3. Strpnost. Čutiti moraš popolno strpnost do vseh in enak srčni interes za prepričanja tistih, ki pripadajo drugi religiji, kot za svoja lastna. Kajti njihova religija je pot do najvišjega, ravno tako kot tvoja. In da bi pomagal vsem, moraš razumeti vse. Da pa bi lahko pridobil to popolno strpnost, se moraš najprej osvoboditi pobožnjaštva in praznoverja. Naučiti se moraš, da ni nujen noben obred, sicer boš mislil, da si nekako boljši od tistih, ki jih ne izvajajo. Ne smeš obsojati drugih, ki se še vedno držijo obredov. Naj počno, kar hočejo, le da se ne vtikajo vate, ki poznaš resnico - ne smejo te prisiliti v to, kar si že prerasel. Dopuščaj vsako stvar; bodo prijazen do vsake stvari. Sedaj, ko so tvoje oči odprte, se ti bodo morda zdela nekatera tvoja stara prepričanja, tvoji stari obredi, absurdni. Morda celo dejansko so. A četudi ti v njih ne sodeluješ več, jih spoštuj zaradi tistih dobrih duš, za katere so še pomembni. Imajo svojo mesto in svojo uporabnost; so kot tiste dvojne črte, ki so te kot otroka vodile, da si pisal ravno in pokončno, dokler se nisi naučil dobro in svobodno pisati brez njih. Bil je čas, ko si jih potreboval; a sedaj je ta čas prešel. Velik Učitelj je nekoč zapisal: “Ko sem bil otrok, sem govoril kot otrok, sem razumel kot otrok, sem razmišljal kot otrok; toda, ko sem moški, sem odložil otroške stvari”. Pa vendar tisti, ki je pozabil na svoje otroštvo in izgubil naklonjenost do otrok, ni človek, ki bi jih lahko učil ali jim pomagal. Zato prijazno, vljudno, strpno glej na vse; toda na vse enako, budiste ali hindujce, jainiste ali Žide, kristjane ali muslimane. delček iz - Ob nogah Učitelja,Alcyone - Krishnamurti Jiddu TISTIM, KI TRKAJO Nimbus na tole sem pomislila