malce prebiram svoje misli in ugotavljam, da sem se spremenila... to ne pomeni, da bi izbrisala kar sem spesnila ampak da sem druga jaz. in ne ne bom rekla da sem pisala neumnosti, ker jih nisem... se preveč živo spominjam kaj vse je bilo in kaj sem premagovala. Sem izbrala tisto najboljšo pot? ne vem, vem da je bila v tistem trenutku prava. pogrešam navdih za pisanje, branje, pogrešam živost v sebi... otopela sem. Škoda. Pujsa, pa pogrešam te. Prijateljstvo je ravno tako partnerstvo, gre gor in dol, se tolažiš in veseliš. Upam, da to kmalu spoznaš. predvsem pa priajtelji ne ocenjujejo. Škoda, ker ni pravega poletja - narava me še vedno pomirja in mi daje občutek polnosti in popolnosti.. je pa še nekaj zanimivo. nekak sem se po dolgih letih odločila da pustim nekaj iz preteklosti v preteklosti in kaj se zgodi sedanjost mi delček te preteklosti pripelje mimo vrat... le kaj se moram tule naučit? zanimiv je tudi občutek samote, nisem osamljena, ni tisto da bi mi bilo dolgčas, vendar si želim bližino nežnosti... zadnjič sem z eno meni drago prijateljico čvekala po telefonu, pa pravi kaj pogrešaš? jaz pa občutke... ne osebe...mogoče bi bilo bolje da naredim tale blogec nedostopen vsem ane?