pogrešam najine pogovore, domačnost, ki sem jo občutila ob najinem smehu, pogrešam tisti občutek, ko sem vedela, da me boš poslušal in razumel, ko sva skupaj iskala rešitve za najine probleme... bila sva prava prijatelja, nato si se umaknil, razumela sem te, imela sva vsak svoje življenje, še vedno pa sva bila midva, tim... nato si preprosto izginil, kot da ne bi bil iz tega sveta, spoznavam da sem bila egoistična, da si verjetno čutil več kot bi smel, da si vedel, da tisto, kar si želiš, ne moreš dobiti. Mlad si še, zaslužiš si srečo, dekle, ki bi ti dalo vse... ampak egoistično razmišljam, da bi bila lahko vseeno prijatelja,... ma ne, saj te razumem, samo tako prekleto pogrešam tvojo prisotnost.... hvala, ker sem imela čast spoznati tebe in svet kakršen naj bi bil...Imej lepo življenje!!!!!