hm, če nekomu ponudim pomoč kakorkoli - ali z besedo ali z dejanjem - sej kaj več že ne ostane ane, nikoli ne pričakujem povračila in nikdar se nimam za dobrotnika, to naredim, ker si želim... ker se sama počutim ok, ko vidim nasmešek al pa iskrice v očeh, ko vem, da je bila zame malenkost ali pa le znanje ki ga imam in ga posredujem naprej za drugo osebo pa trenutek ko srček hitreje utripa, ko se spet pojavi upanje... egoistično? pa naj bo... sem se zdejle spomnila na en banalni primer - fant zadet ko mina bi lahko rekla, poizkuša napisati položnico, stojim pri blagajni, odnves besen trga že drugo položnico poleg mene, ga pogledam in vprašam, če želi mu jo jaz napišem, tko rahlo pokima, mu rečem, naj sede tja zadaj, da prec pridem, mu napišem tisto položnico in grem... in njemu sem pomagala ane? sem storila kaj egoističnega - ne! verjetno bi se lahko zgodba v tistem trenutku drugače razpletla, ker dekle za okencem ni želela namesto njega izpolnit položnice (prosil jo je predno je šel pisat prvo) in fant je bil v tistem trenutku sposoben marsičesa... in kaj imam jaz od tega, nič, popolnoma nič... a se počutim kaj egoistična, niti malo ne... to je samo en primer pomoči - pomoč sočloveku niso samo velika dejanja in velike besede...