umetnica

prijazne besede so lahko kratke in enostavne, njihov odmev pa neskončen

če bi vsi ljudje znosili svoje nesreče na kup, bi večina raje spet odnesla domov svojo kot le delček vseh skupnih

BorisM, dokler je govor razumljiv, so omejitve odveč. kdaj ubogati naravo in kdaj pamet , je zdaj vprašanje

Govor je razumljiv le, če se držimo določenih omejitev.

Upam, da ne žolčnih ne mokrih

Obstaja nekaj večjega in čistejšega od tistega, kar izrekajo usta. Tišina razsvetljuje naše duše, šepeče našim srcem in jih združuje. Tišina nas ločuje od nas samih, pomaga nam zajadrati nebesni svod duha, privede nas bližje bogu. Povzroča občutek, da so naša telesa le ječe in da je ta svet le prostor, kamor so nas pregnali.

jaz mislim, da si kar spretna . vsaj s prstki .... glej kako dobro ti gre

Sanjalica

ali je bilo zato težko, ker niste prej tega obravnavali v razredu

na vršič grem rada tu mim kapelce v jasenju, je lepa razgledna potka , včasih jo pa mahnem za ak pa naprej na PP tam gor si sama ne upam tam je lani in letos nekej - kar precej poti odneslo mi je povedal pastir na vrtaški, ko sva pila kofetka na vrtaško grem najraj mim peričnika po ta strmi poti gor pa pol naprej na sleme je tud ful lepo

otožna lepo, da si poiščeš samoto, ko začutiš, da jo potrebuješ. zelo pomaga

aakhut ful lepo, samo do skočnikov še nikol nisem šla čist do tja. zmerej me kar gor skoz Bel potok na Vršič zanesejo noge

to je pa velika cifra, celo za -ka

mislim, da ima vsakdo nekje priljubljen kotiček, kjer se zelo dobro počuti , si včasih zaželi, da bi bil kar tam in užival. to je lahko prostor v hiši, kjer živiš, priljubljen lokal, kamor rade volje prihajaš sam ali s prijatelji in še bi lahko naštevala. zame je najlepši kraj na svetu Pod srcem. to je delček sveta, delček narave, kjer se vedno zelo dobro počutim . tja rada popeljem dobre prijatelje. velikokrat grem tja kar tako, brez pravega razloga in nikoli mi ni žal zanima me, kam radi zahajate, zakaj ravno tja

thanks sej je kar uspelo, ni bilo kakšne kunšti zraven..... je pa fino, da sta različnega spola x!x imaš priložnost spremljati fantovske in dekliške finte

par - ali je prav kakšnih kamnov je v Soči največ

nekako sem imela željo roditi tri otroke. to mi je skoraj uspelo x!x zdaj imam enega mladca in eno maldenko. vesela sem, da sta zdrava, zadosti zrela za svoja leta fino mi je spremljati njuno odraščanje (skoraj sta že tam - med odraslimi) vsako obdobje rasti in razvoja otrok ima svoj čar. ko sta bila mickena , sta mi vzbujala povsem drugačne občutke, kot zdaj, ko tako hitro dozorevata. vedno pa je to bila velika ljubezen do njiju

tisti kraji niso tako hudo oddaljeni kot morda misliš kar drži se tistega " ali pa tudi, no, nikoli ne reci nikoli..."

Nek mož in njegov pes sta hodila po cesti. Mož je užival v razgledu, nakar je ugotovil, da je mrtev. Natanko se je spomnil, kako je umrl in spomnil se je, da je tudi pes, ki ga je spremljal, že nekaj let mrtev. Zanimalo ga je, kam ju pelje pot, po kateri sta šla. Čez nekaj časa sta prispela do visokega zidu iz belega kamna, ki se je vil ob cesti. Na vrhu dolgega hriba je bil zid prekinjen z visokim obokom, ki se je bleščal v soncu. Ko je stal pred obokom, je v njem videl prelepa vrata iz biserov in cesta, ki je vodila do vrat, je bila iz čistega zlata. S psom sta se približala vratom. Ko sta se približevala, je mož opazil nekoga za mizo ob vratih. Ko je bil zadosti blizu, je vprašal: "Oprostite, kje pa sva?". "To so nebesa, gospod," mu je odgovoril drugi možakar. "Wow! Ali mogoče imate imate malo vode?" je vprašal mož. "Seveda, gospod. Kar vstopite in takoj vam bomo postregli z mrzlo vodo," mu odgovori in vrata so se pričela odpirati. "Lahko moj prijatelj tudi vstopi?" pravi mož in pokaže na psa. "Žal gospod, a ne sprejemamo domačih živali." Mož je pomislil za trenutek in se nato obrnil, se vrnil na cesto in nadaljeval pot s psom. Po dolgi poti na drugem visokem hribu sta prispela na prašno cesto, ki je vodila skozi vrata, ki verjetno nikoli niso bila zaprta. Ograje okoli vrat ni bilo. Ko sta se približala vratom, sta notri videla moškega, ki se je naslanjal ob drevo in bral knjigo. "Oprostite!" je zaklical mož bralcu, "Ali imate malo vode?" "Seveda. Tam je pumpa s čisto vodo." je pokazal na kraj, na katerega se ni dalo videti z zunanje strani vrat. "Kar naprej." "Kaj pa moj prijatelj?" je popotnik pokazal na psa. "Ob pumpi bi morala biti skleda." In popotnika sta vstopila. Res sta našla staro pumpo in ob njej skledo. Mož je napolnil skledo in najprej sam popil vodo, nato pa je dal vodo še psu. Ko sta se odžejala, sta se vrnila k moškemu ob drevesu, ki ju je sedaj že čakal. "Kje pa smo?" je popotnik vprašal. "To so Nebesa," je bil odgovor. "No, to pa je cudno," je rekel popotnik. "Tudi možakar dalec nazaj je povedal, da so tisto Nebesa." "Ah, mislite tisti kraj z zlato cesto in bisernimi vrati? Ne, tisto je pekel." "Ali vas ne razjezi, da se oni sami oklicujejo za nebesa kar tako?" "Ne. Saj razumem, zakaj tako mislite, a mi smo prav srečni, da nam izločijo ljudi, ki bi zapustili najboljše prijatelje."

to ti pa verjetno ne bi smelo predstavljati prevelike težave

ja, enkrat sem prehodila tko nekak: na golico pa pol prečenje do hrušanske planine in dol na dovje. pa se še zdej spomnim, kako so me stopala bolela ampak so bli krivi pretesni gojzarji, ne pot

kr z dovjega je blo čist dost , ker sem morala bit ob enih v službi x!x s hrušce niti nimam navade hodit, pa ne vem zakaj

ojla kaj pa če poskusiš masažo s smrekovim mazilom. dobiš ga v domačih lekarnah. meni običajno pomaga. zvečer namažeš boleč sklep in pustiš, da čez noč mazilo deluje

ZNANO, zraven je pa trupejev poldne, pa malošk poldne, lepi konci x!x ampak dons se nista vidla (od tam kjer sem bla) še julijcev ni blo na spregled. mežakla se je vidla šele pol, k sem pršla do avta p. s. dovška baba

jaz nisem imela nobenih težav, vsaj popoldne in zvečer, ko se vsedem k jih ni blo. čestitke za opravljeno delo x!x