obe se učiva, tako jst kot ona in obe sklepava kompromise... nekak delujem po srcu in ne preveč po pameti... se mi bo maščevalo? ne vem, vpraši me čez nekaj let, ampak določene zadeve so in pika - recimo pri 12 letih se dekleta ličijo za šolo, ma ni šans, ne za šolo, ne za popoldne... imava probleme s prehitro rastjo, ampak je trdna punca, verjetno ji pomaga sco, potem - sva dogovorjeni, da mi pove vse kar jo teži, ne vem , ne morem vedno pristiskat nanjo kaj je narobe... sedeva pa se pogovarjava o njenem tistem zgodnjem otroštvu, pa kako sem se počutila, kako rada sem imela svojo štručko, kako včasih nisem vedela kako odreagirat, takrat sva imeli obe solzne oči, ne tisto joj bila si takšna pa takšna, ampak bolj tisto, kaj sem občutila kot mama - pa si imela vročino, pojma nisem imela kaj naj še storim... v tem smislu - da vidi da jo imam res rada, ne sam tiste besede, rada te imam, pejt se igrat... ve, da mi lahko vse prav vse pove, če se bo tega držala ne vem... ampak tud ona pokaže dobro voljo v tem obdobju - pomaga, gre z menoj na sprehod (njene vrstnice se posmehujejo), si želi na tekmah da sem poleg... upam,da sva na pravi pot.. ne vem dovolim ji recimo da gre sama z vlakom v Ljubljano (ok to ni tko kot si vi predstavljate - mogoče do sedaj bila dvakrat na vlaku) sicer mi moja rakova lunca dela bumbum ampak sem tiho in dovolim... dovolim da oblikuje svojo osebnost...če se drži določenih pravil ji za drugo stežka rečem ne... bolelo me je, ko se je odločila da bo za r. dan pri babici, vem da ni mislila nič slabega, da si je želela nekaj posebnega in sem z nasmeškom sprejela in kaj doživim celo dopoldne je kuhala kosilo zame... Upam, da nisem sfalila naslova teme,....