mitos

..ali nakaj mio tolarjev Čist brez veze zapravš jih. Že čez kratek cajt nimaš nič. Potovanje. Mhm? Je že mamljiv toda… Investiraš, toda kam? Z izkušnjami, z informacijami, bi se dalo dost nardit, toda kaj ko nimaš izkušenj, informacij? Nek prijatelj je dobil en lep kup denarja pa ne ve kako bi ga najprimernejše ali vložil ali zapravil? Če bi bilo tako enostavno »kar daj ga sem/nam…« ne bi bilo nobenga vprašanja. Toda ali na bi bili pred moralno dilemo al kakšno drugo dilemo? Je bil en človk, ki je zadel na lotu. Prej ni imel nobenih problemov, še manj pa sivega lasu, ko ni imel denarje. Mel ga je za najnujnejše preživetje tako, kot mi vsi. Potem, ko je čez noč postal premožn. Minili so tedni, ko je razmišljal kaj naj bi naredil z njimi. Pa je čez noč osivel, tako ga je mučl. Kam bi investiru? Kako bi ga naložu? Vsi so hoteli prijateljevat z njim. Zapiral se je. Postal je puščava. Imel dost denarja pa spet nič, kar bi ga veselil. Ga je zapravil ter se vrnil v službo. Oh ne, sivi lasje so mu ostali, če se boste to spraševali. Kaj bi vi storili?

Strinjam se z Ajdo koliko je še tega na svet. Kaj objavijo časniki je pa trenutna novica. In tisto o živalih pa ljudeh tudi. Za indijance so bili takle "nedotakljivi", ki se jim je zmešalo. Tale osebek je hotel priti v časnike. Še zdaj na Kitajskem v skrivnih restavracijah "pojedo" dojenčke. (Menda naj bi bili kar dobri. Odrasli niso tako dobri, ker imajo preveč svinjarije.) Pa to ni nič v časnikih! Spet se vrnimo na Kitajsko al Japonsko. Babica (stare mame) pravkar rojenih dojenčkov, ki je bil prizadet, ga je vzela materi in šla na vrt, kjer ga je zadavila ter ga je pokopala. Oni osebek pa je verjetno imel težave v otroštvu (Frojdovstvo) ali pa ma poškodovane možgane ter mu ni bilo pomoči, tudi če bi se matrali vrsto let. Jaz bi ga usmiljeno likvidaral.

Strah ma svoj vonj. Bridek, postan, enakomeren, potem izžarevajoč , bridek, dokler ne pojenja. Potem pa še dolgo smrdi. Ne, da se ga izprati. Moraš počakati par dni, da izgine. Koderkoli pride do take situacije pa ga ponovno zavonjaš.

1/3 možganov??? Kje je tak? Rad bi ga spoznal! Pa šalo na stran, ker ni takih. Med drugim mora tudi hipnotizirani medij biti fantazijsko naravnan, drugač je od medija bore malo za pričakovat. Nauči se lahko vsakdo:) Sej to je res, samo voljo, kje jo bo našel. Ali si jo našel? Če si jo, ali se bova, seveda če si voljan, dogovorila za seanso!?

Vprašanje povrnem nazaj. Jaz sem tako neučakan, bi moral kar takoj vedit. Vsak naj sam ugotovi.

Telo hrepeni po preživetju, telo gomazi po človečkih samo, da se reši. Telo ni razum, ni duševnost. Za bolnike je včerajšnji mesec, let, kot za zdrave ljudi je en dan. Docko Razmšljal si zakaj si prišel nazaj. Ali si zvedel?

A so te umetno držal v komi, da si toliko registriral, pa kakšna koma je bila to oz. zarad česa si bil v komi?

No, to pa je vprašanje? Nikoli se ne ve!?

Kaj takrat, ko možgani ne dajejo, nobenega znaka (EEG), ko jih ne moreš zaznati na nobeni doslej znani aparaturi? (Saj bi blo to težko, ko se tam borijo da bi preživel, in da bi dajal pacienta še na slikanje glave, potilini v komoro, da bi izeriti možgnsko funkcijo! To bi bilo absurdno.) Srce itak ne dela. Je to mogoče nadzavest?

Kar srh me spreletava, ko sem tole prebiral. Mogoče ne bi smel te teme izpostavljat. Ali pač? Vsak se bi moral odpreti, kaj ga teži in kaj občuti pri tem, čeprav je to delikatna tema. Saj bom zastopil, če boste končali s to temo. Po drugi strani pa naj vidijo to temo tisti, ki so doživeli nesrečo, ki ne morejo postavljati teh vprašanj. Razlogov je več zakaj ne morejo. Nekateri se počutijo osamljene, odmaknjene, v tem primeru. Kot da bi bila sramota. Kot, da se bi to zgodilo samo njim. Še mnogo tega je zakaj ne morejo. Nesreča nikoli ne počiva. Kaj vemo koga nas še čaka. Zato kar odgovarjajte, da bomo vedeli kako se ravnamo ob takšnih trenutkih. Samo nekaj statističnih podatkov: Po statistkah doživi pri nesrečah je poškodovanih možganih 3.600 ljudi na leto, samo v Sloveniji. (Dnevnik) V Ljubljani na Kliničnem c. pripeljejo do 45.000 intervencijskih reševanj na leto. (Andrej Fink, vodja reševalne postaje) Samo v Ljubljani je bilo v enem letu 970 srčnih zastojev, do prihoda reševalne ekipe je več kot 500 bolnikov umrlo. Od preostalih jih je do bolnišnice preživelo le slaba tretjina. Samo pet odstotkov (od tretjine) se jih je po sedmih dneh zbudilo iz globoke kome.drugi se niso nikoli in so po nekaj mesecih trajnega vegetativnega stanje počasi umrli. (Tina Horvat)

Sprašujem se, kaj tako žene človeka naprej? Da ne umremo? Ali je to upanje na boljše življenje? Ali pa samo zato, ker je to navada!, ker se je večno že tako delalo?

O tem, kar se je sanjala tvoja prijateljica dam čisto prav, da se je res zgodilo ali ne, namreč tega nihče ne more zagotovo vedeti, da se je ali da se ni. O tem je bolje težko govoriti enimi takšnimi, ki tega niso (pre)doživeli. Znala bo v živo opisati še mnogo let kasneje, kar se ji je sanjalo. Kot bi bila v tistem času, ko se ji je to dogajalo. Naj tega ne skriva. Takšen je moj predlog (nasvet). Upajmo, da sledi tej temi, ker pričakujem še več mnenj.

Vsak mnenje se šteje, saj to je "Kaj si mislimo o...". Vsako mnenje je dobrodošlo.

Poletje v Semiči –pri malici; pritegnilo me je razpravljanje o KOMI. Ali je koma klinična smrt? Smrt kot smrt, in se boš znova rodil, če boš seveda prišel nazaj. Ali je koma, da te ohranjajo nezavestnega pri življenji? Da živiš ne glede na to, če se boš zbudil ali pa ne.

Placebo ima neverjetno velik učinek. To je spet ena najenostavnejših zdravil. Kadar iščeš ne pozabi pogledati doma. Najenostavnejše so pred tvojim nosom. Papeževa »roka«; bio energija; akupunktura; homeoterapija; religija; totemizem; jin jang; chi; čakre; placebo; kozmos;… vse to so izražaza eno, notranjo ravnovesje. To so le pripomočki. Levji delež zdravljenja prispeva pacient sam. V sebi najdi zdravilo. Ni enostavno prid do njega, ne išči ga drugod.

Kaj je zdaj to? Ali je čvekalnica ali je to "Aktualno/ popularno/Zanimivo; Kaj si mislimo o..."? Mislim tako! Kako ti misliš pa naj bo tvoj prispevek.

Afirmacijami, avtosugestijo, vizualizacijo, avtohipnozo, avtogenim treningom in še podobno moraš se najprej vprašati: »Zakaj bi rabil? Pri zdravljenju samega sebe; pri zdravljenju drugih ljudi; da bi pomagal drugem ljudem z nenormalnimi pojavi; da bi zavladal občinstvu (to nikoli ne uspe, razen, če je majhno, vendar človek kot človek. Nekje ti bo sigurno spodletelo pa naj bo to v sedaj ali potem, ali pri tem udejstvovanji ali pri nečem drugim); da bi proučeval nenormalne pojave; da bi obvladal nenormalne pojave zaradi veselja. Do kje sem pripravljen iti? Do konca, do sredine ali pa te je že v samem začetku minilo. Potem si izbereš tisto , kar vrlino, ki ti najbolj ustreza. Ne smeš hiteti. Enim uspe takoj drugi pa počasi pridejo do cilja, če je to tvoj cilj. Biti moraš čim bolj ležern. Imeti moraš še kaj drugega, rešitev ni samo ena. Ne smeš »cincati« s tem kaj sploh želiš enkrat, ko prideš do tja! Potem globlje, ko greš se ti odpirajo nova spoznanja. Lahko da ostaneš pri tem. In ko se ti odkrijejo nova pota, ne smeš iti do skrajnosti oziroma po občutku, če te to ne zasvoji. Takole je strnjena oblika razlaganj. Najbolj veš sam. Vsak naj si s svojimi besedami, s svojimi občutki, to si razlaga.

Kamorkoli pogledaš, na televizij, v časopisu povsod so ljudje, ki ne živijo tukaj v Sloveniji ter niso naši državljani ampak vseeno si krojijo pravice naše države. Po miselnosti so bolj oddaljeni (kot sanjači toda ni pravo ime za te) od tistih ljudi, ki živijo tukaj. Čisto nič jim je mar, kaj se bo tukaj dogajalo. Recimo pri nas se je zgodila vojna. Če se bo kaj zgodilo, bodo že pobrisali drugam. Tačas bojo še okoristili se z državo v kateri jih je tako lepo sprejela. Na televizij pri »tedniku«, pri »preverjeno«, in še podobno so sami tujci. Jamrajo, da je nepošteno to in to, da živijo tako slabo,…. Imajo televizijo, imajo časopise, imajo službo, imajo dokaj bogate predmete, prostor kjer lahko živijo (naši berači pa ne), zadovoljivo pohištvo,... Oni se »dolgočasijo in poležujejo« mislijo, kako je (prav)njim, tujcem, tako hudo. Na drugi strani je družina, ki je na robu preživetja pa ne jamrajo. Nimajo televizije, nimajo časopisov. Družina na robu preživetja se ne obremenjuje s tem, kako so prišli v takšno stanje. Koliko on zasluži. Njih skrbi, kako se bodo preživeli. ??? Za njih ni slišati. Živijo odmaknjeno. Daleč stran. Še sosed ne ve. Za njih še socialna ne ve in podobne ustanove ali pa nočejo slišat. Zakrivajo si oči, ušesa ter ne govorijo o tem. Tako, če ljudje slučajno naletijo nanje pa se sprašujejo; »Kdo živi v tej bajti, v tem stanovanju.« Potem ko gredo najprej »šnofat«. To vidijo tudi mediji in to toliko časa gonjo dokler se (morebiti) vključi socialna in rdeči križ, in podobne ustanove. Sam sem gledal na televiziji pa nisem verjel, da je v tej državi takšnega sploh mogoče!? Pa pustimo to za eno drugo temo o tem »Kdo živi tu?« Zmeraj bomo ostali sužnji! Pa je to res? Tako kot naša politika dela, bomo. Na ljudeh je odločitev kaj bomo in česar ne bomo.

Med dvema osebama zmeraj obstaja neka všečnost pa naj bo to med istospolnima prijateljima, še toliko bolj med različnima spoloma. Pri enem takem brezpogojnem prijateljstvu pa prav nič ni narobe, če si prijatelja rečeta ljubim te. Ko je prišlo do vprašanja seksa, tisto vselej pride, sva se morala "vzdržati" (krepko razmisliti ). Na srečo se je prav dobro izteklo. Prekinilo ga je najino prijateljstvo (prijateljica je bila v bližini ali mama ali partner). To se pravi čista sreča, drugače ti je žal, potem moraš poiskati nekega drugega prijatelja, kar je zelo težko ali pa celo nemogoče. Prijalja ravno takšnega, da bi ti v vsem ustrezal. Prijateljstvo temelji na tem, (ne bom vsega naštaval), da si lahko vse zaupamo, pa tudi oprostimo. Da se skupaj smejemo in skupaj "joćemo". Pred vsem, da se poznamo tudi navznoter in ne samo navzven, po tvojih dejanjih, po tvojem izgledu,.. Kam bi pa to peljalo, če bi bili prijatelj brez napak ali mi, vi, oni. Kot iz škatlice potem prijatelja sploh ne bi rabili. "Orel vidi še dalje od mravlje", en prijatelj vidi še dalje, kot mi ne vidimo. Notranje občutke, ko jih sami samo slutimo. Svojo jezo in strah. Svoj bes. Nekomu se moraš zaupati, tisti nakdo je tvoj prijatelj. Samo, ampak samo, eden je lahko tvoj prijatelj. Moj najboljši prijatelj PŽ je ženska.