teja

a bi ti tukaj nam zaupala kakšen recept za kakšno kremico? ali pa vsaj povej kje najdem kakšnega. Sem hodila na srednjo kemijsko in smo tam na vajah eno kremico za roke enkrat delali. Tako da znanje in izkušnje iz kemijske stroke imam.

jaz mislim, da je to možno, le če sta dovolj zrela. Odnos mora biti zaključen, raziti se ne smeta v jezi. Potem se lahko začne nov odnos - prijateljski. Vsaj jaz imam take izkušnje.

z vami moram podeliti svojo novo izkušnjo. Drugače sem bila bolj nezaupljiva, sumničava. Če se prepustiš, zaupaš in opazuješ, je lažje. TOle moje zaupanje/ nezaupanje sem nekako razmejila in poglobila zaupanje. V bistvu sem se samo prepustila in zaupam. Včasih sem takoj podvomila vase. Primer: sem z nekom zmenjena, pa zamuja, pa sem začela dvomit vase: kaj pa če nisem prav razumela, če sem prezgodnja, prepozna, jaz.Čeprav sem po drugi strani vedela da sem prišla pravočasno.

Mislim, da čudežev skoraj ni. Vsaka stvar ima svoj namen, sporočilo. Pri nas se tudi dogajajo od smrti tašče razne stvari. Razni koraki, ropot, bitjr ure ki ni navita... A res se ni za bat vse to so sporočila, če jih prepoznaš, je dobro, če ne pa te je resnično strah.

Najbolje je da začneš brat literaturo na to temo in sama prakticirat. Mogoče je še boljše, če ti kdo ki meditira pokaže par tehnik in si prilagodiš po svoje. Če pa delaš stvari, ki jih počneš vsak dan s srcem pa tudi to pomeni neke vrste meditacija, ko si sproščen in brez misli.

Ponosna sem tudi na to, da v trenutku, ko se kaj spomnim, kaj začutim, to tudi naredim in se ob tem dobro počutim. Poznate tisto: Ah, ne bom, da ne bo kaj narobe. Ne, ne kaj si bojo pa mislili? Mogoče pa ni pravi trenutek. Ko se meni zazdi in tako začutim, je pravi trenutek in res sem se začela ravnat po intuiciji. Glasek znotraj mene sem prepoznala in začela poslušat, ne pa ga odrivat stran.

neumnost je, da mi pri mojih letih reče stara mama, naj se malo bolj oblečem, ker je mrzlo.Menda že sama vem kdaj me zebe.

všeč mi je bilo na Mirni gori, ker nismo šli po cesti ampak čez gozd. Če je jasno, je iz stolpa zelo lep razgled.

privlačijo me ljudje, ki izžarevajo pozitivnost.

ne maram sedet na tleh v gozdu ali travniku, kjer so v bližini mravlje ali kakšne druge male žuželke.

jaz pa v prostem času počnem kakšne "packarije" s hčerko. Slikava na stekleničke pa lončke za rože, izdelujeva origame, k..aj pacava iz gline, gipsa, izdelujeva goblen,

Tudi jaz se strinjam s to idejo.Če je tehnično izvedljivo, seveda.

Pokowc, fora je v tem, da je potrebno podati konkretno ponudbo ali idejo. Ta pa ta kraj tle pa tle, takrat in takrat.

Moja hčerka je bila na dopoldanskih "počitnicah" pri dediju. Dopoldan me pokliče in se menimi kaj sta že vse delala, zajtrkovala, bila v trgovini... Pol mi pa reče: "Veš kam greva pa zdej? Še dedija morava spustit in na sprehod peljat." Jaz pa :" koga?dedija?" Obe sva planile v tak smeh, da se nisva mogle ustavit. Mislila je Sašita, kokeršpanjela.

Volk, da se otreseš vseh dvomov, ji zaupaj, kaj te muči. Povej, kaj čutiš in da si vedno tu, če misli, da rabi koga za pomenit se. To je največ kar lahko narediš zase.

Jst tudi!

Elena, le pogumno naprej z pozitivnimi mislimi in afirmacijami. Nekaj časa me ne bo, ker grem na težko pričakovani in potrebni dopust. Celi tvoji "družini" želim čim lepše trenutke ob fantovemu očetu.

Kljuka, tvoja razmišljanja razen drobnih izjem so mi všeč. Ne razumem pa stavka:Ženska je podrejena moškemu, vendar enakovredna. Jaz menim, da je bistvo v sprejemanju samega sebe. Kako se sprejemaš in kakšno mnenje imaš o sebi. Če ga sploh nimaš, se ne moreš postaviti v nadrejen položaj. Tale ženska podrejenost, mislim da izhaja iz tvojega moškega ega. Ha,ha, je res ali ni? Najlepše je če se oba partnerja dobro počutita, pa naj bosta pod ali nad. V vsakem odnosu pa sigurno eden prevlada na nekem področju, drugi pa na drugem.

Najprej za Eleno: Pozitivne afirmacije.SEM ODLIČNA VOZNICA. RADA IMAM AVTO. Jaz sem ponosna, da sem mama. Ponosna sem na svojo hčerko. Ponosna sem, ker sodelujem tukaj in sem imam v življenju res enkratno. Ponosna sem da sem prehodila to pot, ki me je pripeljala do tega da sem takšna kot sem. Da sem sposobna večino stvari sprejeti in opazovati. Še bi lahko naštevala, ker sem ponosna tudi na to, da sem sposobna o sebi misliti lepo in pozitivno.

Kljuka, hvala, a Milinor-ja ne delajo več, Krkinega pa tudi ne. Saj so šamponi v lekarnah. Zanima me, če ste si pomagali še s čim, drugačnim. Hvala za odgovore.

imel neomejeno količino denarja? ali pa kaj drugega. Dajte svoji domišljiji prosto pot. Kaj bi radi delali, imeli..., če bi se upali, če bi imeli neomejene možnosti?

Zelo dolga in naporna je pot do tega da sočloveka sprejmemo takega kot je in nas njegove napake ne motijo. Oz. tudi če nas motijo, jih sprejmemo, ravno tako kot stvari, ki so nam všeč. Pa še ocenjevanje je tudi ena zelo zanimiva stvar. KAko si upamo in dovolimo ocenjevati druge in jih predalčkati v ene okvire, še sploh če jih ne poznamo. Kakšne imate izkušnje na teh poteh in kako sami doživljate ocenjevanje in presojanje, ter sprejemanje vas samih in drugih?

Pokowc, tudi jaz sem rabila veeeeliko časa, da sem sprejela starše take kot so, z vsem njihovimi napakami. Imej v glavi, da delajo vse kar znajo najboljše v tvojo korist. Ne znajo drugače. Nočejo ti škodit, čeprav se ne zavedajo kakšno škodo so nam že naredili. Jaz sem jih lažje sprejela ko sem bila že sama mama in vidim kakšne napake delam in kako škodijo in koristijo moji hčeri. Pozitivne amfirmacije: Sprejemam svoje starše take, kot so. Rad - a jih imam.

jaz sem se kar naučila sprejemati brez presojanja. Opazujem. Premišljujem. Seveda tudi prenašam kakšne govorice, ampak kar tako, neškodljive. Opravljanje mi gre drugače zelo na živce. Sem pa prišla tudi do te točke, da me ne prizadanejo mnenja drugih. Tudi te odzive samo opazujem. Tudi če slišim govorice ki so brez osnove, pustim. Saj veste "drek bolj mešaš, bolj smrdi". Mislim, da ima vsak pravico do svojega mnenja, nikjer pa ne piše, da se moram z njim strinjat in da je res vse kar povejo. Vem da mi ni potrebno nikomur razlagati in se opravičevati, tudi če ima o meni napačno mnenje. Samo opazujem. Mi je škoda energije za prepričevati in vsiljevati svojo resnico.

o, Marko, Marko, ti ne moreš iz svoje kože. Vidiš kako se človek počuti, če nekdo komentira njegovo mnenje. Napadenega. Dobro, da imamo ta forum, da se lahko naučimo strpnosti, sprejemanja in neobsojanja. "Človeku, za katerega mislim, da ima komplekse..." Tukaj nismo, zato da sodimo o drugih, saj Tyazija sploh ne poznaš. Kritiziraj , komentiraj, samo ne etiketiraj drugih. Podaj mnenje, tisto o žaljenju pa je itak stvar posametnikovega dojemanja. Sicer pa se je tema obrnila v čisto drugo stran, kot je bila predstavljena. BOm odprla še temo za tole, področje, ki ga obdelujemo tukaj.