Ksenia

življenje

a lahko nekaj vprašam - ja, sem danes kupovala na eko tržnici al kako se reče. pa korenje pa kumare pa krompir na prvi pogled delujejo isto kot pri naših na kmetih (ja včasih so bili veleposestniki pred 100 leti haha)... torej, ker vem na kak način raste pri nas vse to (opazna razlika v velikosti, trdoti, lepoti v primerjavi s kupljeno zelenjavo) me zanima kdaj je lahko kmetija eko* kolk let mora biti zemlja čista? koliko na to vpliva ozračje, podtalna voda, blabla... ne mi rečt da je kar nnaenkrat tolk eko kmetij v sloveniji? ma kul, kaj se sploh z onesneževanjem ukvarjamo... očitno pretiravamo

ni fora v blogu... glej, sem kar sem. odkrita. in ni mi všeč občutek, da moram bit v svojem izražanju misli previdna... da se mi lahko maščuje kjerkoli katerakoli beseda, stavek... no ja kr je je že ... se spomnim enega tvojega podobnega primera. In za katere določene? vem da bereš ti, Mystica Jeti mogoče še Klarus, tam pa tam Audi, pa še kdo... kako pa naj vem, da ne bom koga pa prizadela če ga ne bo vmes... pustiva to jutri grem tečt traso kjer bo zagorski tek. moram videt kje sem. tole sem imela že enkaj let v planu pa vedno našla izgovor. letos mislim da sem pripravljena... bom videla jutri. mam tremo. pa nekak mi ne gre da je to kar bom jutri tekla isto km kot to kar sem danes... men se tolkkk več zdi bluzi so pa itak dobrodošli. upam samo da ti ni kaj storil

57.44 pa še nekaj sem razmišljala - prvih pet km je trasa skoz mal v nagibu, čisto rahel klanček - porabila sem 35 minut... nazaj grede sem pa rekla sama sebi pa da vidimo koliko si res sposobna... tko da tole konec koncev je super rezultat... anje anje jutr zjutri mam pa namen it tečt v novih nedeljskih coaptih po trasi Zagorskega teka... pa da vidim... javim

bluzjena sem, ama baš res

hvala hvala ma zgodbica - tud boljše je že bilo... sam se vidi da nisem prec napisala. v glavnem ... nove copate mam tralala - pa nove tekaške nogavice, pa novo mikico, pa skor brez keša sem jupija... upam, da me bodo copati ubogal

no ksenija gre z nekaj urno zamudo (škoda) v Lj... dobila bo nove turbo copatke za polžko pri teku jeee, upam, da dobim prave, da me čakajo fajn da ste užival, mi je bilo res žal, vendar šofer ni bil za turco

. 19.07. 57.44 minut 10 km E- Jesenovo-E

kaj Kse... Ksenija danes odtekla deset km v 57.44 minut

že nekaj dni mam moraste sanje. že enakaj časa sanjam miks prejšnje in zdajšnje službe. Danes se mi je sanjalo, da je bila neka delavna nesreča, da sem opozarjala nanjo. potem vem da sem imela totalno ranjene noge (ne delavna nesreča, tam me ni bilo zaven), na levi nogi odrgnine, razparan neki tazga v obliki črke T (al pa tko kot japonke potekajo), desna je bila čisto ob strani.. obakrat spodnji del noge. Nato sem vozila avto, kateremu so zavore odpovedale, pa še enkaj bluza vmes, en pokvarjen vin sem stran metala (bi mi moral en žig gor natisnit, pa bi morala nekaj peljat, jst sem pa vprašala, kaj pa če ne vem in vržem akr stran - ta stavek se mi je ful vtisnil v bučiko, pa je tip za mizo dvignil roke, avtobus sem spet sanjala - ne vem zakaj to ni nikol dober... sem ob kr iz postelje se skidala....

moj bluz se je zabluzil... ugotavljam da sem zanimiva za osebke, ki še eno uro niso na forumu, pa si že moj profil ogledujejo... hm. to mi ni več všeč, ker nisem narejena, ker pišem iz srca. preveč domača sem tule gor, bo treba to sprement...

hvala

17:17?

plosk, plosk... zaslužiš aplavz... genialno . do minute natančno. ampak ne skrbi nisem odvisna od financ, le v smeh... plosk plos... fakec a misliš da sem tko nefleksibilna jst komot en plan zamenjam z drugim

BUČNICE IN JABOLKO dopust, občutek, da nisem v teh dneh naredila ničesar zase. Napoved je dobra, volja tudi.. pa dajmo. Zaradi določenih občutkov po vožnji z avtom sredi poti rečem, da me lahko da ven iz avta pod planino, ne na pol poti oz. na drugi strani. Tako zagrizem kolena in se podam v hrib... voda je sprala vso zemljo, tako da dobesedno grizem v skale. Ustavim se, se zazrem okrog sebe - spokojnost, veličastnost, zlitje. Kako se počutim živo. nadaljujem. celo dopoldne bo moje, ura je malce čez sedmo zjutraj. četrtek. vem da ne bom srečala mnogo ljudi (če bi le vedela). zatopljena v svoje misli nadaljujem, premagujem 600 metrov nadmorske višine... voda skale... moj svet ne želim razmišljati kaj je bilo včeraj kaj bo jutri... sem tukaj sedaj, v tem trenutku. sama. všečno. nadvse. a misli vseeno zaidejo, tja kjer je srce. ne dovolim več, ne grem se več... že vešče zamenjam film in razmišljam o teku... kako izboljšati hitrost, pa kupiti nov par tekaških copat... pa hočem nočem pohodniških. pričnejo me bolet prsti, vem da bo na drugi strani planine še slabše, ko bo podobna pot le da bom šla navzdol... prispem na vrh planine. koča odprta, nikjer nikora le glasba. čaka me moja klop. pojem jabolko, se zazrem v dolino in spet odženem misli... ne danes, danes ni dan za odločitve. na mp3 pardon mala pravi da je mp4 - sem ga podedovala poslušam radio, slušalke nekak vpnem v nahrbtnik, samo toliko da slišim... v tem trenutku je mal čuden občutek da sem popolnoma sama... nadaljujem pot. Še en kraj je kjer se rada ustavim. Nor razgled. Ampak halo, nekaj čudnega se dogaja tule gor, vse razrito... pa tole ne more bit od neurja pa tud svinje ne pustijo takšnih sledi... hm. ne počutim se ok, nekak čuden občutek, gremo dalje. Pot navzdol je še slabša. v glavi nastane praznina, čakala sem ta občutek. fajn, ne razmišljam več kaj naj kako naj. samo hodim. nekajkrat spodrsne. pa fakec kaj je danes z menoj. pristanem pod planino. oplazim uro, čas je ok. ampak danes ni pomemben čas, danes moram razvajat svojo dušo. stopam naprej korak za korakom. rzpre se pogled na Tabor. sedem na travnik, slečem majico, spodaj kopalke, ležem in se zazrem v nebo. brez oblačka, vendar piha ful piha. solze kar same tečejo. tako sem utrujena od vsega. samo mir si želim. nič drugega ne pričakujem. mir v sebi. spokojnost. na trenutke mi tako uspeva, potem pa vihar, kot ta veter. odločim se, vzamem oprtam kakorkoli nahrbtnik in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej. za seboj slišim čudne zvoke, kot nekakšen žvižg.. nekaj čudnega... spet neprijeten občutek. vem prazna sem. ni vedno moj dan. korak za korakom. obožujem ta čas ko samo grem. obrišem si solze in si prepevam svojo mantro... jo čem izdat. ma ne. pridem do prve hiše - še en vzpon, potem bo pa lažje. klic mami in prestršen ati - takoj domov, v teh gozdovih je medved. se nasmejem pa pravim, da ni čas za šalo. pravi da se ne šali. stopam naprej. si mislim panik. potem pa čaki sam kaj je bilo pa tisto zgoraj kot bi nekdo težak in velik počival tam gor pa vse razmetano? ok, bujna domišljija. gremo dalje. pridem do moje jase. O FAK! vse razrito. vse. divji prasci. zdej me pa že enmal panika grab. ampak skoz ta gozd moram, ni druge. na hitro ena fotka pozabim na utrujenost. GREMO. vmes pokličem atija, ki je itak ves penast, kako se prejšnji dan ni spomnil, da me opozori, jst pa ja no sej medveda tu dol ni, kaj pa svinje... on pa o moj bog!!! se nasmejem pa pravim itak se usračkam če jih srečam. potem pa lekcija, da se itak šalim z vsem da je resna stvar. no dragi moj očka, v tem trenutku je humor vse kar premorem, ker me čaka še nekaj hoje po tem gozdu. in itak še en let ne boš šla tule, ziher. pa gremo naprej. slišim vsako počeno vejo, vsak šum ki ga ne povzročam jst. oja prav slišim mir pa spokojnost. sam jst to nsiem več. uf pridem iz gozda, čistina, prvi vikendi. res sem pojava. pa se ne oziram na to, prav paše mi v samem nedrčku skakat okrog. slišim čuden zvok...kot bi nek otrok piskajoče se oglašal, pogled v nebo. joj kako sta lepa, pa ravno nad menoj krožita. klik, fotka. zdej bi bil pa že čas da se stran spokata halo, čezdalje nižje ... halo? nisem ne nemočna ne na pol crknjena. grem naprej. se smejem sama sebi, ne medved, pa divje svinje...ok, tole je pa že blesav. pot nadaljujem po asvaltu, po gozdu, ampak skor v civilizaciji... pa kaj bulte vame. aja pomankljivost počutim se dogaj varno in zobam bučnice... pa razmišljam, svinje majo rade buče ne... torej če bi raztresila bučnice po tleh. prav nasmeh mi že gre. aja če jih bo še kaj ostalo.. mmm. še dobro da je nekaj vode, ker so kr slane. ok za svinje bučnice. pa medved - no ja ena jabla je še v nahrbtniku. bo dovolj. sam kako a kr nahrbtnik dol pa mu jo ponudim? haha, al mu jo vržem na tla... joj kolk sem smešna res... ampak če sem odkrita , bi ga rada srečala, sam tko, ko gre v nasprtono smer kot jst, pa da me ne opazi ;)ja noooo... še enmal pa zaslišim mukanje, takšno jezno... sedem na travnik in se krohotam na ves glas, ap sej to ni res. ne medved ne divji prasec, pa ne un gor na nebu oz. unedva, ne bik je sedaj nevarnost...

no mene pa ne bo... žal

BUČNICE IN JABOLKO dopust, občutek, da nisem v teh dneh naredila ničesar zase. Napoved je dobra, volja tudi.. pa dajmo. Zaradi določenih občutkov po vožnji z avtom sredi poti rečem, da me lahko da ven iz avta pod planino, ne na pol poti oz. na drugi strani. Tako zagrizem kolena in se podam v hrib... voda je sprala vso zemljo, tako da dobesedno grizem v skale. Ustavim se, se zazrem okrog sebe - spokojnost, veličastnost, zlitje. Kako se počutim živo. nadaljujem. celo dopoldne bo moje, ura je malce čez sedmo zjutraj. četrtek. vem da ne bom srečala mnogo ljudi (če bi le vedela). zatopljena v svoje misli nadaljujem, premagujem 600 metrov nadmorske višine... voda skale... moj svet ne želim razmišljati kaj je bilo včeraj kaj bo jutri... sem tukaj sedaj, v tem trenutku. sama. všečno. nadvse. a misli vseeno zaidejo, tja kjer je srce. ne dovolim več, ne grem se več... že vešče zamenjam film in razmišljam o teku... kako izboljšati hitrost, pa kupiti nov par tekaških copat... pa hočem nočem pohodniških. pričnejo me bolet prsti, vem da bo na drugi strani planine še slabše, ko bo podobna pot le da bom šla navzdol... prispem na vrh planine. koča odprta, nikjer nikora le glasba. čaka me moja klop. pojem jabolko, se zazrem v dolino in spet odženem misli... ne danes, danes ni dan za odločitve. na mp3 pardon mala pravi da je mp4 - sem ga podedovala poslušam radio, slušalke nekak vpnem v nahrbtnik, samo toliko da slišim... v tem trenutku je mal čuden občutek da sem popolnoma sama... nadaljujem pot. Še en kraj je kjer se rada ustavim. Nor razgled. Ampak halo, nekaj čudnega se dogaja tule gor, vse razrito... pa tole ne more bit od neurja pa tud svinje ne pustijo takšnih sledi... hm. ne počutim se ok, nekak čuden občutek, gremo dalje. Pot navzdol je še slabša. v glavi nastane praznina, čakala sem ta občutek. fajn, ne razmišljam več kaj naj kako naj. samo hodim. nekajkrat spodrsne. pa fakec kaj je danes z menoj. pristanem pod planino. oplazim uro, čas je ok. ampak danes ni pomemben čas, danes moram razvajat svojo dušo. stopam naprej korak za korakom. rzpre se pogled na Tabor. sedem na travnik, slečem majico, spodaj kopalke, ležem in se zazrem v nebo. brez oblačka, vendar piha ful piha. solze kar same tečejo. tako sem utrujena od vsega. samo mir si želim. nič drugega ne pričakujem. mir v sebi. spokojnost. na trenutke mi tako uspeva, potem pa vihar, kot ta veter. odločim se, vzamem oprtam kakorkoli nahrbtnik in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej. za seboj slišim čudne zvoke, kot nekakšen žvižg.. nekaj čudnega... spet neprijeten občutek. vem prazna sem. ni vedno moj dan. korak za korakom. obožujem ta čas ko samo grem. obrišem si solze in si prepevam svojo mantro... jo čem izdat. ma ne. pridem do prve hiše - še en vzpon, potem bo pa lažje. klic mami in prestršen ati - takoj domov, v teh gozdovih je medved. se nasmejem pa pravim, da ni čas za šalo. pravi da se ne šali. stopam naprej. si mislim panik. potem pa čaki sam kaj je bilo pa tisto zgoraj kot bi nekdo težak in velik počival tam gor pa vse razmetano? ok, bujna domišljija. gremo dalje. pridem do moje jase. O FAK! vse razrito. vse. divji prasci. zdej me pa že enmal panika grab. ampak skoz ta gozd moram, ni druge. na hitro ena fotka pozabim na utrujenost. GREMO. vmes pokličem atija, ki je itak ves penast, kako se prejšnji dan ni spomnil, da me opozori, jst pa ja no sej medveda tu dol ni, kaj pa svinje... on pa o moj bog!!! se nasmejem pa pravim itak se usračkam če jih srečam. potem pa lekcija, da se itak šalim z vsem da je resna stvar. no dragi moj očka, v tem trenutku je humor vse kar premorem, ker me čaka še nekaj hoje po tem gozdu. in itak še en let ne boš šla tule, ziher. pa gremo naprej. slišim vsako počeno vejo, vsak šum ki ga ne povzročam jst. oja prav slišim mir pa spokojnost. sam jst to nsiem več. uf pridem iz gozda, čistina, prvi vikendi. res sem pojava. pa se ne oziram na to, prav paše mi v samem nedrčku skakat okrog. slišim čuden zvok...kot bi nek otrok piskajoče se oglašal, pogled v nebo. joj kako sta lepa, pa ravno nad menoj krožita. klik, fotka. zdej bi bil pa že čas da se stran spokata halo, čezdalje nižje ... halo? nisem ne nemočna ne na pol crknjena. grem naprej. se smejem sama sebi, ne medved, pa divje svinje...ok, tole je pa že blesav. pot nadaljujem po asvaltu, po gozdu, ampak skor v civilizaciji... pa kaj bulte vame. aja pomankljivost počutim se dogaj varno in zobam bučnice... pa razmišljam, svinje majo rade buče ne... torej če bi raztresila bučnice po tleh. prav nasmeh mi že gre. aja če jih bo še kaj ostalo.. mmm. še dobro da je nekaj vode, ker so kr slane. ok za svinje bučnice. pa medved - no ja ena jabla je še v nahrbtniku. bo dovolj. sam kako a kr nahrbtnik dol pa mu jo ponudim? haha, al mu jo vržem na tla... joj kolk sem smešna res... ampak če sem odkrita , bi ga rada srečala, sam tko, ko gre v nasprtono smer kot jst, pa da me ne opazi ;)ja noooo... še enmal pa zaslišim mukanje, takšno jezno... sedem na travnik in se krohotam na ves glas, ap sej to ni res. ne medved ne divji prasec, pa ne un gor na nebu oz. unedva, ne bik je sedaj nevarnost...

Jeti upam, da ni nič hujšega.. hja tkole je to - naj bi šli v Lj v nakup mojih tekaških copat (pa še kaj) pa tamala bi šla mal zase pogledat... zdej upam, da danes plača bo, da trtica bolela ne bo, da bomo tist čas še v Lj, malce sem omenila da se dobite pa da bi vas prišla pogledat, pa da se ne spričkam pop. čist... ne pozabte luna pa kozu/rak pa tko...tko da ne računajte name... a nisem nekje nekoč pisala o enem ignoriranju da se ga grem? no trenutno to uspešno na enem področju izvajam... že karr nekaj časa... pa mi je fajn glede medveda pa še to - sej ne vem prašičev tud glih ne bi srečala... al pa oboje tko od daleč za fotko

nataly, al se je sam sanjal mi al si ti nekje razpravljala o divjih prašičih... danes sem nekje sred globoke šume razmišljala o tem, kaj si že rekla... v glavnem hvala bogecu da nisem srečala ne tistega izgubljenega medveda, ne divje prasce... ampak na nekaterih področjih je bila zemlja skeri razmetana

naredila včeraj super murke (a tko se zdej to reče ) danes pa eno čorbo - stročji fižol, krompir, korenje, čebula, česen (vse v kosu no ja čebula v dveh kosih), grah, koruza, paradajz... začimbe, prosto po prešerenčku... bilo ful dobro, še tamala ki ni ljubitelj zelenjave, vzela še en krožnik... jeeeee zmagaaaaa!!! aja jst pa pivo pijem zraven sladoljed, po ne vem kolko ar celo jst letos pojem kar nekaj sladoleda... nemorešdojet.pres

ja mal pozno uro ste si izbral se bom trudila in zelooo dolgo nakupovala če bo kej keša seveda Alef, v glavi imam že osnutek zgodbice Bučnice in jabolko, katero nameravam objaviti na blog, mogoče pa tudi tule naj ti sam povem, da sem sama sredi gozda občudovala naravo, anletela na neko čudno razmetano razrahljano zemljo, nato sprejela ves šokanten klic od očija, no in sedaj imam prepoved gibanja v tistih gozdovih, baje se tam giblje medved (ne vedo če je sam).. vem da si iz dežele medotov, fakec, jst pa nisem... nadaljevanje kasneje

http://www.life.zgs.gov.si/content.php?men...&content=30

tudi jaz... grem pa pogledat kaj pomeni 08.08. takrat sem rzmišljala če je rpav da ne dam ponovne šanse več

no jst nisem tista, ki bi sedela doma in čakala in samo pedenala... tud gospodinstvo ta teden čaka... danes sem bila v hribih... nastala zanimiva štorija in slikice... aja jutri pop. imamo namen it v Lj, mogoče če ne bomo prej odšli domov, mogoče vas pridem pa pozdravit ajaaa pa tole danes preučujem http://www.life.zgs.gov.si/documents/Sreca...f8fff2eb241091d