poznala sem medicinsko sestro, ki je bila strah in trepet velikih in malih pacientov...gobčna, zadirčna in groba...pa še glasna za povrhu...pa vedela sem, da bom tisto leto pri njih preživela veliko časa...tako sem lepega dne po tretjem obisku prišla domov in sklenila: jaz se bom s to žensko odlično razumela (storjeno je bilo s popolno gotovostjo vase, točno sem vedela, kaj hočem in česa ne in se naprej nisem več ubadala s tem-zame je bilo rešeno)....kaj se je v rewsnici dogajalo in kako, ne znam natančno pojasnit, verjetno pa je bila mešanica vsega mogočega...začela sem videt tudi pozitivne strani pri njej, sprejela sem dejstvo, da pač je taka, nisem bila več v strahu, niti jezna nanjo...ona pa je mogoče zaznala spremembo v meni in mojem odnosu do nje...postala je prijazna, v svojem slogu pač in nikoli nisem imela več kažinov z njo. tle u službi je starejša sodelavka, ki bi me na začetku mojega gostovanja tukaj, najraje pregriznila na pol, če bi se dalo. nisem glih navdušena nad kreganjem in se temu umaknem, če le morem...pa ni vedno pametno vsaj v praksi ne. pa me je sterala tako daleč (oziroma sem u bistvu sama sebe), da sem bila v situaciji, ko je bilo potrebno delovati in se končno postavit zase (problemi z avtoriteto)...pol je bil nekaj časa zlat mir...ko se me je naslednjič lotila, je bil napad blažji in sem ji poklonila samo en škorpijonovski pogled , tretjič je zadostovala samo vizualizacija roza svetlobe okrog sebe...zdaj pa gre samo od sebe, komunikacija je normalna, verjetno ne bova nikoli razneženi ena do druge , je pa odnos pošten in vsebuje določeno dozo obojestranskega spoštovanja...skratka: štejem za velik napredek in uspeh