Skoči na vsebino

Ksenia

D član
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    15.457

  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    1

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a Ksenia

  1. Ksenia

    Dragi Božiček,

    Avtor: Ksenia,

    ima kdo kakšno prav posebno željo za Božička???
    Naj začnem kr sama - veš kaj si želim ane?
    Vedno znova... upam, da velja ista želja večkrat... do sedaj sem vedno prejela to, kar si želim in še vedno ostaja želja ista... naj te to ne zmoti... to ne pomeni, da ne cenim tisto, kar mi pokloniš, to pomeni, da mi je tvoje darilce nadvse všeč... vem da je želja istočasno skromna, vsaj kar se materialistične strani tiče, a hkrati tko zamotana... in ja, tudi letos če boš rabil pri uresničevanju ene prav posebne želje pomoč, bom z veseljem tvoja pomočnica, kdo ve, kaj bo drugo leto...
    obožujem ta čas in upam, da letos ne bom razočarana,... sem bila pridna veš, celo leto in potrpežljivo čakam...če se pa ne bo izšlo, pa nič zato...
    pozdravček od nekoga, ki verjame v čudeže
  9. Ksenia

    Jesen

    Avtor: Ksenia,

    danes preživela lep dan v naravi, upam, da bo več takšnih... dan preživela z D. na Čemšeniški Planini, pristali potem na Kleku... nor občutek ko opazuješ prizor pod seboj kot je na teh slikah... in enkratno urejena okolica hiše mimo katere poteka planinska pot... ni čudno da sem se prejšnjič izgubila, saj si nisem drznila mimo... upam, da kmalu tole spet ponovim.
  12. Ksenia

    Kum

    Avtor: Ksenia,

    1220 m sobota 14.10.2006 pričetek poti 7 ura zjutraj..
    Prijatelj naju je na najino veselje zapeljal do Podkuma, od kjer naju je čakala pot do malega Kuma in vzpon na Kum... Prijetna pot, ne pretežka, ne predolga... na vrhu, ko sva prišli ven iz gozda, naju je pričakalo sonce, pogled v dolino pa je pripovedoval o sivini, megli... privoščili sva si borovničke in čaj in se spustili proti zagorju... oskrbnik kar ni verjel, da greva prav do Zagorja. Pot prijetna veliko razglabljanj o življenju, smislu... občudovanje okolice. posebej všeč mi je čebulna dolina. Tu bi imela svoj kotiček... Pa so se pričele težave. Prsti. Premagat je bilo potrebno kar nekaj m višinske razlike in posledično nabijanje prstov pri spustu... Ni bilo več tistega miru v meni, obe sva imeli težave... Očitno še vedno nimam čsito primerne obutve (pa sem zamenjala že druge čevlje) ali pa tiči vzrok kje drugje. Pot se je zaključila ob 14 z vstopom v stanovanje. Utrujena, prijetno z bolečimi podplati in prsti na nogah
  13. Ksenia

    Narava in jaz

    Avtor: Ksenia,

    Uživam v naravi, v tišini, kjer je vsak zvok simfonija, uživam v pogledu na hitro veverico, prečudovito zahajanje ali vzhajanje sonca, srnjad, uživam v pogledu na igro listja in kapljic. Narava mi pomeni ogromno. Veliko sem v gozdu, ali na sprehodu ali na teku, vsak letni čas je poseben, skoraj v vsakem letnem času me obdaruje...
  14. Ksenia
    Nov človek postaneš,
    če strmiš nad svetlobo vsakega jutra;
    če si srečen,
    da tvoje oči vidijo,
    tvoje roke čutijo,
    in da tvoje noge lahko tečejo;
    če poješ od veselja,
    ker tvoje srce bije.
     
    Prenovljen si,
    če se zavedaš,
    da živiš;
    če veš,
    da se danes začenja prvi dan v nizu tistih,
    ki so ti še preostali v življenju.
     
    Prenovljen si,
    če s tistim pogledom
    gledaš na ljudi in stvari,
    če se še znaš smejati
    in se veseliti
    čisto navadnih, drobnih cvetic
    ob poti svojega življenja.
  17. Ksenia

    Kdo sem?

    Avtor: Ksenia,

    Zrla je v zvezde in premišljevala o tem, koliko časa je minilo, odkar se je prvič spraševala o obstoju duše. Smo vsi le skupek atomov ali se v nas pretaka neuničljiva energija?
    Je to povezava s preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo?
    Je to ključ, ki ji v življenju manjka, ključ, ki ga išče.
    »Sem jaz res le to, kar vem, ali se v meni skriva bogastvo, ki ga šele odkrivam?Bom kdaj našla svoj pravi jaz, bom lahko tisto, kar sem v resnici?«
    Te misli so se ji zadnje čase pogosto vrivale v zavest. Uživala je v odkrivanju neznanega, pozabila je na bolečino in že v preteklosti je imela občutek, da so ji stvari poznane, da jih je že doživela. Rada je ležala v kadi, v topli kopeli in v soju sveče razmišljala. Po glavi so se ji podili utrinki.
    »So vse le sanje, želja ali spomin? Je to preteklost, prihodnost ali le privid? Je tudi ona v drugi razsežnosti, je možno obstajati v dveh svetovih sočasno? Obstaja sočasnost? Se lahko spominjaš prejšnjih življenj? Je noč pravi odgovor, dajejo zvezde pravo pot?!«
    Včasih je imela občutek, da so določene misli spomin na preteklost ali na prihodnost. Kaj je življenje? Kaj je zaprto v skrinjici in kje je ključ do spoznanj?
    Čustva. Globoka, plitka, resnična, navidezna.
    Življenje je samota, svoboda. Vnaprej določena sestavljanka. Delčki usode, ki tvorijo celoto. Misel, dejanje, utrinek, obžalovanje, hrepenenje, jeza, upanje, sreča.
    Življenje.
    Prvi vdih in poslednji izdih, zaključena celota, zaključeno dejanje umetnine. Padci in vzponi, učenje, napake in odgovori.
    Največji čudež – rojstvo in hkrati smrt. Zaključen krog. Smo na svetu vsi le zaradi naloge, da uspemo, se učimo in občudujemo? Je vse že vnaprej določeno?
    Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo njen.
    Prinašal ji je bolečino in radost, smeh in solze. Prinašal je življenje. Dajal smisel trenutku, povzročil misel.
    Ljubezen, gibek cvet sončnice, ki se obrača proti svetlobi in daje upanje, upanje v izpolnitev naših sanj.
    Hrepenenje, združitev dveh duš, ki se iščeta in končno najdeta. Se iščeta le dve duši, ali smo vsi povezani, smo vsi eno?
    Je to smisel bivanja?
    Kako odkriti namen bivanja v tem času, kraju? Obstajata kraj in čas? Je to resnično življenje ali so le sanje neke duše? Je občutek, ki te včasih spreleti, da nisi na pravem mestu ob pravem času, le dejstvo, da si se nekoč bolje počutil v svoji vlogi?
    Verjela je, da je vsako življenje le vnaprej napisana igra in da smo v njej vsi glavni igralci. Sami smo si napisali pot usode in ničesar ne storimo naključno. Nobena oseba, nobena misel ni v našem življenju naključja.
    En trenutek z njim, kot zaključen krog, življenje. Ukraden trenutek, kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote. Le lebdi nad pokrajino in jo občuduje. Nato krožno zaključi raziskovanje in se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In prav takšni so bili njuni trenutki. Neponovljivi, neprecenljivi in kar je bistvo, so njeni, samo njeni utrinki življenja.
    Sanje. Kaj je resnica in kaj domišljija? Čas, neskončen, neminljiv. Saj trenutek je večnost in večnost je drobec ujet v mavrični svetlobi. Mavrična svetloba.
    Povezava z angelom iz prejšnjih življenj, kar pa nista vedela.
    Njen trenutek je postal večnost, ko je zrla v njegov obraz, miren, nežen, na trenutke otožen.
    Zopet čustva. Globina deroče reke, polne pasti, a vendar ta reka ostaja mirna. Vsaka reka ujeta v strugo teče svojo pot. Kot naše življenje.
    Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsakdan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, pred strahom prevlada udobje, ki ga povzroča neznano.
    Nekje v globini duše pa vemo, da si le - ta želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo.
    Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge.
    Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka?
    Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet, ali o trenutku, ki ga še ni, in mogoče niti ne bo prišel.
    Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu.
    Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje.
    Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico.
    Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.
    Noč. Odgovor, danes, jutri ali včeraj? Ni pomembno, prišel bo kot zvezdni utrinek in pripravljena bo nanj.
    en delček iz mojih zapiskov
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
  18. Ksenia

    Čemšeniška planina

    Avtor: Ksenia,

    23. september 7.00 - pogled skozi okno, srce zaigra, niti enega oblaka ni videti, ne megle ne nizke oblačnosti, že dolgo ni bilo tako lepega jutra.
    Tamara na tekmo, jaz pa v hrib. Z D. se dobiva ob 7.30 pred blokom, no pa pejmo... Ob poti srečava srnjaka, veverico, jagode, maline,... Kako polne so letos jabolke, občutek sem imela da drevesa ne bodo zdržale teže. In res - ena veja ful polna je odlomljena.. Sladke so... moje noge pa težke. Nisem se pravilno obula, ampak prejšnjič je bilo it v šp. supergah še slabše... Gledava za kostanjem, ni ga še. In kar naenkrat zagledam - dva, prelepa, zapeljiva jurčka.... jessss, menda prva v lajfu (sej lisičke pa štorovke no problemos ampak tole), sledi bojni plan - kako, kam z njima, ker sva bili tik pred začetkom hudega vzpona... D. ju skrije pod grmovje in pokrije... sedaj je vprašanje bo tole počakalo al ne bo... zadnji vzpon je bil najhujši - prvič odkar premagujea tele klance tule okrog nas sem rekla, da ne zmorem naprej - noge so bile težke ko svinec, čevlji so imeli sigurno deset kg, da ne omenjam nahrbtnika - tono... vzame mi nahrbtnik in greva počasi naprej. lažje je... še malo pa sva na vrhu... všeč mi je tisto pot na vrhu... nazaj grede pobereva moj ulov, že v mislih prirpavljava skupno večerjo... a sem omenila dan poln smeha in norih idej? dan za ponovit
  19. Ksenia

    MATI TEREZA

    Avtor: Ksenia,

    Ko te prosim, da me poslušaj,
    ti pa me napadeš z nasveti,
    nisi uslišal moje prošnje.
    Ko te prosim, da me poslušaj,
    ti pa mi začneš pojasnjevati,
    zakaj naj se ne bi počutil kot se,
    gaziš po mojih občutkih.
    Ko te prosim, da me poslušaj,
    ti pa meniš, da moraš nekaj narediti,
    da bi rešil mojo težavo,
    se mi izneveriš,
    pa naj zveni še tako čudno.
    Poslušaj! Prosim te le, da me poslušaš.
    Ne govori in ne deluj - samo poslušaj.
     
    Naj nikoli nihče ne pride k tebi,
    da ne bi odšel srečnejši in boljši.
    Bodi živ izraz Božje prijaznosti:
    prijaznosti na obrazu, prijaznosti v očeh,
    prijaznosti v nasmehu.
  20. Ksenia

    Hčere radosti - Chopra Deepak

    Avtor: Ksenia,

    Zamislite si, da držite v roki nit, in če ji sledite, vas vodi, kamor morate iti. En konec niti je pri vašem viru - povezuje vas z dušo. Nit vodi v neznano. Ne morete spremeniti dejstva, da neznano leži pred vami, naj se še tako trdno oprijemate preteklosti. Življenje je kot vožnja v avtomobilu z vzvratnim ogledalom in opečnatim vetrobranom; gledanje nazaj vam ne bo pomagalo peljati naprej."
  21. Ksenia

    Igra

    Avtor: Ksenia,

    Vse se je pričelo kot nekakšna igra, igra, ki je nisem pričakovala. Bila sem tako osamljena in nekaj v tvojem pogledu in nasmehu mi je govorilo, da si lahko ti tisti, ki bi pregnal ta občutek osamljenosti.
    To je bilo obdobje, ko sem si želela le nekaj prijaznih in lepih besed, ki bi mi dajali občutek, da sem tudi jaz nekdo, da sem tudi jaz lahko ženska, ki prebudi noro željo, željo po vročih poljubih in trenutkih nežnosti.
    Našla sem tebe, ali pa si ti mogoče našel mene?
    Bil si pripravljen pogovarjati se z menoj. Sprejela sva igro, igro skritih, norih misli in prijaznih besed. Bilo mi je všeč. Nič nevarnega, vendar tako novega. Nikoli nisi vedel, da je zazvonil telefon ravno takrat, ko sem te najbolj potrebovala. Bil si mi čudovit prijatelj.
    Mogoče si občutil, da te potrebujem, ali pa je bilo tukaj nekaj višjega, neznanega. Vendar, v tistem trenutku si mi dal največ, kar sem bila sposobna od nekoga prejeti. Neizmerno sem ti bila hvaležna. Nisem se več obremenjevala ali je vse to igra ali je le nekaj več.
    Želela sem biti človek, človek, ki ima svoje sanje.
    Nadaljevala se je igra in oba sva vedela, da postaja vse bolj vroče in vse bolj nevarno. Ta igra je vključevala tudi idejo o romantični večerji ob svečah z nežno glasbo. Še vedno sem se le igrala.
    Prišel je trenutek, ko sem sedela v tvojem avtu in se odpeljala v neznano. Skušala sem zbrati misli, prvič v življenju sem storila nekaj iz nagiba, nekaj nepremišljenega.
    Počutila sem se noro, vendar svobodno in predvsem srečno. Počutila sem se varno in prav nič me ni motilo, da sem naslednje trenutke svojega življenja prepustila tebi. Tisti večer sem odkrila nekaj, kar sem vse te mesece tlačila vase, v svoje srce.
    Ko sem zrla v tvoje oči, sem želela potopiti se vanje, tvoje besede so božale mojo dušo in noro sem si zaželela tvoje bližine.
    V zraku je bila nekakšna napetost, norost, ki sva jo želela izkusiti oba. Naslednjega dne ni bil več, ni bil več pomemben.
    Pomemben si bil ti in pomembna sem bila jaz. Po dolgem času zanikanja in skritega hrepenenja mi je telo preplavila toplota in želja po moškem vonju, dotiku in telesu. Bila sem omamljena, napetost je naraščala in oba sva čakala.
    Kako sem si želela tvojega dotika, tvojega poljuba, v nogah sem čutila vso težo pričakovanja, slišala nori utrip mojega srca, a sem le tiho obsedela. Predvsem pa nisem več igrala.
    Pričelo se je zaključno dejanje najine igre. Še vedno imam pred seboj trenutek, ko si se nežno sklonil k meni in sem vedela, da je to edino, kar si še želim. Končno sem začutila tvoj dotik dlani na svojem vročičnem telesu in verjetno mi je sreča obsijala obraz.
    Kar naenkrat to ni bila več igra, kar naenkrat je to postala resničnost – in prekleto všeč mi je bilo, prekleto všeč.
    Ko so se najine ustnice združile v tako težko pričakovanem poljubu, sem pozabila na čas, svojo osamljenost, ljudi, ki so bili povezani z menoj v preteklosti, prihodnosti in sedanjosti, na prostor. Bila sem ujeta v neskončnost tvojega objema in želela sem ustaviti čas. Postala sva eno v vesolju, vse je bilo tako spontano, naravno. Sporazumevala sva se brez vseh besed, željna le en drugega. Napetost pa je še vedno naraščala. Pogledala sem te v oči in videla toplino in nežnost. Sama sem jih zaprla ter si želela globoko v sebi ohraniti ta neponovljiv izraz. Bil je tako popoln, tako iskren, v njem sem videla le bolečino in ljubezen. Razumela sem te.
    S prsti sem nežno segla v tvoje lase in si želela zapolniti vsako malenkost te najine igre.
    Verjela sem v svoje občutke in se ti brezglavo predala. V očeh sem ti prebrala željo, strah, obup in upanje.
    Imela sem svojo sekundo nepopisne sreče s teboj in tiho misel, da se bo nekoč najina igra nadaljevala.
    Pripravil si me do tega, da sem se pričela ceniti, imeti rada sama sebe. Hvala, srečna sem........
  22. Ksenia
    vsa dela, vključno s knjigo Druženje z bogom
    V knjigah se dotakne pisatelj in njegov sogovornik vseh vprašanj - o času, vesolju, kaj se zgodi ko umremo, politiki, spolnosti, denarju...
    Tole mi je všeč :
    mišljenju in ravnanju bo treba veliko modrosti, veliko poguma in veliko odločnosti. Zakaj strah vam bo še naprej jemal voljo in vas prepričeval o lažnosti teh načel. Strah se bo zajedal v samo srčiko teh veličastnih resnic in jim nadeval podobo puhlosti. Strah bo pačil, preziral in uničeval resnico. Zatorej bo Strah vaš največji sovražnik
  23. Ksenia

    Dan Millman - Zakoni duha

    Avtor: Ksenia,

    delček iz knjige
    "Konec koncev res ni razlike,"je odvrnila."na koncu vse poti vodijo k istimu cilju. Toda ena od teh poti morda vodi v zeleno dolino, druga na kamnit vrh in tretja v temen gozd. Ne moreš zanesljivo vedeti, kam te vodi določena pot, a vseeno se moraš odločiti."
    in še
    "Ena izbira vodi na s soncem obsijano pot, druga do zaprek in prizkušenj, ki te učijo in jačajo, tako da nam vse stvari služijo, vsaka na svoj način."
    zadnje
    "Dokler ne spoznaš, da imaš moč reči ne, ne moreš zares reči da. Svojim odnosom. Svojemu delu. Svojemu življenju. Čemurkoli. Ni ti treba čakati, da bi naredil pozitivno, opogumljajočo spremembo. Ni ti treba hoditi v šolo, ni ti treba iti v vojno, ni ti treba hoditi v službo, ni ti treba biti poročen in imeti otroke ali početi, kar drugi pričakujejo ali želijo od tebe. Ničesar ti ni treba storiti. Le zavedaj se, da ima vsako dejanje ali nedejanje posledice, in da si s pripravljenosjo sprejeti te posledice pridobiš moč in svobodo, da si izbereš, kdo si, kje si, in kaj boš storil. Potem se življenje iz obveznosti spremeni v blagoslovljeno priložnost. Potem se dogajajo čudeži."
    Definitivno knjigica, ki jo bom nekoč imela na svoji knjižni polici. V roke mi je prišla v trenutku, ko se v meni poraja tisoč vprašanj, ko že sama razmišljam o poteh, o mojem notranjem boju in tu sem spoznala, da je predaja zelo dobrodošla v življenju, torej knjiga, ki mi jo je nekdo položil v roke, kot odgovor na moje prošnje. hvala
×
×
  • Objavi novo...