majica, pobož veš nekje sem prebrala da vse poti peljejo domov... tkole Selene se vrnila iz sprehoda, skoraj vso pot razen v hrib pretečem, izboljšala čas za 20 minut... in pričakal me je enkraten pogled, oblak kot goba, zgoraj bel (hm da vidim če znam opisovat) z klobukom, spodaj ožarjen rdeče oranžno.... sonce ga je osvetljevalo tko, da je bil delno v senci, je izgledalo kot da ima tudi širino ma ok, ne znam opisovat, ful je bil dober...no nato sem dojela, da imam še vedno oster vid, videla na ful deleč srno, videla, kako je obrnila glavo, pod njo se je sprehajal folk in nihče ni opazil... sem že mislila da je privid, pa je elegantno nazaj v gozd odšla...se vidi da opazim in da sem del narave (si nekaj domišljam a) hehe najbolj zanimiv del moje dogodivščine, zaradi katere sploh pišem... torej, ko potka pride ven iz gozda, narave, travnikov kakor hočete, prideš nad pokopališče, ki je bil zelo obiskan, tam se asfalt in pesek prelivata in tam se je Selene lepo zložila na tazadnjo.. in desno dlan... vidim jaz tiste poglede vprte v tla in uvidevno prikirte nasmeške, pa gre gručica mimo mene, jaz pa tko naivno pogledam, si obrišem potno čelo in rečem : "Sem morala sprobat, kako je če ti spodrsne, povem vam, da boli", pa mal zaigrano posmrkam, popiham dlan in folk pade v smeh v krohot, poleg pokopališča... jaz pa tud, mi pomaga en možakar se spravit na noge... jaz skomignem se zahvalim in nadaljujen pot, kva pa čem. Tam osramočena obsedet, rdeče v faco sem bla že tko... ma rita pa sedaj peče, kamenčki so se odtisnili, evo se celulit ne pozna tolk... hm, a ga tole odpravlja...