Zali, veš kaj je men pomagalo, ko sem bila popolnoma na tleh, ko sem se zapustila, hodila okrog v razvlečenih cunjah, mastnih las, s podočnjaki, rdečimi očmi... ko je zmanjkalo tudi solz. najprej sem šla k frizerju, potem sem si kupila cunje, še vse v stanju nedojemanja sveta orkog sebe - beri vseenomijezavse.. potem sem šla v naravo in opazovala drevo, prislunila ptičjemu petju, prvi dan nič, drugi dan nič, teden... nato sem se nasmehnila ko sem opazovala veverico... kar naenkrat sem začela tečt, izbirala sem si napete knjige, ki so me potegnile vase... začela sem cenit trenutek. tisto ko gledaš skozi okno in opazuješ dežne kaplje, jih občuduješ, ko na jasi pričakaš sončni vzhod, ko opazuješ igro dveh pajkov...postala sem skoncentrirana na trenutek, ... najhuje je razmišljat o trenutku, ki je bil pa ga ne bo več ali o nečem, kar bi lahko bilo pa ne bo, pa izgubit ta trenutek sedaj... vsak trenutek je nekaj posebnega, vsak... samo prepoznat moramo lepoto v njem... in vem da so trenutki, ko se ustavi življenje, vem... in vem da obstaja trenutek, ko izgubiš ljubljeno osebo , vse to sem doživela in bilo je hudo in je še vedno žalosten spomin, ampak zaradi tega bolj cenim nasmeh... nekdo na forumu bo rekel, spet mori, jst pa upam, da si me razumela