Ksenia

15, popoldne, v tišini, s toploto

čakam

ni zalutanja... to je najbolj fino

a bi se še mal od Trojan dol zapeljala a

bolj je pomembno kako v tem življenju Živiš in spoznavaš skrivnosti globin...

Vojkec, samo pozdravit sem te prišla

si pridna zamerljivost - ja sem, ampak ne na dolgi rok, se trudim in mislim da mi zadnje čase lepo uspeva nebitzamerljiva... se mi zdi da je zamerljivost fulll povezana s sprejemanjem, mar ne?

ne, ne izsiljujem, vsaj da bi se zavedala ne... če enkdo kaj rabi in mu lahko pri tem pomagam, bo prošnja naletela na boljši odziv kot izsiljevanje...

dva dneva popoldne izvajanje 15 ponovitev - in pojavil se je občutek, s katerim sem se prvič seznanila pri nekem telefonskem klicu, toplota po hrbtenici, vse do vratu, žgoč občutek, prijeten...

in kako naj bo dober, če moškega sovraži? očitno še en pozna tistega pravega "fuka"

in kako ceniš sebe?

Alef, mogoče pa ko se učimo sprejemati rastemo in ko rastemo se učimo,... s tem ko spoznavamo, ko zadevo opazujemo z drugih vidikov...kdaj pa osebnostno zrastemo? se to kdaj preneha?

sprejemanje ne pomeni strinjanje...

no vidiš sem pa včerajšnji dan jaz končala obupno, očitno se še ni vse poglihalo v nulo, imam še malce dela, ampak vsaj vem, kje sem... imam občutek, da zdej me pa res ne more presenetiti nihče več no in ne, nisem ok, oz. sem ok z enim novim spoznanjem o nekom, ki je v mojem najoožjem krogu prijateljev... mogoče sem samo sita tega, da se me jemlje kot samoumevnost ter da jaz lahko razumem vse in vsakogar, mogoče si želim čutiti jezo in prizadetost do tistih, ki mi dajejo tko simpatična spoznanja, pa jo ne, ampak jih razumem ... zbrka torej na fronti...

tule lahko samo prikimam in se strinjam...

Cashy, joj k te bom čez kolena!!! ne bit tih, sej ti hočemo samo dobro in vemo, kako se počutiš... amisliš da še nikoli nisem šla čez to kar trenutno doživljaš sam? pred tremi tedni se mi je totalno sesu lajf... totalno, kot hiška iz kart... tisto, kar sem mislila, da je najbolj trdno v mojem življenju, tisto, kar sem imela občutek, da mi daje največ energije, se je pokazalo za iluzijo... in veš kaj? hvala bogu, da znam živeti za trenutke, da ko sem najbolj na tleh, si dam gor najbolj energičen cd in plešem, sej me nihče ne vidi, ali pa se potopim v kopel, ali opazujem naravo, jo poiskušam ujeti v objektiv, sem strastna navijačica svoje hčere, vse delam s strastjo... in živim, zavestno včasih naredim dolg vdih in se zavem, da živim, da je življenje nekaj kar prinaša privilegije... v preteklosti sem pisala, izlivala občutja na papir, trenutno ne najdem besed, ker nimam ničesar za povedat, ker svoje življenje opazujem... in ja uživam v tem, čeprav verjetno ne bi nihče menjal z menoj... si zdrav, si! imaš streho nad glavo, hrano, svoje hobije, lahko počneš najbolj nore stvari - ljubezen, ta bo prišla ko boš najmanj pričakoval... Delček iz nojega razmišljanja zate.. »So vse le sanje, želja ali spomin? Je to preteklost, prihodnost ali le privid? Je tudi ona v drugi razsežnosti, je možno obstajati v dveh svetovih sočasno? Obstaja sočasnost? Se lahko spominjaš prejšnjih življenj? Je noč pravi odgovor, dajejo zvezde pravo pot?!« Včasih je imela občutek, da so določene misli spomin na preteklost ali na prihodnost. Kaj je življenje? Kaj je zaprto v skrinjici in kje je ključ do spoznanj? Čustva. Globoka, plitka, resnična, navidezna. Življenje je samota, svoboda. Vnaprej določena sestavljanka. Delčki usode, ki tvorijo celoto. Misel, dejanje, utrinek, obžalovanje, hrepenenje, jeza, upanje, sreča. Življenje. Prvi vdih in poslednji izdih, zaključena celota, zaključeno dejanje umetnine. Padci in vzponi, učenje, napake in odgovori. Največji čudež – rojstvo in hkrati smrt. Zaključen krog. Smo na svetu vsi le zaradi naloge, da uspemo, se učimo in občudujemo? Je vse že vnaprej določeno? Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo njen. Prinašal ji je bolečino in radost, smeh in solze. Prinašal je življenje. Dajal smisel trenutku, povzročil misel. Ukraden trenutek, kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote. Le lebdi nad pokrajino in jo občuduje. Nato krožno zaključi raziskovanje in se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In prav takšni so bili njuni trenutki. Neponovljivi, neprecenljivi in kar je bistvo, so njeni, samo njeni utrinki življenja. Sanje. Kaj je resnica in kaj domišljija? Čas, neskončen, neminljiv. Saj trenutek je večnost in večnost je drobec ujet v mavrični svetlobi. Zopet čustva. Globina deroče reke, polne pasti, a vendar ta reka ostaja mirna. Vsaka reka ujeta v strugo teče svojo pot. Kot naše življenje. Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsakdan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, pred strahom prevlada udobje, ki ga povzroča neznano. Nekje v globini duše pa vemo, da si le - ta želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo. Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge. Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka? Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet, ali o trenutku, ki ga še ni, in mogoče niti ne bo prišel. Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu. Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje. Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico. Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi. Noč. Odgovor, danes, jutri ali včeraj? Ni pomembno, prišel bo kot zvezdni utrinek in pripravljena bo nanj."

naš hudiček se bo čist raznežil, ko bo mala vodnarka prišla v njegov lajf...

trenutno La Moldava - B. Smetana

pismo mali, pa sem razmišljala o Bohem pa potem pozabila... nič, ne grem nazaj Petar Grašo - Šta ti je svit, ne daju mi s tobom bit, život mogao bi bit lip, a ima dana za umrit...

Oliver - Pred tvojim vratima Akutek, kaj češ, takšna sem in takšno me imaš tud mičkeno ti rad ane

lejga, zdej pa nehi... takoj - a poznaš tisti stavek - Kar misliš, v kar verjameš, to se bo zgodilo!!!! a bi ti začel uživat v svoji družbi, a bi pogledal skozi okno in živel za Zdaj! A veš, da si sam krojiš svoj svet... tud jaz sem Kozorog, ampak haloooo!!! življenje je sestavljeno iz trenutkov in trenutki so ti na dosegu in ne daj da jih izpuščaš... ustvarjaj jih!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Uf, pismo sej smo tud mi tule no... tista deklica pa ko si tako želiš biti ljubljen in ljubiti - ej na silo ne bo šlo, pa če si boš govoril da je nisi vreden, jer es ne boš dobil... daj no, prepusti se, uživaj in verjemi, čaka te Čudež...

in sorodne duše niso samo ljubezenske imam občutek, da v teh dneh spoznavam svojo dušo in da so mi sorodne duše nekaj domačega in ne posvečam več temu takšno pozornost, kot sem jo pred časom... domače to v smislu, da me ne presenečajo več... in sprejmam tudi dejstvo, da vsakdo ki vstopi v moj lajf, je tu le za trenutek ... imam pa težavo, ki jo nameravam razrešiti - vezanost, naučiti se moram spustiti... uffff, garanje zame....

glih tko

13, pa imam občutek, da bom še cel teden na 13