razočarana sem res...številke so vedno višje, ne razumem.. zdejle bodo tibetančki padli, potem če ne bo deževalo imam namen na en sprehod it, niti nimam cilja, kolesa še vedno ni doma, tolk o izpolnjevanju danih obljub nama s tamalo... sem se pa odločila da bom vsaj še tam pa tam vaje za noge delala... pa še ta slabost po tem sirupu za kri..torej priznam - ne bo šlo. Čeprv vem pa tudi to, da je vse tole povezano z neko mojo ugotovitvijo in najprej moram sprejet resnico, ker niti najmanj ne bom pometala stvari pod prag, nato bom pričela se zabavat s temi vajami, po operaciji pa naredim plan... vse to bo zame ker imam občutek, da Božiček ne bo več rabil pomočnice in to je tisto kar me je najbolj strlo.... fajn se imam v glavnem