družb. Kateri nadaljnje vodijo v porast primarnih negativnih občutenj: ujetosti, ne sprejemanja, nenaklonjenosti, zadrege, zavajanja, manipulacije, napetosti in neugodja. Kateri nadaljnje vodijo v porast primarnih negativnih čustev: strahu, brezvoljnosti, razočaranja, žalosti, jeze, obupa, nemira in sovraštva. Katera nadaljnje vodijo v porast primarnih negativnih vrlin: neiskrenosti, neodkritosti, nepoštenosti, nezvestobe, nespoštovanja, sle, pohlepa in zavisti. Katera nadaljnje vodijo v porast primarnih negativnih čustvovanj: ne-vere, ne-ljubezni, ne-vere vase, ne-samouresničitve in ne-samo-izkustva. Kar se na koncu zaključi s posameznikovo ujetostjo v psihološkem patološkem pojavu: negativne samopodobe. Pri čemer gre na tem mestu omeniti, da je negativna samopodoba mišljena kot negativna oziroma patološka oblika samopodobe, kot četrte in zadnje funkcije posameznikovega zavednega dela jaza - ega. Posameznikov zavedni del jaza - ego je sestavljen iz naslednjih štirih temeljnih sestavnih delov: samozavedanje, kognitivni procesi, razumski procesi in samopodoba. Prav tako gre tudi omeniti, da posameznikova samopodoba določa njegovo subjektivno realnost. Vsi ljudje brez izjem nenehno prebivamo, delujemo in preučujemo vse, s čimer se ukvarjamo ali srečujemo tako znotraj kot izven nas, v okviru naših subjektivnih realnosti, katere določajo naše samopodobe. Naše samopodobe in subjektivne realnosti določajo tako naš način razmišljanja kot tudi delovanja v vseh aspektih naših življenj, zaradi česar je eksponentni porast pojava: negativne samopodobe na masovni skali, v okviru sodobnih zahodnih družb, nadvse resen problem; o čemer sem podrobneje spregovoril v svojih delih: Um Buda in Temeljni principi Buda. Vsi, ki se na kakršen koli način ukvarjajo s preučevanjem ideje o posameznikovih preteklih življenjih ne vede preučujejo najrazličnejše nezavedne forme, procese in pojave njihove psihe, katerih ne gre jemati z lahka ali jih laično razlagati v podobi bodisi posameznikovih preteklih življenj bodisi kot posameznikovo zmožnost prihajanja v stik z njegovimi preminulimi predniki ali s preminulimi predniki nekoga drugega. Vsekakor se strinjam, da je človekovo raziskovanje in spoznavanje nezavednih form, procesov in pojavov njegove psihe tako nujno potrebno kot tudi nadvse privlačno, saj je o tovrstnih zadevah v zahodnih družbah še vedno zelo malo znanega. Prav tako pa je v zahodnih družbah še vedno zelo malo znanega o vplivih in posledicah posameznikovega laičnega preučevanja nezavednih form, procesov in pojavov njegove psihe, a prav iz tega naslova na posameznika tudi prežijo največje nevarnosti pri tovrstnem njegovem početju. Kajti večina sodobnih ljudi, zaradi njihovega nepoznavanja tovrstnih nezavednih vsebin njihove psihe, še vedno ni pripravljena, da bi slednje uspešno ozavestila. V kolikor posameznik ni sposoben uspešno ozavestiti in uskladiti posameznih nezavednih vsebin z zavednimi vsebinami njegove psihe, nanj pri tovrstnem procesu preži ogromno število zelo resnih nevarnosti. Zaradi česar se tovrstnemu posamezniku tudi odsvetuje kakršno koli ozaveščanje nezavednih vsebin njegove psihe, saj obstaja prevelika nevarnost, da bodo slednje nadvladale njegov zavedni del jaza - ego ter v njem sprožile najrazličnejše patološke psihološke pojave. Posameznik, ki se odloči preučevati morebitni obstoj njegovih preteklih življenj dejansko preučuje naslednje najrazličnejše nezavedne vsebine njegove psihe: arhetipe, aspekte posameznih arhetipov in arhetipske oblike vedenja njegove podzavesti in zavesti. Katere si na osnovi njegovega nezadostnega poznavanja njihovih stvarnih narav razlaga kot njegova pretekla življenja. V kolikor nadaljuje s tovrstnim početjem zelo pogostokrat razvije prepričanje, da lahko stopi v stik z njegovimi preminulimi predniki ter kasneje, da lahko stopi tudi v stik s preminulimi predniki drugih oseb. V sklopu gibanja New Age se tovrstne osebe označuje s terminom: medij, medtem ko omenjeni pojav analitična psihologija opredeljuje kot: somnambulizem, ki sodi med najhujše osnovne patološke psihološke pojave; katerega sem, v svojih delih: Um Buda in Temeljni principi Buda, uvrstil med personalne oblike razkroja posameznikovega jaza. V preteklosti pa so tovrstno obliko patološkega psihološkega pojava opredeljevali kot obsedenost. Pri somnambulizmu se posameznik sooča z nezmožnostjo njegovega nezavednega dela jaza - sence in zavednega dela jaza - ega obvarovanja njegovega celotnega jaza pred nenadzorovanim vdorom zgoraj omenjenih nezavednih vsebin njegove podzavesti in zavesti v njegov jaz. Katere začnejo postopoma obvladovati njegovo samopodobo in posledično tudi njegovo subjektivno realnost. Ker pa med tovrstnimi nezavednimi vsebinami prvotno vedno prednjačita bodisi arhetip Anima Mundi bodisi arhetip Mercurius Philosophorum, je moč razložiti zakaj se na začetku omenjenega patološkega psihološkega procesa, po nekaj začetnih slabo izoblikovanih osebnosti, prva dokončno izoblikuje osebnost, ki je veliko bolje izoblikovana kot pa je to posameznikov trenutno izoblikovani zavedni del jaza - ego oziroma točneje njegova samopodoba. Omenjena osebnost sodi med tako imenovane: arhetipske oblike osebnosti in temelji na enem izmed omenjenih dveh arhetipov ter na posameznikovem nezavednemu delu jaza - senci. Zaradi česar je tudi veliko bolje in trdneje izoblikovana, kot je to trenutni posameznikov zavedni del jaza - ego in posledično v sorazmerno kratkem času začne nadvladovati posameznikov zavedni del jaza - ego. Kar se najpogosteje manifestira v obliki bipolarne osebnostne motnje, katera prav tako sodi med personalne oblike razkroja jaza. Pri tovrstni obliki bipolarne osebnostne motnje je posameznik prepričan, da je v stiku bodisi z eno izmed njegovih preteklih duš, preminulim prednikom, neko določeno preminulo ali mitološko osebnostjo, katero na nezavedno-zavedno ravni iluzorno poveličuje... bodisi da je v stiku z neko višjo obliko inteligence ali Bogom, s katero lahko stopi v stik v takšni ali drugačni obliki samohipnoze ali samo-induciranega transa. Nadaljnji razvoj omenjenega patološkega psihološkega procesa se pri posamezniku manifestira s postopnim razkrojem predhodno omenjene patološke arhetipske oblike osebnosti na vse večje število najrazličnejših arhetipskih oblik osebnosti, ki so vse slabše izoblikovane. Kar posameznik doživlja kot njegovo zmožnost stopanja v stik z različnimi njegovimi preteklimi dušami, preminulimi predniki, večjim številom preminulih ali mitoloških osebnosti, katere na nezavedno-zavedni ravni iluzorno poveličuje... bodisi z večjim številom različnih višjih duhovnih entitet. Iz česar sledi, da se posameznikova bipolarna osebnostna motnja postopoma preoblikuje v eno izmed različnih oblik shizofrenije. Katera nadaljnje vodi v izoblikovanje patološkega pojava, ki ga imenujemo: somnambulizem, ki se lahko v najslabših primerih zaključi z najhujšo obliko personalne oblike razkroja jaza - katatoničnim šokom. Predstavniki gibanja New Age najpogosteje argumentirajo legitimnost njihovega prepričanja o obstoju posameznikovih preteklih življenj na osnovi ideje o reinkarnaciji, zaradi česar bi se v zaključku želel še na kratko dotakniti omenjene ideje. Pri ideji o reinkarnaciji je potrebno prvo izpostaviti, da sodi med tako imenovane mitološke ideje oziroma točneje med mitologeme (mitološke arhetipe), katere je potrebno zelo preudarno razlagati. Glede na to, da predstavniki omenjenega gibanja nadvse radi razlagajo idejo o reinkarnaciji iz stališča vzhodnih tradicionalnih ved oziroma religijsko-filozofskih sistemov, in ker sem od svojega zgodnjega otroštva dalje praktikant rinzai zena ter sem v sklopu svojega izobraževanja Koryu Buda tudi uspešno opravil izpit za poučevanje zena v sklopu Koryu Buda, bi želel na kratko spregovoriti kako zen razlaga idejo o reinkarnaciji. V sklopu zena se ideja o reinkarnaciji uporablja izključno kot simbolna prispodoba za posameznikov ujetost znotraj budističnih konceptov: Dharme, Karme in Samsare. Dharma v osnovi predstavlja naravno postavo, katero bi lahko v zahodne jezike prevedli kot: naravne zakone in principe. Karma v osnovi predstavlja naravni zakon kavzalnosti, ki je zgolj posledica posameznikovega dualistično-deterministično-absolutistično-analitičnega načina razmišljanja; oziroma drugače povedano posameznikove ujetosti v njegovi subjektivni realnosti, katero nevede zamenjuje za objektivno realnost. Samsara pa v osnovi predstavlja posameznikovo ujetost v ciklični način razmišljanja in delovanja, ki temelji na osnovi njegove ujetosti znotraj zakona kavzalnosti. V kolikor zgornji odstavek 'prevedem' v sodobni zahodni jezik ideja o reinkarnaciji tako predstavlja posameznikovo ujetost znotraj psihološkega procesa: inflacije jaza, oziroma odtujitve njegovega jaza od sebstva in preostalih temeljnih sestavnih delov njegove psihe. Medtem ko na drugi strani koncept: samozadostnosti, v sklopu Koryu Buda, ožjem kontekstu ustreza psihološkemu procesu: deflacije jaza, oziroma posameznikovemu zavestnemu vzpostavljanju osi: jaz-sebstvo, ter v širšem kontekstu psihološkemu procesu: individualizacije, oziroma posameznikovi zavestni harmonizaciji vseh šestih temeljnih sestavnih delov njegove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz). V nobenem primeru pa zen ne razlaga ideje o reinkarnaciji na način, kot ga to predstavniki gibanja New Age; oziroma kot idejo o obstoju posameznikovih preteklih življenj. Idejo o reinkarnaciji povsem enako kot zen razlagajo tudi preostale vzhodne tradicionalne vede; kot so to: hinduizem, budizem, filozofija ravnovesij, taoizem, konfucijaizem in šintoizem. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, Intuicija temelji njeno delovanje na naslednjih šestih primarnih temeljnih orodjih: zaznavno-intuitivni občutek,slutnja,intuitivno vedenje,uvid,spoznanje,razsvetljenje. "Zaznavno-intuitivni občutki sodijo med najpogostejšo in prvo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza - egu določena neravnovesja med posameznikovim jazom in zaznavo bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza - egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in zaznavo. Zaznavno-intuitivne občutke posameznik doživlja izključno v času budnosti, kadar je njegov jaz pod močnim vplivom zaznave; torej kadar je soočen z ekstremnimi okoliščinami, ki ga prisilijo, da se osredotoči izključno na lastne občutke in občutenja. Zaznavno-intuitivni občutki vodijo bodisi v nadaljnje zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje slutenj. Slutnje sodijo med naslednjo najpogostejšo in drugo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen je bodisi posredno preko anime ali animusa izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza - egu določena neravnovesja med jazom in podzavestjo bodisi preko anime ali animusa omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza - egu, da preseže omenjena neravnovesja med jazom in podzavestjo. Slutnje človek najpogosteje doživlja bodisi s pomočjo sanj, v času budnosti, kadar je pod vplivom različnih arhetipskih oblik vedenja (osebni obredi, religijski obredi, masovni dogodki in prireditve z močnim čustvenim nabojem...), bodisi kadar je pod vplivom psihotropnih snovi. Slutnje vodijo bodisi v nadaljnje oblike slutenj, nazaj v zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje intuitivnih vedenj. Intuitivna vedenja sodijo med najredkejšo in tretjo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Za razliko od predhodnih dveh oblik videnj ima tovrstna oblika videnja tri različne osnovne namene. Njen prvi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza - egu določena neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest in intuicija) bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza - egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe. Njen drugi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza - egu določena notranja neravnovesja posameznih temeljnih sestavnih delov psihe samih bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza - egu, da aktivno sodeluje s preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe pri preseganju določenih njihovih notranjih neravnovesij. Njen tretji osnovni namen pa je omogočiti rojstvo uvida, ki posamezniku omogoči globlji vpogled v nekaj ali nek določen proces bodisi v njem samem bodisi izven njega. Intuitivna vedenja človek doživlja izključno v času budnosti, kadar prakticira takšno ali drugačno obliko meditacije; oziroma kadar navidezno neurejeno sledi njegovim mislim, občutkom, občutenjem, čustvom ali asociacijam. Intuitivna vedenja vodijo bodisi v nadaljnje oblike intuitivnih vedenj, nazaj v slutnje bodisi naprej v porajanje uvidov. Uvid/Kensho je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki izvira iz nas samih in nam omogoča globlji vpogled v nekaj ali v nek določen proces. Spoznanje/Kensho je moč najlažje definirati kot proces, s pomočjo katerega očistimo določeno vsebino, ki smo jo prejeli s pomočjo uvida vsega, kar se je v nas vezalo nanjo. Kajti v trenutku, ko izkusimo uvid nanj nemudoma vežemo bodisi eno ali več naših misli, hotenj, hrepenenj, pojmov, idej, konceptov, arhetipov, instinktov, občutkov, občutenj, čustev, čustvovanj ali kombinacije posameznih izmed njih. V kolikor je uvid sam po sebi trenutne narave, saj se v celoti odvije tukaj in zdaj, to vsekakor ne velja za spoznanje. Določeno naše spoznanje se sicer lahko odvije v zelo kratkem času. Skoraj trenutno, zaradi česar imamo pri tovrstnih spoznanjih občutek, kakor da so se pojavila sama od sebe ter da pred njimi nismo doživeli kakršnega koli uvida. A ne glede na to kako hitro se odvije določeno naše spoznanje, še vedno poteka nek določen čas, četudi zelo kratek. Večina naših spoznanj pa načeloma zahteva kar precejšen čas, da se odvijejo. Zaradi česar je tudi sleherno naše spoznanje proces in ne trenutno izkustvo za razliko od naših uvidov. Spoznanje bi lahko tudi definirali kot proces, s pomočjo katerega dejansko ponotranjimo in ozavestimo določen naš uvid. Razsvetljenje/Satori je moč najlažje definirati kot ponotranjeno celostno spoznanje o nečem ali o določenem procesu. Kar z drugimi besedami pomeni, da smo uspeli ponotranjiti oziroma v celoti uskladiti določeno naše spoznanje z vsemi temeljnimi sestavnimi deli naše psihe. Razsvetljenje je istočasno tako proces kot tudi trenutno izkustvo. Kajti vse dokler ne uskladimo določenega našega spoznanja z vsemi temeljnimi sestavnimi deli našega sebstva ne moremo govoriti o razsvetljenju, saj slednje še vedno ni nastopilo. A v trenutku, ko določeno spoznanje uskladimo z vsemi temeljnimi sestavnimi deli naše psihe razsvetljenje nemudoma nastopi. Zaradi česar lahko trdimo, da je razsvetljenje tako proces kot tudi trenutno izkustvo." Grega Vodopivc, Um Buda Kot je razvidno iz zgornjega citata, iz mojega strokovnega dela: Um Buda, je tako nesmiselno kot tudi zavajajoče govoriti in razpravljati o samospoznanju. Kajti sleherna oblika spoznanja izvira iz posameznika samega ter je tako zgolj njemu lastna kot tudi prilagojena na specifične notranje in zunanje okoliščine, s katerimi se sooča določeni posameznik. Pri čemer se posledično poraja vprašanje kaj naj bi bilo tako imenovano: samospoznanje, o katerem teče beseda v trenutni temi. V kolikor bi naredili hiter zaključek na osnovi mgd-jevih tem bi lahko dejali, da se bodisi ne zaveda nesmiselnosti njegovega koncepta: samospoznanja bodisi da ni dovolj podrobno seznanjen s konceptom: spoznanja. Pri čemer sem osebno naklonjen zadnjemu zaključku, saj je iz njegovih objav več kot le razvidno, da je v njegov koncept: samospoznanja vključil naslednje koncepte: sebstvo,arhetip numine,nezavedni del jaza - senco,arhetip anime,arhetip animusa,arhetip: Anima Mundi,arhetip: Mercurius Philosophorum,uvid,spoznanje,razsvetljenje. Kateri več kot le jasno nakazujejo na njegovo laično razumevanje in razlaganje določenih nadvse pomembnih psiholoških in psihičnih pojavov in procesov. Sebstvo predstavlja istočasno tako celotno človekovo psiho kot tudi njen prvi temeljni sestavni del, iz katere se razvijejo vsi preostali temeljni sestavni deli njegove psihe: podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz. Arhetip numine predstavlja primarno temeljno orodje sebstva, kot prvega sestavnega dela psihe. Arhetip numine v osnovi določa človekovo numino - sposobnost prepoznavanja svetega v vsem, kar ga obkroža tako odznotraj kot tudi navzven. Nezavedni del jaza - senca predstavlja prvi del posameznikovega jaza in je v približno 90% sestavljen iz anime pri moških oziroma animusa pri ženskah in 10% iz osebno nezavednega. Arhetip anime sodi med najpomembnejše antropomorfne arhetipe, ki pri moških predstavlja ženske elemente psihe in opravlja funkcijo mediatorke med moškim zavednim delom jaza - egom in preostalimi sestavnimi temeljnimi deli njegove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava in intuicija). Arhetip animusa sodi med najpomembnejše antropomorfne arhetipe, ki pri ženskah predstavlja moške elemente psihe in opravlja funkcijo mediatorja med ženskim zavednim delom jaza - egom in preostalimi sestavnimi temeljnimi deli njene psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava in intuicija). Arhetip Anima Mundi sodi med najpomembnejše antropomorfne arhetipe, ki pri človeku opravlja funkcijo mediatorke med njegovim zavednim delom jaza - egom in kolektivno nezavednim njegove podzavesti. Arhetip Mercurius Philosophorum sodi med najpomembnejše antropomorfne arhetipe, ki pri človeku opravlja funkcijo mediatorja med njegovim zavednim delom jaza - egom in kolektivno nezavednim njegove zavesti. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, "Preden si pogledamo kaj dejansko je versko izkustvo bi predlagal, da se za trenutek ustavimo pri pomenu besede: vera. Beseda vera izvira iz latinske besede 'veritas', ki pomeni 'resnica'. Iz česar sledi, da naj bi vera preučevala resnico. A kakšno resnico? Naša osebna vera je v bistvu sredstvo, s katerim smo v nenehnem stiku z Resnico stvarstva - tako imenovana: objektivna resnica. A slednja ne izvira od nekod izven nas, temveč vedno izvira izključno iz nas samih. Iz naše nadzavesti ter našega sistema diametralnega nasprotja: zavest - intuicija. Torej, govorimo o Resnici, ki izvira iz nas samih ter katero lahko spoznamo le preko našega preučevanja nas samih. Omenjeno Resnico je C. G. Jung poimenoval kot sebstvo ter ga opredelil, kot absolutno celoto naše psihe, iz katerega se postopoma na eni strani razvijejo naša podzavest, zaznava, zavest in intuicija ter na drugi strani preko procesov: inflacije in deflacije jaza, ki predstavljata najpomembnejša dela procesa individualizacije, postopoma naš nezavedni del jaza - Senca, zavedni del jaza - Ego in osebnosti - Persone, ki skupaj tvorijo naš jaz. Iz česar sledi, da psihologija, še posebno analitična psihologija, in njej sorodne sodobne in moderne zahodne znanstvene vede dejansko v marsikateremu pogledu preučujejo tudi vero, o kateri trenutno govorimo. Vsakič, ko na kakršen koli način preučujemo našo psiho, se dejansko vedno znova tudi bolj ali manj dotaknemo preučevanja naše vere; odvisno od tega kako globoko posežemo v našo lastno psiho. Na zahodu vse bolj spoznavamo, da religije nimajo edinega primata nad preučevanjem vere, kar najavlja velik premik v našemu načinu razmišljanja, kateremu smo priča na slehernem koraku v naših družbah. Na nek način bi lahko dejali, da se vse bolj približujemo načinu razmišljanja, ki je značilen za vzhodno miselnost ter za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo. Kar potrjuje tudi vse večji porast zanimanja tako za vzhodne sisteme kot tudi za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo, ki smo mu danes priča. Sedaj bi se želel dotakniti samega koncepta vere, kot ga to osebno razumem, na osnovi svojega poznavanja učenj vzhodnih sistemov. Sleherna oblika vere je zgolj manifestacija tako imenovane: izvorne vere, ki sodi med osmero osnovnih sil, ki so se rodile skupaj z rojstvom našega stvarstva. Izvorna vera bi še najbolje ustrezala našemu razumevanju izvornega počela. Pri čemer je potrebno poudariti, da je izvorno počelo potrebno razumeti kot silo ali naravni princip, ki omogoča, da lahko nekaj sploh nastane v našem stvarstvu. Ali še bolje rečeno kot naravni princip, ki na nek način določa kaj se bo dejansko manifestiralo v našem stvarstvu; oziroma v kolikor ponovim definicijo počela, s katero smo se že predhodno srečali. Počelo je moč najlažje definirati kot naravni princip, ki določa in ureja projekcije Praznine/Sebstva/ Uma. Izvorna vera, katero je C. G. Jung opredelil kot naše sebstvo, se v slehernem izmed nas manifestira kot naša osebna vera. Iz česar sledi, da gre sleherni posameznik tekom njegovega življenja skozi proces ponovnega vzpostavljanja stika z njegovo vero oziroma sebstvom (celotno psiho), kar je primarni namen procesa deflacije jaza. Naša osebna vera tako dejansko predstavlja našo drugo povezavo z našim sebstvom (prvo povezavo z našim sebstvom predstavlja naša zaznava) in kot takšna predstavlja tretji temelj naše nadzavesti. Versko izkustvo bi lahko opredelili kot sleherno obliko vzpostavljanja stika z našim sebstvom - celotno psiho." "A za nas so trenutno pomembne predvsem predhodno omenjene štiri možne lokacije središča našega jaza. Kajti prav na osnovi slednjih mnogo posameznikov določa samega sebe bodisi kot impulzivno, čutno, razumsko bodisi kot duhovno osebnost. Za impulzivno osebnost se smatrajo vsi posamezniki, ki so bodisi na zavedni bodisi nezavedni ravni mnenja, da se središče njihovega jaza nahaja bolj v domeni njihove podzavesti; oziroma menijo, da njihova podzavest močneje določa njihov jaz od preostalih temeljnih delov njihovih psih. Za čutno osebnost se smatrajo vsi, ki so mnenja, da se središče njihovega jaza nahaja bolj v domeni njihove zaznave. Za razumsko osebnost se smatrajo vsi, ki so mnenja, da se središče njihovega jaza nahaja bolj v domeni njihove zavesti. Medtem ko se za duhovno osebnost smatrajo vsi, ki so mnenja, da se središče njihovega jaza nahaja bolj v domeni njihove intuicije. Predstavljena delitev štirih osnovnih tipov osebnosti je tako samoumevne narave, da se veliko število posameznikov le redko kakor koli resneje ukvarja z vprašanjem, kateremu izmed omenjenih tipov osebnosti ustreza njihov jaz. In se načeloma opredelijo kot posamezni tip osebnosti le, če jih nekdo vpraša kako bi opredelili sami sebe. V tem primeru se bo večina zahodnjakov opredelila kot razumska osebnost, kar je zgolj posledica tega, da je naša zahodna civilizacija zadnjih 300 let izrazito razumsko usmerjena. A na drugi strani se bo veliko število zahodnjakov opredelilo kot duhovna osebnost. Kar je zgolj posledica tega, da tekom zadnjih 300 let preko različnih gibanj, kot sta to nekdanji spiritualizem ali trenutni New Age, vse večje število zahodnjakov želi na nek način zadostiti njihovi potrebi po duhovnosti, s katero je naša zahodna civilizacija izgubila stik. Medtem ko se bo le malo število zahodnjakov opredelilo kot impulzivne ali čutne osebnosti; saj prva v naši družbi nosi stigmo iracionalnosti, medtem ko druga nosi stigmo sentimentalnosti obojemu, pa se naša zahodna družba nadvse izogiba. Povsem drugačno statistiko pa bomo opazili pri vzhodnih družbah. Namreč večina vzhodnjakov se bo opredelila bodisi kot čutna bodisi kot duhovna osebnost, medtem ko se bo le majhen odstotek vzhodnjakov opredelil kot impulzivna ter še bistveno manjši kot razumska osebnost. A v kolikor se lotimo resnega preučevanja človekovega jaza bomo lahko vedno znova spoznali, da zgornje stereotipne delitve osebnosti ne zdržijo stvarnih dejstev. Kajti človekov jaz nenehno prehaja skozi vse štiri omenjene tipe stereotipnih predstav osebnosti. Sicer bi lahko dejali, da posameznikov jaz, skozi njegova različna življenjska obdobja, bolj ali manj zaznamujejo posamezni temeljni deli njegove psihe. Tekom njegovega zgodnjega otroštva, ko se posameznikov jaz šele razvija, vsekakor prevladuje njegova podzavest. Zaradi česar je moč to posameznikovo obdobje opredeliti kot impulzivno obdobje; katerega zaznamuje predvsem posameznikova nezmožnost zavestnega obvladovanja njegovih nagonov in pogojnih refleksov. Iz česar sledi, da se posameznik v tem obdobju vede predvsem v skladu z njegovimi nagoni in pogojnimi refleksi, ki izvirajo iz njegove podzavesti ter kateri se manifestirajo bolj kot ne impulzivno in nepredvidljivo, zaradi česar lahko to obdobje tudi opredelimo kot impulzivno. Tekom njegovega poznega otroštva in zgodnjega mladostništva se središče njegovega jaza postopoma premakne v domeno njegove zaznave. V katerem začne spoznavati njegove občutke, občutenja in čustva, zaradi česar lahko to obdobje opredelimo kot čutno. Tekom njegovega poznega mladostništva se središče njegovega jaza začne premikati vse bolj v domeno njegove zavesti. V katerem pride njegov jaz pod primarni vpliv njegovih zavestnih in kognitivnih procesov, zaradi česar lahko to obdobje opredelimo kot razumsko. Ko pa se posameznik sooči s tako imenovano krizo srednjih let, ki se načeloma pojavi med njegovim 35. in 45. letom starosti, pa se začne središče njegovega jaza postopoma premikati v domeno njegove intuicije. Katera posameznika vodi k razširjeni zavesti ter njegovemu intenzivnemu ukvarjanju z njegovo duhovnostjo in celotno psiho, zaradi česar lahko to obdobje opredelimo kot duhovno." "V kolikor se za trenutek resno obrnemo vase in preletimo naša dosedanja življenjska obdobja bomo lahko hitro ugotovili, da smo tekom različnih naših obdobjih nenehno oscilirali tako med impulzivnostjo, čutnostjo, razumom kot tudi duhovnostjo. Prav tako pa bomo lahko tudi opazili, da tekom našega vsakdanjega življenja prav tako nenehno osciliramo med vsemi štirimi temeljnimi deli naše psihe. Vprašanje je edino ali smo slednje tudi dejansko sposobni prepoznati v različnih naših življenjskih obdobjih in okoliščinah." "A sedaj se nam zastavlja vprašanje zakaj dejansko prihaja do tega, da se določen posameznik smatra bodisi za impulzivno, čutno, razumsko bodisi za duhovno osebnost? Odgovor na to vprašanje bomo našli v sami usmerjenosti družbe, kateri pripada določen posameznik, ter na drugi strani v njegovemu jazu. Kot smo lahko videli se večina zahodnjakov smatra za razumske ali duhovne osebnosti, kar je bolj kot ne posledica razvoja zahodne civilizacije, v kateri smo zadnjih 500 let priča nenehnemu spopadu med razumom in duhovnostjo. Celotna naša civilizacija pri posamezniku krepi in aktivno spodbuja razvoj njegovih kognitivnih in razumskih procesov ter na nek način postavlja razum in objektivnost na stopnjo nekakšnega vsesplošno razširjenega in sprejetega civilizacijskega ideala, kateremu naj bi sledili vsi njeni predstavniki. A cena, ki jo je naša civilizacija plačala za tovrstno njeno usmerjenost, je izguba posameznikovega stika z njegovo duhovnostjo; oziroma pravilneje rečeno z njegovo numino (numina je človekova sposobnost prepoznavanja svetega v vsem, kar ga obkroža tako odznotraj kot tudi navzven). Kar se odraža v najrazličnejših problematikah, s katerimi se sooča zahodna družba. Od posameznikove izgube stika z njegovim sebstvom, posameznikovega občutka odtujenosti od narave in stvarstva, vse večjega porasta skrajnih oblik individualizma, razvrednotenja človekovega dostojanstva, izgube sočutja do sočloveka na civilizacijski ravni, najrazličnejših oblik nevroz in psihoz tako na individualni kot tudi na civilizacijski ravni... do nekakšnega vsesplošno razširjenega občutka, da je naša civilizacija na neki točki svojega razvoja zašla. Omenjeni pojavi pri marsikateremu zahodnjaku prebujajo občutenja brezupnosti, nesmiselnosti ter na drugi strani vse močnejši notranji vzgib, da se mora naša civilizacija korenito spremeniti, če želi preživeti. Omenjene problematike, ki pestijo zahodno civilizacijo niso nekaj novega ali specifičnega za 21. stoletje, saj so v njej prisotne že najmanj 300 let. Res pa je, da nikoli do sedaj niso bile tako močno zastopane kot so to zadnjih 100 let. Kot odgovor na trenutno stanje in problematike so se v zahodni civilizaciji razvila nadvse močna in razširjena najrazličnejša duhovna gibanja. Prva od tovrstnih so se v 18. stoletju razvila gibanja: naravna filozofija, sveta fizika in teozofija, katera so v 19. stoletju omogočila rojstvo gibanju: spiritualizem, iz katerega se je v 20. stoletju razvilo gibanje: New Age. Naravna filozofija, sveta fizika in teozofija so se v 18. stoletju razvile kot odgovor na dokončni zaton zahodne alkimije in hermetično-ezoteričnih tradicij ter na drugi strani naglemu vzponu razsvetljenskega gibanja, ki je tudi povzročil zaton zahodne alkimije in hermetično-ezoteričnih tradicij, četudi je izviral iz slednjih. V omenjenemu stoletju smo nato lahko priča vse intenzivnejšemu spopadu med razsvetljenstvom na eni strani in naravno filozofijo, sveto fiziko ter teozofijo na drugi strani ter istočasno na eni strani med razsvetljenstvom in na drugi strani krščanstvom oziroma religijo. Omenjeni spopad se na koncu 18. stoletja zaključi s prevlado razsvetljenstva, njegovih idej in načinov razmišljanja nad idejami in načini razmišljanja, katere so zagovarjale naravna filozofija, sveta fizika in teozofija. S čimer razsvetljenstvo dokončno zatre sleherno vidnejše javno udejstvovanje naslednic nekdanjih zahodnih hermetično-ezoteričnih tradicij in tradicij zahodne alkimije. Znanja in učenja omenjenih poraženih tradicij, pa se začnejo vse bolj in bolj umikati v domeno najrazličnejših magičnih in okultnih sistemov, ki so svoj največji razcvet doživeli prav v drugi polovici 18. ter na začetku 19. stoletja, iz katerih se je v 19. stoletju razvilo gibanje: spiritualizem. Spiritualizem se je razvil na ostankih znanj in učenj zahodne alkimije in hermetično-ezoteričnih tradicij, iz najrazličnejših magičnih in okultnih sistemov, ki so se združili z najrazličnejšimi vzhodnimi in zahodnimi antičnimi hermetično-ezoteričnimi tradicijami in religijskimi sistemi. Kateri so prav v 19. stoletju začeli po več kot 400 letih ponovno resneje prihajati v Evropo ter seveda iz katoliških in pravoslavnih ezoteričnih in mističnih tradicij. Iz omenjenega gibanja, pa se je v 20. stoletju razvilo gibanje: New Age, ki je še bolj pestro sestavljeno ter še bolj raznoliko in razdrobljeno, kot je to bil njegov predhodnik. A omenjeni gibanji, ki vsekakor nista edini, ki sta se pojavili v zadnjih 200 letih, sta dejansko zgolj odgovor predstavnikov zahodne civilizacije na kolektivni ravni na problematiko, s katero se slednja sooča že toliko časa; s čimer se več kot 500 letni spopad med razumom in duhovnostjo v naši civilizaciji nadaljuje še dandanes. Kajti predstavniki gibanja New Age a priori postavljajo v ospredje vse, kar je po njihovem mnenju na kakršen koli način povezano z duhovnostjo, s katero je po njihovem mnenju v osnovi vse, kar na kakršen koli način nasprotuje trenutno uveljavljeni in prevladujoči usmeritvi naše civilizacije. Pri čemer se tovrstni posamezniki ne ozirajo kaj dosti na to, da se v večini primerov ravno toliko borijo proti duhovnosti kot se to na drugi strani predstavnica razuma - znanost, ki se je rodila iz razsvetljenskega gibanja. Kakor tudi ne na to, da se lotevajo duhovnosti na vse bolj razumski ravni ter jo poizkušajo razlagati na osnovi razuma in kognitivnih procesov. Prav tako pa se tudi ne ozirajo kaj dosti na to, katere najrazličnejše tradicionalne sisteme in moderne zahodne znanosti združujejo vase. Tovrsten pristop vseh novodobnih zahodnih duhovnih gibanj je zgolj posledica njihovega predhodnika - spiritualizma, ki se je loteval preučevanja duhovnosti na povsem enak laičen način. Na splošno lahko zaključimo, da za vsa novodobna zahodna gibanja - pretekla in trenutna - velja, da vede ali nevede temeljijo na načelu, da njihovi praktikanti združujejo vse, kar jim je kakor koli blizu od vseh najrazličnejših preteklih duhovnih sistemov človeške vrste, ne glede na kompatibilnost njihovih posameznih vsebin, ter na drugi strani zavračajo vse, kar jim je tuje in nerazumljivo v tovrstnih sistemih. Tako dandanes ni povsem nič pretresljivega, da določeno sodobno zahodno duhovno gibanje v sebi vključuje posamezne elemente hinduizma, budizma, ene izmed smeri psihologije, določenih smeri spiritualizma, določenih oblik šamanizma, ene izmed smeri joge, določene elemente kitajskih meditativno-kontemplativno-dihalnih vaj, najrazličnejših novodobnih spiritualno-duhovnih idej (astralna stanja, transcendentalna zavest...), zdravega načina življenja, ekološke ozaveščenosti, določenih elementov populizma iz strani zahodnih znanstvenih ved (fizika in/ali biologija) ter najrazličnejših populističnih kvazi-filozofskih sistemov. Medtem ko se v isti sapi otepajo vsega, kar bi bilo kakor koli povezano s kakšno od obstoječih svetovnih religij, kar še posebno velja prav za krščanstvo in katolicizem. Prav tako pa je nekaj povsem običajnega za tovrstna duhovna gibanja, da se na vse možne načine prizadevajo dokazati njihova učenja na karseda objektiven način bodisi bralcu njihove knjige, poslušalcu njihovega seminarja ali delavnice bodisi njihovemu praktikantu. Seveda pa pri tovrstnih gibanjih prav tako ne gre zanemariti njihove tržne usmeritve; pa naj si gre za neko majhno gibanje ali organizirano veliko gibanje, za katerim je več kot le moč prepoznati tržne interese, ki delujejo v ozadju tovrstnih sistemov in gibanj. Saj se tovrstna gibanja obnašajo v marsikateremu pogledu nadvse podobno kot določeni gospodarski trendi v naši civilizaciji, ki v isti sapi ponujajo hitre in enostavne rešitve, v stilu: '10 korakov do sreče ali osebnega zadovoljstva", ter neko globoko, a nadvse mistično in neotipljivo 'pristno versko izkustvo ali preobrazbo posameznika'. V svetu borilnih veščin smo s tovrstnim procesom dobro seznanjeni, saj smo mu priča zadnjih 80 let, v sklopu najrazličnejših modernih kvazi-borilnih veščin ali sistemov in najrazličnejših modernih borilnih športih, ki vsi po vrsti temeljijo na identičnemu procesu, na katerem temeljijo tudi novodobna zahodna gibanja. V kolikor vzamemo v obzir zmešnjavo, ki jo ponujajo novodobna zahodna duhovna gibanja in proces, na katerem slednja temeljijo, niti ni presenetljivo, da je tolikšno število zahodnjakov, ki se odločijo za enega izmed njih, po določenem času še bolj zmedenih, kar se zadeva njihove duhovnosti, kot so to bili pred začetkom njihovega ukvarjanja z enim od njih. A na naši poti iskanja odgovora na obe zastavljeni vprašanji v tem poglavju je prav tako tudi ključnega pomena, da si odgovorimo na naslednji vmesni vprašanji. In sicer zakaj so se tovrstna duhovna gibanja sploh pojavila v zahodni civilizaciji ter zakaj a priori vodijo njihove praktikante stran od pristnega verskega izkustva in njihove osebne vere? Dandanes živimo v tako imenovani informacijski dobi, za katero je med drugim značilna tudi bistveno večja dostopnost in pretočnost najrazličnejših informacij, kot je to bila kadar koli v človeški preteklosti. Danes lahko brez kakršnega koli večjega napora pridemo v stik s kakršnimi koli informacijami, ki bi jih želeli pridobiti. Ljudje od nekdaj izmenjujemo informacije tako na individualni kot tudi na kolektivni ravni, a najrazličnejše ideje niso nikoli tako hitro potovale skozi prostor in med najrazličnejšimi posamezniki kot to dandanes, ko vse kar potrebujemo je zgolj dostop do interneta in že smo v stiku s pravo zakladnico najrazličnejših informacij. Internet vsekakor sodi med večje izume človeške vrste, a sleherni izum v sebi nosi tako pozitivne kot tudi negativne lastnosti, odvisno pač od tega kako ga uporabljamo. Če za trenutek pogledamo zahodno družbo iz perspektive informacijske izmenjave, lahko zelo hitro opazimo, da smo na slehernem koraku izpostavljeni pravi poplavi najrazličnejših informacij. Od najrazličnejših oglasov za takšne ali drugačne izdelke in storitve do najrazličnejših oglasov za boljše in kakovostnejše življenje ter najrazličnejšim dnevnim novicam in informacijam. A če bomo malo podrobneje opazovali vse najrazličnejše informacije, s katerimi smo dobesedno bombardirani na slehernem koraku tekom našega vsakdana, bomo hitro opazili, da so daleč najbolje zastopane prav informacije, ki so povezane s takšno ali drugačno obliko trženja in potrošništva. Zahodna civilizacija je šla celo tako daleč, da je dopustila, da so tržno in potrošniško usmerjene informacije začele prevladovati celo v sklopu splošnega izobraževalnega sistema. Kateri je bil od samega začetka zasnovan na tako imenovanem: linearnem postopku, ki temelji predvsem na podajanju in striktno razumsko-analitičnem osvajanju najrazličnejših informacij v čim večjem obsegu. Medtem ko je od samega začetka javnega šolstva nadvse zanemarjal intuitivno razumevanje posameznih informacij, na katerem temelji tako imenovani: nelinearen pristop, ki je značilen za Koryu Budo in ostale tradicionalne vzhodne vede in sisteme ter za nekdanjo zahodno alkimijo in zahodne hermetično-ezoterične tradicije. Na drugi strani je potrošniška miselnost nadvse močno zasidrana v zahodni civilizaciji, saj se z njo srečujemo preko posrednih in neposrednih načinov od našega najbolj zgodnjega otroštva dalje. Katera nas usmerja k iskanju čim hitrejših in enostavnejših ali drugače povedano čim bolj ekonomičnih rešitev za sleherno našo potrebo, težavo, izziv ali dilemo. Lahko bi celo dejali, da kot celotna civilizacija težimo h temu, da dobimo za svoj čas in denar največ kot le lahko. Na drugi strani smo začeli celo enačiti naš čas z denarjem. Na osnovi česar vedno znova presojamo na osnovi arbitrarnih meril, ki nam jih je vsilila potrošniška miselnost, ali se nam določena dejavnost, hobi ali le naše zanimanje splača ali ne, medtem ko v isti sapi želimo početi deset različnih stvari istočasno. Zaradi česar vedno znova ugotavljamo, da nam zmanjkuje časa tako za naše prostočasne aktivnosti, za naše najdražje kot tudi za naše službene obveznosti. Kar želimo nadoknaditi s tem, da karseda 'preudarno' izbiramo s čim se nam 'resnično' splača ukvarjati ter s tem, da težimo k iskanju najbolj 'ekonomičnih' pristopov pri vseh naših aktivnostih. Povsem druga skrajnost, ki nadvse močno zaznamuje zahodno civilizacijo, pa je tako imenovani: arhetip heroja, v kolikor se osredotočim zgolj še na to specifično lastnost naše civilizacije. Arhetip heroja je od nekdaj prisoten v vseh človeških civilizacijah in je del kolektivno nezavednega celotne človeške vrste. Omenjeni arhetip je prav tako v tesni povezavi z arhetipi matere, očeta in otroka. Arhetip matere predstavlja podzavest in vse, kar je kakor koli povezano z materjo Zemljo. Arhetip očeta predstavlja zavest, celotno stvarstvo in vse, kar je kakor koli povezano s tostranstvom. Arhetip otroka predstavlja rojstvo zaznave in jaza; oziroma točneje zaznave in nezavednega dela jaza - senca ter nezavednih oblik osebnosti (osebnosti, ki jih ustvari nezavedni del jaza). Arhetip heroja pa v tem pogledu predstavlja rojstvo zavednega dela jaza - ego. Arhetip heroja nas skozi vse svetovne mite uči, da je rojstvo zavednega dela jaza - ega nadvse dramatičen, buren ter skrajno nestabilen proces, ki je izpostavljen ogromnemu številu najrazličnejših oblik tveganj in kateri se mora na koncu vedno samožrtvovati, če se želi izogniti tragični usodi, ki ga drugače čaka. Samožrtvovanje se v tem kontekstu nanaša na samožrtvovanje posameznikove samopodobe, ki je sestavni del zavednega dela jaza - ega; oziroma v širšem kontekstu na samožrtvovanje določene oblike posameznikovega načina razmišljanja, nazorov, pogledov, prepričanj in verovanj, ki ne ustrezajo več spremenjenim pogojem določene okoliščine. Saj lahko le na takšen način posameznik postopoma razvije zavedni del jaza - ego, ki bo v ravnovesju tako z vsemi preostalimi sestavnimi deli jaza kot tudi s celotno njegovo psiho. A preden se lahko heroj samožrtvuje, mora prvo postati heroj v polnem pomenu besede; kar pomeni, da mora opraviti določeno herojsko nalogo. Nekaj česar ne bi mogel storiti nihče drug kot on sam ter kar ga povzdigne nad navadne ljudi in ga preobrazi v heroja, v polnem pomenu besede. In prav slednja je tista, ki določi nadaljnji potek njegove življenjske poti ter ga hkrati tudi določa kot individualno entiteto. Sleherna oblika herojske naloge zahteva od heroja, da se upre obstoječemu redu, ki ga predstavljata njegova mati in oče ter da najde povsem lastno pot, s čimer heroj postane nosilec nečesa novega, svežega. Za sleherno človeško civilizacijo lahko ugotovimo, da primarno temelji na določenemu arhetipu, kakor tudi lahko opazimo, da so posamezne človeške civilizacije v različnih časovnih obdobjih temeljile na različnih arhetipih. V kolikor pa pogledamo vse najrazličnejše človeške civilizacije kot enovito celoto bomo lahko opazili, da vse brez kakršnih koli izjem linearno potujejo od najbolj osnovnih proti vse bolj kompleksnim arhetipom. Primarni arhetip je arhetip matere, ki je določal vse prvotne človeške civilizacije, kateremu nato sledi arhetip očeta, kateremu sledi arhetip otroka in slednjemu nato sledi omenjeni arhetip heroja, ki še vedno nadvse močno zaznamuje zahodno civilizacijo. Za družbe, ki so pod vplivom arhetipa matere je značilno, da vse brez izjem razvijejo takšne ali drugačne oblike matriarhata. Za katerega je med drugim značilno čaščenje matere Narave/Zemlje, ki je nadvse tesno povezano z intenzivno človeško povezanostjo s celotno naravo, z najrazličnejšimi oblikami osnovnih oblik protoreligij - šamanizmov ter seveda z rojstvom prvih človeških družb. Po določenem času je večina človeških družb prešla pod vpliv arhetipa očeta. Za katerega so med drugim značilne najrazličnejše oblike patriarhalnih družb, rojstvo politeističnih religij ter seveda rojstvo prvih človeških civilizacij, katere so po določenem času nato prešle pod vpliv arhetipa otroka. Za katerega je med drugim značilno rojstvo prvih monoteističnih religij, korenite religijske in družbene reforme ter nadaljnji razvoj človeških civilizacij in družb. Nadaljnji razvoj človeških civilizacij, pa je večino slednjih pripeljal pod vpliv arhetipa heroja. Za katerega je med drugim značilno dokončno izoblikovanje in prevlada posamezne monoteistične religije, izrazita razumsko-analitična orientiranost posameznih družb ter vse večja človekova odtujenost od narave in njegova postopna vse močnejša materialistična usmerjenost. Vplive delovanja predstavljenih štirih tipov lahko praktično prepoznamo v večini preteklih in trenutnih človeških družbah in civilizacijah, kot štiri različne stopnje njihovega razvoja. Kar se prenaša skozi človeške rodove v podobi mita o štirih mitičnih ali religijskih obdobjih; od katerih je zagotovo najbolje poznan hindujski sistem kalp, katere predstavljajo povezano celoto. Kar je zgolj manifestacija omenjenih štirih arhetipov v kolektivnem nezavednem človeške vrste. In ker se slednji pojavljajo v skoraj vseh človeških družbah in civilizacijah, je povsem razumljivo, da je simbolika števila 4, pri vseh ljudeh povezana s simbolom enosti oziroma s simbolom Boga. Če se sedaj ponovno osredotočimo zgolj na zahodno civilizacijo, in v kolikor v mislih le na hitro preletimo zgodovino njenega razvoja, bomo lahko opazili, da je naša civilizacija prišla pod vpliv arhetipa heroja nekje okoli leta 500 pr. n. št., z rojstvom klasičnega helenističnega obdobja, katerega zaznamujejo vse lastnosti omenjenega arhetipa. Kot lahko vidimo je naša civilizacija zaznamovana z omenjenim arhetipom že več kot 2.500 let. Seveda je na tem mestu potrebno poudariti, da je trenutni prikaz razvoja zahodne civilizacije nadvse poenostavljen, kakor so tudi pomen, vpliv in način delovanja posameznih arhetipov. Ker pa se na tem mestu nimam namena spuščati v podrobnejšo obravnavo omenjenih tem, bi se na tem mestu želel na kratko dotakniti le še sledečega. Nadgradnjo arhetipa heroja predstavlja arhetip preobrazbe, za katerega je med drugim značilna človekova težnja k poenotenju in preseganju predhodnih štirih arhetipov, nadaljnje razvijanje zaznavno-intuitivne komponente človekove psihe, nadaljnje razvijanje človekovega načina razmišljanja, razširjanje človekove zavesti, rojstvo povsem novih pogledov in idej ter začetek nečesa povsem novega in drugačnega. Poleg tega je potrebno tudi izpostaviti, da arhetipi dejansko ne delujejo linearno, temveč nelinearno; oziroma drugače povedano se premikajo po spirali, kar pomeni, da vedno znova prehajajo drug v drugega. Torej, imamo opravka s cikličnim nelinearnim procesom, ki ga lahko vedno znova prepoznamo v najrazličnejših obdobjih človeške zgodovine. Na drugi strani pa se arhetipi manifestirajo tako na individualni kot tudi kolektivni ravni; kar v osnovi zgolj potrjuje, da je posamezni nosilec posamezne družbe oziroma civilizacije. Iz česar sledi, da je tudi sleherni posameznik podvržen vplivom arhetipov tekom njegovega življenja, saj tudi sam potuje od arhetipa matere in očeta, preko arhetipa otroka in heroja proti arhetipu preobrazbe skozi njegova različna življenjska obdobja. Pri čemer bi želel le še dodati, da je posameznikova podzavest primarno v domeni arhetipa matere, zavest v domeni arhetipa očeta, zaznava in nezavedni del jaza v domeni arhetipa otroka, zavedni del jaza v domeni arhetipa heroja in intuicija v domeni arhetipa preobrazbe." "Kot smo lahko videli je pojav kvaziduhovnih gibanj v zahodni civilizacij zgolj posledica njenega več kot 2.500 letnega razvoja. Prav tako pa so slednja tudi odgovor na intenzivno razumsko in materialno usmerjenost zahodne družbe, razvrednotenje človeškega dostojanstva in vrednot ter izgubo vere na kolektivno civilizacijski ravni. A še vedno ostaja odprto vprašanje: "Zakaj tovrstna gibanja a priori vodijo njihove praktikante od pristnega verskega izkustva in njihove osebne vere?" Vsa tovrstna gibanja ne posedujejo zadostnih znanj, učenj in izkušenj, da bi bila sposobna voditi njihove praktikante proti pristnemu verskemu izkustvu ali njihovi osebni veri. Na drugi strani, če malo podrobneje pogledamo najrazličnejša tovrstna gibanja, lahko kaj hitro opazimo, da so ravno toliko zmedena glede same narave verskih vprašanj, kot so to tudi njihovi praktikanti. Posledično imamo opraviti s klasičnim primerom, ko zavedeni nadaljnje zavajajo zavedene, ki si želijo verjeti, kateremu smo bili v zgodovini mnogokrat priča v podobi najrazličnejših samooklicanih duhovnih učiteljev, prerokov ali mesij. Vse kar tovrstni samooklicani duhovni učitelji lahko ponudijo praktikantom, njihovih kvaziduhovnih sistemov, so tako zgolj njihove lastne iluzije, zablode, polresnice, izmišljotine, napačne hipoteze in teze o verskih vprašanjih, zaradi česar posledično vodijo njihove praktikante zgolj stran od njihovega pristnega verskega izkustva ter osebne vere. Poleg tega je pri vseh novodobnih kvaziduhovnih gibanjih moč opaziti močno zastopanost najrazličnejših mitologomov (mitoloških arhetipov), numinologomov (arhetipov numine) in ostalih arhetipov. Kakor tudi najrazličnejših simbolov, ki izvirajo bodisi iz kolektivno bodisi iz univerzalno nezavednega dela podzavesti, zaznave, zavesti in/ali intuicije. Kar niti ni presenetljivo, če upoštevamo nadvse nesistematično in ne transparentno sestavo tovrstnih gibanj, katera so se a priori odrekla slehernim preteklim tradicijam, učenjem in znanjem ter poizkušajo ad hoc ustvariti povsem svoje lastne tradicije, učenja in znanja. Pri čemer se njihovi ustanovitelji in praktikanti vede ali ne vede postavljajo v vlogo tistega, ki je sposoben doumeti celotno stvarstvo takšno kot resnično je ter lastnoročno popraviti vse pretekle človeške zablode in iluzije. Kar je nadvse tipično razmišljanje posameznikov, ki so podvrženi patološkemu psihološkemu pojavu megalomanije, ki je zgolj posledica takšnih ali drugačnih notranjih neravnovesij določenega posameznika. Tradicije, znanja in učenja preteklih človeških rodov znotraj katere koli človeške dejavnosti, umetnosti ali vede ne smemo nikoli obravnavati kot nekaj, kar je pripadalo nekemu drugemu prostoru in času. Kakor tudi nanje ne bi smeli nikoli gledati, kot na potencialne zablode in iluzije preteklih človeških rodov. Seveda pa na drugi strani nanje tudi ne bi smeli gledati, kot na nekaj absolutnega, nezmotljivega ali dogmatičnega. Na njih bi morali predvsem gledati, kot na naše skupne korenine, ki nas povezujejo tako s celotno človeško vrsto kot tudi s celotnim stvarstvom. Osebno menim, da bi morali na vse tradicije, znanja in učenja preteklih človeških rodov gledati tako, kot nanje gledamo v okviru Koryu Buda. Znotraj katerega tradicije, znanja in učenja preteklih mojstrov posamezne ryuha obravnavamo predvsem, kot korenine, ki nas povezujejo z njimi ter katere nam omogočajo, da odkrijemo pravo pot pri našem nadaljnjem raziskovanju, odkrivanju in razumevanju Poti, ki se nam razkriva skozi Koryu Budo. Predvsem pa nanje gledamo, kot na osebna izkustva preteklih velikih mojstrov. In prav naše spoštovanje in ohranjanje tradicij, znanj in učenj preteklih mojstrov, v vedno sveži in novi podobi, je tisto, kar nas skozi prostor in čas povezuje s preteklimi velikimi mojstri posameznih ryuha ter nam tudi omogoča, da nadaljujemo pot od tam, kjer so se slednji ustavili. S čimer delujemo v skladu s Potjo, ki se razkriva skozi Koryu Budo ter nadgrajujemo svoje razumevanje in poznavanje Buda na splošno. V okviru Koryu Buda nenehno vztrajamo pri tem, da sleherna nova človeška generacija nadaljuje svojo pot od tam, kjer jo je predhodna zaključila. Kar dejansko pomeni zgolj to, da mora sleherna nova generacija prvo spoznati pot, ki so jo pred njo prehodili njeni predhodniki, znotraj posamezne ryuha. In šele, ko uspe osvojiti in tudi zaznavno-intuitivno razumeti vsa pretekla znanja in učenja posamezne ryuha, se začne od nje pričakovati, da nadaljuje z odkrivanjem in raziskovanjem novih znanj in učenj. Kakor tudi, da začne postopoma dodajati njene lastne poglede, razumevanja in razlaganja že obstoječih znanj in učenj, s katerimi jih osveži in uskladi s spremembami v prostoru in času, ki so nastopile v vmesnem obdobju. Poleg tega pa jim je na takšen način tudi vedno znova dodana sveža osebna nota novih generacij posameznikov, ki iskreno in predano preučujejo Koryu Budo, katera preprečuje, da bi slednje postopoma dobile podobo nečesa zastarelega in neuporabnega. Kajti sleherni novi posameznik, ki se odloči iskreno in predano preučevati Budo, je uspešno prehodil 'Pot prednikov' in predano sledi aksiomu: "Vse kar obstaja je zgolj Pot," preda prihodnjim generacijam znanja in učenja, ki so bila namenjena zgolj njemu osebno in nikomur drugemu. Kar zgolj potrjuje naslednji aksiom: "Pot se razkriva v slehernem posamezniku na zgolj njemu lasten in edinstven način." S terminom: 'Pot prednikov' imenujemo posameznikovo obdobje odkrivanja, spoznavanja in razumevanja preteklih tradicij, znanj in učenj posamezne ryuha. V sklopu Koryu Buda se dobro zavedamo, da se Budo kot Pot vedno znova razkriva v slehernem novem posamezniku, ki se jo odloči preučevati in ji slediti. Pri čemer pa je sama narava njenega razkritja odvisno izključno od tega, v kolikšni meri je posameznik uspešno prehodil 'Pot prednikov'; oziroma drugače povedano, v kolikšni meri je uspel osvojiti pretekle tradicije, znanja in učenja posamezne ryuha. Kajti Budo se razkriva izključno skozi izkustva posameznika in pretekle tradicije, znanja ter učenja dejansko niso nič drugega, kot razlage in opisi pristnih izkustev preteklih mojstrov posamezne ryuha, ki so osnovane na njihovem predanem delu in nadaljevanju poti. S slehernim na novo osvojenim znanjem ali učenjem, ki jih predstavljajo tradicije posamezne ryuha dejansko na nek način vedno znova izkusimo določeno izkustvo posameznega preteklega mojstra, ki je predstavljalo osnovo za določeno znanje ali učenje. Zaradi česar nikoli ne zadostuje, da se zgolj 'naučimo' pretekle tradicije, znanja in učenja posamezne ryuha. V kar smo se lahko uspeli prepričati vsi, ki smo se odločili na kakršen koli način iskreno in predano spoznavati in preučevati Budo. Pri našem odkrivanju in raziskovanju Buda nam v nobenem primeru ni nikoli kakor koli koristilo, če smo se 'naučili' ali poizkušali zgolj razumsko razumeti posamezna znanja ali učenja, s katerimi so nas seznanjali naši spoštovani učitelji in inštruktorji. Nasprotno. Najpogosteje smo pri našem spoznavanju in razumevanju Buda naleteli le še na večje ovire. Medtem ko so nam naši spoštovani učitelji in inštruktorji poizkušali, na takšen ali drugačen način, dobronamerno dopovedati, da naj ne poizkušamo razumeti posameznih znanj in učenj, temveč da jih naj raje le preprosto 'čutimo'; oziroma da se naj raje le osredotočimo na naše delo ter dovolimo, da se bo naše razumevanje posameznega znanja ali učenja postopoma izkristaliziralo iz nas samih. A navkljub njihovim dobronamernih nasvetom je sleherni izmed nas, na svojem začetku, vedno znova poizkušal razumeti posamezno znanje ali učenje zgolj na razumski osnovi. Zaradi česar smo se nenehno srečevali s tem, da smo bili mnenja, da posamezno znanje ali učenje razumemo, a ga navkljub temu ne znamo uporabljati. Kar nas je usmerilo v to, da smo še bolj intenzivno iskali tisto nekaj, kar je nevidno. Nekaj mističnega in na trenutke skoraj nadnaravnega v posameznemu znanju ali učenju, kar se je tako spretno izmikalo naši razumski percepciji, dojemanju ter razmišljanju. Vmes pa smo iz strani naših spoštovanih učiteljev in inštruktorjev nenehno poslušali takšne ali drugačne 'globoke vzhodne modrosti'; v stilu: "Umirite svoj um in boste razumeli," ali pa "Ne razmišljajte, temveč le čutite," katerih smo se vedno znova nadvse razveselili. Še posebno zato, ker so nas vedno znova opominjale na to kako malo dejansko vemo ter zaradi katerih smo se pogostokrat počutili nadvse neumno, kakor da nismo sposobni razumeti najbolj preprostih stvari. Medtem ko smo na drugi strani vedno znova spregledali kaj nam dejansko želijo sporočiti naši spoštovani učitelji in inštruktorji. Namen naših spoštovanih učiteljev in inštruktorjev nikoli ni bil, da bi v nas prebujali takšne ali drugačne manjvrednostne občutke. Za prebujanje le teh se lahko zahvalimo kar lepo sami sebi, temveč da nas usmerijo na 'Pot prednikov' ter da nas karseda čim bolje vodijo po njej. Predvsem pa je bil njihov namen, da nas varneje pripeljejo po bistveno krajši poti do izkustva, na katerem je osnovano posamezno znanje ali učenje. A vse dokler tudi sami nismo izkusili izkustva, katero je rodilo posamezno znanje ali učenje, slednjega nismo uspeli doumeti. Kajti tisto, kar se je tako vztrajno izmikalo naši razumski percepciji in razumevanju posameznega znanja ali učenja, je bilo dejansko prav izkustvo, na katerem je slednje tudi osnovano. Katerega je izkusil nekdo pred nami ter ga nato predal bodočim generacijam - nam, v obliki posamezne tehnike, sklopa tehnik, gibanja ali aksioma. In prav to so nam tudi poizkušali sporočiti naši spoštovani učitelji in inštruktorji, ko so nas seznanili z naslednjim aksiomom: "Razumeš lahko le tisto kar si izkusil, česar pa nisi izkusil ne boš nikoli razumel." A nič kolikokrat je omenjeni aksiom naletel na naša gluha ušesa. Slednjega nismo uspeli slišati tako dolgo, dokler tudi sami nismo spoznali, da celotni Budo temelji na izkustvu - našem izkustvu. V sklopu Koryu Buda se med drugim tudi dobro zavedamo, da tradicije, znanja in učenja posamezne ryuha niso nič drugega, kot zgolj opisi določenih naravnih principov in zakonitosti, ki so bili razkriti preko osebnih izkustev preteklim mojstrom in učiteljem posamezne ryuha. Iz česar sledi, da je celotno znanje Koryu Budo ryuha osnovano izključno na osebnih izkustvih preteklih človeških rodov. Kajti prav osebno izkustvo, katerega predstavlja princip: myo, predstavlja temelj tako Koryu Buda kot tudi katere koli druge vede, znanosti ali umetnosti. Brez osebnega izkustva, ki tudi predstavlja osnovo principa: kan-ken (intuitivna percepcija), dejansko nismo nikoli zmožni česar koli doumeti. V kolikor nečesa ne izkusimo lahko slednje razumemo edino v večji ali manjši meri na razumski osnovi, kar pa je daleč od tega, da bi slednje tudi dejansko doumeli. V kolikor pa želimo nekaj resnično doumeti, moramo to prvo izkusiti. Kajti naše golo razumsko razumevanje nečesa nam ne bo nikoli omogočilo, da bi lahko slednje tudi razumeli v vsej njegovi kompleksnosti in znotraj vseh njegovih najrazličnejših interakcij z vsem ostalim; skratka z eno besedo: doumeli. Razum lahko razume edino tisto kar pozna ter kar je znotraj njemu namenjenega intervala delovanja. Kot smo lahko že predhodno spoznali razum predstavlja zgolj en del našega zavednega dela jaza - ega ter zelo majhen del naše celotne psihe. Na drugi strani pa že najpreprostejše izkustvo zaobjema vse dele našega jaza, medtem ko kompleksnejša izkustva poleg celotnega našega jaza zaobjemajo tudi posamezne dele naše psihe. Najkompleksnejša izkustva pa poleg celotnega dela jaza zaobjemajo celotno našo psiho, zaradi česar znotraj Koryu Buda osebno izkustvo povsem opravičeno predstavljamo s principom: myo (čudežno). Verska izkustva sodijo med najpomembnejša in tudi najkompleksnejša človekova izkustva, saj poleg tega, da obsegajo celotni posameznikov jaz in večino oziroma celotno njegovo psiho, istočasno tudi povzročijo korenito transformacijo posameznika samega. Sleherno versko izkustvo razkrije posamezniku določeno resnico bodisi o njem samem kot celoti bodisi o njegovem mestu znotraj kozmosa. Zaradi česar so vsa verska izkustva vedno kozmične narave, saj obravnavajo teme in vprašanja, ki so tako ali drugače povezana bodisi z mikrokozmosom (človekovo notranjostjo) bodisi z makrokozmosom (stvarstvom) ter na drugi strani tudi najrazličnejše povezave med mikrokozmosom in makrokozmosom. Pri čemer pa so vedno primarno usmerjena v mikrokozmos; torej v človeka samega. Na osnovi česar tudi predstavljajo temelj človekove duhovnosti, vendar pa verskega izkustva ne gre na kakršen koli način enačiti z duhovnim izkustvom." Citirano iz dela: Grega Vodopivc: Um Buda Zgornje citate uvodnega dela poglavja: Sistem diametralnega nasprotja: zavest - intuicija, iz mojega strokovnega dela: Um Buda, sem se odločil vključiti v svojo tokratno objavo izključno zato, ker sem v njih podrobneje spregovoril o temah, o katerih teče beseda v trenutni temi. V psihološkem pomenu koncept Boga ustreza našemu sebstvu, oziroma najpomembnejšemu sestavnemu temeljnemu delu naše psihe, iz katerega izvira vseh preostalih pet: podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz. Človekova ločitev od Boga, v osnovi predstavlja osamosvojitev jaza iz nezavednega sebstva, kar označujemo s psihološkim procesom inflacije jaza. Medtem ko na drugi strani človekovo približevanje nazaj k Bogu, v osnovi predstavlja posameznikovo zavestno vzpostavljanje osi jaz-sebstvo, kar označujemo s psihološkim procesom deflacije jaza. Psihološka procesa inflacije in deflacije jaza, pa predstavljata najpomembnejša dela psihološkega procesa: individualizacija posameznika. Posameznik, ki priznava edino njegovo subjektivno resničnost, samopodobo, razumske in kognitivne procese kot njegovo štiridelno avtoriteto s tem sporoča, da še vedno ni uspel zaključiti s procesom inflacije njegovega jaza. Tovrsten posameznik iskreno verjame, da je njegov koncept razuma, s katerim enači njegovo subjektivno resničnost, samopodobo, razumske in kognitivne procese, vse Kdo in Kaj resnično je. Posledično je tovrstna oseba nadvse naklonjena vsemu, kar izvira iz razumskih in kognitivnih procesov ter teži k iskanju razumske razlage za vse, s čimer se sreča ali s čimer se ukvarja ali preučuje. Na drugi strani pa je nadvse odklonilno nastrojena proti vsemu, kar na kakršen koli način nasprotuje njeni subjektivni resničnosti in samopodobi ter kar po njenem mnenju ne poseduje 'utemeljene' razumske razlage in obrazložitve. Zaradi česar preprosto ni zmožna sprejeti koncepta Boga; oziroma da je njen jaz zgolj en majhen del njene celotne psihe, ki je v podrejenem odnosu do njenega sebstva, ki uravnava celotno njeno psiho, vključno z njenim jazom. Prav tako pa tovrstna oseba preprosto ni zmožna sprejeti kakršne koli drugačne resničnosti kot njene osebne resničnosti, zaradi česar se zelo pogosto znajde v najrazličnejših sporih in konfliktih z ostalimi ljudmi. V kolikor se želimo izogniti sporu ali konfliktu s tovrstno osebo, moramo upoštevati omenjene psihološke procese, ki se odvijajo v njej ter ji omogočiti preko posrednih in nežnih metod, da postopoma spozna, da se objektivna resničnost, katero ona enači z njeno subjektivno resničnostjo, razkriva v raznolikosti subjektivnih resničnosti. Posameznik, ki priznava koncept Boga kot njegovo avtoriteto, s tem sporoča, da se je v njem začel odvijati proces deflacije jaza, s katerim vzpostavlja njegovo os jaz-sebstvo. Na osnovi česar tudi sporoča, da je pripravljen sprejeti, da je njegova subjektivna resničnost zgolj njegova lastna ter v nobenem pogledu boljša ali slabša od subjektivnih resničnosti ostalih ljudi, s katerimi je v takšni ali drugačni interakciji. Krščanski koncept: izvirnega greha, budistični koncept: nevednosti, antični grški koncept: hybrisa... psihološko gledano vsi ustrezajo psihološkemu procesu: inflacije jaza. Lep pozdrav, KoryuBudo

Pozdravljeni, S precejšnjim številom posameznic in posameznikov, ki so do sedaj objavili svoje objave v trenutni temi, se strinjam, da vprašanje o razliki med sojenjem in obsojanjem v sebi nosi širšo konotacijo, ki je pomembna za sleherno posameznico in posameznika. V kolikor sem pravilno razumel mayitino izhodiščno vprašanje, se le to nanaša na psihološko razliko med sojenjem in obsojanjem. Na katerega so Silvija, Iknee, mayan in MedvedekPi zelo dobro odgovorili; pri čemer bi želel izpostaviti spodnjo objavo: Iknee je v njeni zgoraj navedeni objavi nadvse dobro na kratko opredelila psihološko razliko med sojenjem in obsojanjem. Pri čemer je upoštevala definicijo besede soditi v skladu z njeno 4. definicijo, kot jo opredeljuje SSKJ, in sicer v smislu ustvarjanja ali izražanja mnenja o nekom ali nečem. Kadar je v splošnem pogovoru govora o sojenju se moramo zavedati, da kot predstavniki civilne in laične družbe nimamo pravice uporabljati pomena besede: soditi v smislu, kot jo to opredeljuje 1. definicija SSKJ-a (odločati o sporni, kaznivi zadevi s sodbo), saj je tovrstna oblika sojenja izključno v domeni sodišč. Pri njeni uporabi, kot jo to opredeljuje 2. definicija SSKJ-a (ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo), moramo biti nadvse previdni, saj lahko hitro začnemo nevede protipravno posegati v pravice in svoboščine drugega posameznika. Medtem ko je njena uporaba, kot jo to opredeljuje 3. definicija SSKJ-a (nadzorovati igro, tekmovanje, sa se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu), rezervirana izključno za potrebe sojenja posameznih športnih prireditev in iger. Iz česar sledi, da v splošnem pogovoru primarno uporabljamo besedo: soditi, kot jo to opredeljuje 4. definicija SSKJ-a (ustvarjati, izražati mnenje o nekom ali nečem). Pri sleherni obliki izražanja posameznega našega mnenja o nekom ali nečem smo vedno znova soočeni s temeljnimi zakonitostmi in principi, ki urejajo, določajo in pogojujejo delovanje tako našega uma kot tudi psihe. V kolikor smo z njimi seznanjeni in jih upoštevamo, se lahko spretno izognemo pasti, ki jo nam nastavlja naša uporaba besed: sojenje in obsojanje. Tako iz stališča Jungove analitične psihologije, razvojne psihologije, psihologije jaza, evolucijske psihologije in transakcijske analize kot tudi iz stališča filozofije ravnovesij, Shin Shin Toitsa, chána, zena,taoizma in budizma obstaja tesna povezava med sojenjem, kot ga to opredeljuje 2. definicija SSKJ-a, sojenjem, kot ga to opredeljuje 4. definicija SSKJ-a, in obsojanjem; o kateri bi tudi želel na kratko malo podrobneje spregovoriti. Vsakič, ko ustvarjamo ali izražamo določeno svoje mnenje o nekom ali nečem, na osnovi tega, da zagovarjamo, da ugotavljamo resnična in/ali odločujoča dejstva o določeni sporni zadevi, se nevede postavljamo v vlogo takšne ali drugačne avtoritete. V čemer seveda ni ničesar spornega, v kolikor dejansko posedujemo določena predhodno zahtevana znanja in izkušnje, s katerimi lahko podpremo svojo avtoritativno držo, ter dokler ohranimo svojo nepristranskost tekom celotnega procesa sojenja. Problem, s katerim se vedno znova soočimo pri tovrstni obliki sojenja, pa se nahaja v dejstvu, da ljudje nadvse težko ohranjamo svojo nepristranskost v takšnih ali drugačnih spornih zadevah, katere sodimo ali presojamo. Preprosto že zaradi tega, ker vsi brez izjem spoznavamo, zaznavamo, preučujemo in se udejstvujemo v tako imenovani: objektivni resničnosti skozi naše lastne: subjektivne resničnosti. Tako filozofija ravnovesij, na kateri temeljijo vse kitajske in japonske tradicionalne vede, kot tudi omenjene šole psihologije učijo, da lahko človek spoznava in zaznava objektivno resničnost izključno na osnovi njegove lastne subjektivne resničnosti; oziroma drugače povedano, da je objektivna resničnost sestavljena iz posameznih človeških subjektivnih resničnosti, kar tudi potrjujejo odkritja in spoznanja sodobne fizike visokoenergetskih delcev in kvantne mehanike. Iz česar sledi, da moramo pri tovrstni obliki sojenja prvenstveno razsojati o dejanski naravi konflikta interesov med posameznimi udeleženimi subjektivnimi resničnostmi v odnosu do objektivne resničnosti. Pri čemer pa se moramo zavedati, da tudi naša zaznava in razumevanje določene objektivne resničnosti, v katero je vpeta sporna zadeva, katero razsojamo, temeljita na naši lastni subjektivni resničnosti; oziroma drugače povedano, da je naša osebna razlaga širše objektivne resničnosti zgolj ena izmed mnogih možnih razlag, in kot takšna temelji na naši subjektivni resničnosti, katero pogojuje in določa naša samopodoba, ki predstavlja enega izmed štirih primarnih temeljnih delov našega zavednega dela jaza - ega, in katera temelji na preostalih treh primarnih temeljnih delih našega ega: samozavedanje, kognitivni procesi in razumski procesi. Prav tako pa ne smemo zanemariti, da našo subjektivno resničnost poleg posameznih primarnih temeljnih delov našega ega določajo tudi tako preostali primarni temeljni deli našega jaza (nezavedni del jaza - senca, arhetipske oblike osebnosti - person, nezavedne oblike osebnosti - person in zavedne oblike osebnosti - person) kot tudi preostali primarni temeljni deli naše psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava in intuicija). V zahodnih družbah nadvse pogosto preveč zlahka jemljemo razliko med sojenjem, v pomenu: ugotavljanja resničnih in/ali odločujočih dejstev o določeni sporni zadevi, in sojenju, v pomenu: ustvarjanja in izražanja svojega mnenja o nekom ali nečem, in ju poizkušamo bolj kot ne medsebojno izenačiti oziroma združiti pod pretvezo, da izražamo svoje mnenje o nekom/nečem, medtem ko dejansko zagovarjamo, da ugotavljamo resnična/odločujoča dejstva o določeni sporni zadevi. Kar je vsekakor nadvse priročen in varen pristop sojenja v smislu ugotavljanja resničnih/odločujočih dejstev o določeni sporni zadevi, saj nam omogoča, da se lahko vedno znova sklicujemo na našo temeljno pravico do svobodnega ustvarjanja in izražanja naših mnenj. A s tovrstnim pristopom dejansko ne ustvarjamo ali izražamo naših osebnih mnenj, temveč poizkušamo drugo osebo prepričati v svojo sodbo ugotavljanja resničnih/odločujočih dejstev o določeni sporni zadevi. V večini primerov tovrstno naše početje temelji na naši bodisi nezavedni bodisi zavedni potrebi po tem, da preko posrednih ali neposrednih pristopov poizkušamo vsiliti določena naša mnenja nekomu drugemu. Omenjena naša potreba pa v večini primerov temelji na tem, da smo še vedno pod vplivom inflacije jaza. Edward F. Edinger je v njegovem delu: Ego and archetype opredelil proces inflacije jaza kot proces, s pomočjo katerega se naš jaz postopoma odcepi in razvije iz nezavedne enosti našega sebstva. Na osnovi česar se kasneje razvije primarni temelj zavednega dela jaza - ega; in sicer: samozavedanje, ki nato vodi v rojstvo kognitivnih in razumskih procesov ter samopodobe, ki skupaj s samozavedanjem tvorijo posameznikov zavedni del jaza - ego. Inflacija ega je vsekakor nadvse pomemben psihološki proces, ki se začne odvijati z našim rojstvom in poteka načeloma vse do našega 35. leta starosti, saj nam omogoča, da se začnemo zavedati, kar je primarna temeljna naloga celotnega našega jaza. A poleg inflacije ega je E. F. Edinger v omenjenem njegovem delu tudi opredelil proces deflacije jaza oziroma proces ponovnega vzpostavljanja osi jaz-sebstvo. Proces deflacije jaza se okvirno začne nekje po posameznikovem 25. letu, pri čemer bi želel izpostaviti, da ne gre jemati omenjenih starosti kot eksaktnih dejstev, temveč zgolj kot orientacijske vrednosti, katere zelo variirajo od posameznika do posameznika. Z opredelitvijo procesa inflacije in deflacije jaza je tako E. F. Edinger bistveno izboljšal naše razumevanje procesa, katerega je C. G. Jung opredelil kot individualizacija posameznika, saj je le ta sestavljen tako iz inflacije kot tudi deflacije jaza. Primarni namen procesa inflacije jaza je osnovanje posameznikovega bodočega jaza, katero primarno temelji na tem, da se naš jaz odmakne, odtuji in loči od našega sebstva ter na njegovi zavrnitvi sebstva na osnovi njegovega nezavednega istovetenja s sebstvom. Kar se pri posamezniku primarno odraža v obliki njegovih občutkov: odmaknjenosti, odtujenosti, ločitve in zavrnitve, kateri zaznamujejo prvo polovico njegovega življenja. Prav tako pa je tudi posledica inflacije posameznikovega jaza njegova potreba po vsiljevanju njegovih mnenj nekomu drugemu, ki primarno temelji na tem, da posameznik nezavedno istoveti njegov jaz z njegovim sebstvom. Kar se primarno izraža v obliki posameznikovega prepričanja, da je njegovo mnenje edino pravilno; oziroma v širšem smislu v njegovem istovetenju njegove subjektivne resničnosti z objektivno resničnostjo. Na tem mestu gre izpostaviti, da je inflacija jaza povsem normalen psihološki proces, ki določa človekov normalen psihološki in psihičnih razvoj oziroma proces njegove individualizacije. Vsekakor pa ne gre zanemariti dejstva, da tako inflacija kot tudi deflacija jaza poznata njune patološke oblike. Kot lahko vidimo je ohranjanje naše nepristranskosti nadvse naporno in zahtevno. A v kolikor želimo uporabljati besedo: soditi, kot jo to določa 2. definicija SSKJ-a, je ohranjanje naše nepristranskosti ključnega pomena, v kolikor želimo pravilno ugotoviti resnična/odločujoča dejstva v določeni sporni zadevi. Zaradi česar sem predhodno tudi omenil, da moramo biti nadvse previdni in pazljivi, kadar uporabljamo besedo: soditi v omenjenem pomenu. Iz česar sledi, da je veliko bolje, v kolikor težimo h temu, da uporabljamo besedo: soditi, kot jo to določa 4. definicija SSKJ-a, in sicer v smislu ustvarjanja in izražanja določenega našega mnenja. Kot sem že predhodno omenil je predstavljanje naše osebne sodbe o ugotavljanju resničnih/odločujočih dejstvih v določeni sporni zadevi pod pretvezo ustvarjanja in izražanja določenega našega mnenja, dejansko zgolj ena izmed najbolj razširjenih oblik vsiljevanja naših mnenj nekomu drugemu, kakor tudi da smo še vedno pod vplivom inflacije jaza ter da svojo samopodobo in subjektivno resničnost, ki izvira iz slednje, priznavamo za našo edino vrhovno avtoriteto. Na drugi strani pa je omenjeno naše početje tudi dokaz, da psihološko še vedno nismo dovolj razviti in pripravljeni, da bi bili sposobni sprejeti najrazličnejše manifestacije raznolikosti, s katerimi se srečujemo tekom naših življenje, takšnih kot resnično so, brez kakršne koli naše potrebe po tem, da bi le te spreminjali ali prilagajali naši volji, prepričanjem, verovanjem... ali potrebam. S tovrstnim početjem sporočamo ostalim ljudem in okolju, v katerem se nahajamo, da še vedno težimo h temu, da pričakujemo, da se bodo ostali ljudje in zunanje okolje prilagajali našim subjektivnim potrebam in naši subjektivni resničnosti. Kar je istočasno tako izraz našega napuha in domišljavosti, katerega so stari Grki poimenovali: hybris in ki ga lahko bolj kot ne enačimo s krščanskim konceptom: izvirnega greha ali budističnim konceptom: nevednosti, kot tudi našega pomanjkanja pozitivnih primarnih oblik čustev (samozaupanje, samozavest, samo-izpolnitev, radost, vzhičenost, zanos, spokoj in sočutje). Pomanjkanje pozitivnih primarnih oblik čustev, pa je zgolj posledica pomanjkanja pozitivnih primarnih oblik občutenj (odprtost, sprejemanje, naklonjenost, iskrena odkritost, iskreno usmerjanje, iskreno vodenje, sproščenost in ugodje). Pomanjkanje pozitivnih primarnih oblik občutenj, pa je zgolj posledica pomanjkanja pozitivnih primarnih oblik občutkov (prisotnost, navzočnost, povezanost, pripadnost, zadovoljstvo, jasnost, svoboda in veselje). Kar več kot le nakazuje na patološki pojav, katerega sem, na osnovi sinteze vzhodnih tradicionalnih ved (filozofija ravnovesij, Koryu Budo, chán, taoizem, zen in Shin Shin Toitsu) z zahodnimi šolami psihologije (Jungova analitična psihologija, razvojna psihologija, psihologija jaza, somatska psihologija in evolucijska psihologija) poimenoval: progresivno negativno neravnovesje na ravni zaznave. O katerem sem podrobneje spregovoril v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda ter katerega podrobno predstavim v sklopu predavanj mojega izobraževalnega programa: Poenotenje Uma in Telesa - Shin Shin Toitsu. V kolikor na nezavedni ravni zamenjamo pozitivne primarne oblike občutkov z negativnimi primarnimi oblikami občutkov: Prisotnost z odmaknjenostjo;Navzočnost z odtujenostjo;Povezanost z ločenostjo;Pripadnost z zavrnitvijo;Zadovoljstvo z nezadovoljstvom;Jasnost z zmedenostjo;Svobodo z omejenostjo;Veselje s potrtostjo. Nas to vodi v to, da na nezavedni ravni postopoma zamenjamo pozitivne primarne oblike občutenj z negativnimi primarnimi oblikami občutenj, saj občutenja izvirajo iz občutkov: Odprtost z ujetostjo;Sprejemanje z ne sprejemanjem;Naklonjenost z nenaklonjenostjo;Iskreno odkritost z zadrego;Iskreno usmerjanje z zavajanjem;Iskreno vodenje z manipulacijo;Sproščenost z napetostjo;Ugodje z neugodjem.Kar nas vodi v to, da na nezavedni ravni postopoma zamenjamo pozitivne primarne oblike čustev z negativnimi primarnimi oblikami čustev, saj čustva izvirajo iz občutenj: Samozaupanje s strahom;Samozavest z brezvoljnostjo;Samo-izpolnitev z razočaranjem;Radost z žalostjo;Vzhičenost z jezo;Zanos z obupom;Spokoj z nemirom;Sočutje s sovraštvom. Posledično nato na nezavedni ravni zamenjamo pozitivne primarne vrline z negativnimi primarnimi vrlinami,saj so vrline v veliki meri odvisne od naših čustev, četudi ne izvirajo iz njih: Iskrenost z neiskrenostjo;Odkritost z neodkritostjo;Poštenost z nepoštenostjo;Zvestobo z nezvestobo;Spoštovanje z nespoštovanjem;Samonadzor s slo;Skromnost s pohlepom;Dobronamernost z zavistjo. Kar nas na koncu pripelje do tega, da na nezavedni ravni zamenjamo pozitivne primarne oblike čustvovanj z negativnimi primarnimi oblikami čustvovanj, saj čustvovanja izvirajo iz interakcij med našimi čustvi in vrlinami: Vero z ne-vero;Ljubezen z ne-ljubeznijo;Vero vase z ne-vero vase;Samouresničitev z ne-samouresničitvijo;Samo-izkustvo z ne-samo-izkustvom. S čimer se tudi zaključi vzpostavljanje patološkega psihološkega procesa: progresivnega negativnega neravnovesja na ravni zaznave, ki se primarno manifestira v obliki posameznikove negativne samopodobe. Iz zgoraj navedenega je tako moč sklepati, da je posameznik, ki predstavlja njegovo sodbo o ugotavljanju resničnih/odločujočih dejstvih v določeni sporni zadevi pod pretvezo ustvarjanja in izražanja določenega njegovega mnenja, med drugim tudi pod izrazito močnim vplivom njegove negativne samopodobe. Katera se poleg že omenjene oblike manifestacije manifestira tudi v podobi najrazličnejših oblik: črnogledosti, pretirane racionalizacije, izgube smisla, občutka izgubljenosti, egocentrizma, egoizma, narcisoidnosti, vedenjskih vzorcev, vedenjskih motenj, vzorcev jaza, motenj jaza, tesnobnosti, melanholije, megalomanije... ter v najhujših patoloških primerih tudi v obliki najrazličnejših oblikah razkroja jaza. Na drugi strani pa, v kolikor posameznik uporablja besedo: soditi izključno v pomenu ustvarjanja in izražanja določenih naših mnenj, je to zelo jasen znak, da je uspel vzpostaviti pozitivno progresivno ravnovesje na ravni njegove zaznave in posledično pozitivno samopodobo. Kar v osnovi pomeni, da je tekom njegovega procesa inflacije jaza uspel bodisi obdržati bodisi vnovično vzpostaviti posamezna pozitivna progresivna ravnovesja na ravni njegovih primarnih občutkov, občutenj, čustev, vrlin in čustvovanj. Kakor tudi, da je uspešno ozavestil njegovo nekdanje nezavedno istovetenje njegovega jaza s sebstvom. Kar več kot le nakazuje na to, da je tovrstni posameznik pod vplivom deflacije jaza. Tovrsten posameznik se je začel zavedati, da vsi ljudje spoznavamo objektivno resničnost na osnovi naših subjektivnih resničnosti, katere primarno pogojujejo in določajo naše samopodobe. Zaradi česar ne čuti več nikakršne potrebe po tem, da priznava njegov jaz, samopodobo in subjektivno resničnost kot edino vrhovno tridelno avtoriteto. Kar se primarno manifestira predvsem v tem, da ne čuti več nobene potrebe po tem, da bi priznaval njegova mnenja, stališča, ideje, prepričanja, verovanja... kot edino pravilne. Na osnovi česar je dejansko sposoben začeti, v polnem pomenu besede, sprejemati in tudi razumevati raznolikost človeških mnenj, stališč, idej, prepričanj, verovanj... kar mu nadaljnje omogoča, da začne veliko uspešneje uravnovešati njegova posamezna notranja psihološka in psihična nasprotja in konflikte. Na osnovi česar začne živeti življenje izven najrazličnejših kalupov, katere je tako ali drugače predhodno sprejel za svoje in tako tudi posledično začne živeti umirjeno življenje izpolnjenih potencialov in možnosti. Za konec pa bi se želel le še na kratko dotakniti psihološkega pomena uporabe besede: obsojanje. Psihološko gledano ljudje obsojamo iz naslednjih dveh razlogov: Kadar smo mnenja ali imamo občutek, da je ogrožen obstoj naše subjektivne resničnosti in posledično tudi obstoj naše samopodobe, kot četrti primarni temeljni del našega zavednega dela jaza - ega. Kadar naše sebstvo sporoča našemu jazu, da mora obsoditi določeno dejanje. Ljudje, ki se srečujejo s takšno ali drugačno obliko negativne samopodobe, do katere privede negativno progresivno neravnovesje na ravni njihove zaznave, obsojajo vedno zaradi prvega zgoraj navedenega razloga. Saj so tovrstni posamezniki ujetniki njihovih lastnih samopodob, ki tako pogojujejo in določajo kot so tudi pogojene in določene iz strani subjektivnih resničnosti, ki jih ustvarjajo. Kar drugače povedano pomeni, da tovrstni posamezniki na nezavedni ravni nenehno projecirajo najrazličnejše njihove nezavedne psihološke vsebine, forme in procese v objektivno resničnost, s čimer dejansko pretvarjajo objektivno resničnost v njihovo subjektivno resničnost. Zaradi česar sleherno obliko raznolikosti bodisi med njihovo subjektivno resničnostjo in subjektivno resničnostjo druge osebe bodisi med njihovo subjektivno resničnostjo in objektivno resničnostjo v prvi osnovi zaznavajo kot neposredno obliko napada tako na njihovo subjektivno resničnost in samopodobo kot tudi na celoten njihov zavedni del jaza (ego) in posledično tudi na njihov način razmišljanja, prepričanja in verovanja. Zaradi česar se tudi na nezavedno-zavedni ravni odločijo uporabiti psihološko funkcijo: obsojanja kot obrambno reakcijo, s katero se poizkusijo braniti pred napadom na njihov jaz, katerega zaznavajo v raznolikosti človeških mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj. Na drugi strani pa ljudje, ki imajo vzpostavljeno pozitivno samopodobo vedno obsojajo zaradi drugega zgoraj omenjenega razloga. Tovrstni posamezniki obsojajo določeno dejanje izključno na podlagi informacij, ki jih prejmejo preko njihove osi jaz-sebstvo, katero vzpostavijo tekom njihovega procesa individualizacije. Naše sebstvo ima pri svoji komunikaciji z našim jazom na voljo štiri osnovne poti, ki vodijo preko našega univerzalno nezavednega in kolektivno nezavednega bodisi podzavesti, zaznave, zavesti bodisi intuicije. Primarni nosilci komunikacije med našim sebstvom in jazom preko podzavesti so določeni arhetipi, preko zaznave so občutki, preko zavesti so vrline ter preko intuicije so spoznanja. Način komunikacije med našim sebstvom in jazom pa primarno določa štiri primarne tipe osebnosti: impulzivna, razumska, čutna in intuitivna/duhovna. Pri impulzivnem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko podzavesti in arhetipov ter animusa pri ženskah oziroma anime pri moških, katera predstavljata 90% nezavednega dela jaza - sence ženske oziroma moškega. Pri razumskem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko zavesti in vrlin. Pri čutnem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko zaznave in občutkov, medtem ko pri intuitivnem/duhovnem tipu osebnosti sebstvo primarno komunicira z jazom preko intuicije in spoznanj. Ne glede na to kateremu primarnemu tipu osebnosti določen posameznik pripada bo informacija, ki jo bo posamezno sebstvo posredovalo jazu za identično obsojanja vredno nedopustno dejanje v svojem bistvu vedno enaka, razlike med njimi bodo zgolj v načinu njihovih manifestacij. Iz česar sledi, da bodo predstavniki vseh štirih primarnih tipov osebnosti prejeli navidezno nadvse raznolike informacije iz strani njihovih sebstev, medtem ko bo njihovo sporočilo za vse štiri predstavnike v osnovi enako. Zaradi česar bodo predstavniki štirih primarnih tipov osebnosti bolj kot ne enako obsodili določeno obsojanja vredno nedopustno dejanja ali ravnanje, medtem ko bo sleherni izmed njih utemeljil svojo obsodbo na osnovi različnih mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj. V kolikor so omenjeni štirje predstavniki primarnih tipov osebnosti še vedno ostali deloma ujeti v okove lastnih samopodob in subjektivnih resničnosti, bodo pri njihovem diskurzu v zvezi z obsojanjem določenega nedopustnega dejanja prevladale navidezne razlike njihovih mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj, na osnovi katerih bodo v njihovem diskurzu prevladala njihova medsebojna nesoglasja, ki izvirajo iz njihovih raznolikosti. V kolikor pa so omenjeni štirje predstavniki primarnih tipov osebnosti uspeli preseči okove njihovih samopodob in subjektivnih resničnosti, bodo brez večjih težav uspeli prepoznati skupni vir njihovih raznolikih mnenj, stališč, idej, prepričanj in verovanj, na osnovi česar bo v njihovem diskurzu prevladala sinergija, ki jih bo vodila k odkritju celovite rešitve izziva, s katerim so soočeni. Posledično ne bodo le uspeli sprejeti enotne obsodbe določenega nedopustnega dejanja, temveč bodo iz procesa obsojanja izstopili obogateni z novim, globljim razumevanjem tako njih samih, ostalih ljudi kot tudi objektivne resničnosti, katera se razkriva v raznolikosti njenih manifestacij in kreacij. Vse o čemer sem spregovoril v tokratni svoji objavi podrobneje obravnavam v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda ter v sklopu predavanj mojega izobraževalnega programa: Poenotenje Uma in Telesa (Shin Shin Toitsu), o katerem si lahko več preberete na: http://tenaibudo.mojforum.si/tenaibudo.html. Lep pozdrav, KoryuBudo

NLP temelji na precejšnjem številu nadvse vprašljivih temeljih, saj gre za zelo mešan in na trenutke precej ne transparenten nabor najrazličnejših veščin iz področja medosebne komunikacije in osebnega razvoja ter določenih znanj iz različnih smeri psihoterapije. Celoten sistem, kakršnega sta ustvarila Richard Bandler in John Grinder, v 70-ih letih 20. stoletja, temelji na zelo ne jasni in pomanjkljivo dodelani doktrini, zaradi česar se NLP tudi uvršča med psevdoznanosti. NLP kot sistem posamezniku primarno ponuja določene osnovne veščine in znanja iz naslova manipulacije in samo-manipulacije; pri čemer prvo predstavlja kot osnovne veščine izboljšanja posameznikovih komunikacijskih veščin ter drugo kot psihoterapijo. Osebno ne trdim, da R. Bandler in J. Grinder nista osnovala njunega sistema NLP na določenih stvarnih in objektivnih veščinah in znanjih, temveč želim zgolj opozoriti na spornost metodologije njunega dela pri osnovanju NLP. Na tem mestu se mi zdi tudi pomembno, da omenim, da je Richard Bandler diplomiral iz filozofije in gestalt psihologije na kalifornijski univerzi. Medtem ko je John Grinder prvo diplomiral iz gestalt psihologije, na kar je bil določen čas zaposlen kot stotnik v okviru US Special Forces, iz katerih se je kasneje zaposlil pri National Security Agency (NSA) ter po zaključenem službovanju pri NSA doktoriral iz jezikoslovja, na kalifornijski univerzi; v kasnejšem obdobju pa je primarno deloval kot svetovalec na področju managementa. V kolikor upoštevamo izobrazbo obeh ustanoviteljev nevro-lingvističnega programiranja lahko dobimo prve osnovne informacije na čem NLP temelji. NLP se primarno opira na znanja in učenja gestalt psihologije, katere so v precejšnji meri ovrgla kasnejša spoznanja, znanja in učenja Jungove analitične psihologije. Na drugi strani pa je gestalt psihologija že na njenem samem začetku, ko se je prvič pojavila leta 1890, nasprotovala spoznanjem, znanjem in učenjem individualne psihologije, katero je leta 1870 ustanovil Alfred Adler, kakor je tudi nasprotovala psihoanalitični psihologiji, katero je leta 1895 ustanovil Sigmund Freud. Temeljna razlika med gestalt psihologijo in individualno psihologijo leži v tem, da gestalt psihologija za razliko od individualne psihologije resno zanemarja in podcenjuje pomen jaza kot enega izmed temeljnih sestavnih delov človekove psihe. Na drugi leži temeljna razlika med gestalt psihologijo in psihoanalitično psihologijo v tem, da gestalt psihologija resno zanemarja in podcenjuje pomen podzavesti. Medtem ko leži temeljna razlika med gestalt psihologijo in Jungovo analitično psihologijo v tem, da gestalt psihologija resno zanemarja in podcenjuje pomene: sebstva, univerzalno nezavednega, kolektivno nezavednega, arhetipov, inflacijo jaza (rojstvo jaza - zavedanja; oziroma odcepitev/odtujitev jaza od sebstva) in deflacijo jaza (ponovno združenje jaza s sebstvom). Gestalt psihologija primarno preučuje zavest in zavestne psihične procese v celoti ločeno od podzavesti in podzavestnih psihičnih procesov, iz katerih slednji tudi izhajajo. Zaradi česar so Jungova analitična psihologija in ostale kasnejše smeri psihologije (razvojna psihologija, evolucijska psihologija, transakcijska analiza...) v veliki večini ovrgle večino temeljnih spoznanj in učenj gestalt psihologije. Na tem mestu bi želel tudi izpostaviti, da so med posameznimi šolami psihologije zelo močno zastopana in izražena notranja medsebojna nasprotovanja, kar niti ni presenetljivo, v kolikor upoštevamo, da psihologija sodi med mlajše zahodne vede. Prav tako pa bi tudi želel omeniti, da sem osebno najbolj naklonjen Jungovi analitični psihologiji, razvojni psihologiji, psihologiji jaza, evolucijski psihologiji ter v manjši meri tudi transakcijski analizi. Kot sem že predhodno omenil je NLP primarno osnovan na spoznanjih in učenjih gestalt psihologije, kar niti ni presenetljivo, v kolikor upoštevamo, da sta oba ustanovitelja NLP-ja študirala v 60-ih letih 20. stoletja. V času, ko se je Jungova analitična psihologija šele uspela resneje uveljaviti, medtem ko so se razvojna psihologija, transakcijska analiza in evolucijska psihologija šele začele uveljavljati - vse tri šole so začele obstajati šele v 50-ih letih 20. stoletja. Psihologija jaza pa se je prvič resno uveljavila šele v 80-ih letih 20. stoletja. Problem nevro-lingvističnega programiranja se prvenstveno nahaja že v njegovem primarnem namenu, zaradi katerega sta ga njegova ustanovitelja ustvarila; primarno je bil zamišljen kot dodatno orodje korporativnega managementa ter upravljanja s človeškimi viri. Zaradi česar je tudi postal v zelo kratkem času nadvse priljubljena oblika izobraževanj vodstvenih kadrov v gospodarstvu. Njegov drugi problem se nahaja v tem, da sta njegova ustanovitelja težila h kar se da preprostemu sistemu, ki bi bil primeren kot nekakšno hitro izobraževanje za čim širši krog ljudi; kar je vsekakor prispevalo k njegovi zgodnji tržni uspešnosti. Tretji njegov problem predstavlja dejstvo, da sta njegova ustanovitelja v ospredje izpostavila predvsem določeno večje število osnovnih manipulativnih veščin, ki izvirajo iz zelo različnih sistemov, katere predstavljata na precej ne transparenten način. V kasnejšem obdobju sta vanj vključila tudi določena spoznanja in učenja psihologije jaza. Pri čemer pa sta se nadvse izogibala spoznanjem in učenjem Jungove analitične psihologije, razvojne psihologije, transakcijske analize in evolucijske psihologije; navkljub dejstvu, da psihologija jaza izvira iz slednjih štirih in se nanje tudi nadvse močno opira. Celotna doktrina nevro-lingvističnega programiranja temelji na predajanju osnovnih manipulativnih veščin, pri čemer izkorišča nevednost širše laične družbe v zvezi z osnovnimi zakonitostmi in principi delovanja človekovega uma in psihe. NLP spretno vodi posameznika med koncepti nezavednega delovanja človekovega uma, ne da bi mu na kakršen koli način kakor koli podrobneje predstavil osnove delovanja nezavednih umskih in psihičnih procesov. Uspešnost njegovih tehnik in učenj, pa je premo-sorazmerno odvisna od naslovnikovega nepoznavanja osnov delovanja umskih in psihičnih procesov. Saj vse njegove tehnike in učenja temeljijo na tem, da naslovnik nima izoblikovanih primernih obrambnih mehanizmov na področju njegove zaznave, zavesti in zavednega dela jaza - ega; kar je lastno večini ljudi, ki niso seznanjeni z osnovami delovanja človekovega uma in psihe. NLP je tako v osnovi namenjen kot nekakšen začetni sistem posameznikovega spoznavanja osnov delovanja človekovega uma in psihe, zaradi česar v določeni meri vsekakor ponuja določene uporabne veščine in učenja iz omenjenega področja. V kolikor posameznik želi spoznati kakršna koli resna znanja in učenja v zvezi z osnovami delovanja umskih in psihičnih procesov, pa se mora lotiti spoznavanja bodisi ene izmed šol zahodne psihologije bodisi ene izmed tradicionalnih vzhodnih ved, ki tovrstnih znanj in učenj ne podajajo na osnovi populističnega pristopa in metodologije dela. V sklopu svojih predavanj, v okviru mojega programa poenotenja uma in telesa (Shin Shin Toitsu), pogostokrat izpostavljam nevarnosti, ki prežijo na posameznika, ki se odloči s prakticiranjem tako ne transparentnih sistemov kot je to NLP. Kajti resno spoznavanje osnov delovanja človekovega uma in psihe zahteva tako spoznavanje in razumevanje precejšnjega obsega znanj in učenj iz področja delovanja uma in psihe kot tudi da se tovrstna znanja in učenja predstavi na čim bolj transparenten način; v kolikor ne želimo zgolj zavajati posameznika. Zaradi česar je ključnega pomena, da se posamezniku prvo podrobno predstavi posamezne temeljne sestavne dele psihe: sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz ter njihove namene. Kakor tudi primarna temeljna orodja posameznih temeljnih sestavnih delov psihe in njihove namene ter njihove osnovne medsebojne interakcije, razmerja in ravnovesja. Pri čemer se mora posamezniku dovoliti, da pride do lastnega (subjektivnega) razumevanja tovrstnih znanj in učen,j na osnovi našega aktivnega spodbujanja njegovega dvoma. Kakršno koli poučevanje ali seznanjanje nekoga z določenimi znanji, učenji ali veščinami, ki ne temelji na aktivnem spodbujanju posameznikovega dvoma, ni nič drugega kot zgolj manipulativna oblika indoktrinacije in je kot takšno lahko nadvse škodljivo za posameznika. Lep pozdrav, KoryuBudo

Program Shin Shin Toitsa sem sestavil tako, da so njegova obravnavana znanja in učenja dostopna zelo široki javnosti, in da posameznik pri njihovem spoznavanju ne potrebuje predhodnega znanja bodisi iz naslova vzhodnih tradicionalnih ved bodisi iz naslova analitične psihologije. Saj ga postopoma vodim preko osnovnih znanj in učenj o delovanju psihe in uma proti zahtevnejšim znanjem in učenjem, kar je razvidno tudi iz predstavitve mojega programa. Zaradi česar posameznik na začetku podrobno spozna osnovna znanja in učenja v zvezi z najrazličnejšimi oblikami ravnovesij in razmerij, katerih razumevanje je ključnega pomena za kakršno koli spoznavanje zahtevnejših znanj in učenj vzhodnih tradicionalnih ved. O sami teoriji ravnovesij si lahko več preberete na mojem forumu: http://tenaibudo.mojforum.si/tenaibudo.html, v rubriki: Osnove teorije ravnovesij; v kateri sem objavil najbolj osnovne informacije v zvezi s teorijo ravnovesij. Po uvodni seznanitvi z osnovnimi znanji in učenji teorije ravnovesij, pa v sklopu svojega programa posameznika podrobno seznanim z najbolj osnovnimi znanji in učenji analitične psihologije. V okviru katerih se posameznik seznani z zgradbo človekove psihe in osnovnimi informacijami o šestih temeljnih sestavnih delih psihe: sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz, katere so ključnega pomena za nadaljnja znanja in učenja, ki jih obravnava program Shin Shin Toitsa. O posameznih temeljnih sestavnih deli človekove psihe si lahko več preberete na mojem forumu, v rubriki: Temeljni deli človekove psihe; v kateri sem tudi osnovno predstavil pet osnovnih patoloških pojavov psihe (vedenjski vzorci, vedenjske motnje, vzorci jaza, motnje jaza in razkroj jaza). Na kar začne posameznik postopoma preko podrobnega spoznavanja teorije petih elementov spoznavati sintezo znanj in učenj vzhodnih tradicionalnih ved in zahodnih ved. Več o teoriji petih elementov si lahko preberete na mojem forumu, v rubriki: Osnove teorije petih elementov. Z nadaljnjim podrobnejšim spoznavanjem vseh temeljnih sestavnih delov človekove psihe in njihovih orodij nadaljujem šele, ko s posamezno skupino uspešno obdelamo zgoraj omenjena znanja in učenja. Pri čemer se prvo lotimo uvodnega spoznavanja interakcij posameznih temeljnih sestavnih delov psihe, kateremu nato sledita spoznavanje sistema komplementarnega nasprotja podzavest - zavest ter spoznavanje komplementarnega nasprotja zaznava - intuicija. Ko zaključimo z omenjenima sistemoma komplementarnih nasprotij, pa začnemo spoznavati osnovna znanja in učenja Sei Shin Da. Na kar postopoma nadaljujemo po začrtanem programu. O Sei Shin Du si lahko več preberete na mojem forumu, v rubriki: Sei Shin Do. Medtem ko si lahko na mojem forumu, v rubriki: Anksioznost ali tesnoba oziroma bojazen, preberete malo več o aplikativni vrednosti znanj in učenj, ki jih obravnava moj program Shin Shin Toitsa, pri soočenju z najrazličnejšimi oblikami petih osnovnih patoloških pojavov psihe; med katere sodi tudi tesnoba (tesnoba sodi med motnje jaza). V program Shin Shin Toitsa sem vključil osnovna in nadaljnja znanja in učenja o delovanju človekovega uma in psihe ter njunih povezav na posameznikov način razmišljanja in delovanja, ki temeljijo na moji strokovni sintezi znanj in učenj vzhodnih tradicionalnih ved z znanji in učenji zahodnih ved, s katerimi lahko posameznik bistveno izboljša vsa področja njegovega delovanja, udejstvovanja in preučevanja. Pri čemer leži poudarek na znanjih in učenjih filozofije ravnovesij, Shin Shin Toitsa, Sei Shin Da, Jungove analitične psihologije, razvojne psihologije in evolucijske psihologije. Vsa znanja in učenja vzhodnih tradicionalnih ved (filozofija ravnovesij, Shin Shin Toitsu, Sei Shin Do, Koryu Budo, taoizem, zen, budizem, šintoizem, konfucijaizem, neokonfucijaizem...) sem poizkusil čim bolj predstaviti na osnovi zahodnih konceptov in konceptov Jungove analitične psihologije, s čimer sem njihova znanja in učenja bistveno približal zahodni miselnosti. Kar vsekakor potrjuje visoko zanimanje zahodnega poslovnega sveta za moj program Shin Shin Toitsa za potrebe vodenja in upravljanja delovnih organizacij, kakor tudi moja izobraževanja, ki sem jih do sedaj opravil za različne zahodne vojaške, policijske in državne varnostne službe. Primarni namen mojega programa Shin Shin Toitsa je predvsem seznaniti širšo laično skupnost z njegovimi znanji in učenji, s katerimi lahko bistveno izboljšajo kvaliteto njihovega življenja ter delovanje njihovega uma in psihe. Zaradi česar sem v trenutni program Shin Shin Toitsa vključil zgolj najbolj osnovna znanja in učenja o delovanju človekove psihe in njenega pomena za posameznika. S čimer želim približati širši laični skupnosti tako osnovna znanja in učenja omenjenih vzhodnih tradicionalnih ved kot tudi Jungove analitične psihologije, razvojne psihologije in evolucijske psihologije. Za predstavitev znanj in učenj Shin Shin Toitsa na osnovi Jungove analitične psihologije sem se odločil, zaradi tega ker je C. G. Jung prvi položil temelje mostu, ki povezujejo zahodno in vzhodno miselnost ter ker je v zahodni družbah zelo malo znanega o analitični psihologiji izven njenih akademskih krogov. Lep pozdrav, KoryuBudo

Spoštovani shamannamo, Um in zavest sta zelo široko zastavljena pojma, katerih ne gre tako z lahka jemati kot ste ju to vi v vaši zgornji objavi. Zahodni koncept uma je primarno osredotočen na zavedni del jaza - ego, kateri je sestavljen iz: Samozavedanja, Kognitivnih procesov, Razumskih procesov, Samopodobe.Zavedni del jaza - ego skupaj z nezavednim delom jaza - senco in osebnostmi - personami (arhetipske oblike osebnosti, nezavedne oblike osebnosti in zavedne oblike osebnosti) tvori šesti temeljni sestavni del človekove psihe, katerega imenujemo jaz. Celotna človekova psiha je sestavljena iz naslednjih šestih temeljnih sestavnih delov: Sebstvo, Podzavest, Zavest, Zaznava, Intuicija, Jaz.Na drugi strani pa vzhodne tradicionalne vede poznajo dva koncepta uma, in sicer mali in veliki um. Koncept malega uma obsega najrazličnejša razmerja, ravnovesja in neravnovesja med vsemi tremi sestavnimi deli jaza (nezavedni del jaza - senca, zavedni del jaza - ego in osebnosti - persone), medtem ko na drugi strani koncept velikega uma obsega najrazličnejša razmerja, ravnovesja in neravnovesja med jazom, zaznavo, intuicijo, podzavestjo, zavestjo in sebstvom. Iz vaše objave je moč sklepati, da poizkušate enačiti dva povsem ločena temeljna sestavna dela psihe - jaz in zavest. In v kolikor sem pravilno razumel vsebino vaše objave niste imeli v mislih zavesti kot temeljnega sestavnega dela psihe, temveč kognitivno-razumske procese. Pri čemer bi vam želel sporočiti, da kognitivno-razumski procesi ne sodijo v domeno zavesti, temveč v domeno jaza. Zavest ima zelo malo skupnega s kognitivno-razumskimi procesi, četudi slednji temeljijo na primarnih orodjih zavesti - mislih oziroma točneje na volativnih mislih. A zavest uporablja poleg volativnih misli tudi nevolativne misli, ideje, vrline, osebno izbiro, osebno voljo in osebno vero; v kolikor omenim zgolj nekaj najpomembnejših primarnih temeljnih orodij zavesti. Jaz in zavest imata povsem drugačne psihične in psihološke funkcije, zaradi česar ju nikakor ne gre enačiti med seboj. Omenjeni koncepti in tematika predstavljajo zgolj majhen del tega, kar obravnava moj program Shin Shin Toitsa. V sklopu katerega podrobno obravnavam, v kolikor omenim zgolj nekaj najpomembnejših področij: Zgradbo posameznih temeljnih sestavnih delov psihe.Namen posameznih temeljnih sestavnih delov psihe.Funkcije posameznih temeljnih sestavnih delov psihe.Najrazličnejša razmerja, ravnovesja in neravnovesja med posameznimi temeljnimi sestavnimi deli psihe.Razvoj posameznih temeljnih sestavnih delov psihe pri posamezniku.Zgradbo, namen in funkcije posameznih primarnih temeljnih orodij vseh šestih temeljnih sestavnih delov psihe.Najrazličnejša razmerja, ravnovesja in neravnovesja primarnih temeljnih orodij vseh šestih temeljnih sestavnih delov psihe.Osnovne patološke psihološke pojave (vedenjski vzorci, vedenjske motnje, vzorci jaza, motnje jaza in razkroj jaza). Lep pozdrav, KoryuBudo

Spoštovana Iknee, Ne morem se strinjati z vami ali s Pico Della Mirandolo, da znanja, ki jih obravnava moj program poenotenja uma in telesa, niso blizu zahodni civilizaciji, kar bi vam lahko tudi potrdili vsi, ki so se odločili spoznavati omenjena znanja; se pa vsekakor strinjam, da njihovo spoznavanje zahteva določen čas in delo. V svojem programu, ki temelji na spoznavanju znanj in učenj, ki sem jih predstavil v svojih strokovnih delih: Um Buda, Temeljni principi Buda in Sei Shin Do, sem zaobjel osnovna znanja in učenja o delovanju človekovega telesa, uma in psihe ter njihovih medsebojnih povezav in interakcij. Upoštevajoč dejstvo, da je zahodna civilizacija zadnjih 300 let nadvse zanemarjala tovrstna področja niti ni presenetljivo, da so tovrstna znanja in učenja na prvi pogled videti precej tuja zahodni miselnosti. A tovrstno prepričanje se kaj hitro izkaže za pomanjkljivo in parcialno, ko jih posameznik začne spoznavati. Preprosto zaradi tega, ker je spoznavanje delovanja človekovega telesa, uma in psihe univerzalna človekova potreba, ki ni zgolj v domeni različnih vzhodnih civilizacij, temveč je skupna celotni človeški vrsti. Seveda pa na tem mestu ne gre zanemariti dejstva, da se v zahodni civilizaciji srečujemo tako z velikim številom najrazličnejših stereotipov, zmotnih in parcialnih prepričanj in pogledov kot tudi s precejšnjim številom najrazličnejših predsodkov v povezavi s preučevanjem in spoznavanjem delovanja človekovega uma in psihe ter njunih medsebojnih soodvisnosti in prepletenosti na eni strani ter na drugi strani s spoznavanjem najrazličnejših razmerij in ravnovesij med telesom, umom in psiho. Katera so bolj kot ne posledica ločenega in parcialnega preučevanja delovanja človekovega telesa, uma in psihe, ki je v praksi v zahodni civilizaciji. A v zadnjih petdesetih letih smo v zahodni civilizaciji priča skokovitemu porastu najrazličnejših multidisciplinarnih ved, ki poizkušajo po zgledu vzhodnih tradicionalnih ved preučevati najrazličnejša razmerja in ravnovesja med telesom, umom in psiho, s pomočjo holističnih pristopov. Posebnost mojega programa poenotenja telesa, uma in psihe je v tem, da sem v njem združil znanja in učenja vzhodnih tradicionalnih ved z zahodnimi vedami, s čimer sem znanja in učenja vzhodnih tradicionalnih ved o delovanju uma in psihe ter njunih povezav s telesom in obratno bistveno približal zahodni miselnosti. Pri čemer leži poudarek na tem, da posameznika seznanim z osnovnimi in nadaljnjimi znanji in učenji o delovanju uma in psihe, s pomočjo katerih lahko nato samostojno nadaljnje spoznava delovanje njegovega telesa, uma in psihe ter njihovih najrazličnejših razmerij in ravnovesij. Posameznika seznanjam z najrazličnejšimi znanji in učenji o delovanju uma in psihe primarno na aktivnem spodbujanju njegovega dvoma. Kajti cilj mojega programa ni, da bi posameznik sprejel nova strokovna prepričanja in stališča ali doktrine, s katerimi bi zgolj zamenjal obstoječe, temveč da mu omogočim način kako lahko pride do njegovih lastnih razumevanj najrazličnejših znanj in učenj, ki jih spoznava v sklopu mojega programa. S čimer delujem v skladu s konceptom: ne-doktrine, ki predstavlja najpomembnejši temelj Koryu Buda. Kar se zadeva sodobne japonske družbe vam lahko zagotovim, da se ta ne razlikuje kaj dosti od naše in se sooča s precej podobnimi težavami. Bistvena razlika med japonsko družbo in zahodnimi družbami je v tem, da je pri njih zelo močno zastopana tradicionalna družba, ki temelji na njihovi tradicionalni miselnosti ter katera je med drugim tudi izvor določenim njihovim težavam, ki so bolj kot ne specifične za njihovo družbo. A na drugi strani je prav njihova tradicionalna družba zaslužna za marsikatere preboje, ki jih je do sedaj uspela narediti sodobna japonska družba; navkljub nadvse napetim in kompleksnim odnosom med japonsko tradicionalno in sodobno družbo. Lep pozdrav, KoryuBudo

Spoštovana Iknee, Nadaljnje osnovne informacije v zvezi s programom poenotenja uma in telesa si lahko preberete na spletnem naslovu: http://tenaibudo.mojforum.si/tenaibudo.html Za kakršna koli nadaljnja vprašanja, pa me lahko kontaktirate preko elektronskega naslova: gorinnoshodo@gmail. Lep pozdrav, KoryuBudo

http://shrani.si/f/2W/TD/3PYYEFEV/24.jpg http://shrani.si/f/2d/z6/38NeG4JX/25.jpg http://shrani.si/f/M/4j/11WVzEOS/26.jpg http://shrani.si/f/16/OX/1ep64hYR/27.jpg http://shrani.si/f/1r/wt/UlUUqPV/28.jpg http://shrani.si/f/1V/Lw/4zPj8G4G/29.jpg http://shrani.si/f/2O/gZ/2GttQvjU/30.jpg http://shrani.si/f/47/I2/3rgn9SbA/31.jpg http://shrani.si/f/2O/pr/2LqvGHMH/32.jpg http://shrani.si/f/2d/Vd/jRxSamM/33.jpg http://shrani.si/f/33/Wn/1CskafIL/34.jpg http://shrani.si/f/3q/9q/1HuFWGob/35.jpg http://shrani.si/f/27/m/3yvvQwX3/36.jpg http://shrani.si/f/14/O4/pZsY9zB/37.jpg http://shrani.si/f/2m/KO/2Zj3hTAV/38.jpg http://shrani.si/f/u/18/NM1flPp/39.jpg

http://shrani.si/f/u/dt/12xNn9fJ/1.jpg http://shrani.si/f/1t/O4/4zU26b3s/2.jpg http://shrani.si/f/2p/NU/3Q6Hygny/3.jpg http://shrani.si/f/W/ZU/15nT2o2D/4.jpg http://shrani.si/f/25/yr/3TSEZV03/5.jpg http://shrani.si/f/31/IW/3GqBBB67/6.jpg http://shrani.si/f/3T/89/3ios1Ya2/7.jpg http://shrani.si/f/2B/ua/4xs78qYC/8.jpg http://shrani.si/f/2R/Y0/2w8mZEc2/9.jpg http://shrani.si/f/3l/rZ/4mxyjHMe/10.jpg http://shrani.si/f/1k/SN/1QNH7Ues/11.jpg http://shrani.si/f/3l/MU/1MvHRGVy/12.jpg http://shrani.si/f/P/Zq/2PpUYEEo/13.jpg http://shrani.si/f/1/uf/1MCGVG2Q/14.jpg http://shrani.si/f/26/iZ/4miXFony/15.jpg http://shrani.si/f/17/v6/4byOcFKe/16.jpg http://shrani.si/f/1p/Qs/2l4qv56T/17.jpg http://shrani.si/f/3y/dB/2XmItICu/18.jpg http://shrani.si/f/x/10Q/2yIGOVlq/19.jpg http://shrani.si/f/2h/z5/3oCEgRY0/20.jpg http://shrani.si/f/25/Hj/4bQ79Fa6/21.jpg http://shrani.si/f/38/4R/3bSCjYV5/22.jpg http://shrani.si/f/29/wg/3M7ZgSgN/23.jpg

Spoštovane bralke in bralci, Obveščam vas, da pripravljam posodobitev predstavitve moje šole tradicionalnih borilnih veščin.

Spoštovani, ehh Kar se zadeva vašega vprašanja bi vam želel sporočiti, da se Kyusho - jutsu ali Dim Mak deli v osnovi na dovoljeni in na prepovedani. Dovoljeni Kyusho - jutsu zaobjema v prvem sklopu 36 vitalnih točk na telesu, katerim se nato doda nadaljnih 36, katerim sledi nadaljnih 72 točk in tako dalje. Skupno dovoljeni Kyusho - jutsu obravnava okoli 400 vitalnih točk in predelov. V prvi osnovi se obravnavajo predvsem napadi na posamezne sklepe, kateri sodijo med najbolj vitalne, najbolj ranljive in najlažje aplikativne vitalne točke za potrebo borbe. Kasneje se prične postopoma obravnavati napade na posamezne notranje organe, mišice, živce in arterije. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je Kyusho - jutsu zgolj sestavni del vseh tradicionalnih borilnih veščin, modernih borilnih sistemov in borilnih športov. Razlika med njimi, kar se zadeva uporabe znanj Kyusho - jutsu, je zgolj v tem do kolikšne mere le ta znanja uporabljajo in poučujejo. Večina tovrstnih napadov na vitalne točke in predele se navadno konča z izredno težko telesno poškodbo ali celo smrtjo. Navkljub temu pa je poučevanje dovoljenega Kyusho - jutsa zakonito v vseh zahodnih državah. Kar se zadeva poučevanja dovoljenega Kyusho - jutsa obstaja edina pravna sivina pri poučevanju slednjega za potrebe borbe z nožem. Kar pa se zadeva legendarnega nedovoljenega oziroma prepovedanega Kyusho - jutsa pa le - ta obravnava vitalne točke in predele na telesu, ki povzročijo smrt z zakasnitvijo od parih ur do celo nekaj let. Posamezne točke prepovedanega Kyusho - jutsa niso nobena večja skrivnost, kakor tudi ne njihove kombinacije, tovrstna znanja so dostopna slehernemu posamezniku, ki se želi resno posvetiti temu področju. Pri čemer pa ne gre pozabiti omeniti dejstva, da navkljub temu, da so te informacije dostopne do njih ni ravno lahko priti. Pri prepovedanem Kyusho - jutsu je edino prepovedano poučevati ali javno spregovoriti o načinu uporabe informacij, katere preučuje. Na tem mestu bi želel le še omeniti, da je t.i.: prepovedani Kyusho - jutsu dandanes bolj ali manj stvar mitologije borilnih veščin in se o njem bolj kot ne govori in seznanja nove generacije izključno kot zanimivost in ne z namenom resnega poučevanja.

Lepo pozdravljeni, Kot vidim še vedno niste razumeli ničesar o čemer sem govoril in tisto malo kar ste vendarle uspeli razumeti ste povsem napačno interpretirali na osnovi vašega neznanja tako o Budo - u, Koryu Budo - u kot tudi o nasilju samemu. Kar pa me tudi ne preseneča glede na to, da ste predstavnik laične skupnosti. Ves čas na vztrajate pri vaši iluziji, da se da nasilje preprečiti z uporabo "nenasilnih" sredstev, medtem ko sem se jaz te iluzije že zdavnaj otresel, tako kot tudi vsi ostali, ki poklicno preučujejo ali preprečujejo nasilje ali pa vsi, ki so se kadarkoli dejansko srečali z nasiljem. Na drugi strani imate nadvse velik osebni problem s tem kaj Koryu Budo dejansko preučuje ter da je njegova primarna funkcija, da usposobi posameznika, da bodisi preživi dejanski spopad bodisi naredi vse kar je v njegovi moči, da spopada tudi njegov napadalec ne preživi, v kolikor ni sposoben sam preživeti spopada. Podobno kot veliko ostalih predstavnikov laične skupnosti, ki razmišljajo podobno kot vi, želite nekako "preskočiti" ali zanemariti samo bistvo Budo - a in Koryu Budo - a ter brez slehernega treninga pričeti spoznavati globlja učenja obeh slednjih. Verjemite mi, da vam vaša visoka moralna in etična načela ne bi bila v nobeno korist, v kolikor bi se srečali z množičnim morilcem ali s predstavnikom kakšne poulične tolpe, katera bi vas oba preprosto zgolj iz užitka tako mučila kot na koncu tudi ubila ter se pri tem nadvse zabavala. Takrat bi vam edino koristila vaša znanja borilne veščine ter vaša zmožnost in sposobnost, da le te tudi uporabite brez zadržkov ali predsodkov. Kar se zadeva tega ali je Koryu Budo edina pot, ki omogoča posamezniku, da varno preučuje najtemnejše plati človeške narave, mislim da sem že dovolj podrobno spregovoril. A glede na to, da zaenkrat nimate še nikakršnega namena, da bi pričeli z dejanskim treningom, vadbo in aktivnim preučevanjem Budo - a niti ne pričakujem, da boste to razumeli ali doumeli. Na tem mestu vam lahko dam le še en praktičen primer tega kar sem želel sporočiti s predhodnim stavkom. Nobena druga veda vam ne bo omogočila, da varno spoznavate in preučujete kako se braniti pred napadalcem oboroženim z nožem, pištolo ali kakšnim improviziranim orožjem ali kako se braniti pred napadom večih posameznikov na vas istočasno kot le Budo. In da Budo poučuje tudi kako pravilno uporabljati pištolo, katera še vedno sodi med civilna orožja, medtem ko istočasno preučuje tudi uporabo ostalih strelnih orožij, katere pa seveda ne poučuje pripadnikov civilne družbe. Na tem mestu bi želel dodati zgolj še to, da celoten trenutni vojaški in policijski koncept uporabe pištole, ki se strokovno i.: Close Quarter Combat temelji na učenjih Budo - a ali če želite Wushu - ja (Wushu je kitajski ekvivalent za Budo) ali na katerikoli drugi tradicionalni borilni veščini. Kar se zadeva problematičnih posameznikov naše družbe vam bom tokrat izjemoma podal eno svoje lastno mnenje. Osebno sem trdno prepričan, da v trenutku, ko se nekdo odloči, da bo zavrgel sleherne družbene normative, etične in moralne zakone, zakone ter predvsem ko se odloči, da bo podlegel njegovi najslabši naravi, osebno tovrstnega posameznika ne obravnavam več kot pripadnika naše družbe in mu niti ne priznavam nikakršnih pravic, ki pripadajo ostalim pripadnikom naše družbe. Osebno se sprašujem ali lahko takšnemu posamezniku, ki se prične obnašati kot podivjana žival sploh še lahko rečemo človek in ga kot takšnega obravnavamo ali bi bilo bolj ustrezno, da bi ga obravnavali kot to kar v resnici je - žival. Dandanes živimo v času, ko se ima sleherni posameznik laične skupnosti vsaj do neke mere izobraziti na področju lastne samoobrambe in v kolikor se odloči, da se ne bo naj tovrstni posameznik tudi sam nosi posledice svoje odločitve in naj le te nikar ne prelaga na preostalo družbo, v kolikor se bo nekoč srečal s problematičnimi posamezniki naše družbe. Priznam pa, da ni ravno lahko odkriti kvalitetno šolo, ki poučuje efektivno samoobrambo. A v končni fazi do nobenega kvalitetnega znanja nikoli ne pridemo po lahki poti. Glede na to, da mi ne zastavljate nikakršnih vprašanj več, s pomočjo katerih bi lahko predstavil še kakšno osnovno zadevo glede Budo - a in Koryu Budo - a preostalim uporabnikom tega foruma, zaradi česar sem vam v končni fazi tudi odgovoril na določena vaša predhodna vprašanja ter ker na vsak način želite doseči to, da bi spregovoril o globljih učenjih Budo - a in to celo javno, sem nekako mnenja, da sva najin pogovor zaključila. Vam osebno pa svetujem, da se odločite za kakšno jogo ali kaj podobnega, kar bi bilo veliko bolj primerno za vas glede na vaš način razmišljanja. V kolikor pa bi se želeli resnično seznaniti z učenji Koryu Budo - a in Budo - a pa bi vas vabim v svojo šolo, kjer vam bom postopoma omogočil dostop do tovrstnih znanj in učenj, ko bom seveda osebno ocenil, da ste na posamezno znanje in učenje pripravljeni. V kolikor pa imate še kakršnokoli splošno vprašanje glede Koryu Budo - a pa mi ga le pogumno zastavite in v kolikor bom ocenil, da je tudi v interesu moje šole in mojega namena predstavljanja Koryu Budo - a širši javnosti vam bom nanj tudi z veseljem odgovoril, kot sem vam vedno do sedaj na tista vaša vprašanja, ki so se zadevala najinih skupnih interesov.

OSNOVNA PREDSTAVITEV PROGRAMA: Program je razdeljen na tri ravni: 1. Začetniški tečaj samoobrambe 2. Osnovni program 3. Poglobljeni program Začetniški tečaj samoobrambe: Traja tri mesece in je obvezen za vse člane. Obseg začetniškega tečaja samoobrambe: 1. seznanitev z osnovnimi Quan Fa tehnikami in njihovimi principi 2. seznanitev z osnovnimi Hyoho Niten Ichi - ryu kenjutsu tehnikami in njihovimi principi 3. seznanitev z osnovami dihanja s trebušno predpono 4. seznanitev z osnovnimi tradicionalnimi vajami za izboljšanje motoričnih sposobnosti Osnovni program: Je zasnovan za vse, ki se želijo z borilnimi veščinami seznaniti zgolj rekreativno, se naučiti efektivne samoobrambe ter se informativno seznaniti z osnovami filozofije in zgodovine borilnih veščin, zena in meditativnih tehnik. Obseg osnovnega programa: 1. seznanitev z nadaljnimi Quan Fa tehnikami in njihovimi principi 2. seznanitev z nadaljnimi Hyoho Niten Ichi - ryu kenjutsu tehnikami in njihovimi principi 3. seznanitev z osnovnimi Shotokai karate tehnikami in njihovimi principi 4. seznanitev z osnovami Aiki strategije 5. seznanitev z osnovnim pojmovanjem, razumevanjem in uporabo t.i. KI energije 6. seznanitev z osnovami prepoznavanja in razumevanja govorice telesa 7. seznanitev z osnovnim razumevanjem in praktično uporabo učenj naslednjih treh klasičnih del s področja posameznih borilnih veščin: - Bubishi - Miyamoto Musashi: Knjiga petih prstanov - Gichin Funakoshi: 20 principov Karate-ja 8. povezovanje vseh treh borilnih veščin v enovito celoto 9. seznanitev z osnovami zgodovine in filozofije vseh treh borilnih veščin 10. seznanitev z osnovami zena, meditacije in osnovnimi meditativnimi tehnikami Poglobljeni program: Poglobljeni program je razdeljen na tri ravni. Prva raven: Prva raven je razdeljena na dva sklopa. Prvi sklop obsega: 1. seznanitev z nadaljnimi Quan Fa tehnikami in njihovimi principi 2. seznanitev z nadaljnimi Hyoho Niten Ichi - ryu kenjutsu tehnikami in njihovimi principi 3. seznanitev z osnovnimi Shotokai karate tehnikami in njihovimi principi 4. seznanitev z osnovnimi Saigo Ha Takeda – ryu Aikijutsu tehnikami in njihovimi principi 5. seznanitev z osnovami Aiki strategije 6. seznanitev z osnovnim pojmovanjem, razumevanjem in uporabo t.i. KI energije 7. seznanitev z osnovami prepoznavanja in razumevanja govorice telesa Drugi sklop obsega: 1. poglobljeno razumevanje Aiki strategije 2. razumevanje in uporabo osnovnih principov biofizike, biomehanike in biodinamike 3. seznanitev z osnovami anatomije in fiziologije človeškega telesa 4. seznanitev z osnovami psihologije spopada 5. poglobljeno razumevanje in uporaba t.i. KI energije 6. seznanitev z zahtevnejšimi Quan Fa tehnikami in njihovimi principi 7. seznanitev z naprednejšimi Hyoho Niten Ichi - ryu kenjutsu tehnikami in s poglobljeno razlago principov Hyoho Niten Ichi - ryu kenjutsu-a ter njihovo uporabo v drugih borilnih veščinah 8. seznanitev z naprednejšimi Saigo Ha Takeda – ryu Aikijutsu tehnikami in njihovimi principi 9. podrobnejše razumevanje in praktično uporabo učenj naslednjih treh klasičnih del s področja posameznih borilnih veščin: - Bubishi - Miyamoto Musashi: Knjiga petih prstanov - Gichin Funakoshi: 20 principov Karate-ja 10. povezovanje vseh štirih borilnih veščin v enovito celoto 11. seznanitev z osnovami filozofije in zgodovine vseh štirih borilnih veščin 12. podrobnejšo seznanitev z osnovami zena in njegovega pomena v borilnih veščinah 13. seznanitev z razliko med zazen in meditativnimi tehnikami 14. seznanitev z osnovnimi Seishindo meditativnimi tehnikami 15. seznanitev z osnovnimi Shin Shin Toitsu zazen tehnikami Druga raven obsega: 1. seznanitev z zahtevnejšimi Niten Ichi - ryu kenjutsu tehnikami, temeljito razlago njegovih principov in uporabo slednjih v drugih borilnih veščinah 2. seznanitev z zahtevnejšimi Shotokai karate tehnikami in njihovimi principi 3. podrobno seznanitev s pomenom in funkcijo kate v Shotokai karate - ju in v ostalih borilnih veščinah 4. seznanitev z zahtevnejšimi Saigo Ha Takeda – ryu Aikijutsu tehnikami 5. poglobljeno razumevanje principov biofizike, biomehanike in biodinamike 6. podrobnejšo seznanitev z anatomijo in fiziologijo človeškega telesa 7. podrobnejšo razlago psihologije spopada 8. poglobljeno razumevanje in uporabo t.i. KI energije 9. seznanitev z osnovnimi Kyusho - jutsu (napadanje vitalnih predelov) tehnikami in njihovimi principi 10. seznanitev z osnovnimi Heiho (strategija in taktika) principi in njihovo uporabo 11. temeljito razumevanje in praktično uporabo učenj naslednjih treh klasičnih del s področja posameznih borilnih veščin: - Bubishi - Miyamoto Musashi: Knjiga petih prstanov - Gichin Funakoshi: 20 principov Karate - ja 12. postopno spoznavanje, razumevanje in uporabo učenj naslednjih treh klasičnih del s področja posameznih borilnih veščin: - Yagyu Munenori: Heiho Kadensho - Sun - tzu: Umetnost Vojne - Soho Takuan: Neomejeni Um 15. seznanitev z osnovami taoizma in njegovega pomena v borilnih veščinah 16. poglobljeno razumevanje zena in uporabo njegovih učenj, dognanj in spoznanj v borilnih veščinah 17. seznanitev z zahtevnejšimi Seishindo meditativnimi tehnikami 18. seznanitev z zahtevnejšimi Shin Shin Toitsu zazen tehnikami Tretja raven obsega: 1. povezovanje vseh štirih borilnih veščin v harmonično celoto 2. temeljito razumevanje in harmonično uporabo poznavanja in razumevanja: - principov biofizike, biomehanike in biodinamike , - anatomije in fiziologije človeškega telesa , - govorice telesa , - psihologije spopada , - t.i. KI energije 3. seznanitev z nadaljnimi Kyusho – jutsu tehnikami in principi 4. poglobljeno razumevanje in uporabo Heiho principov 5. temeljito razumevanje in praktično uporabo učenj naslednjih treh klasičnih del s področja posameznih borilnih veščin: - Yagyu Munenori: Heiho Kadensho - Sun - tzu: Umetnost Vojne - Soho Takuan: Neomejeni Um 6. seznanitev z učenji ostalih velikih mojstrov 7. spoznavanje, razumevanje in uporabo učenj naslednjih dveh klasičnih del kitajske filozofije: - Lao - tzu: Tao Te Ching - I – ching oz .: Knjiga sprememb 8. seznanitev z osnovami kitajske tradicionalne medicine in njeno uporabo v borilnih veščinah 9. nadaljno razumevanje zena in uporabo njegovih učenj, dognanj in spoznanj v borilnih veščinah 10. podrobnejšo seznanitev s taoizmom in njegovim pomenom v borilnih veščinah 11. poglobljeno razumevanje in uporabo Seishindo meditativnih tehnik 12. poglobljeno razumevanje in uporabo Shin Shin Toitsu zazen tehnik 13. izoblikovanje posameznikove lastne kate Po uspešno opravljenem preverjanju znanj začetniškega tečaja se lahko posameznik odloči bodisi za osnovni bodisi za poglobljeni program. Posameznik, ki se je odločil za osnovni program se lahko, v kolikor to želi, po uspešno opravljenem preverjanju znanj osnovnega programa odloči za nadaljevanje s poglobljenim programom. Posameznik, ki se je odločil za poglobljeni program napreduje skozi posamezne ravni programa z uspešno opravljenimi preverjanji znanj posameznih ravni programa. Za posamezna preverjanja znanj, se posameznik ustno dogovori z doshu-jem. V sklopu programa šole Ten Ai Budo se poučujejo tudi tehnike uporabe naslednjih orožij: - jo, - nož, - bo, - naginata, - kama, - sai, - pištola. Pri čemer so jo, nož in pištola obvezna dodatna orožja za vse, ki se odločijo za osnovni program. Za vse, ki se odločijo za poglobljeni program pa je dodatno obvezno orožje poleg bokken - a, jo - a, noža in pištole tudi bo, medtem ko so naginata, kama in sai izbirna dodatna orožja. Temeljna obvezna orožja za vse člane pa so: bokken, jo in nož, pri čemer je največji poudarek na tehnikah bokken - a in noža. Tehnike uporabe pištole pa so obogatene tudi s sodobnimi vojaškimi koncepti t.i.: Close Quarter Combat (CQC).

V kolikor resnično želite razumeti kaj pomeni, da se mora nek posameznik prvo naučiti na podzavestni ravni kako se učiti se boste morali začeti aktivno ukvarjati z Koryu Budo - m. Kajti le preko dejanskih treningov in vadbe boste lahko prišli do razumevanja posameznih učenj in znanj Budo - a, kar sem že omenil v svojem zgornjem prispevku. Kakršnokoli nadaljnje razpravljanje na to temo brez dejanskega aktivnega treninga in vadbe je nadvse nesmiselno početje. Vsa učenja in znanja Koryu Budo - a veljajo zgolj znotraj okvirjev Budo - a in osebno ves čas govorim izključno o Budo - u samemu ter vam in ostalim uporabnikom tega foruma želim predstaviti tako Koryu Budo kot tudi Budo. A to ne pomeni, da učenja Koryu Budo - a in Budo - a niso aplikativna tudi na ostalih aspektih posameznikovega življenja. A moj namen ni spregovoriti ali celo razglabljati o tovrstni tematiki. Glede tovrstne tematike sem pripravljen odprto in podrobno spregovoriti izključno z mojimi učenci in predstavniki ostalih smeri Koryu Budo - a ter njihovimi učenci, ne pa tudi s predstavniki laične skupnosti. Budo se je omejil na primarno preučevanje koncepta: kensho izključno iz razloga, ker je slednji vitalnega pomena za svet, katerega preučuje Budo. Budo preučuje ekstremne pogoje človeške družbe, v katerih želi posamezno budoka - o primarno in predvsem ohraniti pri življenju oz. da zaključi specifičen spopad s čim manjšimi poškodbami. Poleg tega pa se Budo dobro zaveda intervala znotraj katerega deluje in nima nikakršnega namena posegati izven le tega. V določeni manjši meri se Budo kasneje, ko enkrat budoka doseže stopnjo doshu - ja prične ukvarjati tudi s konceptom: satori, pri čemer pa je tovrsten posameznikov satori vedno primarno vezan na njegovo primarno sledenje Budo - u. Tovrstni satori - ji so vedno vezani na poglobljeno razumevanje specifičnih učenj, znanj, konceptov ali tehnik Budo - a. Budo se ne ukvarja s posameznikovim iskanjem razsvetljenja ali odrešitve, pač pa z iskanjem posameznikovega ravnovesja v trenutku nenehno spremenljive sedanjosti v njenih najbolj ekstremnih pogojih - spopadu. Zaradi česar v Budo - u preprosto ni prostora za koncept: Satori (razsvetljenje). V kolikor posameznik išče Satori se tovrsten posameznik mora odločiti za vedo, ki se s tem ukvarja in to ni Budo pač pa ena izmed vej budizma. Brez zamere, a vaše stališče, da je uporaba nasilja v večini primerov znak posameznikove šibkosti govori zgolj o tem kako slabo dejansko razumete resnično naravo nasilja. Pri čemer pa je spodbudno vsaj to, da ste izpostavili, da uporaba nasilja ni vedno znak šibkosti zaradi okoliščin življenja. Kar se zadeva uporabe nasilja je uradno stališče Koryu Budo - a, da je znak posameznikove šibkosti edino posameznikova neprimerna uporaba nasilja. Posameznik neprimerno uporabi nasilje vsakič, kadar z njim želi obraniti njegov prizadeti ego ali preko le - te doseči določene koristi, kakršnekoli že. Na drugi strani pa uradno stališče stroke Koryu Budo - a jemlje kot znak posameznikove šibkosti tudi posameznikovo nezmožnost ali nesposobnost uporabe nasilja, kadar je le - to upravičeno. Kadar posameznik ne odbrani uspešno samega sebe, ko je dejansko ogrožena njegovo eksistenca, njegova prepričanja ali načela. Kadar posameznik zaradi svojega neznanja borilnih veščin ne želi ali ni sposoben odbraniti nekoga drugega, ki je napaden. Ali kadar poizkuša neuspešno odbraniti nekoga drugega, ki je napaden, a zaradi svojega neznanja borilnih veščin s tem spravlja le sebe in napadeno osebo v še večjo nevarnost. Vse to so znaki posameznikove resnične šibkosti. Omenili ste tudi, da ste mnenja, da se moder posameznik zna izogniti vsem oblikam nasilja, s čimer pa se tako jaz ne morem strinjati z vami. Čeprav bi vam istočasno želel sporočiti, da me veseli, da imate tovrstno mnenje, saj mi s tem več kot jasno sporočate, da se z nasiljem na vašo srečo niste ravno veliko srečali v vašem življenju. Kar posledično pomeni, da so določeni posamezniki in posameznice v naši družbi še vedno sposobni zagotoviti vašo relativno kvalitetno varnost, s tem ko se oni izpostavljajo različnim oblikam nasilja. Po drugi strani pa bi želel na tem mestu tudi izpostaviti dejstvo, da zaenkrat živimo še vedno v relativno zelo varni državi, za kar gre zasluga predvsem kvalitetnemu delu določenih državnih služb ter majhnosti naše države. A ker sta naša država in družba tudi del širše evropske skupnosti, v kateri se porast kriminalitete eksponentno dviguje, je postopen dvig tovrstnih negativnih vplivov moč zaznati tudi že v naši družbi. V kolikor želimo ohraniti našo relativno visoko stopnjo varnosti v naši družbi je dolžnost slehernega posameznika tudi, da se primerno izobrazi tudi na področju njegove lastne samoobrambe. Kajti zavedati se moramo, da kadar se bomo srečali z nasiljem, ko nas bo nekdo na primer želel oropati, bomo v tistem trenutku največkrat intimno sami z našim napadalcem. Takrat ne bo z nami predstavnik policije ali katerekoli druge državne službe, ki skrbi za varnost v naši družbi, ki bi nas lahko zaščitil. Ne. Takrat bomo le mi in naš napadalec in le od nas samih je odvisno ali bomo v dotični situaciji postali žrtev nasilja ter kasneje breme družbi, ko bodo porabljena dodatna davkoplačevalska sredstva za razrešitev naše nezmožnosti in nesposobnosti, da se odbranimo, medtem ko bi bila lahko le - ta uporabljena za kaj bolj družbi koristnega. Ali pa bomo v tistem danem trenutku uspešno odbranili sami sebe in svoje premoženje ter s tem izpolnili našo občo državljansko in človeško dolžnost. Sleherni posameznik, ki meni, da se je moder človek sposoben izogniti sleherni obliki nasilja, s tem istočasno negira obstoj problematičnih posameznikov v naši družbi. Posameznikov, ki so zavrgli in se odrekli spoštovanju slehernih družbenih zakonov, pravil, normativov ter etičnih in moralnih načel. Posameznikov, kateri uporabljajo svojo prestano zaporno kazen za njihova kazniva dejanja kot sredstva za dvig ugleda in vpliva v njihovi srenji. Posameznikov, ki preprosto zgolj uživajo v uporabi nasilja in v izživljanju nad njihovimi žrtvami. Posameznikov, ki brez slehernega moralnega ali etičnega zadržka nekomu drugemu vzamejo življenje le zato, da mu lahko ukradejo par evrov, katere potrebujejo za naslednjo dozo mamil. Poleg tega pa posamezniki, ki so mnenja, da se je moder človek sposoben izogniti sleherni obliki nasilja prelagajo svojo dolžnost, da se odbranijo pred problematičnimi posamezniki, katere sem ravnokar omenil, na celotno družbo. S čimer pa se nezavedno a priori odločijo, da bodo postali žrtve, v kolikor se bodo srečali s tovrstnimi problematičnimi posamezniki naše družbe. Preprosto zaradi tega, ker ne storijo ničesar na področju njihove samoobrambe. Koryu Budo želi v prvi osnovi slehernega posameznika ustrezno pripraviti prav na njegovo morebitno srečanje z enim od problematičnih predstavnikov naše družbe. Pri čemer pa seveda vsi upamo, da se ne bomo nikoli v življenju srečali s tovrstnimi problematičnimi predstavniki naše družbe. A to naše upanje ne sme biti naš osebni izgovor, da se ne izobrazimo ustrezno na področju lastne samoobrambe.

Lepo pozdravljeni, Sodeč po vaših odgovorih ste prišli do zelo napačnega zaključka o mojem namenu zakaj sem odprl temo na tem forumu. Moj namen ni izmenjava mojih mnenj, stališč, znanj in izkušenj o Koryu Budo - u z laično skupnostjo niti ni moj namen debatirati o vsem mogočem s predstavniki laične skupnosti, temveč je moj namen izključno malce več spregovoriti o Koryu Budo - u in le tega tudi predstaviti v majhni meri laični skupnosti. V kolikor ste podrobno prebrali moje prispevke sem odgovarjal izključno na tista vaša vprašanja, ki se navezujejo bodisi na Koryu Budo bodisi na Budo nasplošno ter sem vam tudi vedno odgovarjal izključno v vlogi predstavnika stroke. Nimam pa nikakršnega namena z vami ali s komerkoli debatirati o čemerkoli drugem kot zgolj o Koryu Budo - u ali Budo - u ali s komerkoli tukaj deliti svoja osebna prepričanja, stališča ali mnenja. Namreč poizkusite razumeti, da imam osebno preveč najrazličnejših obveznosti, da bi si lahko privoščil, da bi s slehernim posameznikom na najrazličnejših forumih debatiral o splošnih zadevah ali zadevah, ki se ne zadevajo moje stroke. Sem pa pripravljen odgovoriti na določena splošna vprašanja laične skupnosti, ki se navezujejo moje stroke, torej Koryu Budo - a. Temo na tem forumu sem odprl kot doshu, torej kot predstavnik stroke, s čimer sem dal vsem bralcem vedeti, da bom v tej temi in ostalih dveh, katere sem odprl na tem forumu, vztrajal pri tem, da bom izključno zgolj predstavil v neki majhni meri kaj Koryu Budo je ter da se ne nameravam spuščati v kakršnekoli razprave, ki niso povezane s Koryu Budo - m ali Budo - m nasplošno. Očitno ste to nadvse pomembno dejstvo nekje spregledali. Osebno bi vam svetoval, da na vse tri moje teme, katere sem odprl na tem forumu gledate kot na kratek brezplačen predstavitveni seminar o Koryu Budo - u, ne pa kot na odprto debato o najrazličnejših vaših stališčih, mnenjih in prepričanjih. In ker osebno nimam nikakršnega namena kogarkoli poučevati Koryu Budo in Budo preko tega foruma, pač na določena vaša vprašanja ne bom odgovoril. Kar se zadeva vašega vprašanja o naravi etike in morale poučevanja Koryu Budo - a, bi vas želel vprašati kako se lahko sploh sprašujete o naravi slednjih o nečem kar niti ne poznate? S tovrstnim vprašanjem se upravičeno lahko ukvarja izključno stroka, glede na to da ima dovolj predhodno potrebnega znanja. Priznam, da bi vam lahko odgovoril tudi na to vaše vprašanje, v kolikor bi osebno želel z vami izmenjevati svoja osebna prepričanja, mnenja, razmišljanja, znanja, izkušnje ter z vami voditi debato odprtega tipa. A glede na to da je moj namen izključno predstavljati Koryu Budo in Budo kot predstavnik stroke, se pač v to debato ne nameravam niti ne želim spuščati z vami. Res je, da se je v zadnjih desetih letih Koryu Budo pričel postopoma odpirati tudi širši javnosti in res je tudi, da sodim med tiste predstavnike stroke, ki smo se odločili, da bomo poučevali Koryu Budo tudi na bolj splošni ravni ter tudi nekaterim predstavnikom širše javnosti omogočili dostop do nekaterih znanj in učenj Koryu Budo - a. Toda to ne pomeni, da bom v svojo šolo sprejel kogarkoli le zato, da bom povečal mesečni finančni priliv svoje šole. Upoštevati morate, da za razliko od predstavnikov novodobnih zahodnih borilnih sistemov in borilnih športov moja šola ni odvisna od mesečne članarine njenih članov. V enem izmed svojih predhodnih prispevkov sem nadvse podrobno obrazložil in predstavil koncept stopenj napredovanja in sistem poučevanja znotraj Koryu Budo - a, ko sem spregovoril o vlogi in pomenu začetnika, kohai - ja, sempai - ja in bodočega doshu - ja. Res je, da ima sleherni predstavnik naše laične skupnosti možnost, da se sooči z resnim in strokovnim preučevanjem Koryu Budo - a v okviru moje šole, a to še ne pomeni da bo s tem imel avtomatsko pravico do vseh mojih znanj, učenj in izkušenj, katere sem osvojil tekom svojega preučevanja Budo - a in Koryu Budo - a. Nikar ne pozabite, da znotraj Koryu Budo - a obstaja veliko število t.i.: "wall of silence". Glede na to, da še vedno ne razumete navideznega paradoksa, da Koryu Budo ni namenjen širši javnosti, četudi so nekatere šole Koryu Budo - a odprle svoja vrata tudi za predstavnike laične skupnosti, mi dovolite da vam le tega malce podrobneje razjasnim. Kot prvo bi želel izpostaviti, da je še vedno večina šol Koryu Budo - a t.i.: "zaprtega tipa", kar pomeni da laična skupnosti načeloma niti ne ve za njihov obstoj. Nekdo lahko vstopi v tovrstno šolo izključno zgolj na osnovi pisnega priporočila njegovega predhodnega instruktorja, kateri je prav tako tudi budoka Koryu Budo - a, a poučuje borilne veščine v sklopu ene izmed številnih smeri Gendai Budo - a (na primer: Aikido, Shotokan karate, Kendo, ...). Primarna naloga budoka - e, ki poučuje borilne veščine v sklopu ene izmed številnih smeri Gendai Budo - a je prav ta, da prepozna potencialne perspektivne učence, kateri so se izkazali za vredne, da se lahko pričnejo seznanjati z znanji in učenji Koryu Budo - a ter le te seznaniti z obstojem ene izmed šol Koryu Budo - a v njihovem okolju in jim zagotoviti priporočilno pismo. Ko učenec izve za obstoj ene izmed šol Koryu Budo - a zaprtega tipa in prejme od svojega trenutnega instruktorja priporočilno pismo lahko zaprosi za vstop v omenjeno šolo. Pri čemer pa ima doshu, ki vodi šolo Koryu Budo - a vso pravico, da tovrstnega učenca odkloni. A tudi, v kolikor doshu dovoli vstop tovrstnemu učencu v njegovo šolo se bo moral sleherni novi učenec prvo dokazati, da je vreden njegovega truda in da postane njegov učenec. V praksi načeloma le eden od desetih izbranih učencev dejansko vstopi v eno izmed tovrstnih šol Koryu Budo - a zaprtega tipa. To je tradicionalni pristop k poučevanju Koryu Budo - a, kateri je v praksi od samega začetka Koryu Budo - a ter katerega se bo tudi v bodoče držala večina šol Koryu Budo - a. Posamezniki, ki pa smo se odločili, da bomo v skladu z odredbami Dai Nippon Butoku Kai - ja odprli vrata svojih šol tudi širši javnosti pa se moramo za razliko od naših kolegov, kateri vodijo šole zaprtega tipa soočati s predvsem drugačno situacijo. Kot prvo se načeloma soočamo s posamezniki, ki sodijo med popolne začetnike, kateri načeloma nimajo nikakršnih dejanskih pravilnih predstav o Budo - u ter v celoti sami voditi proces selekcije svojih članov, kateri pri naših kolegih, ki vodijo šole zaprtega tipa primarno leži na njihovih sempai - jih, ki poučujejo borilne veščine v eni izmed šol Gendai Budo - a. Teoretično moramo dovoliti vstop v naše šole slehernemu posamezniku, ki to želi ter mu omogočiti dostop do nekaterih znanj in učenj Koryu Budo - a. Nakar lahko vodimo selekcijo članov svojih šol izključno na osnovi posrednega izločanja posameznih članov. V kolikor nek član naše šole ne krši kakšnega izmed pravil naših šol zapisanega v statutu naše šole, le tega nimamo pravice izločiti iz naše šole. Kar pa ne pomeni, da nimamo na voljo drugih, bolj subtilnih oblik izločanja naših članov. Poleg tega moramo za razliko od naših preostalih kolegov neprestano testirati svoje člane preden le ti dejansko postanejo naši učenci. Na drugi strani smo se tudi odrekli pravici do diskretnosti, ki omogoča našim preostalim kolegom, da njihove šole diskretno obstajajo in delujejo. Za razliko od njih moramo mi tudi reklamirati svoje šole, kar je sicer v nasprotju s tradicijami, a nujno potrebno za dosego zastavljenih ciljev in izpolnitev odredb Dai Nippon Butoku Kai - ja. A nikakor se s tem, ko smo odprli vrata svojih šol širši javnosti, nismo odrekli naši temeljni pravici in dolžnosti, da sami izbiramo koga bomo sprejeli za svojega učenca in kaj bomo koga tudi dejansko poučevali. Ta pravica in dolžnost je skupna tako nam kot tudi našim kolegom, ki vodijo šole zaprtega tipa. Pri čemer pa bi želel znova izpostaviti, da šole Koryu Budo - a odprtega tipa ne ponujajo storitev kot to ponujajo na primer razne šole novodobnih zahodnih borilnih sistemov ali borilnih športov, pač pa privilegij. Privilegij, ki omogoča posamezniku, da prične spoznavati in preučevati Koryu Budo in Budo. A kot velja za vse privilegije velja tudi za tega, da si mora posameznik le tega prvo zaslužiti, pri čemer pa nimam v mislih njegovega simbolnega prispevka v obliki mesečne članarine, temveč z njegovo predanostjo učenjem in znanjem Budo - a. Da, učenja in znanja Budo - a so edina Pot, ki omogočajo slehernemu posamezniku, da varno spozna, preučuje in nadzira tudi najtemnejše aspekte njegove osebnosti. Tako kot je tudi na drugi strani fizika edina pot, ki nam omogoča spoznati in preučevati fizikalne naravne zakonitosti ali kemija kemične ali matematika matematične. Matematičnih zakonitosti ne moremo spoznati ali preučevati preko bioloških zakonitosti ali drugače povedano biolog ne more biti tudi matematik, v kolikor seveda se primerno predhodno izobrazil v obeh vedah. Zavedati se moramo, da je Budo prav tako strokovna veda kot so to na drugi strani fizika, kemija, matematika ali biologija. Vsaka od njih preučuje specifične aspekte našega stvarstva in družbe in temeljijo na njih specifičnih strokovnih temeljih. Kot že mnogokrat do sedaj ste znova malce po svoje interpretirali tisto kar sem vam želel sporočiti. V svojem prispevku sem eksplicitno poudaril, da kar se zadeva Koryu Budo - a se le ta ukvarja izključno primarno s konceptom: kensho in v veliko manjši meri in veliko kasneje s konceptom: satori, medtem ko je Satori izključno v domeni budizma. V kolikor se znova ponovim koncept: kensho ustreza temu kar bi na zahodu rekli: spoznanje o čemerkoli, medtem ko koncept: satori ustreza temu kar bi na zahodu rekli: globoko spoznanje o nečem, medtem ko koncept: Satori (z veliko začetnico) ustreza temu kar bi na zahodu rekli: razsvetljenje. Koryu Budo se v noben pogledu ne ukvarja z razsvetljenjem le to je izključno v domeni budizma. Kar se zadeva vašega trdnega prepričanja, da ne verjamete, da je nasilje del človekove narave me niti ne preseneča, saj se to vaše prepričanje odraža skozi vse kar ste do sedaj povedali. A zavedati se morate, da je stroka Koryu Budo - a prišla tekom njenih večstoletnih tradicij in temeljitega preučevanja nasilja do malce drugačnih ugotovitev, katere lahko tudi vedno znova dokaže z njenimi strokovnimi metodami. A v kolikor bi želeli to bi vam za začetek svetoval, da pričnete malo manj razmišljati ter začnete aktivno delati. Kajti vsa učenja in znanja Budo - a je moč osvojiti zgolj s treningom in z dejansko vadbo. Pri čemer pa tudi upoštevajte dejstvo, da zahtevnejši kot bosta vaš trening in vaša vadba več znanj in učenj Budo - a boste dejansko osvojili. A v kolikor boste poizkušali osvojiti katerokoli znanje ali učenje Budo - a brez primernega treninga in vadbe boste zgolj zapravljali vaš in moj čas. Glede vašega vprašanja o naravi bistva ravnovesja mislim, da sem vam več kot dovolj podrobno obrazložil zakaj v skladu z učenji Budo - a bistvo le tega ne leži v njegovi vzpostavitvi, pač pa v njegovem vzdrževanju in pravilnem prilagajanju trenutnim potrebam. A v kolikor se znova ponovim, sleherno ravnovesje, ki doseže točko vzpostavitve prične v istem trenutku izginjati oz. prehajati v nekaj drugega, zaradi česar je potrebno, da polagamo našo pozornost predvsem na vzdrževanje in pravilno prilagajanje ravnovesja trenutnim potrebam. Za konec pa bi želel še enkrat poudariti, da moj namen objavljanja mojih prispevkov na tem forumu ni, da bi se vam ali komurkoli drugemu kakorkoli dokazoval ali vas prepričeval v karkoli. Moj namen je izključno spregovoriti nekaj malega o Koryu Budo - u ter vam le tega tudi v majhni meri predstaviti. Nikakor pa ni moj namen, da bi kogarkoli karkoli poučeval o Budo - u preko tega foruma ali debatiral o čemerkoli kot o tem kar sem pripravljen spregovoriti o Budo - u.

Da, preden lahko nekega učenca pričnemo karkoli resnega poučevati je potrebno prvo odkriti kateri principi in znanja so nekega specifičnega učenca dejansko primerna in potrebna. Kot sem že podrobno spregovoril v svojem prispevku z naslovom: Tehnika ali princip, Koryu Budo poučuje ne osnovi principov in ne na osnovi tehnik. Neka specifična tehnika je zgolj ena izmed možnih manifestacij in aplikacij enega principa ali kombinacije večih le - teh. Neko specifično učenje je neusklajeno z učencem, kadar ni v skladu z njegovimi dejanskimi trenutnimi potrebami. Kar se zadeva posameznikove semi - podzavesti, podzavesti in kolektivnega nezavednega ali skrajšano njegove Podzavesti, se le - ta v skladu z učenji Budo - a ne dejansko ne uči. Podzavest v polnem pomenu besede preprosto le opazuje in ve. V skladu z učenji Budo - a je naša Podzavest v slehernem trenutku bežne sedanjosti v popolnem sozvočju z Vsem. Podzavest se razvija premosorazmerno z Vsem. Ali če dam nek konkreten primer. V skladu z učenji Budo - a se intuicija ne more poučevati niti se je ne da naučiti, intuicija je ali je pa ni. Intuicije se ne da poglobiti z raznimi učenji, temveč se jo da zgolj razvijati z izkušnjami. Intuicija ne temelji spoznavanju, temveč zgolj in izključno na opazovanju. Intuicija ne razmišlja, temveč preprosto ve. V skladu z učenji Budo - a, problem človeka ne leži v njegovi Podzavesti, temveč v njegovi zavesti - razumu in logiki, ki skupaj predstavljata to kar v Budo - u i. : zavest ali mali um oz. kar na zahodu i. : um ali ego. Posameznikov mali um je tisti, ki se odtuji od njegovih preostalih aspektov Zavesti, zaradi česar se posameznik znajde v večnem neravnovesju ter neprestano išče izhod iz tega neravnovesja. Posledično posameznik nezavedno manifestira to svoje izvorno neravnovesje v vsem kar počne, govori, občuti, čuti in misli. A glede na to, da se tokrat ne nameravam spuščati v metafiziko Budo - a bom s tem tudi zaključil to tematiko. Kar se zadeva vašega vprašanja o naravi samega vprašanja bi vam prvo želel sporočiti, da se osebno preveč radi spuščate tako na metafizično kot tudi na fundamentalistično - ontološko raven določenih tematik, pri čemer pa pogostokrat poizkušate bodisi metafizičen bodisi fundamentalistično - ontološki aspekt nečesa prenesti na neko širšo raven oz. le tema dodati pomen, ki ga nimata. V kolikor se spustimo bodisi na metafizičen bodisi na fundamentalistično - ontološki aspekt nečesa ne smemo pozabiti ali zanemariti intervala znotraj katerega veljajo za nekaj bodisi metafizične bodisi fundamentalistično - ontološke lastnosti. Tako kot ne moremo v vsakdanje življenje prenašati zakonitosti kvantne mehanike tako tudi ne gre prenašati metafizičnih ali fundamentalistično - ontoloških aspektov česarkoli v naš vsakdan. Kar pa seveda ne pomeni, da so zakonitosti kvantne mehanike ali metafizike ali fundamentalistične - ontologije napačne ali v zmoti. Daleč od tega. To zgolj pomeni, da moramo vse naravne zakonitosti in principe spoznavati, raziskovati, razumeti, spoštovati in aplicirati znotraj intervalov, v katerih delujejo. Kadar govorimo o tako fundamentalistično - ontoloških vprašanjih kot je na primer: narava vprašanja samega v Budo - u, ne smemo nikdar zanemariti intervala znotraj bodo določene zakonitosti veljale in v našem primeru je to izključno Budo oz. spoznavanje, preučevanje in poučevanje Budo - a. In znotraj Budo - a še kako velja princip, ki veleva, da se na neko posameznikovo vprašanje odgovori šele takrat, kadar je njegov Um sposoben doumeti in razumeti odgovor oz. iskano / željeno informacijo. Ali v kolikor vam ta koncept predstavim na naslednjem dejanskem primeru. Nič kolikokrat sem se osebno srečal z najrazličnejšimi primeri, ko mi je bodisi član moje šole bodisi moj učenec ali pa laik postavil vprašanje iz področja Budo - a, na katerega odgovor dotični posameznik še ni bil pripravljen. Nič kolikokrat me je že kdo vprašal, če ga lahko naučim kakšnega od visokih nožnih udarcev, medtem ko on sam ni bil sposoben stabilno in pravilno stati niti na obeh nogah ter ni bil sposoben dvigniti noge niti do mojega pasu. Ali pa je nekdo prebral kakšen kratek članek ali celo kakšno knjigo, ki obravnava na primer: Mushin ter me je nato vprašal kaj je Mushin in celo pričakoval moj odgovor. Poleg tega pa ne smemo zanemariti, da sleherni posameznik, ki se odloči spoznavati Budo pride v eno izmed šol Koryu Budo - a s takšnimi ali drugačnimi njegovimi lastnimi predstavami o tem kaj Budo naj bi bil kaj ne, pričakovanji ter najrazličnejšimi informacijami o borilnih veščinah, katere je predhodno nabral od vseh možnih virov le od kakšne šole Koryu Budo - a ne. Posledično hitro pridemo do ugotovitve, da tekom spoznavanja in preučevanja Budo - a posameznik zelo pogostokrat postavlja napačna vprašanja in ne sprašuje tistega kar bi moral. Ena izmed najpomembnejših nalog vsakogar, ki poučuje Budo je tudi, da usmerja učenca v pravo smer, da bo znal postaviti pravilna vprašanja. Kar se zadeva vaše trditve, da menite, da osebno rad posplošujem posameznike vam zagotavljam, da nikoli ne poizkušam posplošiti nekega posameznika ali ga stlačiti v nek kalup. Tovrstno početje bi bilo v nasprotju z mojimi temeljnimi prepričanji. Osebno ocenjujem izključno posameznikova dejanja, besede, misli, prepričanja in načela, a nikoli posameznika samega, kar je v skladu z učenji Budo - a, kateremu sledim. V skladu z učenji in prepričanji Budo - a pa je tudi, da prepoznavam vzorce in v kolikor bom v nekem posameznikovem dejanju ali besedah prepoznal vzorec, ki je skupen mnogim ljudem bom to tudi izpostavil. Kar pa ne pomeni, da sem s tem posameznika stlačil v nek kalup, temveč zgolj da mu poizkušam pokazati, da sem prepoznal vzorec, ki sporoča, da se posameznik sam zavedno ali nezavedno tlači v neke kalupe. Na posamezniku samemu pa je kako bo razumel mojo informacijo in kaj bo le s to tudi naredil. Glede vašega mnenja o bolečini na splošno bi želel poudariti, da ste znova poizkušali prenesti koncept bolečine kot ga razume in obravnava Budo izven njegovega intervala ter ga nespremenjenega aplicirati na vse aspekte bolečine. Kot prvo osebno ves čas govorim o konceptu bolečine, ki ga razume in obravnava Budo znotraj in za potrebe sveta, katerega Budo tudi preučuje. V tem pogledu večina ljudi ve o bolečini ravno toliko kot o nasilju, torej praktično ničesar. Pri čemer pa imam v mislih izključno koncept bolečine kot enega izmed jezikov preko katerega naša Podzavest, intuitivna inteligenca in somatska inteligenca komunicirajo z našo zavestjo. V skladu z učenji Budo - a se sleherni posameznik tekom svojega življenja sreča z neštetimi manifestacijami kensho - a, med katere sodijo sleherna posameznikova spoznanja o čemerkoli, in z večjim ali manjšim številom satori - jev, med katere sodijo sleherna posameznikova globoka spoznanja na določena eksistencialna vprašanja. A v skladu z učenji Budo - a je tudi prepričanje, da noben človek ne more ostati človek po absolutnem Satori - ju, saj le - ta transformira človeka v avatar Bude (Razsvetljeno bitje). Upoštevati moramo, da se Budo primarno ukvarja s konceptom kensho, medtem ko se s konceptoma : satori in Satori primarno ukvarja ena izmed vej budizma. Za sam konec bi želel le še omeniti, da sta posameznik in družba eno. Posameznik je družba, družba je posameznik.

Lepo pozdravljeni, V uvodu bi želel izpostaviti, da poizkušajte dati večji poudarek na to, da sta najina razmišljanja predstavnika zelo različnih sistemov razmišljanja in se poizkusite bolje postaviti v vlogo opazovalca, ki opazuje in poizkusi spoznati nekaj o nečem s čimer se tako rekoč prvič sreča, kadar prebirate moje odgovore. Za trenutek se poizkusite upreti želji, da bi sleherno stališče, ki ga vam predstavim, s katerim se osebno tako ali drugače ne strinjate poizkušali ovreči z vašimi argumenti. Pri čemer upoštevajte, da vas osebno ne želim niti nimam nikakršnega namena, da bi vas prepričal v karkoli, temveč zgolj odgovarjam na vprašanja, katera vi postavljate na osnovi stroke in razmišljanja Koryu Budo - a. Iz vaših prispevkov je moč opaziti, da še vedno nadvse strogo ločujete vojno od mira, diplomacijo od vojskovanja, in podobno. Zavedati se moramo, da Budo ne razlikuje med tovrstnimi koncepti, saj se zaveda, da so zgolj skrajne oblike določenih istih procesov. V kolikor si malo podrobneje pogledamo na primer diplomacijo bomo hitro prišli do spoznanja, da je uporaba nasilja v diplomaciji vedno vodi v vojno in posledično vojna znova vodi nazaj v diplomacijo. Kot tudi na drugi strani uporaba mentalnega nasilja vedno znova lahko vodi v somatsko nasilje ter le to nazaj v mentalno nasilje. Diplomacija vodi v vojno vedno, kadar temelji na konceptih mentalnega nasilja, ki se na ravni diplomacije odražajo kot izsiljevanje, prisila, ipd. V kolikor stranka v procesu diplomacije, ki uporablja mentalno nasilje ne bo dosegla zastavljenih ciljev, se tovrstna stranka lahko zelo pogostokrat zateče h konceptu: "Vojna je zgolj podaljšek diplomacije." Ter bo poizkušala doseči svoje zastavljene cilje z uporabo fizičnih nasilnih sredstev, in ko si bo zagotovila bodisi strateško ali taktično diplomatsko prednost se bo znova vrnila nazaj k diplomaciji ter bo poizkušala preko le - te doseči zastavljene cilje. A vse dokler tega preprostega procesa nismo sposobni prepoznati bomo še naprej strogo ločevali med diplomacijo in vojno, čeprav gre za en in isti proces. Koryu Budo nas med drugim uči prav prepoznavati omenjeni proces v vsakodnevnem življenju. Seveda pa glede na to, da Koryu Budo sodi med vede, katere v zahodni družbi imenujemo s terminom: vojaške vede je povsem razumljivo, da tovrsten proces preučuje predvsem iz bojnega stališča kar pa ne pomeni, da kakorkoli zanemarja pomen in vlogo temu kar na zahodu rečemo: diplomacija. Na tem mestu bi želel omeniti zgolj še to, da je tovrstna tematika preobširna, da bi jo bilo moč obravnavati na tem ali kateremkoli drugem forumu. Kitajski pregovor pravi: "Kdor se v času mira ne pripravlja na vojno bo v vojni poražen." Kar se zadeva vprašanja etike in morale poučevanja določenih tehnik vam svetujem, da tovrstno vprašanje prepustite stroki in se z njim preveč ne ukvarjate. Lahko pa vam zagotovim, da vsi, ki poučujemo Koryu Budo nadvse pazimo koga bomo kaj učili in za svoje poučevanje oz. zlorabe le tega odgovarjamo tako svojim nadrejenim kot tudi po sodni poti celotni družbi. V končni fazi ne poučujemo članov svojih šol brez razloga tudi zakonodajo, ki se zadeva samoobrambe. Po drugi strani pa tudi nikar ne pozabite, da Koryu Budo nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo namenjen za poučevanje širših množic na masovni skali. V stanju Mushin - a ni ničesar le praznina. V stanju Mushin - a preprosto ni prostora za nikakršne posameznikove strahove, nagone, travme, potlačene agresije ali frustracije. Tovrstni pojavi se manifestirajo izključno pri posameznikih, ki niso sposobni doseči stanja Mushin - a in sleherna budoka slej kot prej postane sposobna doseči in zavedno vstopati in izstopati iz stanja Mushin - a. Učenja in znanja Budo - a so edina Pot, ki omogočajo slehernemu posamezniku, da varno spozna, preučuje in nadzira tudi najtemnejše aspekte njegove osebnosti. Kar se zadeva strahu učenja Budo - a temeljijo na tem, da posamezniku omogočijo, da v celoti spozna kaj strah dejansko je. Kar pa ne pomeni, da zrela budoka ne občuti strahu, daleč od tega. Budoka - e smo še vedno le ljudje, od večine ostalih se razlikujemo zgolj v tem, da smo nadvse podrobno spoznali in preučili naravo našega strahu in bolečine ter da znamo v slehernem trenutku mi nadzirati tako naš strah kot bolečino in ne obratno. Na tem mestu bi želel le še dodati, da se morate zavedati, da tovrstno tematiko Budo nadvse podrobno obravnava in le - ta zahteva podrobno učenje in razlago, katera ni moč podati v nekaj stavkih ali odstavkih, zaradi česar se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike. Nadziramo lahko le tisto na kar dajemo pozornost in le - to lahko nadziramo le v tolikšni meri, v kolikšni pač dajemo svojo pozornost na le - to. Zavedati se moramo, da se najpogosteje manifestira prav tisto, česar nismo sposobni nadzirati ali pa kar premalo nadziramo. Še ena lepa razlika med vami in menoj. Vi ne morete dopuščati somatskega nasilja in ste pripravljeni dopuščati mentalno in duhovno nasilje, medtem ko jaz kot predstavnik stroke Koryu Budo - a, ne morem dopuščati sleherne oblike manifestacije nasilja in vse obravnavam enako brez razlik, a ne isto. Verjemite mi, da večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar. Zanima me kaj nek laik ve o socio - dinamiki nasilja v zaporih, getih, med vojaki na bojišču, ... Kaj dejansko ve nek laik o mentaliteti in razmišljanju nekega pouličnega roparja, narkomana, plačanega morilca, posiljevalca, ... Kaj nek laik dejansko ve o delovanju skupinskega nasilja, o delovanju različnih tolp, ... Kaj nek laik dejansko ve o uporabi različnih orožij bodisi somatski, mentalnih duhovnih ali pa izven telesnih orožij. Kaj nek laik dejansko ve o uporabi improviziranih oblik orožij. A vse to kar sem ravnokar izpostavil je le en majhen del tega kar dejansko je Nasilje. Jaz ne vem o nasilju skoraj ničesar pa ga spoznavam in preučujem že več kot 25 let. Uradna stroka tako Koryu Budo kot zahodne vede, ki preučujejo nasilje vedo o nasilju zelo, zelo malo. Razumevanje nasilja v vseh njegovih manifestacijah in v vsej njegovi celoti presega slehernega posameznika. A ker je nasilje del človeške narave in je eden izmed temeljev, ki nas definirajo kot človeško bitje ga je potrebno spoznavati in preučevati ter se nanj ustrezno predhodno pripraviti. Zavedati se moramo, da je efektivna samoobramba tako pravica in privilegij kot tudi dolžnost hkrati slehernega posameznika družbe. Opazil sem, da še vedno niste razumeli v kakšnem kontekstu je potrebno spoznati, preučevati ter nadzirati bolečino, čeprav sem se potrudil, da sem vam kar se da transparentno predstavil koncept bolečine kot le to obravnava in razume Budo. A na žalost vam zgolj na teoretični ravni ne morem bolj razumljivo predstaviti slednjega koncepta kot sem že. Edino kar lahko storim je zgolj to, da se še enkrat ponovim. Budo razume bolečino kot pozitivno reakcijo, ki nas opozori nemudoma na škodljive bodisi notranje ali zunanje dejavnike. Bolečina je zgolj ena izmed oblik komunikacije med našo somatsko inteligenco in podzavestjo na eni strani ter našim razumom na drugi. Bolečina je zgolj prenašalec informacije in učenja Koryu Budo - a omogočajo posamezniku, da se nauči pravilno razumeti to informacijo.

Lepo pozdravljeni, Vidim, da vam še vedno dela malce preglavic razumevanje tega, nihče ki poučuje Koryu Budo članom njegove šole ne obljublja ničesar. Tokrat vam bom poizkusil obrazložiti ta navidezni paradoks iz malce drugačne strani. Kratek seznam tega kaj lahko nekdo pridobi s preučevanjem Budo - a, katerega sem objavil, sem objavil zgolj zaradi tega, da malo bolj podrobno predstavim kaj sploh uči Koryu Budo. Na omenjeni seznam glejte ne kot na obljube, pač pa kot na to kar v resnici je - kratek opis in nič drugega. V svojih prispevkih sem do sedaj že kar nekaj spregovoril, zakaj nihče ki poučuje Budo ne obljublja članom svoje šole ničesar drugega kot zgolj to, da se je pripravljen vrniti na začetek Poti ter jim pokazati Pot, da bodo tudi oni imeli možnost prehoditi podobno Pot, kot jo je tisti, ki poučuje Budo. Po vsej verjetnosti se še vedno sprašujete kako to, da ničesar ne obljubljam, medtem ko sem istočasno eksplicitno navedel kaj lahko nekdo pridobi s preučevanjem Budo - a. Pri čemer pa bi želel izpostaviti, da sem namerno uporabil glagol: pridobiti, zaradi lažjega razumevanja ostalega teksta, medtem ko bi bil pravilen glagol v tem primeru: osvojiti. V kolikor sedaj uporabim pravilen glagol bi se stavek glasil: "Navedel sem zgolj seznam katera znanja lahko nekdo osvoji, v kolikor se odloči preučevati Koryu Budo.", pri čemer pa je poudarek na besedi: lahko in osvoji. Vsi, ki poučujemo Budo omogočamo vsem članom naše šole možnost, da se seznanijo in osvojijo znanja in učenja, katera sem že omenil ter mnoga druga o katerih nisem niti ne nameravam spregovoriti. A nihče od nas, ki poučujemo Budo ne bo nikomur dal nikakršnih zagotovil ali obljub, da bo tovrstna znanja resnično osvojil. Koliko tovrstnih znanj bo nek posameznik resnično osvojil je odvisno zgolj in izključno od posameznika samega. Posameznik bo moral sam prehoditi vso Pot, katero je pred njim že prehodil tisti, ki ga poučuje Budo in ga seznanja z učenji in znanji Budo - a. Na nek način bi lahko Koryu Budo primerjali s fakulteto in budoka - o s študentom, čeprav poudarjam je ta primerjava daleč od tega, da bi opisovala dejansko stanje. A v kolikor uporabim to primerjavo zgolj za to, da vam dodatno obrazložim zakaj Koryu Budo ne obljublja ničesar, je le - ta dovolj dober približek, da se lahko na tem primarnem nivoju razumevanja zadovoljimo z njim. Kot vsi vemo nobena fakulteta ne obljublja ničesar nobenemu od svojih bodočih študentov, razen tega da jim bo omogočila dostop in možnost, da osvojijo določena znanja in učenja. A v kolikšni meri in obsegu bo nek študent osvojil tekom njegovega študija je odvisno izključno od njega samega. Nobena fakulteta ne obljublja nikomur, da bo le z njegovo delno parcipitacijo osvojil znanja in učenja, katera se poučujejo na posamezni fakulteti. Na drugi strani tudi mi, ki poučujemo Koryu Budo zagotavljamo vsem članom svojih šol, da jim bomo omogočili le dostop in možnost do določenih znanj in učenj, katere poučujemo in ničesar drugega. Pri čemer pa ne smemo zanemariti dejstva, da se bo navadnemu članu omogočil dostop do posameznih znanj in učenj v veliko manjši meri kot kohai - u, kohai - u se bo omogočil veliko manjši dostop do posameznih znanj in učenj kot sempai - u, sempai - u se bo omogočil veliko manjši dostop do posameznih znanj in učenj kot doshu - ju. Zavedati se moramo, da je Koryu Budo od nekdaj temeljil na elitizmu ter da je elitizem še vedno eden od zaščitnih znakov Koryu Budo - a. Kot sem že omenil v enem od svojih predhodnih prispevkov doshu - ji Koryu Budo - a nikoli nismo in tudi nikoli ne bomo obravnavali svojih učencev enakovredno. Enakopravno morda, a enakovredno nikakor ne. Kajti v svetu Koryu Budo - a pomeni biti enakovreden nekomu drugemu, da si prehodil enako pot kot jo je on. Učenec postane enakovreden svojemu učitelju šele, ko učenec preseže svojega učitelja in s tem tudi sam postane učitelj. Kar pa se zadeva enakopravnosti bi želel izpostaviti, da tudi člani in učenci niso enakopravni v takšnem pogledu kot načeloma razumemo koncept enakovrednosti v zahodni družbi. Lahko bi dejali, da Koryu Budo temelji na t.i.: selektivno - privilegirani enakopravnosti. Namreč v Koryu Budo - u posameznik napreduje izključno na osnovi svojih lastnih dosežkov in predvsem preseganju lastnih omejitev. Navadni člani so enakopravni med seboj, kohai - ji med seboj, sempai - ji med seboj, doshu - ji med seboj, ... A na drugi strani je kohai uživa več enakopravnosti kot navaden član, sempai več kot kohai in doshu več kot sempai. Ali če ta koncept ponazorim na naslednjem primeru. Sestavni del Koryu Budo so t.i.: 24 urni treningi, katere učenec vedno izvaja osebno s svojim učiteljem, ki pa seveda tako kot marsikaj drugega niso obvezni za vse sempai - je, ki sledijo Budo - u in preučujejo Koryu Budo, medtem ko pa so obvezni za vse bodoče doshu - je. Koncept 24 - urnega treninga je nadvse preprost, saj gre le za 24 urni trening brez prekinitve in brez uživanja hrane ali tekočine. Pri čemer je potrebno poudariti, da tako učenec kot učitelj en dan pred 24 urnem treningom izvajata 24 urni post. In sedaj se vprašajmo ali je lahko nekdo, ki nikoli ni izvedel 24 urnega treninga kadarkoli enakopraven nekomu, ki ga je ali pa ali je nekdo, ki je izvedel le en 24 urni trening lahko enakovreden nekomu, ki le tega izvaja na redni bazi? Odgovor je vsekakor ne. Upam, da sem vam uspešno uspel predstaviti zakaj vsi, ki poučujemo Koryu Budo ne obljubljamo ničesar ter zakaj Koryu Budo ne priznava konceptov: enakovrednosti in enakopravnosti v takšnem pomenu kot smo ju vajeni uporabljati na zahodu. Glede ali vašega vprašanja ali je moj namen predvsem širiti Koryu Budo bi vam želel sporočiti, da je moja dolžnost in obveznost, da širim Koryu Budo ter da nekoč prenesem vsa svoja znanja in spoznanja o Budo - u na svojega naslednika. Na drugi strani pa je tudi moja dolžnost, da s svojimi znanji in spoznanji o Budo - u poizkušam najbolje služiti tako družbi, kateri pripadam kot tudi svoji državi, zaradi česar tudi že nekaj časa sodelujem z določenimi državnimi službami, ki potrebujejo tovrstna znanja. A Budo mi nalaga tudi dolžnost in obveznost, da služim tudi civilni družbi - svojemu narodu, kateremu pripadam ter posledično tudi laični civilni družbi omogočim omejen dostop do znanj in učenj, katera so bila vse do še nedavnega rezervirana izključno za privilegirane člane posamezne družbe. Vse te dolžnosti in obveznosti ter še marsikatere druge sem sprejel, ko sem sprejel naziv doshu. Kar se zadeva vašega nadaljnjega vprašanja je moj odgovor sledeč. Dokler na posamezni trening pride vsaj en član ne treningi ne odpadejo. Zavedati se morate, da vsi ki poučujemo Koryu Budo med drugim tudi temeljimo na t.i.: pol individualnem pristopu poučevanja, kar pomeni da v praksi ne poučujemo večjih skupin od 20 posameznikov. Načeloma, ko neka skupina doseže število 20 posameznikov se vrata te skupine za vedno zaprejo za vse bodoče nove člane ter se prične tvoriti nova skupina in tako naprej. Zaradi, česar tudi vsi, ki poučujemo Koryu Budo nikoli ne ustvarjamo nekih visokih dobičkov kot to na drugi strani počnejo nekatere novodobne oblike zahodnih borilnih sistemov in borilnih veščin, ki poučujejo tudi do 100 ali celo več posameznikov v eni sami skupini. Sleherni posameznik, ki pride na posamezni trening z resnim in iskrenim namenom spoznati Koryu Budo ter se je tudi pripravljen udeležiti treninga s preostalimi člani skupine je obravnavan kot učenec in je kot takšen vreden, da se udeleži treninga. A sleherni posameznik, ki bi želel priti na posamezni trening zgolj zaradi njegove želje, da vidi posamezni trening je obravnavan kot ne zaželjena motnja in kot takšen ni dobrodošel na posamezni trening.

Spoštovani Porny, Iz vašega prispevka je več kot očitno, da ste kot prvo nadvse slabo prebrali moje dosedanje prispevke (v kolikor ste sploh prebrali vse), kot drugo da ne veste tako o tradicionalnih borilnih veščinah kot tudi o Zen budizmu skoraj ničesar. A navkljub temu ste si upali obelodaniti vaše skromno mnenje, kar je nadvse občudovanja vredno. Kar se zadeva vašega skromnega mnenja o Zen budizmu bi vam želel sporočiti, da v kolikor še ne veste se je Zen budizem na zahodu prvič predstavil širši javnosti šele v začetku druge polovice 20. stol., ko je l. 1959 Daisetsu Teitaro Suzuki objavil njegovo delo: Zen and Japanese Culture, s katerim pa je D. T. Suzuki naredil več škode kot koristi predstavljanju Zen budizma zahodni javnosti. Pri D. T. Suzuki - ju, katerega številna dela na zahodu še vedno veljajo za obvezno branje vsakogar, ki se želi seznaniti z Zen budizmom je potrebno omeniti, da osebno D. T. Suzuki nikoli ni bil praktikant Zen budizma in ga je zahodni in domači japonski javnosti predstavljal izključno iz intelektualnega stališča in večina njegovih razlag konceptov in principov Zen budizma ter njegovega vpliva na japonsko kulturo so žal nadvse napačna, kakor so tudi posledično napačne večine zahodnih predstav o tem kaj je in kaj ni Zen budizem. Upoštevati moramo dejstvo, da dela D. T. Suzuki - ja uživajo ugled izključno na zahodu, medtem ko so na Japonskem nadvse osovražena. Noben Japonec, ki velja za avtoriteto na področju Zen budizma se ne bo skliceval ali kakor koli drugače upošteval razlag o Zen budizmu, katere je v svojih številnih delih objavljal D. T. Suzuki. Resna in strokovna dela kompetentnih avtorjev iz področja Zen budizma, torej kvalificiranih Zen mojstrov, so se prvič na zahodu pojavila šele proti koncu 70 - ih in na začetku 80 - ih let 20. stol., kamor sodijo dela avtorjev kot so: Taisen Deshimaru, John Daido Loori in Sheng Yen, v kolikor omenim zgolj najbolj najbolj poznane tri avtorje. Dejansko pa je Zen budizem v zahodni družbi pognal prve resne korenine šele v 90 - ih letih 20. stol., kar posledično pomeni, da je Zen budizem na zahodu dejansko resno prisoten šele zadnjih dvajset let. In v kolikor upoštevamo kako hitro se Zen budizem širi, odkar so na zahod pričeli prihajati kvalificirani Zen mojstri in menihi, lahko brez večjih težav rečemo, da je Zen budizem zgolj v dvajsetih letih dosegel to, kar krščanstvo ni doseglo v prvih 500 letih njegovega prihoda na evropska tla. Pri čemer pa je potrebno tudi upoštevati nadvse zanimivo dejstvo, da se Zen budizem skorajda ne širi več Aziji, temveč je v zadnjih dvajsetih letih prenesel težišče svojega razširitve prav na zahod. Kar posledično pomeni, da je duh Zen budizma nadvse vabljiv za zahodnjake ter da se nadvse hitro širi. Zen budizem bi se na zahodu še veliko hitreje širil, v kolikor bi bil centraliziran tako kot so to določene druge oblike budizma, a prav decentraliziranost in pomanjkanje neke centralne avtoritete sta ena izmed zaščitnih znakov Zen budizma. Vedite, da so vse tradicionalne borilne veščine bodisi japonske, korejske, kitajske, filipinske, indonezijske, indijske ... in celo edina še zadnja preostala zahodna tradicionalna borilna veščina - španska Dextera, izrazito navezana na lastne tradicije, izročila, učenja in znanja. Prav zaradi slednjih se tudi razlikujejo od ostalih borilnih sistemov in borilnih športov, ki z borilnimi veščinami nimajo skupnega ničesar drugega kot zgolj pridevnik: borilni. Raznovrstni novodobni borilni sistemi in borilni športi načeloma niso nič drugega kot zgolj oblike sistematiziranega nasilja in so kot take nadvse primitivne in vaši t.i.: "zahodni o sensei in doshuji", katere ste tako lepo označili sodijo v svet novodobnih zahodnih borilnih sistemov in borilnih športov, ne pa v svet tradicionalnih borilnih veščin. Namreč kolikor osebno vem ne obstaja šola tradicionalnih borilnih veščin, ki bi ustvarjala visok poslovni dobiček, medtem ko marsikateri novodobni zahodni borilni sistemi in borilni športi ustvarjajo zelo visoke dobičke, s tem ko se ukvarjajo z zabavanjem širših množic. A glede na to, da večina laične skupnosti niti ne zna razlikovati med tradicionalno borilno večino, borilnim sistemom in borilnim športom niti ni čudno, da vse skupaj mečete pod eno in isto etiketo - borilnih veščin. Na koncu bi vam želel le še svetovati, da si za začetek nadvse podrobno preberete moje objavljene prispevke v tej temi, saj se le - ti navezujejo drug na drugega, preden se boste znova odločili deliti z uporabniki tega foruma vašo nevednost tako o Zen budizmu kot tudi o tradicionalnih veščinah. Vljudno bi vas tudi naprošal, da nikar ne pozabite, da v tej temi obravnavamo izključno tradicionalne borilne veščine, katere želim osebno predstaviti uporabnikom tega foruma, vaša mnenja o novodobnih borilnih sistemih in borilnih športih pa prosim objavljajte v tiste teme, katere le - te obravnavajo. V kolikor pa bi vas karkoli zanimalo iz področja tradicionalnih borilnih veščin pa me le pogumno vprašajte in vam bom z veseljem odgovoril na vaša resna vprašanja povezana z mojo strokovno usmeritvijo, v kolikor bom seveda imel na osnovi svojega 25 letnega resnega preučevanja Koryu Budo - a, po zaključenem šest letnem študiju Koryu Budo - a na Dai Nippon Aizu Nishinkan - u na Japonskem ter mojih nadaljnjih specializacijah tako znotraj stroke Koryu Budo - a kot tudi iz vojaških ved dovolj znanja za vaša morebitna resna vprašanja. Lep pozdrav, Koryu Budo

Biti prisoten v sedaj in ne istočasno tudi v tukaj je tipično zahodnjaško razmišljanje, v kolikor se milo izrazim. S katerim se vsi, kateri poučujemo Budo srečujemo na vsakodnevni bazi. Tovrsten način razmišljanja vodi stran od tega, da bi kadarkoli popolnoma in celostno izrazil samega sebe v tistem, kar v danem trenutku tudi počne. Strinjam se z vami, da obstaja veliko aspektov človeškega življenja, kjer je tovrstno posameznikovo razmišljanje in početje nadvse neškodljivo, a to ne velja ko se srečamo z ekstremnimi življenjskimi pogoji in situacijami. In Budo preučuje eno izmed najbolj ekstremnih situacij - Spopad - , v kateri preprosto ni prostora za nobeno napako. Kajti sleherna naša najmanjša napaka ima lahko za posledico, da mi dane situacije - spopada - ne bomo preživeli. Zavedati se moramo, da bomo v spopadu sleherno našo najmanjšo napako nadvse drago plačali. Vse tradicionalne borilne veščine bodisi japonske, kitajske, indijske ali španska Dextera, ki je zadnja živa predstavnica zahodne tradicionalne borilne veščine in ki se zelo malo razlikuje od katere koli druge orientalske tradicionalne borilne veščine, poznajo v takšni ali drugačni obliki naslednje vprašanje: "Kdaj vemo, da si naš nasprotnik zasluži smrt?" In v vseh tradicionalnih borilnih veščinah je odgovor na zgornje vprašanje enak : "Ko naredi dovolj veliko napako."

Vprašali ste me zakaj učiti Budo skozi tehnike borilnih veščin in zakaj ne le preko filozofije. Očitno ste med mojimi številni prispevki nekje spregledali dejstvo kaj Budo dejansko preučuje. Nikar ne pozabite, da Budo preučuje : Nasilje v polnem pomenu besede, brez slehernih zadržkov, predsodkov, iluzij ali omejitev. Budo preučuje nasilje v vsej njegovi kompleksnosti ter kako ga najhitreje ustaviti. A Budo si ne ustvarja iluzij, da je nasilje mogoče ustaviti z nenasilnimi sredstvi. Budo se je rodil v Vojni z namenom, da jo ustavi. Ne glede na to, da večina laične skupnosti zmotno meni, da je diplomacija tista, ki zaključi vojno, je v resnici uporaba vojaških znanj in metod tista, ki zaključi sleherno vojno ali spopad. Vojna se začne in zaključi v spopadu pa naj bo to vojna med dvema posameznikoma ali med dvema narodoma. Principi in zakonitosti Vojne veljajo za sleherno obliko spopada in tisti, ki jih spoštuje in je v sozvočju z njimi bo spopad preživel, medtem ko tisti, ki jih ne pač ne bo preživel spopada. Zavedati se morate, da so vse tehnike, katere se poučujejo v sklopu Koryu Budo - a bolj agresivne kot si lahko vi ali katerikoli drugi laik predstavlja. Sleherna tehnika temelji na principu: "maksimalna poškodba v minimalnem času" ter se vedno zaključi s smrtni izidom za poraženca. Koryu Budo nas med vsem drugim tudi uči, da v dejanskem spopadu ni prostora za odpuščanje, popustljivost, usmiljenje ali kakršnekoli druga podobna čustva ali občutenja. Praktično v dejanskem spopadu ni prostora za nikakršno posameznikovo občutenje, čustvo, željo, ... niti misel. Koryu Budo nas uči, da ko se znajdemo v dejanskem spopadu moramo izprazniti svoj um ter se popolnoma in celostno osredotočiti zgolj na tisto, kar v danem trenutku sedanjosti počnemo. V istem trenutku, ko pri nasprotniku zaznamo suki (pomanjkljivost v obrambi) le to tudi napademo z najbolj učinkovito in uničujočo obliko napada, ki nam je na voljo v danem trenutku. V kolikor to pomeni, da našemu nasprotniku z enim udarcem v levo ali desno stran vratu dobesedno raztrgamo vratno arterijo ali da mu z enim samim udarcem dobesedno raztrgamo enega od notranjih organov (jetra, žolčnik, trebušno slinovko, vranico, želodec, sečni mehur, ...) ali da ga izvedemo met pri katerem bomo nasprotniku po vsej verjetnosti zlomili hrbtenico, to tudi storimo. Brez odlašanja. Brez obžalovanja. Brez kakršnegakoli občutka ali občutenja ali slabe vesti. To je Budo. To je Pot Budo - a, ko se manifestira v vsej njegovi mogočnosti in veličastnosti. Kot sem že velikokrat omenil v svojih najrazličnejših prispevkih, predstavitvenih govorih ali na posameznih učnih urah, katere vodim v svoji šoli nas Budo želi v prvi osnovi pripraviti na dvoje. Prvo kako pravilno vzeti našemu sovražniku življenje ter kot drugo da tega znanja ne bomo nikoli morali uporabiti v polni meri. Zaradi česar nas v osnovi usmerja v dve smeri istočasno, in sicer v razvijanje do popolnosti tako najtemnejših kot tudi najplemenitejših plati človeške narave. Budo nas uči, da stopimo v sleherni spopad s sprijaznjenjem, da tega spopada ne bomo preživeli. V spopadu ni prostora za nikakršno koli obliko mentalne navlake. Iz tega razloga se budoka v spopadu ne ukvarja s tem ali bo preživel spopada ali ne ter ali bo njegov nasprotnik preživel ali ne. V trenutku, ko budoka stopi v spopad se odreče vsem njegovim mislim in preprosto le napada in naredi tisto za kar se je izpopolnjeval in učil vse njegovo življenje. Budoka, ko napade napade z vsem Kdo in Kaj resnično je in se ne obremenjuje z njegovo obrambo pred morebitnim bodočim protinapadom njegovega sovražnika, nasprotnika. V sleherno tehniko, katero budoka izvaja v danem trenutku tekom spopada, budoka polno in celostno izrazi samega sebe brezkompromisno, odločno in brez slehernega občutka usmiljenja ali skrbi za njegovega nasprotnika ali njega samega. S tem, ko se budoka ne ukvarja s kakršnokoli mislijo o tem kakšno poškodbo bo osebno prejel, ali bo dejanski napad uspel ali ne, kakšno poškodbo bo prejel njegov nasprotnik, ali bo nasprotnik preživel ali ne, ... se lahko popolnoma in brezpogojno preda tistemu kar v danem trenutku izvaja pa naj bo to ročni udarec, nožni udarec, kolenski udarec, manipulacija določenega sklepa ali met ter le to izvede v popolnosti. Prav zaradi tega stanja zavesti in zavedanja budoka zazna pri svojemu nasprotniku najmanjšo napako, katero maksimalno kaznuje v istem trenutku, ko jo nasprotnik naredi ali zgolj pomisli na njo. Niten Ichi - ryu Kenjutsu med drugim tudi uči naslednji princip, ki nadvse ilustrativno opisuje kaj Budo resnično je v praksi: "V kolikor ti nasprotnik prereže kožo, mu ti prereži mišico. V kolikor ti nasprotnik prereže mišico, mu ti presekaj kost. V kolikor ti nasprotnik preseka kost, mu ti odsekaj glavo." Miyamoto Musashi Med drugim nas Budo tudi uči, da ko se znajdemo v spopadu, da moramo vedeti, da bomo poškodovani ter da potencialnega spopada morda ne bomo preživeli ter od nas pričakuje, da se s tema dvema preprostima dejstvoma sprijaznimo ter ju tudi sprejmemo. Kajti šele, ko se bomo z njima sprijaznili ter ju tudi sprejeli bomo resnično pripravljeni na dejanski spopad. Prav zaradi tovrstnih učenj, ki spodbujajo pri posamezniku razvoj brezkompromisnega in brezpogojno predanega stanja duha odločnosti na eni strani, ter na drugi zaradi dovršenosti tehnik in podrobnemu spoznavanju delovanja človeškega telesa in psihe, katere Koryu Budo uči, Koryu Budo uživa status superiornosti v celotnem svetu borilnih sistemov. Noben drug borilni sistem ni sposoben posameznika tako temeljito pripraviti na dejanski spopad kot tradicionalne borilne veščine. Kar budoka - a Koryu Budo - a, vedno znova dokazujemo v vadbenih spopadih s predstavniki ostalih borilnih sistemov, v kolikor le te seveda povabimo na udeležitev naših srečanj. Na tem mestu bi želel le še omeniti, da budoka prav tako podrobno preučuje anatomijo, fiziologijo in delovanje človeškega telesa v mirovanju ali gibanju kot le tega preučuje zdravnik. Razlika med njima je le v tem, da zdravnik preučuje človeško telo z namenom, da nekomu reši življenje, medtem ko ga budoka preučuje z namemom kako nekomu vzeti življenje. Budoka se na svoji poti preučevanja Budo - a sreča z znanji kako najbolje poškodovati sleherni del človeškega telesa, pa naj bo to določen živec, arterija, sklep, kost, mišica ali notranji organ ter seveda kako uničiti človekovo notranje ravnovesje in kako napadati istočasno tako človekovo telo, um kot tudi njegovega duha. In prav zaradi tovrstnih znanj je nadvse pomembno, da se budoka seznani tudi z znanji in učenji, ki spreminjajo in razširjajo njegovo zavest, s pomočjo katerih bo lahko nadziral prej omenjena znanja. To da večina ljudi, vključno z vami, razlikuje med somatsko in mentalno obliko nasilja je zgolj posledica njihove nevednosti. Večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar. V končni fazi tudi mi, kateri Nasilje preučujemo poklicno in profesionalno vemo o njem zelo malo. Nasilje je preprosto preobširno, da bi ga lahko kdorkoli dokončno doumel ali razumel v vseh njegovih možnih manifestacijah. A navkljub temu stroka ve vseeno malo več o njem, kakor pa laična javnost. V svojem prispevku sem omenil, da je Nasilje moč v grobem razdeliti na somatsko, mentalno in duhovno (Zavestno) raven. Sedaj bi želel, da si Nasilje predstavljate kot vodo (H2O). Voda pozna tri različna agregatna stanja: trdno (led), tekoče (voda) in plinsko (para), katerih fizikalno - kemične lastnosti se med seboj precej razlikujejo, a katere so medsebojno prepletene in soodvisne. Led prehaja v vodo, voda v paro in para preko vode nazaj v led. Toda vsa tri agregatna stanja vode so zgolj različne manifestacije molekule (H2O). Voda je še vedno le voda ne glede na to, v kakšni manifestaciji se pojavi. Na drugi strani kot sem že omenil se tudi Nasilje lahko pojavi na treh različnih ravneh: somatski, mentalni in duhovni (Zavestni), katere so prav tako medsebojno prepletene in soodvisne. In tako kot pri vodi je tudi pri Nasilju njegova sredinska raven temeljna raven, katera povezuje in prehaja v ostali dve ter preko katere ostali dve ravni prehajata druga v drugo. A tako kot velja za vodo, da je voda še vedno voda ne glede na to kako se manifestira, povsem enako velja tudi za Nasilje. Nasilje je še vedno nasilje ne glede na to ali se pojavi na somatski, mentalni ali duhovni (Zavestni) ravni. Nasilje v nobeni izmed svojih možnih osnovnih manifestacij ne izgubi svoje narave, svojega bistva. Bistvo ravnovesja ne leži v njegovi vzpostavitvi, pač pa v njegovem vzdrževanju in pravilnem prilagajanju potrebam in zahtevam specifičnih sprememb v danem trenutku. In to je tudi eden izmed delčkov mozaika, katerega predstavljajo učenja Budo - a.

Moram reči, da me veseli, da ste izpostavili vprašanje kako lahko začetnik prepozna pravega instruktorja ali učitelja Koryu Budo - a. Obstaja kar nekaj splošnih parametrov kako lahko nekdo prepozna ali ima njegov instruktor resnično znanje ene izmed smeri Koryu Budo - a. A večina parametrov po katerih nas je moč prepoznati in ločevati od instruktorjev ostalih borilnih sistemov in borilnih športov zahteva določeno predznanje. V tokratnem prispevku se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike in bom iz tega razloga podal zgolj najbolj splošno obliko odgovora. V kolikor pa biželeli izvedeti karkoli bolj podrobnega iz tega področja pa me le vprašajte. Najbolj splošni parametri na osnovi katerih je moč prepoznati ali posamezni instruktor pripada določeni smeri Koryu Budo -a so : 1. Instruktor katerekoli smeri Koryu Budo - a se vam bo vedno predstavil z njegovim strokovnim nazivom doshu ali zgolj kot instruktor. 2. Vedno vam bo obrazložil zakaj ne želi, da ga nazivate s častnim nazivom: Sensei, dokler ne boste vi osebno ocenili, da si ga zasluži. 3. V opisu njegove šole bo vedno prvo navedel ime posameznih ryuha (ryuha: šola / e) in šele nato ime posameznih smeri Koryu Budo - a, katere poučuje. Na primer: Niten Ichi - ryu Kenjutsu, kjer je Niten Ichi - ryu ime šole, medtem ko je Kenjutsu ime smeri Koryu Budo - a. Izjema bodo le določene smeri, v katerih stroka Koryu Budo - a iz takšnih ali drugačnih strokovnih razlogov ne priznava obstoja specifičnih šol znotraj določene smeri, na primer: Uchinadi Te (tradicionalni karate). 4. Vedno bo poučeval Koryu Budo na osnovi poučevanja principov in nikoli na osnovi poučevanja tehnik. 5. V njegovem dojo - u (vadbenem prostoru) ne boste nikoli opazili nikakršnih njegovih osebnih priznanj, najrazličnejših potrdil ali certifikatov; katere vam tudi ne bo nikoli pokazal, v kolikor bi ga to vprašali. Namreč v svetu Koryu Budo - a velja za skrajno nespoštljivo, v kolikor nekdo z nižjim rangom želi videti od nekoga z višjim potrdila ali certifikate o njegovi strokovni izobrazbi. Zakaj je temu tako lahko spregovorim malo obširneje v enem izmed svojih nadaljnjih prispevkov. 6. Instruktor bo vedno vodil posamezni trening v sproščenem in resnem vzdušju. V nobeni izmed šol Koryu Budo - a ne boste na primer opazili, da se člani na začetku treninga postavijo v vrsto, prav tako se tudi ne priklanjajo drug drugemu vsaj toliko časa ne, dokler v celoti ne razumejo koncept: Rei - a, člani tekom treninga prosto zastavljajo vprašanja, v kolikor seveda instruktor ne razlaga nove snovi, itd. 7. Instruktor načeloma spodbuja svoje člane, da postavljajo najrazličnejša vprašanja povezanaz Budo - m seveda, jih seznani tudi s pogledi in razumevanji določenih aspektov Budo - a ostalih šol in smeri Koryu Budo - a, s katerimi se osebno ne strinja. S čimer želi doseči, da svojim članom ponudi čim širši pogled na Budo, saj ima njegova lojalnost Budo - u prednost pred njegovo lojalnostjo do posamezne šole in smeri Koryu Budo - a. 8. Vsak instruktor Koryu Budo - a bo vedno imel zelo široko znanje tako iz tehnične kot tudi iz "teoretične" ravni iz področja posemezne šole in smeri Koryu Budo -a, katero poučuje, in Budo - a na splošno, kar je posledica njegovega dolgoletnega spoznavanja in preučevanja Budo - a. Načeloma nek posameznik postane doshu po 20 letih podrobnega spoznavanja in preučevanja Budo- a. Proces, v katerem nek posameznik doseže naziv: doshu bi lahko še najlažje primerjali s procesom, v katerem nek posameznik preko osnovne in srednje šole ter fakultete uspešno zaključi podiplomski študij, čeprav se oba procesa izobraževanja med seboj nadvse razlikujeta. 9. Noben instruktor Koryu Budo - a ne bo prakticiral sistema kyu - ev (posamezni pasovi različnih barv do črnega pasu) ter bo priznaval le sistem dan - ov (mojstrski izpiti, katere simbolizira črni pas). 10. Nobeni nstruktor Koryu Budo - a ne bo nikoli poučeval večje skupine od približno 20 posameznikov na posameznem treningu, saj celotno poučevanje Budo - a poteka na pol individualni ravni. 11. Potem pa so tu še seveda "tehnični" aspekti, o katerih pa ne nameravam spregovoriti, ker je nesmiselno razlagati laični skupnosti kako nas lahko prepozna na "tehnični" ravni oz. na osnovi tega kakšne tehnike poučujemo in kako le - te izvajamo. Tovrstne informacije so namenjene posameznikom, ki se že resno ukvarjajo z eno izmed smeri Koryu Budo - a. Kar pa se zadeva vašega vprašanja kaj sploh pomeni pravi učitelj bi vam želel sporočiti, da tovrstno vprašanje posega v samo bistvo Budo - a in je nanj nadvse težko na kratko odgovoriti nekomu, ki ne pozna sveta Koryu Budo - a. A v kolikor vam na kratko odgovorim, to vprašanje posega prav v razmerje med Deshi (učenec)in Sensei (učitelj). Sleherni instruktor Koryu Budo - a, ki ustanovi svojo šolo ima slej kot prej večje ali manjše število članov, katero navadno variira nekje med 20 in 100 člani. A navadno bo le približno deset do dvajset odstotkov članov posamezne šole prejelo naziv Deshi, nekje po 2 letih njihovega preučevanja Budo -a, medtem ko bo večina članov neke šole še naprej obravnavana zgolj kot člani. A kaj sploh pomeni, da nek posamezni član postane učenec? Tako kot se mora sleherni doshu dokazati vsakemu članu njegove šole posebaj, da si zasluži naziv Sensei, se mora tudi sleherni član dokazati doshu - ju, da si zasluži naziv Deshi in z njim povezane privilegije. V kolikor je doshu strikten pri sledenju tradicijam Koryu Budo - a in odkloni pravico, da bi ga katerikoli izmed članov njegove šole predčasno pričel nazivati z nazivom Sensei, se načeloma proces vzpostavljanja razmerja Deshi - Sensei odvije spontano. Načeloma, ko nek posamezni član, ki je ustrezno pripravljen in usposobljen prične upravičeno nazivati svojega instruktorja z nazivom Sensei in doshu sprejme njegov izkaz spoštovanja s tem, da članu izkaže Rei, ko ga le ta prvič upravičeno pokliče kot Sensei - a (častni naziv za učitelja); je s tem priznal dotičnega člana za svojega Deshi - a (častni naziv za učenca), s čimer sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi - Sensei. Zelo pogostokrat se ta proces odvije na neverbalni ravni, kar je nadvse težko obrazložiti z besedami. Deshi in Sensei preprosto na takšen ali drugačen način začutita kdaj sta vzpostavila razmerje Deshi - Sensei. Ko član prizna svojega doshu - ja za njegovega Sensei - a ter ko Sensei prizna svojega člana za svojega Deshi - a, prične Sensei postopoma seznanjati svojega učenca z določenimi znanji, ki ležijo onkraj posameznih prvih t.i.: "the wall of silence", katerih je svet Budo - a prepoln. Šele, ko sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi - Sensei, se posameznega člana lahko prične nazivati z nazivom: budoka (tisti,ki sledi Budo - u) ter se ga začne seznanjati z globljimi znanji in učenji Budo- a na vseh treh aspektih tako na somatski, mentalni kot tudi na duhovni ravni, katera niso namenjena poučevanju širših ljudskih mas. Po določenem času, v kolikor se seveda Deshi dokaže za vrednega svojemu Sensei - ju lahko Sensei prizna Deshi - ju naziv Uchi - deshi (privilegiranega učenca), in v kolikor Deshi sprejme ta naziv sta bivši doshu in član vzpostavila razmerje: Uchi -deshi - Sensei, katero predstavlja enega izmed temeljev na katerih stojijo tradicije Koryu Budo - a. V praksi posamezni Deshi lahko prejme naziv Uchi - deshi nekje po 5 do 10 letih preučevanja Budo -a, odvisno pač od posameznika. Ko posameznik doseže stopnjo Uchi - deshi se prične seznanjati z znanji in učenji, katera ležijo onkraj še globjih t.i.: "the wall of silence". V praksi ima posamezni Sensei od enega od največ deset Uchi -deshi - jev, na katere postopoma prenese celotno njegovo znanje Budo - a. Stroka Koryu Budo - a širši javnosti dandanes ne prikriva več obstoja znanj in učenj, ki ležijo onkraj določenih t.i. : "the wall of silence" in o nekaterih je pripravljena v določeni majhni meri celo odprto spregovoriti na splošni ravni in v omejenem obsegu seveda. A seznanjenje s tovrstnimi znanji in učenji je še vedno in bo tudi v bodoče ostalo rezervirano izključno za Deshi - je, Uchi - deshi - je in doshu -je, zaradi specifične narave tovrstnih znanj in učenj. Razlog zakaj se je stroka Koryu Budo - a sploh odločila prvič v celotni zgodovini obstoja Koryu Budo - a odprto spregovoriti o tovrstnih znanjih in učenjih, kamor sodijo naprimer: kyusho - jutsu (umetnost napadanja na vitalne predele in vitalne točke) ali kuji - kiri (uporaba specifičnih gest v borbi), je zgolj ta da želi seznaniti širšo javnost, da obstajajo za določenimi novodobnimi miti stvarna in aplikativna znanja in učenja in ne neke neotipljive orientalske mistične tehnike, ki bi se jih bilo moč naučiti pri kakšnemu od enigmatičnih orientalskih mojstrov borilnih veščin na kakšni samotni gori. Tovrstne novodobne mite marsikateri posameznik brez sleherne ustrezne strokovne izobrazbe ali znanja s pridom uporablja za povečanje njegovih mesečnih finančnih prilivov, ko na primer svojim članom obljublja, da jih je sposoben naučiti kako fizično onesposobiti nasprotnika brez slehernega fizičnega dotika, pri čemer seveda največkrat uporablja določene nadvse preproste naravne zakonitosti, o katerih pa seveda njegovim članom nikoli ne pove ničesar oprijemljivega. Prav zaradi izrazitega porasta števila tovrstnih posameznikov v zadnjih tridesetih letih seje stroka Koryu Budo - a odločila, da bo prvič v zgodovini odprto spregovorila o tovrstnih znanjih in učenjih. Pri čemer pa je še vedno obdržala privilegij, da bo s tovrstnimi znanji in učenji dejansko seznanila še naprej izključno le Deshi - je, Uchi - deshi - je in doshu - je. A če naredim kratek povzetek sistem izobraževanja Koryu Budo - a pozna naslednje stopnje : 1. Začetniki, ki se nadaljnje delijo na zgolj začetnike in kohai - e (častni naziv za začetnika, katerega lahko nek začetnik doseže v približno enem letu), čeprav se v praksi najpogosteje uporablja naziv: kohai za vse začetnike. 2. Deshi, katerega se v praksi najpogosteje naziva z nazivom: budoka. Deshi še vedno sodi med kohai - je. 3. Uchi - deshi, ki lahko postopoma dosežejo naziv sempai (instruktor, ki lahko poučuje določena znanja in učenja Budo - a kohai - jem znotraj posamezne šole pod nadzorom doshu - ja). Katerim nato sledi naziv: doshu (kvalificirani instruktor). Ko posameznik doseže naziv doshu - ja lahko ustanovi svojo lastno šolo ter prične samostojno poučevati znanja in učenja Budo - a. Šele, ko posameznik doseže naziv: doshu se lahko prične potegovati za uradne mojstrske nazive: kyoshi, renshi in hanshi. V grobem so pogoji za slednje naslednji: - doshu : dosežen vsaj četrti ali peti dan v vsaj eni izmed šol Koryu Budo - a ter minimalno 20 do 25 let spoznavanja in preučevanja Budo - a. - kyoshi : vsaj 10 do 15 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo - a ter zadostna objava strokovnih člankov v strokovnih publikacijah ali izdaja vsaj enega lastnega strokovnega dela (knjige). - renshi : vsaj 15 do 25 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo - a ter zadostna objava strokovnih del. - hanshi : strokovno priznanje, da je nekdo ustanovil svojo lastno smer Koryu Budo - a, katero mora potrdi Dai Nippon Butoku Kai. Kar se zadeva vašega vprašanja ali učim ali kažem pot na osnovi lastnega vzgleda je moj odgovor sledeč. Noben doshu ali učitelj ne more kogarkoli učiti Budo - a, saj ne v takšnem kontekstu, kakor na zahodu razumemo koncept poučevanja. Na zahodu razumemo proces poučevanja kot linearen proces z jasno opredeljenimi in razdeljenimi funkcijami posameznikov, ki so vključeni v ta proces. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja se učenec prvo seznani in nauči črko A, nato B, C in tako naprej vse do Ž. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja sta vlogi učitelja in učenca strogo ločeni. Učitelj je tisti, ki poučuje in učenec je tisti se uči. Avtoriteta učitelja je v vseh aspektih absolutna in učenec je ne sme izzvati, s kakršnimkoli drugačnim razumevanjem določenega znanja od tistega, ki je v naprej določen in splošno sprejet. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja učenec nikoli ne more niti ne sme učiti učitelja. Medtem ko na drugi strani Budo razume proces poučevanja kot nelinearen proces, v katerem vloge udeleženih niso jasno opredeljene in razdeljene. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo lahko učitelj učenca prvo seznani in nauči črko F, nato R nato se vrne nazaj na M, nakar ga seznani z P, E, O ter tako naprej vse nazaj do črke A. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo sta vlogi učitelja in učenca medsebojno prepleteni, se medsebojno dopolnjujeta in nadgrajujeta ter prva prehaja v drugo in obratno. Učitelj poučuje in se uči od učenca, prav tako kakor se tudi učenec istočasno uči od njega ter ga poučuje. Učenec ima pravico izzvati sleherno učiteljevo razlago določenega znanja ali učenja z njegovo lastno razlago; medtem ko na drugi strani učitelj spodbuja učenca, da izzove sleherno njegovo razlago določenega znanja ali učenja. V kolikor le na kratko spregovorim o najpomembnejših razlikah med zahodnim konceptom poučevanja in konceptom poučevanja kot ga razume Budo. Iz tega razloga lahko doshu svojemu članu zgolj pokaže Pot na osnovi lastnih izkušenj in spoznanj, katera bo slednjega vodila k spoznavanju znanj in učenj Budo - a. Kar pa seveda zopet ne pomeni, da doshu ne bo svojemu članu predal določena znanja in učenja, katera je on sam osvojil. Na tem mestu bi želel še omeniti najpomembnejšo razliko med obema konceptoma poučevanja. Na zahodu jemljemo kot samoumevno, da se vsakdo zna učiti in naš način poučevanja temelji na podajanju enega niza novih informacij za drugim ter od učenca se pričakuje, da bo sam od sebe ugotovil kako naj te informacije najbolje uporabi v vsakodnevnem življenju. Medtem ko na drugi strani Budo jemlje kot samoumevno, da se mora učenca prvo naučiti na podzavestni ravni kako se naj sploh uči. Učencu učitelj podaja nove informacije na subjektivni in selektivni ravni, po sistemu katere informacije učenec v specifičnem času in okolju dejansko potrebuje in ne po sistemu, katere informacije bi učenec osebno želel pridobiti. Predvsem pa učitelj polaga bistven poudarek na to, da učencu pokaže Pot kako naj najbolje uporabi določene informacije v njegovem vsakodnevnem življenju na njegovi ozaveščeni podzavestni ravni. V kolikor grem s primerjavo obeh konceptov poučevanja še malce dlje bi lahko dejal, da zahodni sistem poučevanja temelji izključno na razvijanju učenčevega razuma in logike; pri čemer pa učenca vodi stran od njegove podzavesti, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence (v kolikor uporabim zahodne termine, ki so še najbližji približek njihovim ekvivalentom v sistemu poučevanja na katerem temelji Budo). Medtem ko na drugi strani sistem poučevanja, katerega uporablja Budo temelji na razvijanju učenčeve ozaveščene Zavesti v polnem pomenu besede, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence ter ga želi osvoboditi spon, katere mu nalagata njegov razum in logika. Pri čemer pa ne zanemarja učenčevega razuma in logike, a ju želi razvijati le znotraj intervala, v katerem sta slednji v harmoničnem ravnovesju z učenčevo ozaveščeno Zavestjo v polnem pomenu besede, intuitivnim razmišljanjem in somatsko inteligenco. Rek: "Ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori.", predstavlja tipično zahodnjaško miselnost in je kot takšen nadvse tuj konceptom Budo - a. Najbližji ekvivalent omenjenemu reku v Budo - u se glasi: "Ne postavljaj vprašanj, katerih odgovorov tvoj Um še ni pripravljen doumeti." Na tem mestu bi želel omeniti, da v kolikor se v posameznih strokovnih delih iz področja Budo - a beseda um piše z veliko začetnico le ta vedno vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: Zavest, medtem ko v kolikor se piše z malo začetnico vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: razum in ego. Kot lahko vidite se tudi tukaj tako kot povsod drugje zahodni koncept poučevanja in koncept poučevanja kot ga razume Budo nadvse razlikujeta med seboj. Moram reči, da sem pričakoval, da ne boste razumeli pomena poučevanja preko bolečine. V končni fazi le malokdo, ki se ne ukvarja z resnim preučevanjem Budo - a razume resnični pomen poučevanja preko bolečine in tudi mnogi, ki so šele na začetku njihovega preučevanja Budo - a zelo slabo razumejo pomen tovrstnega načina poučevanja, kateri predstavlja enega izmed osnovnih temeljev poučevanja Budo - a. V kolikor vam želim vsaj malce predstaviti ta koncept vam moram prvo predstaviti sam koncept bolečine, kot ga razume in uči Budo. Večina ljudi razume bolečino izključno kot nekaj slabega in se ji želi na vsak način izogniti pa naj gre bodisi za telesno bodisi za mentalno bodisi za psiho - somatsko bolečino ter ko jo doživijo jo želijo čim hitreje pozabiti. A Budo nas uči, da bolečina ni nekaj slabega, nekaj kar bi nam želelo škodovati, nekaj pred čemer bi morali bežati in česar bi se morali bati. Ne. Budo nas uči, da je bolečina pozitivna. Bolečina ne glede na to kako se manifestira v danem trenutku je del naše prirojene obrambe pred določenimi škodljivimi zunanjimi in notranjimi dejavniki. Bolečina je naša oblika reagiranja na slednje dejavnike, ki nas v trenutku sedanjosti opozori, da smo izpostavljeni takšnim ali drugačnim za nas škodljivim dejavnikom. Bolečina je zgolj ena izmed oblik komunikacije, s katero naša Zavest preko naše somatske inteligence in intuitivne inteligence komunicira z našim razumom in egom, zaradi česar jo je potrebno nadvse podrobno preučevati, v kolikor resnično želimo spoznati Kdo in Kaj resnično smo. Problem pri poučevanju preko bolečine ne leži v bolečini sami, temveč v namernem prizadejanju bolečine nekomu drugemu. Zahodna družba razume bolečino izključno kot nekaj negativnega in posledično razume namerno prizadejanje bolečine pri nekomu drugemu izključno kot nekaj izrazito negativnega in ponižujočega. V končni fazi na zahodu namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu opravičujemo edino kot skrajno obliko kaznovanja in posledično sleherno namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu razumemo izključno kot obliko kaznovanja. A kot sem že spregovoril v svojem prejšnjem odstavku Budo ne razume bolečino kot nekaj negativnega, prav nasprotno razume jo kot nekaj pozitivnega. A na drugi strani nas Budo tudi uči, da prizadeti nekoga drugega pomeni v resnici prizadeti samega sebe ter da je tovrstno dejanje nedopustno in neoprostljivo, v kolikor ni bilo storjeno izključno zaradi potrebe, da smo lahko obvarovali samega sebe, svojih prepričanj, svojih verovanj ali nekoga, ki se ni bil sposoben braniti. Torej, ali potemtakem sleherni doshu, ki namerno udari svojega učenca s tem krši enega izmed temeljev, kateri dajejo legitimizacijo obstoju Budo - a? Smo se ravnokar srečali z enim od številnih paradoksov Budo - a? Morda. A kot sem že enkrat omenil v enem od svojih prispevkov se na svojem preučevanju Budo - a srečujemo z najrazličnejšimi paradoksi izključno zaradi naše lastne nevednosti. In ena izmed temeljna dolžnost vseh doshu (Varuhov Poti) je, da prenašamo znanje na nove generacije. Zaradi, česar bi vam želel na kratko odgovoriti na paradoks, s katerim smo se ravnokar srečali. Doshu s tem, namerno udari svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot ne krši nobenega izmed temeljev ali principov Budo - a, nasprotno s tem deluje v skladu z vsemi izročili, principi in temelji Budo - a. Doshu se še predobro zaveda, da je s tem, ko je namerno udaril svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot, v resnici udaril samega sebe. S tem preprostim dejanjem je doshu na simbolni ravni prevzel nase učenčevo krivdo za njegovo neupravičeno in neoprostljivo nevednost. Na tem mestu bi želel izpostaviti, da tako v skladu s prepričanji Budo - a kot tudi z budizmom velja nevednost za nekaj, kar bi v krščanstvu ustrezal termin: izvirni greh. Naša nevednost je izvor vsega našega trpljenja in edina pot iz našega trpljenja vodi preko bolečine. Bolečina človeka očiščuje in prečiščuje. Bolečina školjke je tista, ki transformira zrno peska v biser. In tako kot školjka želi preko svoje bolečine transformirati zrno peska v biser, želi tudi doshu preko bolečine transformirati svojega učenca in mu s tem, ko deli bolečino z njim pokazati Pot, ki ga bo vodila iz teme nevednosti proti razsvetljenju. Razsvetljenje se vedno rodi iz bolečine, ki jo povzroča tema nevednosti. In tako kot se ne da govoriti ali naučiti bolečine pač pa jo je potrebno izkusiti tukaj in sedaj, se tudi razsvetljenja ne da naučiti pač pa ga je moč le izkusiti v trenutku sedanjosti tukaj in sedaj. V zaključku bi želel le še omeniti, da se moramo zavedati, da Budo zelo podrobno obravnava pomen bolečine in način poučevanja preko bolečine, kateri ni moč dejansko obrazložiti v dveh kratkih odstavkih. Ne glede na to koliko del iz tega področja Budo - a preberemo in poizkusimo razumeti ne bomo tega področja Budo - a nikoli doumeli, v kolikor ne bomo ga ne bomo izkusili in doživeli. Zavedati se moramo, da celotno poučevanje Budo - a temelji na posameznikovi izkušnji. Znotraj stroke Koryu Budo - a velja rek: "Kar nisi izkusil ne boš nikoli doumel." Priznam, da sem pričakoval, da ne boste želeli verjeti, da ni dokončnega odgovora na vprašanje: Kdo in Kaj resnično smo? Da bi sprejeli to preprosto dejstvo se morate prvo osvoboditi spon vašega razuma in logike oz. deterministično - absolutističnega načina razmišljanja. Vaša vera, da nekje tam zunaj obstaja dokončni odgovor na to vprašanje je zgolj še ena izmed neštetih oblik vašega deterministično - absolutističnega načina razmišljanja oz. vaše želje po iskanju nečesa dokončnega, absolutnega v našem nenehno spreminjajočem stvarstvu. Vedite, da je naš strah pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim eden izmed naših največjih strahov. Verjemite mi, da dokler ne boste osebno sprejeli dejstva, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni, ne boste nikoli povsem zadovoljni ali potešeni z nobenim odgovorom, ki ga boste ali ki bi ga prejeli na to vprašanje. Vedno znova boste želeli izvedeti več in več. Edini izhod iz tega začaranega kroga leži le v tem, da se preprosto sprijaznite s tem, da ni dokončnega odgovora na to vprašanje. A v kolikor bi se želeli sprijazniti s tem dejstvom morate prvo doživeti razsvetljenje. Tako Budo kot tudi Budizem in Taoizem poznajo dve osnovni obliki razsvetljenja, in sicer: kensho (uvid v bistvo določene stvari, pojma, principa ali zakonitosti - katerega bi lahko do določene mere primerjali z zahodnim konceptom: spoznanja) in satori (razsvetljenje). Na tem mestu bi želel izpostaviti, da ne gre enačiti satori - ja s Satori - jem. Namreč, v kolikor satori pišemo z malo začetnico ta vedno predstavlja naše osebno razsvetljenje o nečem, medtem ko v kolikor pišemo satori z veliko začetnico ta vedno predstavlja razsvetljenje, katero človeka transformira v Budo (Razsvetljeno bitje) in sleherni človek ima v sebi potencial, da postane Buda. V kolikor ste me spraševali ali sem že doživel kensho ali satori je moj odgovor pritrdilen. Da, tako kot vi in vsi ostali ljudje sem tudi jaz doživel kensho in satori in ne le enega. A v kolikor ste morda pričakovali, da sem že doživel Satori vas moram žal razočarati. Na vašo žalost in na mojo srečo sem še vedno le človek tako kot vi in že zelo dolgo časa več niti več ne iščem Satori - ja, na osnovi katerega bi upal, da bi lahko nekoč postal Buda. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif Človeški strah pred smrtjo je zgolj le še ena oblika človeškega strahu pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim in vse dokler se človek ne sprijazni s smrtjo, lastno minljivostjo ter le - to sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare ne bo nikoli povsem harmoniziran. Budo je zgolj ena izmed dveh možnih Poti, ki omogočajo človeku, da se sprijazni z lastno minljivostjo ter le - to sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare. Druga Pot ki to omogoča človek je Pot, katero učita Budizem in Taoizem. A dejansko tako Budo kot tudi Budizem in Taoizem obravnavajo eno in isto Pot, razlika je zgolj v njihovih pristopih in namenih, katere želijo doseči. Ni zaman, da tako znotraj sveta Budo - a kot tudi v Budizmu in Taoizmu velja rek: "Razsvetljenje je mala smrt, in šele ko umremo pričnemo resnično živeti." V nobenem od svojih prispevkov nisem omenil, da je lahko doseči stopnjo, ko postanemo celostno navzoči v okolju, kakor bi vam povsem enako zagotovil katerikoli drugi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi Koryu Budo - a. A to še ne pomeni, da tega ne moremo doseči. Daleč od tega. In vaš argument, da je zavest okolja premajhna nima nobene povezave z resničnim stanjem. Naše okolje je vedno in povsod celostno navzoče, kamorkoli se ozremo. Reka je v vsakem trenutku preprosto le reka in si ne domišlja, da je gora; prav tako kot je na drugi strani gora v slehernem trenutku preprosto le gora in si ne domišlja, da bi bila voda ali karkoli drugega. Tako kot reka tudi gora sledi svojemu bistvu in ga manifestira na makroskopski skali, zaradi česar sta tako reka kot gora v popolni harmoniji tako z okoljem, v katerem se nahajata kot tudi s spremembami, ki se odvijajo v njunem okolju. Na tem mestu bi vas želel opomniti, da je človeška družba sestavljena iz posameznic in posameznikov, in v kolikor resnično želimo doseči dvig skupne zavesti moramo prvo razširiti svojo, ne pa pričakovati da bo to storila naša družba namesto nas. Tovrstno razmišljanje nas hitro lahko privede do tega, da posameznik ne zna več ločevati njegovimi dolžnostmi do njegove družbe in obratno, kar posledično vodi posameznika le še v dodatno notranje neravnovesje. Prav tako je napačno razmišljanje, ki vodi k t.i.: "umiku zavesti nekam drugam". Večina ljudi nenehno počne prav to, svojo zavest umika nekam drugam. Na delovnem mestu razmišlja o domu in potovanju, doma razmišlja o delu in potovanju ter na potovanju znova razmišlja o delu in domu. Nikoli pa niso z zavestjo povsem in celostno navzoči v bežnem trenutku sedanjosti in pri tistem kar počnejo v danem trenutku. Na tem mestu bi vam želel omeniti naslednjo zen zgodbo: Nekoč sta se po enem letu znova srečala učenec in zen mojster, ki se je vrnil iz njegovega potovanja nazaj v samostan ... Učenec: "Mojster, vas smem vprašati kaj ste počeli na vašem potovanju?" Mojster: "Hodil, jedel in spal." Učenec je začudeno pogledal mojstra ter nato dejal: "To sem počel tudi jaz celo leto." Mojster: "Ne. Nisi. Namreč ti, kadar hodiš razmišljaš o tisoč in eni stvari, kadar ješ razmišljaš o jedi in kadar spiš sanjaš. Medtem ko jaz, kadar hodim le hodim, kadar jem le jem in kadar spim le spim." V svojem prispevku sem eksplicitno poudaril, da se Budo ne ukvarja s tem kaj je dobro in kaj je slabo, temveč s tem kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku. Dobro in slabo sta vedno pogojena z normativi družbe, v kateri živimo na eni strani, kot tudi z našo subjektivno percepcijo stvarnosti, katera je preprežena z našo nevednostjo, iluzijami in zmotnimi prepričanji. Koncept dobrega in slabega izvira iz našega razuma, ega. Medtem ko na drugi strani naš občutek za to kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku izvira tako iz naše Zavesti, naše intuitivne inteligence kot tudi iz naše somatske inteligence - iz samega bistva nas, na katerega zunanje okolje ali naš razum, ego nimajo nikakršnega vpliva. In slediti samemu sebi pomeni prav to da sledimo temu našemu občutku. A preden bi lahko resnično pričeli slediti temu našemu občutku, se moramo prvo naučiti prisluhniti in predvsem razumeti način komunikacije, s katero se ta občutek sporazumeva z našim razumom, egom. Za tistega, ki poučuje Budo ni toliko pomembno to, da zna videti kaj so za učenca primerne meje, obveznosti ter do kje vzpodbujati učenca in na kaksen način. Je pa zanj bistvenega pomena, da zna videti kdaj, v kakšnem obsegu ter na kakšen način seznaniti učenca z določenimi znanji, učenji. Znotraj sveta Koryu Budo - a velja nepisano pravilo, ki pravi, da je učenec pripravljen na določeno znanje, kadar postavi vprašanje, ki zahteva tovrstno znanje. Učitelj mora izključno na osnovi danega vprašanja, katerega mu postavi učenec v specifičnemu trenutku, uvideti v kolikšni meri in na kakšen način mu lahko predstavi določeno znanje. Kar vsekakor ni lahka odločitev, katero mora učitelj sprejeti v danem trenutku - tukaj in sedaj. A na drugi strani vloga in dolžnosti tistega, ki poučuje Budo nikoli niso bile lahke, kakor tudi nikoli ni bila lahka Pot, katero je nek učitelj prehodil na njegovem spoznavanju in preučevanju Budo - a. V končni fazi pa le malokdo postane doshu in še manj je tistih, ki postanejo karkoli več v svetu Koryu Budo - a.

Lepo pozdravljeni, Kot prvo bi vam želel sporočiti, da je moj strokovni naziv: doshu, ki bi še najbolj ustrezal terminu: instruktor, kar sem v enem izmed svojih predhodnih prispevkov že omenil. Osebno sem še zelo daleč od naziva kyoshi, ki velja za prvi uradni naziv za učitelja. Koryu Budo pozna tri uradne nazive za učitelja, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: kyoshi, renshi in najvišji hanshi. Medtem ko sta naziva: Sensei in O Sensei častna naziva, katera nek posameznik lahko po lastni izbiri in presoji podari tistemu, ki ga poučuje Koryu Budo, v znak njegovega spoštovanja. A nihče bodisi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi ne more od nobenega svojega učenca zahtevati ali pričakovati, da ga naziva z nazivom Sensei ali O Sensei, kakor se tudi na drugi strani nihče ne more samooklicati za Sensei - a ali O Sensei - a. Sleherni učenec ali budoka sam osebno presoja kdaj, če sploh kdaj, bo svojega doshu - ja, kyoshi - ja, renshi - ja ali hanshi - ja pričel nazivati z enim od častnih nazivov za učitelja. Učenec lahko prične nazivati svojega instruktorja z nazivom Sensei, šele ko se instruktor dokazal njemu osebno. Zaradi česar načeloma v Koryu Budo - u nihče ne želi, da bi mu kdorkoli podarjal tako visok častni naziv preden se mu je lahko osebno dokazal kot zanj primeren učitelj, za kar je načeloma potrebno kar veliko časa. Po drugi strani pa Koryu Budo nikoli ni polagal veliko pozornosti na to kako bi morali učenci nazivati svojega instruktorja ali učitelja. Seveda obstaja znotraj same stroke Koryu Budo - a striktna hiearhija in točno določeni protokoli obnašanja, a tovrstne tradicije in izročila niso pomembna za učenca ali budoka - o. Iz tega razloga instruktorji najraje vidimo, da se nas naziva z našim osebnim imenom ali preprosto le kot instruktor ali v kolikor pač nek posamezni učenec vztraja po našem strokovnem nazivu. Tokrat se ne nameravam spuščati v podrobnejšo obravnavo pomena naziva Sensei in bom o le tej spregovoril v kakšnem od svojih nadaljnjih prispevkov, v kolikor bo kdo izrazil željo, da bi želel izvedeti o tem malo več. Bi pa želel le še omeniti, da osebno nisem ravno naklonjen temu, da bi me kdorkoli nazival z nazivom učitelj preprosto iz razloga, ker bi me s tem izenačil z ostalimi, ki so si ta naziv že zaslužili in so storili veliko več za Koryu Budo kot pa sem jaz. Kar se zadeva meditacije bi vam želel sporočiti, da na daljnem vzhodu meditacija vse do njenega prihoda v zahodni svet v drugi polovici 20. stoletja nikoli ni bila ločena veda, temveč zgolj orodje katerega so razvijale in uporabljale mnoge tradicionalne vzhodnjaške vede od tradicionalne kitajske medicine, budizma, taoizma pa vse do tradicionalnih borilnih veščin. Seveda pa ne smemo zanemariti dejstva, da naša zahodna družba še vedno zelo malo ve o tradicionalnih vzhodnjaških vedah, med katerimi sodi Koryu Budo med najmanj poznane. A kot sem že omenil se je v zadnjih dobrih desetih letih tudi Koryu Budo pričel postopoma odpirati širši zahodni javnosti, in s časoma bo precej pretresel in spremenil trenutne zahodne predstave o borilnih veščinah. Bi pa na tem mestu želel poudariti, da Koryu Budo ni v nobenem pogledu bolj odprt na Japonskem kot je v Evropi ter da so njegova učenja in tradicije enako težko razumljive tako današnjemu Japoncu kot tudi Slovencu. To da je Koryu Budo lažje razumljiv vzhodnjakom kot zahodnjakom je zgolj le še eden izmed napačnih novodobnih mitov, katerih je svet borilnih veščin na splošno, prepoln. In prav želja, da se prične postopoma razbijati napačne predstave in novodobne mite o borilnih veščinah na splošno je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj je Koryu Budo pričel postopoma odpirati svoja vrata javnosti, ki so bila tekom zgodovine načeloma popolnoma zaprta za širšo javnost. Na koncu tega prispevka bi vas želel le še opomniti, da ne jaz osebno ne katerikoli drugi instrukor ali učitelj Koryu Budo - a ne obljubljamo nobenemu od svojih učencev ničesar. Edino kar mu zagotavljamo je zgolj to, da mu bomo pokazali Pot, da doseže določene spremembe, katere spremembe pa bo nek posamezni učenec dosegel pa je odvisno izključno od njega samega. Javnost se mora zavedati, da Koryu Budo ne deluje po principu privabljanja novih članov zgolj zaradi potreb poslovanja kot nekatere moderne smeri novodobnih borilnih sistemov ali borilnih veščin, katere svojim novim članom obljubljajo znanje samoobrambe v treh ali šestih mesecih ali osvojitev takšnih ali drugačnih mističnih učenj daljnega vzhoda v treh lahkih korakih. Tovrstno obnašanje nekaterih šol novodobnih borilnih sistemov ali borilnih športov edino meče negativno podobo na borilne veščine na splošno, čeprav je njihov pristop za marsikaterega zahodnjaka nadvse privlačen. Na drugi strani pa Koryu Budo išče le tiste posameznice in posameznike, kateri so se pripravljeni posvetiti resnemu preučevanju borilnih veščin. Nobena šola Koryu Budo - a ne bo nikoli dovolila novim bodočim članom, da si ogledajo kakšnega od njihovih treningov iz naslednjih dveh razlogov. Kot prvo Koryu Budo ni namenjen razkazovanju širši laični javnosti, katerega prakticirajo borilni športi in določeni novodobni borilni sistemi ter kateri pogosto ne služijo ničemur drugemu kot zgolj zabavanju občinstva. Budo ni nikoli bil namenjen zabavanju ljudskih množic, temveč izključno za resno in temeljito preučevanje najtemnejše plati človeške narave. Kot drugo pa je sleherna oseba, ki bi zgolj opazovala trening, znotraj Koryu Budo - a tretirana kot nepotrebna motnja vseh tistih, ki izvajajo posamezni trening. Treningi Koryu Budo - a so vedno nadvse zahtevni tako na telesnem kot tudi na umskem področju in zahtevajo od svojih učencev popolno koncentracijo, zaradi česar instruktorji poizkušamo izločiti vse nepotrebne motnje iz vadbenega prostora in posledično tudi ne dovolimo ogledov treningov. A v zameno vedno omogočamo vsem novim bodočim članom t.i.: spoznavni ali predstavitveni trening. Na katerem seveda pričakujemo od vseh, ki pridejo na predstavitveni trening, da ne bodo le v vlogi opazovalcev, temveč da se tudi sami aktivno udeležijo treninga. Znotraj sveta Koryu Budo - a imajo pravico in privilegij do ogleda posameznega treninga izključno instruktorji in učitelji drugih šol Koryu Budo - a, v kolikor so seveda povabljeni. V kolikor se povabi tudi učence neke druge šole Koryu Budo - a, se le ti prav tako aktivno udeležijo treninga gostujoče šole z njenimi učenci.