Tamara, podobno je bilo pri meni v drugem razredu, moja dečva je bila ful pridna, do zadnjih govorilnih ur ni bilo nikoli problemov vedno samo hvala, nato je nekajkrat spustila solzico ali dve, ne vem zakaj, vem samo da je imela tisto leto kar nekaj težav z razgrajaškimi sošolkami, ki so v njej našle žrtvo, bilo je tako hudo, da ni več iz šole hodila domov, ampak na avtobus k babici in ko sem prišla iz službe, domov. Pa sem poslušala, da ni sposobna ničesar sama, da je v višjih razredih ne bodo marali ne učitelji ne sošolci, da je nesposobna preživeti v tem krutem svetu in blablabla.... aja pa še poudarila je, da hodi na dodatno izobraževanje zaradi devetletnega uvajanja in da so se to učili pri psihologiji. Bila sem šokirana, naj pa povem da je ista učiteljica mojo sestro zaradi določenih težav z očmi želela dati v šolo za slabovidne, no dečva danes študira... torej kaj storiti,... Glede na to, da jo je učila itak samo tisto leto, sem lepo stisnila zobe, zadržala komentar in malce bolj spremljala svojo hči zadnji mesec pouka. naslednje leto je prišla nova učiteljica, mala je pridobila na samozavesti, deklice so se naveličale in ko enkrat na govorilnih urah vprašam učiteljico o tej zadevi, ki me je res malce bodla, me je samo gledala... pravi, da imam prijazno, ustrežljivo hči, da rada pomaga ostalim ter da jo imajo otroci radi, da pa pride do trenja je pa tko normalno. In letošnje leto ni nič drugačno. Ne vem pa kako bi ravnala, če bi jo učiteljica spremljala še v nslednje razrede. Verjetno bi želela bolj konkreten obrazložen razlog in mogoče bi sledil prepis v drugo šolo. Tamara, držim pesti za vaju