mitos

Če si to vprašala potem ni npr. Če si pokadila samo eno ali pa dve, potem ne moreš bit dolg na scen (nisi strastna kadilka ali si občasna kadilka), in torej ne škoduje, če res ti podatki veljajo. Seveda je to groba presoja. Moral bi vedeti, kakšna so tvoja nagnenja, strahovi, če si lažeš, moral bi poznati tvoje zdravje... LP

sfinga To je močnejše od mene. Moja obsesija. Fizični vzroki: · Telo hrepeni po preživetju, telo gomazi po človečkih samo, da se reši. Telo ni razum, ni duševnost. Telo je pač telo. · Ta drugo, da so molili za me. Ta molitev preprečuje, da bi šel na ono stran. Ostalo še iščem Lepo bodi pozaravlena

Preblisk prihodnosti Ko sem šel ob ograji navzdol, se mi je za ovinkom prikazala slika, preblisk prihodnosti, kako kanja na tleh drži v krempljih belo golobico. Pogleda je stran od goloba proti meni… Tista slika je bila kristalna čista, okoli nje je bila meglica. Na srečo sem si to zapisal. Ko sem skoraj pozabil na tisti dogodek, potem sem videl, na istem mestu, kjer sem videl sliko, kanjo z belo golobico v krempljih in preplašila se je mene. Zato si nisem tiste slike videl do konca, kanja je vzletala, golobico pa je pustila, takrat je bilo slika izpopolnjena. Imel sem še veliko videnj, dokler se nisem ponesrečil. Orhideja usoda torej obstaja.

Živi mrtveci hodijo in delajo čisto avtomatsko, vendar se nezavedno (mogoče zavedno) poslavljajo. Moj stric mu ponoči je brez kakršnega koli razloga mu je zletelo vse iz polic dol na omari. Teta in stric sta mislila, da so roparji. Potem je šel stric pogledat. Najdel je knige, okraske,... na tleh, in nobenih tatov. S teto sta se odločila, da bosta zjutraj pospravila. Čez dva dni je umrl. Eden primerov, ki vam je najbolj znan; Sova skovika. Petelin sred noči zakikirika,... to so znamenja. Potem je teta to pripovedovala sosedom: "Še nisi slišala, da so to znamenja smrti", je bil odgovor in našteli so še veliko primerov. Saj vas nočem strašit. Če verjamete ali ne, je to vaša stvar.

Špela Verjetno maš molje not :xx!:

Sončna Vila in bigM Hvala!!! za vajino podporo. Drugega res nimam kej rečt pa naj še zbiram izbrane beseda za vaju, pridem le do tega kratkega hvala.

A veš, da si mi nasmeh spravila ven. Kako že piše tisti grafit na pročelju na Zaloški: Nasmehni se nazaj, kajti nasmeh je morda tebi namenjen. Al nekak tko. Vem sam, da je dobr. Mitos

Sem pohorca s semeni (domač je tko zmeraj) probal, in moram reč mmmmm je dober. Sej ne, tako je on v reklami rekel za namaz. Jaz ga kar zadovoljno pojem. Pri cenah ste se ustavili je 400.

Tinka Predlagam preberi še enkrat jutri, ko se boš umirila. Za zdajle bom napisal drugače. Ne moreš ostati nevtralen. Tako so delal tist med II.sv. vojno, ko so nemci zmagoval so bili pri njih, ko so partizani si priborili zmago pa so prestopili k njim. Tako ne gre. Nobene sivine. Moja bivša žena se je tudi sramovala, ker je bila tujka, čeprav je imela očetov priimek, ki se ni končal na -ić. Neki moj znanec se je pretepal, to bilokoga, ko mu je povedal, da je bil iz Bosne. Bil je še bolj zagret, kot ostali prijatelji iz Slovenije pa čeprav se je on pisal na –ić. Srbi so v Sloveniji, v času stare Jugoslavije, zasedali direktorske stolčke. V naši vojni je tašča rekla, ki je Srbka: »To kar ste želel to imate!«. Spada med izbrisane, pa se ne poteguje za izbrisane. Zaposlena v službi, med našo vojno, takrat, ko so povozili s tankom do smrti Slovenca, je rekla, (bila je bosanka): »Prav Vam je!« Pa dej lepo te prosim! A je to način! Zdaj se pa odloči!

Mick maš prav, da so me delno zbudili, toda ženska me prebujala v drugem jeziku in ne v domačem. Tinka še dobro, da je to tvoje mnenje, ker sam nimam komentarja. Zjasn se že kaj boš hotela to ali to. Oboje ne gre skupaj.

Na žalost ni bila regresija tisto o stari mami, ki se je sklanjala nad mano... Preveril sem v dnevniku in imam zapisano, da je to bilo že prej 8. oktobra, 2003. Tudi to, kako sem šel sedet na kahlco... ni od regresije. To je bilo zapisano 13. oktobra, 2003. Jaz sem dobil od hipnotizerja šele 11. novembra tega leta, tam koder je bila posneta regresija. Mogoče je bilo takrat, ko me je prvič hipnotiziral, vendar ne. Tisto je bila samo poizkušnja, da bi videl, če se me da hipnotizirati. In pa v veselje, ker bom še naprej raziskoval, kaj je to.

Sončna vila I zvlečki iz e-pisma logopedinji: 25. marec 2003 Takrat, ko sva nazadnje izpolnila vprašalnik sem mislil, da bom to največ, kar bom dosegel. Zdaj pa se mi zdi, ne siguren sem, da bom dosegel še več, zato je ocena padla z 3 na 2, po točki 1 do 5. Možnosti so neomejene, vsaj tako se mi zdi. Za te načrte bom porabil še veliko časa preden se bodo uresničili, vse pa se že odvija. Nesreča mi je dala še eno možnost, da spremenim življenje. Upam, ne siguren sem, da ga ne bom zapravil! Sploh ne opazim kakšno spremembo sem prinesel, kamorkoli. Mnogim sem bil za zgled pred nesrečo in kakor sem ugotovil tudi po njej. So bili tiho, ravnali, delali, so se po mojemu zgledu. ******************************************************************************** *** Mam dost pa spet še veliko premalo podatkov o fiziološkem delu možganu, tako da vem česa so zmožni, da možgani prevzamejo funkcijo poškodovanih možganov. Ccm 2%-5% jih je izkoriščenih, tako, da imam še možnost tistih ccm 95% uporabiti, da bom izluščil 3% - do (bomo še videl do kam bom prišel.) Da so odstranili eno polovico možganov sem že napisal v tej temi. O nosorugu pa mi je žal, da sem ga spodrinu, mislim to je še ena napaka, ki se je bom moral še odvaditi pri svojem prizanašanju nenaklonjenim ljudem. Isto ti jaz želim lep dan

bigM Saj ni nič kaj vznemirljivega, novega za reči. Svoje izkušnje, spoznanje bom izdal v knjižni obliki . Pisati sem začel svoj dnevnik šele pred enim letom. Na srečo nisem bil poškodovan spomin, tako da lahko pišem za nazaj. Predolgo bi bilo pisanje, da bi tule razlagal moje pisanje, občutke, izkušnje, itd. Bom izdal moj dnevnik v knjižni obliki namesto e-obliki, vsaj približni dnevnik kar se je meni zgodilo, kako sem (ne)sprejel to. Pri eni knjigi izluščiš en delček. To je kakor sestavljanka, puzzle. Moraš prebrati veliko knjig, veliko najrazličnejših knjig, zapisov, da ti da celo sestavljanko. Tako, da me boš razumel, zakaj ti ne morem dati kratkega odgovora. Napisal bom za vse tiste, ki so doživeli takšne ali podobne stvari, izkušnja smrti, da ne bodo ždeli med štirimi zidovi, ampak bodo šli ven zaužili življenje, in sorodnike, ki ne razumevajo, da so/smo drugačni, vse do tistih, ki jih bo to zanimalo. Bolniki se skrivajo. Nimajo interesa. Pustijo, da se drugi ukvarjajo z njimi. Zaradi banalnih stvari so (samostojno) priprti, Ni razumljivo za enega (kolikor toliko) zdravega. Zdravi ljudje to je preveč posplošen jemanje le tega. Bolni smo mi vsi na takšen ali drugačen način. Zdrav človek nekateri ne priznajo, neki nezavedajo, da so bolni. Moj dnevnik bo opisoval moj napredek v zdravljenju, kakšne zdravilce sem spoznal in izkusil, depresije, brezvoljnost, … s kakšnimi izkušnjami se spopadeš na poti uspeha in neuspeha. Ob tem kaj občutiš, kaj si mislim o… Jaz jemljem to zdravljenje, kot novo spoznanje, kot nov izziv. Zapiskov je ogromno na katerih sem izgubljen, ko hočem spraviti v red. Mogoče je to, da ne znam v red spravit, zato ker sem sam del tega. Če bi pisala druga oseba bi napisala bolje objektiven. Moral bom počakat, da bo »dozorela« v glavi preden bom izdal knjigo. A poznaš, poznate, katerega slavista/ko ali ne slavista/ko ali primernega dobrovoljca/ko (seveda ne bi bil brezplačno), ki bi mi pomagal pri izdaji, da mi bo pospešil ali da me ne bi minilo?

Moje besno pisanje je dobilo še bolj besen odziv. Odpisani so se čisto drugačno vlogo, pomen, so dobili, ko so se tisti odpisani, (večina) špekulanti, zahtevali denar od države, od davkoplačevalcev, to se prav od nas, od mene. Tako so zaj… vse tiste, ki so svoje pravice zahtevali nazaj. Zakaj je nastal tole moje besno pisanje: Ko sem prišel iz onostranstva, na urgenci, sem mislil, da sem v Bosni. Zakaj? Prisilno so me obudili, in se je ena »drla« (budila me je, da ne bo kakšnih pomot) na mene po bosansko (saj je v redu tista ženska sestra J. tudi ostali so bili v redu v urgenci, na 5. nadstropju, bolniki, ki so bili z mano bosanci in muslimani, na Soči). Sem se spraševal kako sem sem dol padel v Bosno? Ni mi bilo jasno. Vprašat pa nisem mogel. Zato sem razmišljal. Sestra se je pogovarjala s sestro v bosanskem jeziku. Začudeno sem gledal, ko so bile tudi Slovenke. Morebit sem v Kopru? Tam je tudi veliko tujcev. Pa naj me že dajo domov, v Ljubljano, tam mi bodo povedali, kaj je narobe! To sem si mislil tudi potem, ko sem bil na urgenci, CIT_u, da sem v Kopru, pa tudi ko so me prepeljali v 5. nadstropje na intenzivnega. Staršem tudi nisem mogel povedati, ker sem bil čez usta zaprt z »štofelcom«, jezik pa privezan. (Takrat se mi je to zdelo normalno, da nisem mogel govorit, ker sem imel polna usta.) Poanta je v glavnem zato, da naj bi vsaj, ko te prebujajo sestre govorile v domačem jeziku pa to kakršen koli jezik že je. Poleg tega sem se zavedal, da nas je še samo polovico; »Samo milijon nas je…«

Vsa moja vprašanja, koma, tretje oko,..., so bila malo ovinkasto speljana. Pri ugotavljanju kaj vi mislite, kaj občutite, kaj so vaše izkušnje, to je le en drobec na poti, malo čudni poti, da bi ugotovil zakaj sem se vrnil iz onostranstva nazaj. Neki pišejo, da zaradi ljubezni, (kot fizične, kot duševne). Pa de majo še eno nedokončano nalogo. Sam še iščem zakaj? Zdaj sem že prišel do tegale: · Telo hrepeni po preživetju, telo gomazi po človečkih samo, da se reši. Telo ni razum, ni duševnost. Telo je pač telo. · Ta drugo, da so molili za me. Ta molitev preprečuje, da bi šel na ono stran.

Sončna vila recimo za svojo babico sem vedela, da umira, še preden mi je kdorkoli kaj o tem povedal... čutila sem, da se poslavlja, čeprav tudi ona tega zavestno ni vedela (da ima smrtno bolezen) - mislim pa, da je to INTUITIVNO čutila, tako kot jaz.... Se strinjava tisto je bila intuicija. Preblisk prihodnosti Ko sem šel ob ograji navzdol, se mi je tam za ovinkom prikazal preblisk, kako kanja na tleh drži belo golobico v krempljih. Pogleda je stran od goloba proti meni… Tista slika je bila kristalna čista, okoli je bila meglica. Na srečo sem si zapisal to. Ko sem skoraj pozabil na tisti dogodek, potem sem videl kanjo z belo golobico in preplašila se je mene, zato si nisem tiste slike videl do konca, ter je vzletala golobico pa je pustila, takrat je bilo slika izpolnjena. Saj mi ni treba povedat, da je še bilo veliko takih prebliskov (do 18 leta). Nerodno mi je povedat… to imam tudi jaz takšne probleme namreč, ko sem se v osnovni šoli zaupal sošolcu me je zaj.. pred celem razredom. Potem sem bil tih in nobeden ni zvedu. Povsod sem veljal za enega čudaka. LP Pa lep pozdrav tudi tebi MUCAMACA PS Usoda torej obstaja! Orhideja usoda obstaja, mi je pri tem padel v glavo.

Selena-otožna Žal mi je, da sem povedal, da sem poškodovan na možganih, ker zdravi ljudje te obravnavajo kot, da če si imel poškodbo na možganih potem ti šepa pamet, spomin,…nezmožen. Prav tako me je nosorog primerjal z starcem, starih ljudeh, kjer so te komunikacije porušene preprosto zaradi starosti - pogosto se začenjajo spominjati najmanjših podrobnosti iz svojega otroštva, glede tekočih stvari pa so izjemno pozabljivi.. Toda je pozabil, bil je površen pri prebiranju, da sem se videl kot sebe dojenčka v zgodnejšim letih takrat, ko sem bil star le 7 mesecev, ko niti slučajno starci ne vidijo dojenčka ampak vidijo otroška leta, kar je velika razlika dojenček pa otrok. LP

bigM Maš prav bigM. Sva s hipnotizerjem posnela kaseto, pred 1 mesecem. Tam je bila tudi regresija, čeprav mi je rekel; »presel se natanko, natanko v tista leta, ko si bil star 20 let.« Takrat nisem počel takšnih reči, sem bil v vojski, zato sem se preselil v prejšnja leta, ko sem bil star 15 let. Pri drugi sugestiji, ki jo tudi nisem počel, ko sem bil star 20 let, sem se predstavljal, kot da sem star 24 let, zato ker se mi je takrat neki luštnga zgodil. Morebit sem se takrat ogledoval kot dojenček Je to so samo domneve, da sem se videl, ko sem bil dojenček. Kako bi to drugače razložil, ne vem. Še delam na tem. Bom videl do kam me bo to pripeljal ta regresija. LP

Nosorog Si mi z jezika dol pobral.

Potem si že mel izkušnjo? Kako izgleda? PS Žaj mi je, da sem tole razkril, namreč, da sem bil poškodovan na možganih. O možganih pa pravš, da nimaš pojma! Saj ti verjamem. Moral bi se pogovarjati z tistimi, ki so doživeli. Kaj so doživeli? Vse skupaj. LP

Bom M, bom užival na mojem potovanju pa že kamorkoli me bo pot vodila. Knige si bom tudi prebral, čeprav sem seznanjen s tem, toda ne more škodovat, če se še mal ponovim. Ker sedaj moram vse še enkrat ponoviti od uka govora, hodit, z roko gibat,... tako kot majhen otrok. LP

PS Tam sem napisal "Pred dvem letam pa pol" ko bi moral napisat pred šestimi meseci. LP

Imel sem hudo (vsaj tako so mi razložil doktorji) prometno nesrečo. Ko se je tistega dne zgodilo sem bil povsem miren prej pa napet. Mogoče nisem videl bodočnosti, ker je tako usojeno (za takrat), in imam poškodbo na levi strani možganov (nisem moral govorit, paraziran sem na desni,...). Pred tem sem videl, pred davnimi leti, v bodočnost (ne kakšne pomembne stvari, tako je recimo številke pri tomboli). Pred dvem letam pa pol se mi je začel vračati (počasi) pogled v brezčasnosti. Zdaj vidim in doživljam sliko iz preteklosti, ne iz bodočnosti. Pa bi rad bil siguren, da sem videl to in to. In me zanima, če ste tudi vi doživljali višjo zavest, tretje oko al kako se že temu pri vas poimenuje. Nekaj primerov: Potoval sem nazaj. Nisem imel telesa. Bile so samo oči in nekakšno telo, ki je bilo kot iz meglice, kot fatamorgana. Kot če se po asfaltu peljemo zagledamo v sončnem dnevu, kako se spremeni zrak, je bolj gost. In videl staro mamo od očeta, kako se je sklanjala in kako se mi je dobrikala. Tam na vrtu pri gasilskem domu na Izlakah. Češnje so cvetele bile so polno nabiralk medu. Prijetno je bilo slišati njihovo brenčanje. Oče in star ata sta sedela na klopci. Bil sem v maminem naročju. Bilo mi je sedem mesecev. Jaz sem se opazoval čez kolovozna pot, ki je vodila od kmetijske zadruge, tam sta bila stara starša doma, proti veterinarskem postaj. Takrat smo bili še v Zagorju. Stara mama je umrla, ko sem bil star enajst mesecev. Nisem se spomnil, da bi to kdaj spomnil pred nesrečo. V Zagorju v kopalnic. Moje oči so bile na vratih. Videl sem se, kako sem šel na kahlico. Bil sem sam, ko sem šel na kahlico. Stranišče ni imelo okna. Ležalo je na severni strani bloka. Bilo je obrnjeno na vzhod. Tik za vrati kuhinje je bil, devetdeset stopinj, vhod. Na levo bana in stranišče. Naravnost ogledal pa umivalnik ali je bil na desni strani to nisem videl, ker jaz sem gledal, kako sem šel na kahlico. Vrata so se odpirale proti kuhinji. Bil sem star tam ene eno let pa tam okoli šest mesecev pa do osem. Nisem se spomnil, da bi to kdaj spomnil pred nesrečo. Slišal sem, kako so se govorila gospa Medijetova, je že umrla, soseda od Majdičevih, tam kjer je bila moja mama doma, in kako sonce ne posije tri tedne sem na hišo, ko je bila zima. Je bila res hiša v senc moram še preveriti, če res ne posije nanjo tri tedne. Nisem se spomnil, da bi to kdaj spomnil pred nesrečo.

Že že. Kakšno obliko snovnega telesa imamo? Kako se predstavljamo da smo? Si ti že kdaj mela višjo zavest, tretje oko?

Kaj pa vidimo?