Stojim na postaji, bog ve, koliko časa že. Brez občutij opazujem svoje misli. Stojim. Mogoče minuto, mogoče ure… Brez čustev opazujem pot svojih misli, zdi se da je v meni tudi postajališče – zmede, čustev, reakcij, želj, nedelovanj. Če bi le našla pravo signalizacijo za usmeritev vsega tega. Haha, ureditev kaosa v sebi – enkratno ane…
No in tule naj bi bilo če bo nekaj bluzov oz. razmišljanj ki nastajajo v meni...
Ura, 4.30 brrrrr direkt v možgane.
O moj bog, za menoj je točno 3 ure spanja. zehhh.
Tamala za čudo brez problema vstane, tudi za njo tolk ur spančka, ampak mula gre zu očijem na budnico, kako boš potem zaspan... mami ostane v topli postelji in sanja enga seksi tipa (bemu da ga ne poznam ).
No pa se začne... poslušam v postelji grmenje ki ga povzroča hrup motorjev in uživam. čem it al ne... ok, dvigni rit. kave ni. jebela cesta, jst pa prekajena kot pršut... še dobro da mačka nimam (hvala bogu za lahko laško). V omari so še neki kavni približki... no ja, bljek za silo. Grem al ne grem? Pogled skozi okno... O ja grem Pa zašvicajmo v hrib. ura je 6.30
Sem se kasneje igrala malce s številkami, da ne bi kdo mislil da podatke vem iz glave haha. Torej za vzpon na Vinski hrib potrebujem no in tu se zakalkuliram... kolk že am, bemu skor eno uro (naslednjič bom bolj dosledna), ampak halo komu se po prečuti noči da... kup drugih opravkov, telefonček, pa ozadja spreminjat, pa obvezen pozdrav sončku, pa kreh kreh, bemu čike pa žur... pa pridem do prvega križa na vrhu tega hriba... torej sem premagala 374 višinskih metrov nič zadihana ah kje pa... pa spet delo s mp4, mi tamala prav da to ni mp3 tko da - delo z mp4 pa tapravo muzko, za začetek kar Poison (al kak že) v nadaljevanju v istem slogu, pa malce pretegovanja, sam se mi zdi, da sem se pretegnila že s tem da sem vstala čaki moram prebrt, a sem napisala pritegnjena... in gremo, noge pa težke, halo?
In evo ga, prvi rahel vzponček, o moj bog... nekak se trudim delat po planu, deset minut teka 2 minuti hoje... jok brate odpade... po dveh minutah jst že veselo opazujem okolico okrog sebe ma sej nisem na maratonu noooo, opravičevanje sama sebe... pa dejmo naprej... o ja tole malce navzdol men leži, noge kr same gredo, jst pa v svoj svet... mine nekaj minut pa spet vzpon na Klančiše.. o moj bog - ta desetič ga že menda kličem k sebi... počas v tist klanec in glej ga zlomka, noge postajajo lažje, pričnem uživat, pa sem skoraj na cilju..
Ok, pozabimo danes plan. Tole ne gre - ko bi ravno morala odtečt tistih 10 minut je največja muka vzponček... halo, sej nisem nora (no ja vsaj ne tolk)... razmišljam in se odločim da podaljšam pot... vmes telefon ( o fajn čas za dve minuti hoje ) javljanje iz terena in odločanje kam naprej...
Nekaj me grabi misel na pot na drugo stran - Jesenovo pa to, ampak se strateško odločim, da bo čisto dovolj pot čez Kisovec domov... in uživam, tečem, misli se umirjajo.... skoraj lebdim... za ta občutek se splača malce zobe stisnit (a sem rekla malce????), na potki se grem reševalko - to je posebna dogodivščina... aja še prej doživim napad... en ogromen pajek komar al krkoli že je mi prileti naravnost v žrelo... a čem unga spet omenit... no ne bom... itak kašljam se davim, izbruham še tist kar je v želodcu ostalo poleg jutranje limonade, pa grem dalje... ti pacek ti... bljek fuj ogaba
no in potem se grem reševalko. Na cesti zagledam polžka, ga bom jst umaknila, čeprav nekje v tistem delu glave kjer naj bi imela možgane, ujamem podatek, da s tem ne naredim nič posebnega zanj... pa ne vem če to ravno za polže velja... torej primem jst to živalco jo dam na travnik, pod podplatom pa treskkkk... zavpijem na ves glas, vmes postanem skakalka v višino in vsa razočarana ugotovim da sem enega polža pohodila... super reševalka sem ni kej...
tečem naprej in uživam mal gledam pod noge, da ne spravim na un svet še kakšno bitje... sonček... jst pa, a sem omenila da sem oblečena v sp. del trenerke, majčko z dolgimi rokavi, pa še eno povrh s kratkimi (tko fensi zgleda), pa še topel poloverček - ok ni več fensi izgleda...
fajn, bom preznojena ko sam vrag.. torej dve zadevi sta odveč, jaja, majici z dolgimi rokavi...
ma nič zato, na glavi kapa, s. očala, druga frizura, sem kot mafijec na begu...
pridem do prvih hiš in se spomnim da je tu en izvir ene vode ki jo je menda Janez D. dal testirat - v glavnem pojma nimam kaj je s to vodo, vem samo da je užitna... o pa še kako... hladna čista in pazi to, okus ima po vodi... ne sprašujte me kakšen okus je to.. ampak po vodi noooo... mmmm... zdej pa tisti šilk mal nižje da se še bolj skrijem in gasa dalje... pridem do bivšega rudnika in se trudim nekaj v hrib potem pa ugotovim da je teka za danes dovolj... uživam v toploti črnih majic, se pogovarjam s svojimi mišicami in celulit prepričujem, da mu res ne bom zamerila če me zapusti in nadaljujem pot... ti šment ti Ksenija je pa nekaj pozabila, popolnoma, čist - kar naenkrat kolona avtomobilov, pa peški mimo mene v hrib... o fak, folk gre na Pleše... ok, pa kaj potem še sem zaripla v obraz, mokra ko cucek, dihajoča na škrge... a naj omenim da so v kratkih rokavih? eh ne bom... pridem domov, liter cedevite v šusu pade v luknjo... potem pa tuš... o ti blagodejnost, ležim v banji in po meni teče voda... hvaležna sem zanjo, a jo čem zapret... mah sej če bi se spravila v kopel bi isto tolk vode steklo... o blagodejnost... potem pa kožo razvajat mandeljevim oljem in iskat na eni strani kolk km je tole bilo... torej 7 km teka 8gor dol gor dol gor dol dol dol gor ter 5 km hoje - nekak sem tole opravila v malce več kot dveh urah, od tega teka skor 1 uro... bo naslednjič boljše
itak da bo ma da je ane
mejte se do naslednjič ko bodo nove dogodivščine frišne tekačice
nekako sem se odločila da se poizkusim malce pripravit po napisanem programu za moj naslednji podvig...
ne bi bilo fer do mene, če si ne bi dala druge šanse.
Pa sem našla med poplavo teh zadevic tega. Glede na to da sem precej devičja mi ni jasno,kako da ne maram urnika pa planov pa tko... haha preveč strelka .
Tako danes je prvi dan (hvala za pomoč pri prevodu) aja še to - itak moram malce spremenit, ane? če ne jaz ne bi bila jaz
tkole piše
ponedeljek 40 min with hills
odločila sem se da grem tečt v hrib, pa da vidim kaj bom sčarala med potjo.
poročilo sledi
zakladnica Življenja .... tule bom nizala (dobrodošli tudi vi) Skrivnosti življenja, za trenutke ko bom jaz ali kdo drug potreboval inspiracijo za naprej
tkole tule bo pa moje garanje, vsakodnevno, mam plan, pa da bom imela še dodaten motiv, bom še tule migala s prsti...
torej od torka naprej resen plan -
vsako jutro zmenek s fejst tibetanci,
torek zvečer aerobika,
ostale dneve pa vaje po enmu cd - Yoga Zone neki tazga... super vaje, me rit boli da dol padeš...
med vikendom pa če bo vreme dopuščalo hoja v hribe plus strastno navijanje za hči.
12.12 - 8 kg dol, cm tole me še čaka, moram meter najdit
tek trenutno odpade zaradi zdravstvenih težav, o katerih ne bom tule niti besedice več...r azen če bom na uni strani tančice,
potem pridem pa napišem da imam zdr. težave
no pa začnimo
19.10.
Zmenek - danes 13x pozdravila fejst fante iz Tibeta, tole je stalnica že nekaj časa
Aerobika - joj kolk sem drvena, ful sem se nekajkrat zafaclala v korakih .... sej ko smo se spravile na blazino, me je bilo bolj domač teren
Yoga Zone - včeraj in danes - rit prav čutim...
berem pa strica Philla, pravi da bo moj pomočnik...
se javim jutri tule... če ne me dajte za ušesa... aja pa Pujsa bo tista kateri bom vsakotedensko težila glede rezultata... Pujsa a boš kar tule spremljala, al rabiš temeljito javljanje o miganju moje tazadnje
zdej grem pa pod tuš, se zmasiram z eno dišečo zadevico, vzemem strička v roke in čao me ni
Avokado - Persea americana, Lauraceae
Prvotna domovina avokada so kraljestva Aztekov ter Majev v Srednji in Južni Ameriki, vendar pa ga danes v glavnem pridelujejo v ZDA, Dominikanski Republiki, v nekaterih afriških deželah in v Izraelu. Beseda avokado izvira iz azteške besede ahuacatl. Sadež prištevamo k lovorovkam.
Španskemu osvajalcu Hernandu Cortezu (1485-1547) so avokadovec podarili Azteki, ta pa ga je odnesel v Evropo. Za razliko od mnogih drugih ameriških rastlin pa se tu ni prav udomačil.
Avokado je koščičast plod drevesa, ki raste v tropskem in subtropskem podnebju in zraste v višino od 10 do 20m. Sadež ima večinoma obliko hruške, obstajajo tudi sadeži v obliki jabolka, slive ali kumare. Sadež tehta od 200 do 400 g in ima meso bele do zelenkaste barve, ki je užitno le, kadar je mehko.
Njegovi beli do rumenkasti cvetovi so intenzivnega vonja. Za ljudi iz Latinske Amerike je bilo to tropsko, vedno zeleno drevo, mnoga leta izvor gozdnega masla.
Nasveti za nakup
Avokado obirajo, ko je še zelo trd in ponavadi takšen prispe tudi na prodajalne police. Polno aromo sadež razvije šele takrat, ko dozori. Pri nakupovanju bodimo pozorni na črna ali poškodovana mesta na sadežu. Avokado je zrel, ko se ob rahlem stisku nekoliko vda, na otip mora biti takšen kot zrela banana. Obarvane, gnile dele sadeža moramo izrezati.
Razbrzdana lupina še ne pomeni, da je sadež preveč zrel, morda je takšen zaradi sorte. Če mora avokado še dozorevati, kar se največkrat zgodi, ker obirajo nezrelega, potem ga shranimo pri sobni temperaturi: ovijemo ga v časopisni papir ali kakšen drug papir in skladiščimo od enega do treh dni. Podoben učinek dosežemo, če shranimo avokado na istem mestu kot jabolka in banane in jih pustimo, da zorijo skupaj. Za globoko zamrzovanje avokado ni primeren, v hladilniku pa zdržijo popolnoma zreli sadeži dva do tri dni.
Učinkovine in sestavine
Med vsemi vrstami sadja je vsebnost maščob v avokadu najvišja: okoli 20%. Tri četrtine teh maščob je v obliki večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Avokado vsebuje oleinsko kislino, ki je mononenasičena maščoba in pomaga zniževati holesterol. V neki študiji so ljudje z izrazito visokim holesterolom jedli veliko avokada in pokazal se jim izrazit napredek. Tako je avokado idealno živilo za vse, ki se morajo ali želijo odreči maščobam živalskega izvora.
Vsebuje esencialni maščobni kislini, linolno in linolensko kislino, ki ju telo samo ne more proizvajati. Obe pa sta zelo pomembni pri preprečevanju bolezni srca in ožilja in predmenstrualnih težav. Linolna kislina ima pomembno vlogo pri učenju in pomnjenju. Obrok avokada z 200 grami sadeža zadosti potrebi po linolski kislini za ves dan in polovični potrebi po linolenski kislini.
Avokado vsebuje veliko količino kalija, minerala, ki uravnava krvni pritisk. Zadosten vnos kalija preprečuje bolezni srca in ožilja, kot so visok pritisk in srčna kap.
Visoka vsebnost biotina izboljša zgradbo kože in skrbi za zdravo sijočo polt. Uživanje avokada okrepi tudi lase in nohte. Biotin pa preprečuje tudi duševno potrtost, motnje koncentracije, utrujenost in osteoporozo.
Piridoksin - vitamin B6 potrebujemo vsak dan dva miligrama, a ga težko dobimo z vsakdanjo prehrano. Vitamin B6 je nujno potreben za presnovo, za živčne celice, za odpornost proti boleznim in za uravnoteženje sladkorja v krvi. Ženske, ki jemljejo kontracepcijske tablete, bi morale redno uživati avokado, kajti tablete proti zanositvi so največji uničevalec tega pomembnega vitamina. Posledica tega so lahko nervoznost in motenje spanja ter kopičenje vode v rokah, nogah in trebuhu.
Pomešan z limoninim sokom avokado odlično krepi obrambni sistem organizma, kajti visoka vsebnost folne kisline izboljša izkoriščanje vitamina C.
Zanimivi podatki o avokadu
Sadež, ki je k nam prišel nekaj let nazaj, na Jamajki imenujejo aligatorjeva hruška, najbrž zaradi nabrazdane lupine, ki spominja na aligatorjevo kožo.
Avokado je dobil ime od španskih raziskovalcev. Ti namreč niso mogli pravilno izreči azteško besedo za ta sadež, imenovali so ga ahuacatl (moška moda), zaradi njegove oblike. Španci so ga imenovali "aguacate", kar se je kasneje preimenovali v guacamole, kar poznamo še sedaj. To je omaka iz avokada in začimb.
Priprava guacamole
1/2 čebule, 1 strok česna, 2 zrela avokada, 2 jedilni žlici limoninega soka, ? čajne žličke soli, poper po okusu.
Čebulo olupimo in sesekljamo. Olupimo tudi česnov strok. Avokado razpolovimo, odstranimo koščici in postrgamo meso iz lupine. Z vilicami pretlačimo v skledi. Dodamo limon sok in narezano čebulo, stisnemo česnov strok in vse skupaj premešamo. Pikantno začinimo s soljo in poprom.
Nasveti za kuho
Zaradi svojega mehkega okusa, ki nekoliko spominja na sveže obrane lešnike, je avokado odlična kombinacija pri jedeh z morskimi sadeži, mesom ali sirom. Z njegovim blagim mesom pa prija tudi sladki, kisli ali pikantni omaki. Avokadovo meso se na zraku obarva rahlo rjavo. Če ga pokapljamo z limoninim sokom, pride bolj do izraza aroma, preprečimo pa tudi rjavkasto razbarvanje.
Avokado je sadje s širokim delovanjem, zato ga redno uvrščajte med vsakodnevno prehrano!
razmišljam o svojem življenju, kje sem, kam grem. Spominjam se trenutkov, ko nisem vedela kaj naj sčaram, da mala ne bo lačna. in ni bila nikdar... spominjam se občutkov, ko je z otroškimi očmi polnimi pričakovanja zrla v izložbe, pa nisem vedela kje naj vzamem. pa mi je bilo dano in sem ji uresničila želje. Vendar je vedela, vedno je bila skromna. Zato sem danes hvaležna za vsako stvar, ki jo dam v košaro, hvaležna da mi ni potrebno več izbirat kaj bolj potrebujemo, hvaležna da lahko obdarujem tiste, ki jih imam rada. Razmišljam o svojem življenju in obdaja me hvaležnost....
Naj povem nekaj o svojem otroštvo, o dedku. Kako je drobno dekletce, kot sem bila jaz potrebovala nekoga, ki bi ji bil v oporo, varnost, in moja opora je bil on.
Močan, nasmejan in vedno pripravljen prisluhniti. Vzel me je pod svoje okrilje, bila sem njegov največji zaklad. Naloga, ki si jo je zadal, je bila varovati me, in me hkrati naučiti preživeti v krutem svetu. Bila sem njegova prva vnukinja. Niti dejstvo, da sem bila pravzaprav vnukinja njegove žene, ni bilo pomembno. Saj razumeš, mar ne? Zaslužila sem si njegovo posebno pozornost.
Torej, malo modrooko in črnolaso dekletce je zasužnjilo njegovo srce. Pogosto me je popeljal v svet domišljije in danes vem, kakšno bogastvo sem takrat prejela. Tam sva imela svoj prostor. Kakšen užitek je bilo sedeti v njegovem naročju in poslušati napete zgodbice. Povsod sem ga spremljala, bila sem njegova mala senca. In koliko skrbi sem mu povzročila s svojo nerodnostjo, mar ne?
Niti delo na polju in travniku me ni odvrnilo od tega, da mu ne bi bila za petami. Vedno je poskrbel, da sem se počutila pomembno. Zvečer, ko sem šla spat, sem vedela, da bo zjutraj, ko bom odprla oči, njegov obraz nad menoj in da bom odšla z njim, k njemu. Bila sem namreč njegova princeska in – se ve, dedek bo počakal, da se njegova punčka prebudi, da jo popelje s seboj. Nočno delo, ni pomembno, spanec bo že počakal.
Vem, bila sem njegova razvajena punčka in še danes ne vem, kako mu je uspelo obrniti to meni v prid. Naučil me je spoštovati ljudi, naravo, opazovati ptice, predvsem pa spoštovati samo sebe.
Čas je mineval in postajala sem vsa večja. Napočil je čas šole.
Ostajal je na prvem mestu. Prav ponosno je stal pred šolo, me prijel za roko, za prvim ovinkom pa – smuk v njegovo naročje.
Veš, še danes se spominjam, kako sva se med delom učila. Najbolj pomembno zame pa je bilo, da sem dneve preživljala z njim. Vedel je za vse moje skrivnosti, vedno je našel pravi odgovor na moja vprašanja. Postala sem prikupno dekle, kot mi je včasih dejal. Nikoli pa se nisem uzrla in v njegovem pogledu opazila žalosti in bolečino. Prezrla sem trenutke, ko je gledal vame in mu je bilo verjetno hudo, ker je vedel, da se najini dnevi končujejo. Resnično nisem opazila, da je vse bolj utrujen in izčrpan. Bil je ob meni in mislila sem, da bo vedno tako, dokler … Bolezen ga je nenadoma premagala.
Povej mi, zakaj mi ni nikoli povedal, zakaj mi ni dal možnosti, da mu vsaj nekoliko pomagam? Izgubila sem ga, preden sem se utegnila posloviti. Mnogih stvari še nisva odkrila, toliko ugank naju je še čakalo! In danes, po toliko letih, si še vedno želim, da bi bil ob meni.
Tako kot on, je odšel tudi občutek pomembnosti in spoštovanje do same sebe. Vedno, kadar se želim na koga navezati, se bojim, da bo odšel in me pustil samo v bolečini, tako kot sem to občutila ob njegovem odhodu. Vem, ni imel izbire, tega ni storil namenoma, a v meni je nastala blokada, nikogar več nisem pustila v svojo bližino. Še vedno si želim, da bi bil blizu.
Rada bi mu povedala, da sem ga imela zelo rada, da sem mu hvaležna za vse trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Pravzaprav, da ga imam še vedno rada.
Še vedno si želim njegovega varnega objem, ga vprašati za nasvet, mu zaupati vse težave. Včasih ravnam v življenju tako, kot mislim, da bi mi svetoval on.
Naj mi oprosti, ker se nisem poslovila, ker nisem opazila solz v njegovem pogledu, tresočih rok in počasnejšega koraka.
Saj nisem niti sprejela njegove bolezni in še preden sem to dojela, je odšel. Odhod me je presenetil, prehitel me je in bila sem izgubljena. Naj mi oprosti!
Toliko let je minilo, jaz si pa še vedno želim, da bi stopil k meni in me objel.
Resnično ga potrebujem in tolaži me misel, da nekje bedi nad menoj, tako kot ti.
Meni ostaja spomin nanj in na brezskrbno otroštvo, ki sem ga preživela z njim.
Rada te imam!!!!
Včasih so moje sanje prav posebne, v njih se prepleta realni svet in sanjski svet. Večkrat sanjam iste kraje in se v sanjah spomnim, da sem jih že sanjala... včasih točno vem, kaj bo naslednji dogodek v sanjah, večkrat sanje zavestno ustvarjam, razmišljam v njih kaj bi določeni dogodki v njih pomenili, al pa tisti moj znani stavek, ej tole moram pa Aurori povedat, kaj sanjam...kaj večkrat sanjam? Gozd, morje, travnik vrh enega pobočja, tam ponavadi po enmu robu hodim, tko vrh tistega pobočja in malce nižje je hiša, včasih je namesto hiše tam koča... vedno je gugalnica zunaj... stopnice, tko v mestu stopnice ki vodijo do spodnjega dela mesta, stopnice so ozke z ograjo, spodaj je trgovina, po anvadi tam iščem pot do avtobusa, ali pa žetone,... večkrat opazujem okolico v sanjah iz ptičje prospektive... včasih čutim da letim, včasih samo opazujem, redko se vidim... kako se dvignem - pogledam v zrakstegnem roke pred se in se dvigujem tko naprej in gor... enkrat so bile v zvezi s tem prav nore sanje...pa tudi poiskala opise za nazaj, mogoče mi kdaj se kakšna zadevica razjasne, ko jih bom brala ...
In naj bo tule moj sanjski dnevnik, ne vseh sanj, le tistih, ki me bodo na kakršn koli način zdrmale... lahko bodo tudi samo delčki sanj...
vsekakor bom videla kako bo tole nastajalo...
Danes - spet sem sanjala gozd, tokrat zdrav gozd, en fant se mi stalno pojavlja v sanjah, pa ga ne prepoznam... iskala sva eno skrivališče, veliko smeha je bilo...
drugi del sanj, z mojim pa še nekdo smo se peljali po cesti, po klancu navzdol, peljal je prehitro, iza ovinka je stal sredi ceste policiski avto, moj ni zvozil ovinka (sicer ni bila vratolomna hitrost, men se sploh ni zdelo prehitro, da je prehiter smo potem ugotavljali) in zapeljali smo v prepad (spet prepad), sej smo se ustavili se mi zdi malce nižje na travniku...
ugotavljam da sem sanjala veliko različnih zadevic... ko mi prodrejo v zavest, jih shranim
Nov človek postaneš,
če strmiš nad svetlobo vsakega jutra;
če si srečen,
da tvoje oči vidijo,
tvoje roke čutijo,
in da tvoje noge lahko tečejo;
če poješ od veselja,
ker tvoje srce bije.
Prenovljen si,
če se zavedaš,
da živiš;
če veš,
da se danes začenja prvi dan v nizu tistih,
ki so ti še preostali v življenju.
Prenovljen si,
če s tistim pogledom
gledaš na ljudi in stvari,
če se še znaš smejati
in se veseliti
čisto navadnih, drobnih cvetic
ob poti svojega življenja.
pri likovnem pouku profesorica vedno pošlje nekaj izdelkov svojih učencev na različne natečaje in vedno je poleg tudi izdelek moje male... tudi letos, na temo "odgovor je pogovor".
našla pa sem tole
druga risbica iz natečaja z naslovom "Onesnaževanje Zasavja, NE HVALA!" pred 3 leti,
za prvo risbico pa je prejela bronasto priznanje na letošnjem natečaju z naslovom " Odgovor je pogovor"