nisem zagovarjala pojma "zapustiti se"....poleg tega ni vedno vse v zapustiti se ...to je zelo poenostavljeno...pred par leti sem na dopustu videla lepo družbico dveh parov...usedli so se k sosednji mizi in bi jih kar težko spregledala...na prvi pogled so bili dokaj nenavadni in so pritegnili mojo pozornost, pa sem si jih malo bolj ogledala...zanimiva izkušnja, ki ti lahko v življenju da več kot tone knjig...vsi so bili športno oblečeni, z gojzarji na nogah in rožnato rdečo poltjo (skandinavci na soncu)...talepa gospa je imela nobel irhaste hlače z usnjenimi naramnicami in majčko s kratkimi rokavi, dolge blond lase in pol preveč šminke...držala se je...hm...ne resno, nekam zamorjeno, nasmeški samo nakazani (mogoče bi se lahko zgubala al kaj ) postava brez pripomb...za u revijo skratka...cela njena pojava pa kljub odlični ohranjenosti ni izražala niti kančka veselja do življenja :xx!: ...druga je bila kot brunhilda...blizu 190 cm, svetli tanki, nekoliko daljši lasje in hudo obilna postava v enih običnih cunjah...sam ta ženska se je s takim veseljem smejala in pokala od energije...cela mimika njenega telesa je izdajala slo po življenju ...tako, da niti slučajno ne verjamem, da so vsi podobni ljudje zapuščeni, pa ne znajo žvet, pa kazijo podobo okolja...meni je gospa s svojo prisotnostjo in sončnostjo polepšala že tako lep dan... no, ja...vsak ima svoje predsodke