Mihela

Problem je, če verjameš, da ti družina, partner, otrok lahko prineseta srečo, če se navežeš na to idejo... potem se rodi razočaranje in trpljenje, temu jaz pravim idealizacija. in tudi živali imajo rane v skupnem življenju si lahko sigurna, vsak ima svoje mesto in nimajo vsi mesta, ki si ga želijo

Vem da se hecaš, ampak jaz pa se res spomnim vsakega seksa, ki je privedel do nosečnosti. Ne moreš verejt, da prov vem kateri. Dvakrat je logično, ker sem obakrat zanosila zaradi mojega šlampastega računanja ... prvič je manj gotovo, ma jaz sem se odločla, da je tisti določen seks bil ustvarjaln.

Hekata se strinjam ujetniki nagonov in predsodkov smo... vendar v mojemu poznavanju duhovnosti, se srce zares odpre ko izstopiš iz sebe in pozabiš nase... to se lahko zgodi skozi karkoli že... na primer delo v zdravstvu, ti to lahko omogoča, lahko pa ga jamlješ samo kot delo, in ni preskoka, ravno tako imaš lahko zavetišče za živali in se lahko zgodi ta preskok, da greš iz sebe lahko pa ostajaš v kletki jaza, ki se brani in se vrti okrog sebe... lahko družina pomeni ta preskok, po mojih izkušnjah malokrat...ponavadi se razvijejo novi obrambni mehanizmi, nove igre, pa kljub vsej bolestnosti neko občutenje varnosti in pripadnosti... družina je povsem nagonska in socialna posledica.... nič več nič manj, smo kot živali, vodi nas nagon, narava si tako oskrbi nove rodove... socialni del pa je oblikoval celico družina, ki je zelo naporna celica ( izjemno nenaravna), ni treba imet kake hude idealizacije, vendar omogoča našim potomcem kolikor toliko zdrav razvoj, identifikacijo in nego... pa še odgovor, poročila sva se ker so starši težili, da živiva neporočena skupi... otroci, oh, nezavedna močna želja, ki je ni blo tako lahko ustaviti

jaz mislim, da je to nujno ( če so ti pač dani zunanji pogoji za to, niso vedno), da s tem daš otroku mamo, ki je zadovoljna, ki zna živeti, in res verjamem, da je cela umetnost, zelo zdrava umetnost, narediti distanco od otrok in jim pustiti njihov lajf, ne mešat svojga ega zraven, pa videt jih, kot to kar so oni, ne kot tvoje podaljške... ko bi to znala že prej bi blo marsikaj lažje... cenit in videt....pustit, poslušat, ne modrovat in oblikovat preveč... več opazovat.. oh ja ves čas se učimo... Hekata odnosi so marsikaj, tudi do sebe je potrebno imeti nek odnos, prisluhniti notranjim glasovom, kako se pogovarjajo s tabo, ko na primer narediš kaj narobe, kaj se zgodi v tebi... ti nekaj pravi da si slaba, tudi to je odnos, odnos do sebe... lahko je sam copy paste od staršev, lahko pa ga spremeniš, z vztrajnostjo in odločenostjo... vse je odnos, odnos do LF, do tega dnevnika, ne sam do ljudi... jaz se zdaj bolj ukvarjam z zasebnimi odnosi, to je ta trenutek. Bistveno spoznanje je blo, da sem dajala vedno otroke pred partnerja, vedno in pred vse drugo... in otroci zaradi tega niso imeli nobene koristi, premalo sem spoštovala moško vlogo v njihovem življenju, premalo razumela pomembnost partnerstva.... itd... in drugih odnosov... sploh ne gre za otroke... gre za to, da narediš en korak ven iz sebe, da za trenutek pozabiš nase... vsaj v mojem svetu je to pomembno, ker sem z lahkoto ujetnica sama sebe... v nas so velike moči... vendar, če ne razumemo osnove, da nas drugi le učijo o sebi, s tem kar mi v njih vidimo, kako se na njih odzivamo... je težko spoznat sebe, se mi zdi tudi jaz sem prišla do tega spoznanja Hekata, da niso nujno otroci tisti, ki naredijo ta korak ven iz tebe, ki ti pomagajo odpret srce in opuščat nepotrebne obrambne mehanizme...lahko so, lahko pa tudi ne, lahko je marsikaj...

mislim, da bi se imeli vsi veliko za smejat, če bi sam od daleč gledali same sebe in da smo ženske velik bolj od Lune in hormonov odvisne kot bi rade verjele

The beliefs you cling to make you unavailable to hear anything new. ~ Pema Chodron

moje izkušnje s škorpijoni... intenzivna čustva, ki so nadzorovana, včasih potlačena, nezavedno obrnjena, manipuliranje s čustvi drugih, včasih obrnjena zelo bolestno, velika potreba po drami, potreba po tem, da si s kom, in tega s komer si ne spustiš, obsesivnost v to smer, v vsem intenzivno, lahko velika požrtvovalnost, vendar obsesivna... ko enkrat nad kom razočaran, potem lahko zelo strupen odnos... maščevalnost ni le pregovorna... meni so blizu, tako hladni kozorogi kot skrivnostni škorpijoni... obe energije mi pašejo... predanost, energičnost in intenzivnost, ki jo premore škorpijon, je zame nekaj fantastičnega.... pogon, ki se ne ustavi, jaz to opazujem in sem fascnirana... vendar imam srečo, da sem povezana z ljudmi s poudarjenim škorpijonom, ki so čustveno in duhovno zelo zreli...sem pa tja, ker imam vladarja prve v škorpiju prepoznam to intenzivnost v sebi...(trenutno kar pet progresiranih planetov v tem znamenju)... kar je slaba stran je, da se ne znam ustaviti...to je meni najbolj problematično, da ko že vse kaže da je kaka stvar končana, jaz ne popustim, ne znam spustiti in grem res predaleč, če ne bi imela toliko gibljivega elementa, ki mi pomaga spuščati, bi blo hudo. To je včasih pri delu, kej pišem, kej delam, kar mi je všeč, pa mam še tisoč drugih opravkov, ki imajo po vsej logiki prednost, prav zavestno se morem ustaviti, ker če bi blo po moje, sploh ne bi nehala ( tudi jedla ne bi )... to je ta nek pogon, ki ne popusti... ko je... ko te intenzivnosti ni... ko je vse lepo in krasno... grozen dolgčas... ma sej je škorpijo le povezan z vojno... rabi intenzivnost. Jokat močne škorpijone, no sem vidla tudi to, ma so bli vplivi druge, predvsem v problematičnih Lunah. Jaz jočem za vsak drekec pekec, če vidim človeka jokati zraven sebe, pa že jočem... grozljivo... ma sem se strenirala z leti, da je tega manj..., no se treniram dalje, moj T-kvadrat Luna Neptun Jupiter v gibljivih znamenjih, in sem razvila neko uboga ravca sliko... podobo... od mojih prednikov, uboga mati varjanta...in prenašam še na stranke in otroke, same ubogi in uboge, ko se ozavestla to ubogo revco je pot mal lažje, ker veš, da je vse iluzija... da ti v bistvu ni nič hudga, da je to sam neka reakcija, ki ni najbolj na mestu. Še vedno jokam, lahko tudi ob gledanju filma, vendar se zavedam, da je to sam reakcija, da v resnici ni nič hudga in mi pomaga, sem vsa objokana, ampak že takrat ko jokam zavestno vem, da je vse okej, da sam mal pretiravam, da se bom spucala tko in bo vse v redu. Da se napovedati dva dni pred menstruacijo kako brezvezno jokcanje na žive in mrtve, ki nima pravih stvarnih vzrokov. Ma kaj češ, pot se pa mal manj zares jamlješ, pa se da preživet

ja upam, da so pogasili

jaz z morja, camp utrujena za znort in sem tam najbolj opazovala družine, nlp-jev nisem gledala ker jih nikoli ne iščm, si mislim, da me nepredvidljive težave že tko hitro najdejo.. sem pa gledala družine, okrog in okrog nas, nekaj mladih parov, v glavnem pa družine... in je blo kar lepo videti, kako znajo ljudje to sfolgat,kolk v bitvu to je naporno in pa tudi kako so moji že veliki in samostojni in da mam več časa zase. In ne vem, sem se zavedala kako zelo smo podobni živalim, večji del svojega življenja sledimo svojim nagonom in skrbimo za svoje mladiče, res da jih sproduciramo manj kot živali, vendar se z njimi ukvarjamo res dolgo... kaj hočem povedati... edini smisel, pozitivna stran družine, otrok je v tem, da se naučiš misliti še na druge, kot modro ugotavlja račji zdravnik...drugo, povezano z družino, je pa kot kletka, en vrtiljak, brez pravega smisla in vsekakor precenjena zadeva, naučena, mogoče skozi pravljice, predvsem globoko vsajena v naše gene, vendar je po mojem v nekem duhovnem smislu, če si vzamem pravico, to lahko le eno od hrepenenj, eno do želja, ki te še globlje zaveže sebičnemu, le da potem pač otrok ni nekaj zunanjega ampak je sam podaljšek tebe. težim. ampak ja o tem sem razmišljala na morju, pa mi ni blo nič hudga, lepo smo se imeli, in rada mam to vlogo, čeprav še vedno ne znam s sinom, pridem tolk izčrpana od te njegove bojevitosti, da ne vem več kaj ... ma vedno vem, da je v njem nekaj dobrega, nekaj močnega, nekaj energičnega, nekaj kar ima zelo malo fantov te dobe, kar je marikateremu dečku vzeto, neka pristna fantovska divjost. no v glavnem imela sem lepe počitnice... vendar sem ozavestila del moje zmote, neko pretirano navezanost na vse kar je povezano z otroci... neko pretirano zaščitniškost do otrok in res bolestno željo biti dobra mati... ...oh ja tečnarim, moje podzavestno me sprašuje že desetletje kaj je najpomembnejše v mojem življenju, in vedno je bil odgovor otroci... in ves čas sem vedla, da to ni najboljši odgovor, da je to odgovor moje mame in njene mame... ni pa nujno moj odgovor, če bi odgovarjala z racio bi rekla duhovnost, pa je spet tuki neki tujga, kaj pa je duhovnost in bi blo spet nekaj praznega, logičnega in ne iz srca... in po začetnih dneh pričkanja z možem, ko nisem jaz nardila nič prov in ne on in sva se odzivava kot se odzivava v stresnih situacijah ( težave z avtom, smrdel, ropotal, računalik je sporočal da je nekej narobe...),velik je blo treba naredit, vse je blo na novo... in tko, no ja prišlo je na plan ma vse kar si očitava že leta... in ko sem ga gledala in se ga hotela leldat iz srca, ne iz vseh mojih obrambnih mehanizmov se mi je izostril odgovor, kaj je najpomembnejše: ODNOSI... ja vsi odnosi, tako ta z mucko, ki mi prede v naročju, ali s psom, ki spi na moji nogi, z otroci, za katere sem eno najpomembnejših bitij za eno določeno obdobje, partner, s katerim se trudiva ustvarjati dobre pogoje za ta bitja in sploh vsi odnosi... tko moje modrovanje, predolgo, ma še za vse nazaj. nočko

iščem vsako priložnost

zdej sem pa žalostna... ne čaki, če sem iskrena postajam jezna.... to so ble zgodbe o pogumu ne o samopomilovanju... zakaj smo zdej to obrnili... tega ne razumem... verjetno res nisem dovolj pametna, bo treba v šole ... puncam nismo čestitali za to, ker so se znašle v vlogi žrtve, ampak za to, ker so se zvlekle ven in ne ostale v njej...ker so zbrale moč in pogum iti dalje mejte se fino, m

Vsega je na tem svetu...in družina je neizmerno pomembna in prinaša lahko trden temelj in varnost... mislim, da v osnovi manjka spoštovanje... ja... in znamo biti tudi ženske psice. Je res, da so moški bolj fizično nasilni nad ženskami, pa tudi ženske imamo svoje fore... tko da jaz spet ne vidim tako hude logike za Marsine minuse... vendar zgodba deklet,tu je bila zgodba, ko se je bilo potrebno postavit zase in se odločiti. Meni je zgodba Zalaye dala ogromno, no vse zgodbe, ma s to zadnjo, ker sem tudi sama mati se najlažje poistovetim, dala mi je zavest , koliko ene podpore imam za sabo, če slučajno bi prišlo do večjih težav s partnerjem imam zaledje pri starših in pri sestri, pa še kaka prijateljica bi se našla, ki bi mi pomagala... tako da sem mogla kar mal razmisliti, kolk premal se zavedam vse te podpore... ja Marsa, kdaj pustiš otroke možu in kdaj se odločiš, da jih boš ti imela... kje je tu meja... jaz ne bi pustila otroka možu, ki me pretepa... mislim, bi se vsaj borila za njih...res ne vem kje je tu meja, a bi znala spet videti v njem človeka, a bi znala ustvariti odnos, ki je vsaj pribižno človeški? ne vem, ne bom sodila... vendar biti naiven v neskončnost pa je spet probem no jaz mam srečo... kot ves čas ponavljam... moj možje odgovorn in skrbn in če umrem ali se kej druga zgodi, da ne bo mogla skrbet za otroke, vem, da če bo zdrav , da bo zmogu... vzgoja bo bolj vojaška, ma vseeno bodo imeli vse kar rabjo in očeta, ki se bo trudu, po svojih močeh... ali pa še preko njih To kar se zgodi, ko se začne vojno med spoloma, predvsem vojno med mamo in očeta je vedno trpljenje... ne more biti drugače kot na škodo, otrok seveda, ločitev je meni čist kul... če se ločujeta dva, ki se znata dogovorit in razumeta pomembnost enga in druzga v življenju otroka... drugače je norost spoštovanja nam manjka... in zopet me spodbujate, in učite, da je to tisto na čemur moram delati spremeniti se je mogoče, ma je prvo treba videti lastne napake in ja Marsa, meni je hudo za vsazga moškega, ki pretepe žensko, ker ko bi vedal, kaj si dela tega ne bi nikoli naredu, ko bi imel uvid, ko bi imel zdravo sebičnost... kot jo imaš ti... in jaz, mislim, da je treba na tem delati... jaz sem se soočila s svojimi strupi, ne malo njih... dokler sem bla v vlogi žrtne ali imela prikovani svetniški sij nad glavo, se nisem mogla... šele ko sem lahko videla lasten strup, sem se lahko začela spreminjat... moč začeti na novo je velika moč, iz zato tem dekletom priklon, moč se odločit, "tega mi ne bo nihče delal", je velika moč in je zdravo samospoštovanje in temu se priklanjam...

ja ja--- Sveto pismo ima to v samem začetku.... jesti iz drevesa spoznanja, pot pa v trenutku raj izgine... tko da je raj vsekakor povezan rajsko nevednostjo

Zalaya priklon

Spet en plodn dan. Vsaka po svoje zanimiva. Aliana, ki skrbi za dva mejhna, lepo da si imela mal čas zase, dolg spanec koristi vsem ful modro, da se preveč strasten odnos da mal na of... da se pravočasno ugotovi, da bi prinesu lahko veliko problemov... jaz tu gledam kot astrolog... če imamo močne konjunkcije z Marsom ali Plutonom v sinastriji, je lahko hudo močna privlačnost, ampak katastrofa potem to živet... ker je na tem nekaj bolnega... fajn je izživet mal te strasti, potem pa tko kot ti it tako daleč kot je mogoče, ali pa obrniti odnos drugače...to je modrost, se mi zdi... Misty s svojimi bitkami, pa tudi s svojo močjo... včasih se mi zdi, da nas ravno te bitke naredijo močnejše in da se učimo opuščati predsodke... ki nas iz podzavesti vodijo, se učimo gledati s svojimi očmi, ne z očmi tistih, ki so gledali nas in nas s svojim pogledom zaznamovali...za izkašljevanje pij čaj materne dušče, če ga nimaš ti lahko jaz dam... je dobr za čiščenje tako fizično pljuč, kot na duhovni ravni za pucanje srčne č. Viyola z jasnim spoznanjem, o učenju iz izkušenj... in o dajanju z iskrenostjo, s tem, da ne skrivano svojih temačnih senčnih plati, ali ranljivosti Jaz danes še vedno predelovala odnose... predvsem partnerski odnos... in bo verjtno to zdej nek proces, ko rabim stvari razumet, poglobit in tko... no ja, ker včeraj vsega svojga strupa nisem zlila na partnerja ( sem ugotovila pravočasno da je moj, strup seveda ), se mi je danes obrestovalo in sva začela normalno komunicirati... Kaj ugotavljam, da smo vedno sami, v jedru vedno sami in da to sploh ni slabo, da je to temelj vseh odnosov... moj problem je bilo pričakovanje, da mora nekdo drugi poskrbeti za mojo srečo, kljub vsemu teoretičnemu znanju, je nekje v globini duše še vedno pričakovanje, da mora nekdo drug zadovoljiti moje potrebe... pa ne gre za to v odnosu, saj mene življenje uči obratnega, da sem samostojna in da je to neko sodelovanje, ki podpira enkrat enega drugič drugega, nekaj kar je dobro opaziti in biti hvaležen, to je plus, to je tisto zaradi česar lahko rečem hvala, to ni nekaj samoumevnega. Danes sem šla na očiščevalne prakse v Ljubljano in moji otoci so bli varni s svojim očetom, to je plus... ni treba da mu vedno rečem hvala, ma je fino da vidim, kaj vse mi je dano, kje vse se me podpre. Življenje me uči razdalje... in spoštovanja drugih... jih videti kot to, kar so, sami zase, v njihovi ranljivosti, kot v njihovi moči in ne kot to, kar naj bi bili za mene, kar jaz rabim da so. Skozi partnerja je ta šola največja, ker je tu največ zablod, ker res nisem doma videla teh stvari na en zdrav način... moški svet preprosto ni bil dovolj cenjen in ni se dovolj videlo njihovega vložka... zdej je čas, da zamenjam ploščo, da vidim stvari bolj čez svoje oči in ne čez oči drugih, tistih iz otroštva. Upam, da nisem preveč zatežila... s to svojo resnostjo... ma sej Luna separirala iz konjunkcije s Saturnom, pa bomo spet bolj v veselih barvah. Lep večer,

When we cling to thoughts and memories, we are clinging to what cannot be grasped. When we touch these phantoms and let them go, we may discover a space, a break in the chatter, a glimpse of open sky. This is our birthright—the wisdom with which we were born, the vast unfolding display of primordial richness, primordial openness, primordial wisdom itself. When one thought has ended and another has not yet begun, we can rest in that space. tko še ena modra od Peme

Bolj kot opazuješ življenje, bolj ti je jasno koliko ne veš, in koliko so tudi drugi okrog tebe ujeti v svoje predsodke... ko pa najdeš nekoga, ki se vsaj zaveda vssplošne nevednosti, je kot olajšanje. ni potrebno da vedo vse, dovolj je, da se vsaj po Sokratsko zavedajo lastne nevednosti, vsaj zame in da so odprti do tega, kar se jim kaže... da si dovolijo tavati v neznanem toliko odprti kot so lahko... odprti za to noro nevarno pustolovščino, ki te vedno ne glede koliko te oddalji od sebe, pripelje bližje k sebi takih pogumnežev je malo, ker je lažje se ujet v predsodke, trdno in jasno vednost, z jasnimi mejami, jasnimi določili in pravili... vendar so mi všeč tudi tvoja vprašanja... kažejo voljo do raziskovanja ta rek pride prav, ko ti svet sodi skozi svoja razsodna zrcalca, čigar namen je jasen, ohranjati svet v varnih mejah znanega in sprejetega... oh groza, na nebu Merkur sekstil Jupiter in mi filozofiramo na velko....

hvala

Se strijam z ostalimi, dale ste nam ogromno darilo. Iskrenost je darilo. Vaš zgled moči, da človek lahko naredi korak dalje, je darilo. Še moj priklon dekleta, m

brala... ste mi dali misliti... res... in čeprav nisem bla v vaši koži... vem kako hitro se ujamemo v nekaj, kar nismo... se kar zgodi... jaz sem se odločila, da bodo pravljica v pravljicah, sem pa srečna za vsakega, ki si pravljico zna ustvariti za enkrat znam o njej le pisati, pa še ko pišem, vem, da bo minila, se spremenila, preobrazila v nekaj čist druzga in ko vas berem in se zavedam kako nekaj, kar naj bi nam prinselo srečo prinese trpljenje, me vse zopet opominja lastne odgovornosti odnosi so delo, partnerski odnos je delo, in včasih si ujet in drugič, naredita korak naprej in kdo bi vedu, kaj je prav, obstati, počakati ali iti naprej... še mi, posamezniki imamo krize, pa da jih odnosi ne bi imeli... tko da eto pravljice v pravljicah... realnost v realnosti... minimum spoštovanje, sočutje, usklajevanje... sobivanje, ki omogoča obema napredek otroci, kaj bi brez njih, tudi v težkih dneh, je lahko najti veselje, ko ne živiš le zase. Danes sva šle s tamičkno pogledati, če so že maline, pojedle nekaj malin, dež naju je zmočil in sva kar hodile po dežju, in je blo noro lepo, mirno, brez panike in drame hoditi po dežju... noro...takoj je življenje lepše dolg dan je za mano... bila sem ujeta v lastne demone... nezadovoljna in jezna... in sem se spomnila... da je vse v meni... tudi sreča...vse v nas... drugo se prilagodi...sem vesela, da sem zmogla, ne projecirat vse te jeze na druge... in obtožiti njih za krive, moje nesmiselne nezadovoljnosti... jutri je nov dan... z novimi izzivi... komaj čakam...gremo dalje... dan po dan... nočko

Hvala vsem za svoje misli. Pravlico je treba narediti... funkiconiranje je okej Marsa... ma vedno nekaj manjka... bližina, se mi zdi... pristna srčna bližina, ki jo je včasih lažje ustvariti s priajtljicami, kot s partnerjem... hvala Viyola za tvojo iskrenost... in se včasih tudi meni zdi, da je bolje biti sam, kot v odnosu, ki ne funkcionira... ne znam si predstavljati kaj vse si doživela, sem pa vesela, da si našla moč, da si se osvobodila, da živiš v skladu s svojim ritmom, z ritmom tvoje duše... Butl ( joh kok mi je težko to ime napisat, ker mislim, da si zelo pametn), povej mi kako je vama uspelo... iti preko funkcionalnosti...

jaz razmišljam o odnosih, o partnerstvu kaj je bistveno včasih se zdi, da je že funkcioniranje pomembna zadeva ( da si razdelimo delo, in se uskladimo) kaj je še pomembno... verjetno smo skupaj tudi za to, ker je lažje funkcionirati v dvoje, ker imamo določene potrebe, čustvene, mentalne in fizične, ki jih je v dvojini lažje zadovoljiti... zadnje čase veliko poslušam Adele in vsa ta njena strast in ljubezen... kaj pa to... a ima to sploh kej s partnerstvom...ali je samo neka iluzija s katero nas nafilajo že v otroštvu ( princ jo je poljubil in živela sta srečno do konca svojih dni) pravljica bo vedno pravljica, kljub pomoči Vilinčice... se še vedno soočam z hladno realnostjo... da je odnose težje živeti, kot sanjati... vsa strast, vsa hrepenenja so dnevno ujeta v zgodbico, ki jo pišem...in na ta način dopuščam delu sebe da živi... sej znotraj realnih okvirov ne mora ne dihati,ne biti. Vilinčica, poznati sebe je ključ do razvoja, do sreče... mislim da je njegova svetost Dalajlama reku, da je pomembneje poznati eno samo lastno napako kot poznati tisoč napak nekoga drugega, neki v to logiko... tko da super, ja tudi zame isto, delati na sebi, ni druge... dan za dnem, in v trenutkih, ko se zdi, da nič ne vidim in nič ne razumem biti odprta do slepote in razumet, da bo prišel moment, ko mi bo postalo jasno, vedno pride, če le imam željo, odprtost in zaupam. Lep dan

dedc

Hval az to Mayan... hvala

super, nimam več pluskov, pa dajem palec