Trenutno se zelo veliko ukvarjam s svojima hčerkama, saj sta izgubili svojo najljubšo babico, s katero sta bili zelo veliko skupaj. Zelo različno doživljata dejstvo, da babi ni več. Tamlajša vsak dan načenja to temo (šest let je stara) in ogromno sprašuje in riše risbice, na kateri je babi kot angelček. Bolj me skrbi tastarejša (12 let), ker v bistvu nič ne govori o tem, samo vsake toliko časa potoči kakšno solzico in če načnem to temo, mi samo odgovori - mami, ne morem govoriti o babi. Zaenkrat jo pustim pri miru, samo se bojim, da jo bo žalost od znotraj načela. V šoli ima kar hud tempo in aktivno se ukvarja s športom in vidim, da ji nekako pada koncentracija. Trudim se po svojih močeh in ju skušam obe motivirati z različnimi aktivnostmi, včasih pa tudi ne vem več, kako naj se ju lotim, ker tudi sama rabim čas, da prebolim zadevo. C.l.