mitos

Pa naj vpršanja drugače zastavim. Kako lahko, mi ki smo neuki, prepoznamo tretje oko?

Oops, v odgovoru sem nakazal, kaj vidimo namreč po tem pa sprašujem. To je ena od definicij, teorij. Kaj vidimo in/ali zaznamo, ko vidimo s tretjim očesom?

Je bila TV oddaja o Možganih. Izrezali so levo polovico možganov in fantek je preživel. Kaj potem tak fantek ne more imeti "tretjega očesa"? Epilepsija ali božjast, ki izhaja iz besede Božanstvo, le ti imajo prividejna nekaj, kar se ne dogaja okoli njih. Iz bodočnosti, sedanjosti ali iz preteklostih. Epileptiki imajo eno polovico možganov (delno) nedelujočih ali slabše delujočih. Ali potem velja tudi za uzklajenost možganov, da nimajo tretjega očesa? Mislim da ne. Tudi jaz se strinjam, vzhodnjakam, da jih "poveličujejo" čeprav so tudi naši kar dobri oz. zelo.

Kaj mislite, da je to? Kako definiraš tretje oko? Kaj tretje oko vidi in/ali zazna? Ga uvrščamo med (šesta...) čutila? Zakaj?

Ne takšno osebo, ki bi imela občutke direktno o meni, ne takšno osebo, ki je odprta, »slišimo« tudi, če se v neki družbi »noter pademo« in jih to družbo sploh ne poznaš. Takrat so misli nerazumljive, nepopolne, kot, da bi te preganjali zvoki. To trenutno. Ne vem koliko časa, to je brezčasovno. Slišimo glasove. Ne vem a me uvrščate med norce? Pa sej to ni važno, ker me ne poznate in me ne morete prijaviti v norišnico Če jaz razmišljam o kakšni novi ideji pa je ne izvedem, pride čez en čas popolnoma ista ideja nekomu drugemu na misel, ki jo izvede in trži, v službi, med prijatelji, med neprijatelji ali v svetu. Telepatija potuje tudi čez gore, pod vodo, čez jedro, ki mu pravimo zemlja, na luno, v vesolje. Z takšno osebo, ki ima čute za mene sva še toliko bolj telepatsko povezana pa naj bodo to negativni ali pozitivni čutenje. To se mi dogaja od tretjega leta starosti, vsaj takrat sem jo zaznal. Prokletsvo, ki ga moram obvladovat potem mi se zgodi nesreča, ko preučujem kako bi to in to obvladal (ne samo telepatijo). Telepatija najenostavnejši je primer, ko ti je oseba, ki ti je všeč, ali neznanka ali znanka, z hrbtom obrnjena proti tebi, jo gledamo, in se obrne k tebi ter ti pogleda naravnost v oči pa naj bo oddaljena ali blizu. Se zmede, se začne trest iz neznanega vzroka pa čeprav je bila prej povsem mirna. Sploh ne ve kaj naj išče,… tako lahko tud vplivate kaj bo počela, seveda, če se bo ji zahotelo, ne moremo vplivati nanjo, če je moralno za njo nesprejemljivo (saj je isto kot hipnoza). V ruski podmornici so usmrtili mlade zajčke, mati je občutila (zdrznila) na čisto drugem koncu, na celini, v istem hipu, ko so jih usmrtili. (morebiti poznate to) Ruski (vzhodni) znanstveniki so bolj naprednejši, kot (zahodni) ameriški. Od istih kretenj, istega namiga, govorica telesa in obraza je že ena stvar, katera se da razložit pri osebi, ki ti je blizu, samo to ni telepatija. Osebe, ki imajo skupno življenje se da na njih opaziti iste oblike nasmeha (isto glava na stran, isto kotičke ustnic oblikujejo, smejalne gube,…vse isto), iste popačenje,… to ni telepatija. Telepatija pride spontano. Da pride po volji osebe je že dobro podučeno. Vaja dela mojstra, saj če jih več na enkrat izvajamo (telekineza, telepatijo, itd) smo v rit :o| pa še nikamor ne prideš. Kaj je časovno telepatskega. Naša videnja se šele vidijo, ko so že narejena. Naše misli, ko so že sprovedene. Tako je težko reči, definirati, kaj je telepatsko in kaj je ne telepatsko. Težko se je orientirati v času. Takole je težko definirati kaj vidimo v bodočnosti ali je to v sedanjosti. To velja tudi za mediji, vidovnjaki,… ali kakor koli se že imenujejo. A se je že kdaj zgodilo, da ste bili popolnoma izžeti? Vam je primanjkoval energije? Ste kar naenkrat postali utrujeni? Ste hoteli domov pa ste bili izgubljeni? Ena čudna slabost! No ja, takole se počutite, ko vam nekdo krade energijo. Al je to nenamerno al namerno, čeprav o tem bi se še dalo definirat kaj je namerno. To je ena vrste telepatije.

Sara 1) Moraš govoriti tisto, kar te najbolj pritegne, kar imaš veselje do tistega na katero temo se to nanaša. Saj to je težko, ko ne govorijo, kar bi te zanimalo, v šoli, v službi, med prijateljem. Tvoja trema mora biti tvoj izziv. Tvoja dejanja tvoj uspeh. Jaz se takoj prebudim, ko začnejo eno temo, ki me zanima, ki me vzroji ali veseli. Si bom kar Marso sposodil (Marsa a ne boš huda?). Marsa ima že dolgoletne izkušnje z igranjem roka. To jo je zanimalo in v tem je najboljša. Zato jo ni bilo težko prepričati, da bo po dolgem "dopustu" spet nazaj na sceni, pa čeprav je imela tremo. Isto ko je nastopila na radiu. Govorila je o tistih stvareh, ki so jo zanimale. Bila je »domača na svojem terenu«. 2) Primerne sugestije, ki si jo boš sama sestavila, in sama boš govorila, si posnemi na trak. Te svoje sugestije poslušaj dnevno ali večkrat na dan, da ti bo ta misel, ta ideja prišla v podzavest. Tako kot misliš, tisto si.

Zdaj pa še jaz, čeprav nisem dolgo LNF, nikogar ne poznam osebno, pa vseeno mi je blo v veselje deliti občutke, ideje, misli, itd, z vami. Da bi najlepše preživeli leto 2004

spim od 5 do 6 ur. Pa mi je še malo, majčkeno, dolgčas, vendar ne v izobilju, to potrata. Tiste trenutke, ko mi je, pa razmišljam, kako preženem dolgčas.

Seveeeda.

Saj imaš dovolj za "kako odpraviti mačka" nasvetov, pa vendar bi še neki dodal, ko se naslednje jutro, ali isti dan, zbudiš pojdi še srat.

Ko prebiram tole po vaši filozofiji "dolgčas" sploh ne obstaja??? (Izjeme so tisti, ki priznajo, da jim je dolgočasno.) Zakaj? Se si jo sploh ne bi izmislili besede dolgčas. Tako obstaja v vseh jezikih, po celem svetu ma enak pomen. Ko mi je dolgačasno prebiram forum.

...saj tisto je bilo začetek k poznešnjim odvisnosti...

Sem pil velik kave, toliko, da me je želodc bolu. Sem nehal 8 let nazaj. Sam sem bil odvisen od kajenja. Zdaj že 5 let ne kadim več. To potegne tudi alkohol navzdol. Manj sem ga popil. Vsak petek sem se nalil do (skoraj, zdržal sem ga še pa še) onemoglosti . Če smo bili v gostilni si nisem mogel predstavljati, da drugi lahko tudi pijejo kaj brezalkolnega. V vozniškem sem imel vse popisano, tako, da niso imel nikamor za dopisat. Sedaj ne pijem že 3 leta. To je ene par dni, dva tedna, preden se je zgodilo... da sem nehal. Prokleto dobro voljo sem imel, da sem se rešu odvisnosti. To je odvisno od človeka. Sedaj sem odvisen od sladkarij. Nenormalno velik jih pojem. Na srečo sem ostal vitek, toda ne športno oblikovan tako kot prej. Kar težko mi je tole priznanje ven dat, se sramotit, toda vi me ne vidite. Se je lažje z enim takim si delit moje izkušnje, kot takim, ki me poznajo. Dovolj težačenja. Morebiti bo to tudi oni pomagalo, katera je postavila to temo.

Ko sem na višku ne verjamem v usodu, ko sem pa v minusu pa prokleto verjamem v usodo. To se prav kako se počutimo, tako verjamemo v usodo. V življenju imamo določene smernice po katerem hodimo, (socialnem status; kako si zdrav; kakšna so pomanjklivosti duše;...) En delček je povezano z usodo. Jaz ne vem ali nočemo priznati, zato ker bi hoteli usodo držati v svojih rokah, ali nam dirigarajo iz vesolja (v grobih smernicam usode)? Pustimo času čas.

Je pa vprašanje, komu je mož prijatelj? Razen, če ni filantrop, mati Tereza, kar je težka možnost. No pa pustimo to. Sem sam bil tud odvisen, odvisni smo mi vsi, samo za kakšne odvisnosti gre? Od takšne katero premagamo, jo obvladujemo, za takšne katere so meje določene… vse je odvisno od posameznika, kakšno voljo ima, vztrajnost. V tvojem primeru, ki si ga opisala, je treba partnerja za en čas postaviti na cesto, proč od družine, dovolj kruto ampak tako pač je. Takšna oseba, ki ima probleme z prekomerno odvisnostjo je kot izgubljena žival oz. človek, kar je še huje,… ki se boji realnosti. Dela se pogumno toda v resnici ga je strah. Nič mu ne pomaga, če delamo popolnoma nasprotno od njega. Moramo iti vštric z njo. Moramo mu pomagati resnični prijatelji, realni prijatelji. Saj če mu ne boste pomagali bo propadel, se zlomil, v blato padel in ostal v njem… mogoče je pa celo mazohist, ki uživa, če je nesrečen. Zatem je težka streznitev, kot odvajanje od heroina, od alkohola, od cigaret, od sladkarij,… Vso srečo želim obema možu in še bolj ženi.

Vsaj ena delna rešitev je, da postanemo boljši svojim otrokom oz. Sami sebi dobri starši.

A bi bili zmožni narediti toliko tega npr. magisterij, če se ne bi uprli, v duši, staršem? Vsak NE nam pomaga, da naredimo nekaj kar je v popolnem nasprotju od tistega, kar od nas zahtevajo, mogoče »želijo«, starši ali ljudje. V vsakem je nekaj uporniškega proti drugim, vendar je tisto le nezavednega proti svojim staršem, čeprav jih izvajamo drugod.

Ponedeljek je zame najboljši dan. Je na vrhuncu v vseh od energije do meditacije. V službi (ko sem še hodil) je bil dan sestankov, ko smo prinesli nove ideje, ki so se nam utrnile čez vikend. Torek: malo je pojenjalo navdušenje od ponedeljka. Torek je smrt in rojstvo. (Torek pa tud še prej, ena takšna čudna nervoza me je dejala.) Sreda: običajn dan, ko je vse steklo tako kot ma za bit, to se prav čist običn dan. V četrtkih se veselim petka, zato je dan pričakovanja. Petek dopoldan "kaj bo zvečer?" se vprašujem. Še nekak gre do 12 ure potem pa mi je padlo vse od rok. Isto je bilo v službi popoldan do 20 ure. Ni zastonj, da pravimo "petek je dan za metek". Sobota je približno enaka kot sreda, vendar pa je sobota mnogo bolj sproščujoča. Takrat pravimo "mi gre vse kot po maslu". Nedelja dopoldan je še nekak. Družinski "film". Zvečer je depresiven. Nimaš se kam dat. Avtomobili prihajajo domov. Prazno. Vse je v pričakovanju ponedeljka.

Kalisto; avtor Vesna Milek... pa saj jo že vsi poznate zato se ne bom trudil opisovanjem... mi je bla všeč. Med drugim, ko se Slovenska ženska čisto "razgali" pred bralcem. "Vse to sem JAZ..." je povedala Vesna. Vsaka čast njej. Tam sem se saj naučil, kako ženska deluje.

Kako lahko dobiš pregled, koliko komentarjev si ti naredil?

Drži, drži!

Po 11letih mi je postalo jasno, da sem v vsaki osebi iskal le njo. Nezavedno nisem bil zadovljen čisto nič, kar se naj ne bi skladalo z njo. Iskal sem kako se je izražala, odločnost, pokončnost, kaj je hotela, njene lase, njene oči, njeno postavo skratka vse kar je povezano z njo. Nisem nikoli se zaljubil. Še ko sem bil oženjen. Saj takrat sva se spoznala. Poznala sva se le en kratek čas (pa ne fizično). Zdaj je prepozno. Pa še kar lutam po pokrajini kjer je ona hodila. Na en čuden način me je tisti predel Slovenije privlačil pa sploh nisem vedel zakaj. Patetično. Mogoče v drugem življenju, katerega doživljam sedaj toda ona ne. Ni bila tako hitra kot jaz. Misliš, da je to sorodna duša, katero si objavil v temi?

Zlato kletko te bom zaprla pa te ne bom spustila ven, dokler se ne bom vrnila. Saj vem, da se to reče punci pa jaz sem bil tako presenečen, da nisem mogel odgovoriti in ji vračati kompliment, izpoved. To pa tudi vem, da ni najizvirnejše toda najiskrenejša kompliment, izpoved dekleta. Pa še enkrat toda, tisto mi bo zmeri ostalo v spominu sploh, ko sva se takrat zadnjič videla.

A misliš, da ne bo drugač, ko bomo šli v EU? Po moje bojo vzajemci krepko padli. Maš kar prav o delnicah. Delnice so že takrat padle, ko je Dadas odšel. Kaj čes politika ma prste vmes. Za predlog o stanovanje je pa za premislit. Sanjalica o vem kako je to. Posodoiš denar potem se ti izogibajo pa to najbližji sorodniki in takorekoči prijatelji, pa to že za majhne pare, da o velikih sploh ne govorimo. Potem, ko ga sam rabiš pa glej zlodja nobenega od nikodar. Kar vdrli so se v zemljo. To niso keks za enega tacga, ki je na tleh, zdaj pa se pobira.

Je kot rdeča nit. Vse se okoli ene stvari vrti. Nikoli ne veš kaj te čaka! Ja, to je Poki.