nosorog

lakozu.ppt

Bobi, bodi prijazen in napopaj kakšno svojo fotko. Ful me zanima, kakšen je videti moj najljubši sovražnik

Če je najditelj pošten, si vseen v riti.

Kdor tole trdi, ne razume funkcije čaker. Čakre so dinamična zadeva, njihovo delovanje pa je najtesneje povezano z našim odnosom do življenjskih izzivov, Prema tome ...

-Svet vidimo skozi predstave, ki jih o njem imamo, te pa nas ovirajo pri vzpostavljanju pristnega odnosa s svetom. Gledanje na svet skozi lastne predstave in s tem povzane reakcije nanj, opredelimo z umom (kot software pri računalniku). -Telo se odziva na naše misli in predvsem čustva (kot hardware pri računalniku). -Poleg misli in vse krame ter predstav, ki smo si jih z mislimi napletli (uma), imamo v sebi še zavedanje, ki z njimi ni povezano (zavest je podobna računalniškem operaterju). Problem: Redkokdaj upravlja s hardwarom (telesnimi reakcijami) operater; precej pogosteje to počne kar software. Zavest namreč pri »normalnem« človeku pride na površje razmeroma redko. Včasih si npr. v mislih požvižgavaš neko melodijo, potem pa kar naenkrat opaziš, da to počneš. Takrat se je za trenutek vključila tista prava zavest oziroma se pririnila izpod balasta misli in čustev, ki nam vladajo. Jedro težav je torej v tem, da pravzaprav ni zavest tista, ki uporablja um, ampak na nek način um uporablja nas!!!! Zato je najpogosteje dovolj le nek majhen povod, da se z neko situacijo čustveno poistovetimo in potem ta čustva upravljajo z nami (primer – v srednjeblagi obliki občasni Pornyjevi popizditisi, v ekstremni pa napadi panike, besa …). Rešitev: Če mačke ni doma, miši plešejo – če nimaš razvite zavesti o sebi, te v lajfu furajo čustvene finte uma. Trajno lahko zadevo popravimo tako, da krepimo zavest o sebi. Pri tem pa nam pomagajo vse vaje, pri izvajanju katerih prepodimo misli in pozornost usmerjamo nase (joga, meditacije, dihalne vaje …) lalala

Interneta ne bom videl do sobote zvečer, zato zdele le še ena malenkost. Tale primer je iz članka Petre Grujičić: Potovanje skozi tunel proti svetlobi, Radar št. 342, 2007, je pa to povzetek enega strokovnega članka, ki ga poznam od prej (tudi tisto, o raziskavi nizozemskih kardiologov), a se ne spomnim, kje sem ga bral. Rad bi pa le še dodal, da imam podobno izkušnjo, kot, se mi zdi, dayo - ko sem živel v Belorusiji, sem bil v stiku z zdravilcem Sergejem, ki je v Gomelju ustanovil celo svojo cerkev, "šolal" pa se je v Tibetu. Tudi on mi je znal povedati, kaj sem počel v določenem obdobju dneva (po njegovih besedah, me je prišel "pogledat" z astralnim telesom), zanimivo pa je, da je rekel, je obramba pred takšnimi obiski močna čustvena energija opazovanca, oziroma da ne more zraven, če tisti, ki ga želi obiskati, "počne" kaj čustveno intenzivnega.

Izpostavil sem nekaj tvojih postavk, ne bom pa komentiral vsake posebaj, ampak skušal podati zaokrožen odgovor, iz katerega pa bo povsem jasno, kakšen odnos imam do tvojih trditev. Izhajam pa seveda iz - reciva zaenkrat "predpostavke" - da astralno telo obstaja. Zate je torej astralni svet zgolj v glavi, jaz pa bom ponudil nek drug način razmišljanja o tem. Vzemiva za paralelo telefonski kabel. Po enem samem kablu, v vsakem trenutku, v obe smeri poteka cel kup pogovorov, ki se med seboj niti malo ne motijo. Potekajo na različnih frekvencah. Mislim, da velja enako tudi za paralelne svetove in astralni svet. Obstajajo na frekvencah bivanja, ki so različne od te, ki je značilna za naše fizično življenje. Imam izkušnjo z zavestno astralno projekcijo. V tem stanju sem lahko jasno razmišljal. Vedel sem, da sem izven fizičnega telesa in spomnil sem se, da v knjigah piše, da sem z njim povezan s t.i. srevrno vrvjo. Poiskal sem jo in jo našel. Na tej ravni vse deluje "na misel" - le pomislil sem, kaj že moram storiti, da se vrnem v fizično telo in isti hip sem se znašel v njem. In to "s šusom". Kot bi me nekdo fuknil vanj - ob tem sem celo dvignil roke in noge fizičnega telesa (tega sem bil povsem zavesten). Imel sem torej vtis, da predstavlja astralno telo nekakšno vozilo za zavest. Predpostavljam, da je tako tudi pri obsmrtnih izkušnjah, pri katerih bova definitivno videla, "da vse ne more izhajti iz možganov". Nekateri avtorji ločijo tudi med t.i. astralno in eterično projekcijo. Pri astralni obiščeš svet, ki nima kaj dosti skupnega s fizičnim, pri eteričnem pa fizični svet. Mislim, da obstaja še nekaj vmes - jaz sem se klatil po eni znani ulici in stavbi, zraven pa je bilo še čuda astralnih bitij. Znanost je bila pred kakimi tridesetimi leti prepričana, da zavest ne more obstajati ločeno od možganov, kljub temu, da je vedela za primere »obsmrtnih izkušenj«, o katerih so občasno pričali predvsem ponesrečenci in bolniki, pri katerih je že nastopila klinična smrt, a so jih potem oživili. Ti so opisovali občutke, da so zapustili fizično telo in ga v popolnem miru opazovali z višine. Znanost oziroma uradna medicina je to takrat pripisovala fiziološkim spremembam, do katerih pride v telesu zaradi procesa zaustavljanja življenjskih funkcij, psihološkim stresom ob soočenju s smrtjo, pomanjkanju kisika, uporabi nekaterih zdravili ipd. Vendar pa so posamezniki postali pozorni na dejstvo, da možgani takrat, ko je človek brez zavesti, niso aktivni, zato se človek, ki je bil nezavesten, te faze ne more spomniti!!!!!!!!! Pri primerih obsmrtnih izkušenj pa je pogosto prišlo do razumnega razmišljanja in spominov kljub temu, da možganske funkcije niso več delovale!!!!!!!!!! Zato tovrstnih izkušenj ni moč pojasniti s kolapsom možganov kot posledici pomanjkanja kisika ali kombiniranega delovanja različnih zdravil, ki so jih prejemali nekateri pacienti. Poleg tega pa so bile nekatere obsmrtne izkušnje takšne, da so nedvoumno dokazale, da je zavest tudi izven fizičnega telesa lahko aktivna. Takšen je npr. primer ruskega znanstvenika dr. Rodonaia. Pripovedoval je, da je med obsmrtno izkušnjo v sobi poleg tiste, v kateri je bilo njegovo telo, ki ni kazalo življenjskih funkcij, opazoval nekaj dni starega dojenčka, ki je neutolažljivo jokal. Povedal je, da je lahko z dojenčkom telepatsko komuniciral in na vprašanje, zakaj joka, mu je dojenček povedal, da zato, ker ima zlomljeno roko. Medtem so zdravniki v sobi, kjer je bilo Rodonaijevo telo, opazili rahel gib njegovih vek. Po ugotovitvi, da njegove oči reagirajo na svetlobo, so ga začeli oživljati in v tem uspeli. Ko se je zavedel, je zdravnikom povedal o svoji izkušnji in tudi to, da ima dojenček v sosednji sobi zlomljeno roko. Zdravniki so otroka temeljito pregledali in ugotovili, da je imel prav. Da obsmrtna doživetja niso povezana s psihološkimi, fiziološkimi ali zdravstvenimi postavkami in jih ni mogoče pripisati procesom možganske smrti, trajnim zastojem srca, vrsto zdravljenja ali morebitnim strahom pred smrtjo, ki je pred zastojem srca običajen, je potrdila tudi trinajstletna raziskava skupine nizozemskih kardiologov, ki so spremljali pojave klinične smrti in obsmrtnih doživetij v desetih norveških bolnišnicah. Njihov končni sklep je bil, da možgani ne morejo proizvajati tako kompleksnega pojava, kot je človeški um in ta očitno deluje neodvisno od možganov, katere uporablja le kot orodje, preko katerega razodeva misli. Do spremembe nekaterih človekovih osebnostnih lastnosti, ki so posledica poškodbe možganov, torej pride zato, ker je »orodje« poškodovano.

Ritem dihanja se neposredno odziva na naša miselna in čustvena stanja; strah ga pospeši. Ko se to zgodi, pride do verižne reakcije, v kateri se poruši pravilno razmerje med kisikom in CO2 v krvi, kar vpliva na živce, mišice, srčni utrip … Izgubljati začnemo stik sami s seboj, ta reakcija pa lahko v odvisnosti od naše »občutljivosti« na dražljaj, ki je napad strahu povzročil in od tega, kakšen je naš običajen ritem dihanja, vodi tudi v paniko. Dovzetnost za to, ali nas bo strah v neki situaciji obvladal ali ne, je odvisna tudi od našega običajnega ritma dihanja. Veliko ljudi namreč diha le z zgornjim delom pljuč – s prsmi. Na ta način zajamejo bistveno manj zraka, kot če bi dihali popolno, torej z aktivacijo spodnjega dela pljuč oziroma z gibanjem trebušne prepone. Posledica tega je, da začnejo spontano dihati nekoliko hitreje, temu pa sledi povišanje krvnega tlaka in utripa srca. Tisti, ki dihajo z gornjim delom pljuč, so zato precej bolj dovzetni do tega, da podležejo pritisku stresa ali strahu, saj jim negativna čustva porušijo ritem dihanja precej lažje, kot pa ljudem, ki dihajo s polnimi pljuči. Kadar smo sproščeni, dihamo globoko, cikli vdiha in izdiha pa so dolgi in enakomerni. Z zavestno spremembo dihanja lahko torej uravnavamo tudi naše fizično in energijsko stanje, saj sprememba v globini in hitrosti dihanja vpliva tudi na intenzivnost in vrsto nevropeptidov, ki se v telesu izločajo. Pri popolnem dihanju torej z zrakom najprej napolnimo trebušni, nato pa prsni del; po zaključeni fazi vdiha zrak v pljučih nekaj trenutkov zadržimo, nato pa pljuča po obratnem vrstnem redu izpraznimo. Tudi fazo praznih pljuč zavestno nekaj trenutkov zadržimo. Z rednim izvajanjem dihalnih vaj, pri katerih v dihanje zavestno vključimo gibanje trebušne prepone, nam pride ta način dihanja počasi v navado in ga začnemo uporabljati tudi pri nezavednem dihanju. Seveda pa lahko takšen način dihanja uporabimo tudi pri napadu strahu, zlasti fazi, ko problem strahu še nismo pripravljeni reševati na način, da bi se strahu preprosto predali.

Sem se spomnil še nečesa, kar kaže na naše večdimenzijsko bivanje. Bierman in Radin sta leta 1998 raziskovala vpliv čustev oziroma čustvenih reakcij na električno upornost kože. Upornost kože sta merila pri ljudeh, ki so jim na ekranu predvajali včasih razburljive slike (erotične, nasilne ...), včasih pa nevtralne. Porast upornosti kože pri razburljivih slikah sta sicer pričakovala, a presenetljivo je bilo to, da so meritve pokazale, da se je upornost kože dramatično spremenila tudi do nekaj sekund prej, preden so testiranci na ekranu zagledali razburljiv prizor. Zadeva je verjetno povezana z našim večdimenzijskim bivanjem Tudi Gregg Braden v svoji zadnji knjigi The divine matrix govori o poskusih, pri katerih je bila posledica registrirana prej, preden so sprožili vzrok.

A, se pravi nisva več na pas mater. Very ql. Castanedo sem sicer prebiral pred dvajsetimi leti, a če me spomin ne vara, je o identični zadevi govoril Don Juan - paralelni svetovi, katere je primerjal s plastjo čebule, katere lahko z astralnim telesom zavestno obiskuješ. Vplivajo pa drug na drugega in ne vidim razloga za smetnjak.

Ah, vidim, da je na tole temo že tantra limal linke. Jebi ga ...

Kolikor mi je znano, slovenci sploh nimamo svojih izrazov za posamezne čakre. Alter major čakro pa nekateri avtorji opisujejo kot čakro, ki se nahaja na obeh straneh sinusov ob nosu, v zvezi s tem pa omenjajo tudi vrtinec, ki naj bi se približno pokrival z zadnjim aspektom grlene čakre. Njena unkcija naj bi bila podobna, kot funkcija sedme čakre, če izvzamemo energiziranje epifize. la

Pri nasilnih/nenaravnih smrtih gre za nekaj drugega. Če človek ume naravne smrti, postopoma ugaša njegova energija. Kadar pa umre v nezgodi, umorjen ..., zlasti, če tik pred smrtjo ve, da no umrl in se tega ustraši, prejme njegovo čustveno (astralno) telo silen naboj energije, zaradi katerega po fizični smrti človeka ne razpae, ampak se celo naprej razvija. Prepričan sem, da gre pri nenavadnih fenoenih, ki jih ljudje običajno prepoznavamo kot "duše, ki ne morejo v onostranstvo" za takšne astralne lupine.

V ozkem gledanju. O,K, - zavzemaš se za naravo, narava pa smo tudi ljudje. In res je - ljudje smo naravo v veliki meri zjebali, med drugim tako, da se je spremenil vzorec svetovnih padavin. Zato je v nekaterih delih Afrike suša, lačni pa so milijoni. Če se bo ta vzorec spremenil tako, da bo bistveno manj padavin nad Azijo, bodo lačne milijarde. In zdaj smo pred dilemo, ka storiti. Kateri so tisti faktorji, katere moramo najresneje jemati. če hočemo preživeti. Kar se narave tiče, moramo predvsem nehati krčiti pragozdove, saj so pljuča Zemlje, Po drugi stran pa lahko na vago fukneš dvoje - ali bomo s skupno iniciativo in denarjem financirali "začetek" poljedelstva na večjem delu relativno nepomembnih travnikov, ali pa bodo ljudje še naprej od lakote umirali. Zgodba posebne obavnave in pristopa pa je recimo dejstvo, da si v predelih, kjer ni dovolj hrane za preživetje, ljudje "privoščijo" kopico otrok.

Mal si hecna. Ugotovili smo, da ljudje umirajo od lakote, na lokaciji, ki sem jo omenil, pa so travniki površine vsaj treh Slovenij. Radioaktivno toliko, kot pri nas. Ko je v černobilo poknilo, je nosilo glavni oblak radiacije drugam - najprej proti Belorusiji, kjer je največ kasiralo področje vzhodno od Gomelja, potem pa prek cele Belorucije proti Poljski, ki je v relativni bližini meje z Belorusijo tudi mučo kasirala.

Tole bo za večino težko prebavljivo in niti ne trdim, da je resnica. Kaj pa če le je? Pekel in vice so le prispodobe za ravni bivanja, ni pa nemogoče, da je zgolj prispodoba tudi duša. Nekateri neodvisni moderni fiziki razlagajo svet/vesolje na sila nenavaden način. Izhajajo iz naslednjih izhodišč: -Vesolje deluje kot hologram, v katerem vsak njegov delček vsebuje informacije v celoti, le na manjši skali; -Hugh Everett, fizik iz Princetona zastopa teorijo paralelnih svetov. Po njegovi interpretaciji hkrati živimo v več paralelnih svetovih, »zavestne« preskoke iz enega v drugega pa omogoča sanjanje. V določeni resničnosti nas drži naša usmeritev (interes, čustvena naravnanost …), zato vidimo le tiste možnosti, na katere smo osredotočeni. -Pri razlagi/razumevanju človekove identitete, se poslužujejo primerjave človeka s TV sprejemnikom. Na sprejemniku vidimo sliko, ki ustreza temu, kako je naravnana antena. Če bi anteno premaknili, bi bila slika druga, a »v etru« bi bila seveda med vsemi drugimi programi še vedno tudi prva. Analogno temu trdijo, da so celični proteinski receptorji, ki so pri vsakem človeku specifični, le nekakšni sprejemniki, ki signale iz okolice interpretirajo na določen način. Ti receptorji niso vir naše identitete (specifičnih reakcij na signale iz okolja), ampak le posrednik, preko katere se specifične informacije prevzemajo iz okolja. Ko človek umre, so te informacije (njegova identiteta) še vedno v celoti »v etru«. Ta identiteta bi se lahko v celoti manifestirala, če bi se rodil človek s povsem enakimi receptorji, kot umrli. Dejstvo pa je, da imajo ljudje iz bližnjega sorodstva (npr. oče, hči) nekatere receptorje zelo sorodne, zato je lahko potomec »prevodnik« dela identitete umrlega. Pri tem je možen tudi preskok v druge ravni bivanja »dela umrle identitete«, kar bi bilo pojasnilo, zakaj lahko hči sliši neko pesem, njen mož pa ne,

Po mojem poanta sploh ni v porabi žit za krmo, ampak o neizkoriščanju zemlje, primerne za rast ži. Če se pelješ prek Madžarske v Ukrajino, proti Kijevu, lahko takoj ko prečkaš Karpate na levi in desni opazuješ neskončne neizkoriščen travnate površine. Če mene vprašaš, bi bila lahko Ukrajina žitnica Evrope, hkrati pa prispevala pomemben delež k svetovnem pridelku žita. Sam Ukrajinci očitno niso dovolj ambiciozni - pri njih je revščina, v to pa se ne usmerijo. By the way - mesojedcem je zakon vonj, ki ga po stabovanju razširja kuhajoča se goveja juha. Kaj pa imate tazga, kar je zakon na takle način vegiji?

Ma Strelka, wsak tele ma swoj wesele. Nimam n'č proti, sam men pač pretirano in vsewprek objemanje, ki ga prakticirajo v nekaterih "duhovnih" krogih ne sede kaj prida.

Že res zadetih, ampak od "duhovnosti". Pa ful se bodo objemal.

V Društvu ljubiteljev zaščitenih vrst močvirskih ptic ocenjujemo, da šinfanje ni pot do sprememb. Zato tud šinfamo (v resnici nam odgovarja status quo, ampak nš okol praut, kajti navzven mora biti videti drugače). Kdor šinfa običajno ne deluje,

Kot član društva ljubiteljev zaščitenih vrst močvirskih ptic ocenjujem, da si zelo primerna za to, da se včlaniš v naše društvo. Tale tvoj post namreč kaže na to, da je tvoj psihološki profil skladen z večino članov društva - tud mi petežno šimfamo. Čist skos.

Tudi v društvu ljubiteljev zaščitenih vrst močvirskih ptic ocenjujemo, da je ta huda.

Saj bodo nekateri drugi tud sledili, povsem pa se zna spremeniti zemljevid lokacij dirk. Za drugo leto so recimo organizacijo dirke odpovedali Fancozi, se mi zdi da prvič po letu 1955. V društvu ljubiteljev zaščitenih vrst močvirskih ptic itak ocenjujemo, da so zaslužki v F1, nogometu in še kje skregani s tržno logiko,

V društvu ocenjujemo, da je naša vloga v slovenskem in evropskem močvirskem prostoru itak podcenjena, zato smo prišli na čudovito idejo. Društvo bomo potem, ko se bo iskristaliziralo novo ime, registrirali tudi kot politično stranko in si po tej poti skušli pridobiti ustrezne pozicije v družbi. Upam, da nam v fazi teh aktivnosti vse zaščitene vrste močvirskih ptic ne izumrejo, saj bi bil v tem primeru obstoj našega društva kompromitiran.