Ksenia

dobor jutro danes bo naporen dan, upam da prijeten. mala ima ob devetih tekmo in je že odkar je odprla okice nataknjena, ma nič ji ne odgovarja. Bomo videli, a bo to znala izkoristiti v sami igri, upam, da. Tko da me čaka burno spremljanje razpleta tekme. Sej rezultat mi niti ni toliko meni osebno pomemben, pomembno mi je da uživa, da kakšen gol za samozavest, pa da je koleno ne izda. Prejšnjo tekmo je imela kar težave, sedaj pa če sem čisto odkrita moram biti pozorna a je resnično tolk hudo ali se je prevzela navad drugih deklic, če ti ne gre, te nekaj boli, so zvite tele najstnice. Sej ne rečem, da ne boli, ampak včasih malce bolj kot res, to vedo vsi in sodelujemo v igri,vendar ne smem si pa dovoliti, da rečem, ok, mejčkeno pretirava, kaj pa če ne? no bomo videli, konec nakladanja, očitno sem danes razpoložena za nakladanje Mejte se, dragi moji

Vse lepo in prav, ampak kakšen nov družinski član o ne to pa ne - hm, a da bi bila teta to šteje

in jaz sem včasih v tem profi.bljek, je v zadnjem času tole nekje na prvem mestu da se znebim

na začetku meseca je iz mojega življenja odšel zaradi nesporazuma meni ljub prijatelj, zadnje čase velikokrat pomislim nanj in pojavlja se mi vprašanje, a jaz tako pogrešam najine pogovore a on intenzivno misli na to ter se mi prikrade v misli, zanimivo...

ja sej a dva nista dovolj, no pa naj bodo trije mal zunaj :xx!: in mene čaka jutri še hujše psihično mučenje, bo mala kr dve tekmi odigrala, pa pravi, mami a jutri bo moja strela kej pomagala, ker dons jo je skoz v rokici stiskala, jaz pa poznavalsko, itak ta strela deluje zate

o hvala sej 6 lahko podelim še s kom iz tu sam da vas ne bo preveč pa ne pozabte glavni dobitek pripada Tamari, ta pa nas potem povabi na dopust ane

Tamara evo glavni dobitek ti prepustim, jaz bi pa 6 lahko

pa na Tibetančke ne pozabit pa post

In vedno, kadar pomislim nanjo, na svojo mamo, se mi prikrade v misli tudi tisti, tako znani vonj, vonj po vroči, dišeči kavi. Resnično, najin dan in nekakšen obred se je pričel zgodaj zjutraj, ko me je iz sosednje sobe, prebudil omamni vonj. Hitro sem nataknila copatke in sedla za mizo. Na mizi sta čakali dve skodelici – ena zanjo in ena zame, z otroško kavo. Ko je sedla poleg, sem nestrpno pričakovala napeto zgodbo, skozi te pogovore sem spoznavala življenje v preteklosti in s tem tudi njo. Tako sem vedno znova odhajala k njej, v svoj najljubši prostor pod soncem. Ko sem končno izstopila iz avtobusa, sem bila srečna. Zakaj srečna? Brez razloga, bila sem doma. Čakala me je dolga pot skozi gozd. Gozd me je vedno navdajal z občutkom tesnobe, a le do tam, kjer se je pričel krčiti. Tisti predel mi je bil povsem znan. Vsako drevo je imelo svoje ime, svojo zgodbo, to so bili moji namišljeni prijatelji iz otroštva. Preskočila sem potoček in pred menoj se je razprostiral travnik, sredi travnika je stala hiša. No, še vedno stoji. Ni bila stara, nič posebnega ni bilo na njej, a v preteklosti je bila moj dom. Zaslišala sem vesel lajež. Tu sem bila resnično dobrodošla. Okno kuhinje je bilo stežaj odprto in radio se je kot vedno slišal daleč naokrog. Poleg hiše je stala lična drvarnica. Ko sem prišla do njega, se mu je na obraz prikazal nasmeh. Vedela sem, da me je vesel. Nikoli ni pokazal svojih čustev. Imel jo je rad, nisem pa razumela, zakaj ji nikoli tega ne pokaže. Mislim, da sta se razumela brez besed. »Halo, spet sem tukaj. Si me pogrešal kaj,…« plaz besed se je ponavadi vsul iz mojih ust. Kot vedno sem govorila, govorila in govorila. To je bila namreč moja posebnost. Vedno sem ga rada cmoknila na lica, saj se mi je zdelo, da mu je neprijetno, a da se mu na obraz prikrade nagajiv nasmeh. Pa je ponavadi stala ob mizi ter si prepevala ob pripravljanju kosila. » O, srček, si le prišla, pogrešala sem tvojo družbo, veš. Kar malce si odpočij. Po kosilu pa si bova privoščili, kajne?« Vedno je izrekla te besede, obraz ji je sijal od sreče in jaz sem se počutila pomembno. Sedla sem na klopco, zaprla oči, se prepustila sanjarjenju in sončnim žarkom. Preplavil me je tisti občutek miru, ko lahko poslušaš šepet listov in če pozorno prisluhneš, slišiš ubrano melodijo potoka. Kjer te ponoči prebudi skovikanje in kjer so zjutraj prvi zvoki žvrgolenje ptic. Kjer skoraj nikoli mimo ne pridrvi niti ena škatla, ki jo imenujemo avto. Pogrešala sem ta nebeški mir, ki ga lahko občutiš, slišiš in vidiš. Naj povem, da je kosilo pri njima vedno potekalo v tišini. Ko sva pomili posodo, je prišel na vrsto najin trenutek. »No, povej mi, kaj je bilo novega ta teden?!« Pa sem pričela. Kava je bila skuhana in ker sem pač njen srček, sem si prislužila tudi priboljšek – smetano. Govorila sem pretežno jaz, a to je bil zame pogovor. In nekako sva pozabili na rjavo tekočino v skodelici, dokler naju skozi okno ni zmotil globok glas: »Dragi moji, kava bo hladna. Popijta jo že, hudiča, no!« In odgovor v en glas: «Ta bo za lepoto!« Leta so minevala in vse manj časa sem našla zanju. Ko pa sem prišla, nikoli nista rekla ničesar, le nasmehnila sta se. Nekega dne, nikoli se mi ne bo izbrisal iz spomina, sem po dolgem času stopila skozi vrata in obstala. Zaustavil me je vonj, vonj, na katerega sem pozabila. Sedli sva, pili kavo in se pogovarjali. Tokrat je govorila ona, jaz sem le tiho obsedela in jo poslušala, oziroma bolj opazovala. Bila sem pretresena. Pri njej sem opazila. Pri njej nisem spregledala. Kako se je spremenila! Roka se ji je tresla in le s težavo si je ponesla skodelico do ust. Bila je videti tako utrujena. Da bi skrila svojo zgroženost, sem jo objela in ji dejala: »Danes vama bom jaz pripravila kosilo, prav?« Začudeno me je pogledala in se nasmehnila. Med pripravljanjem sem se zazrla skozi okno in spoznala sem, da sem zapravila ogromno časa, ki ga nikoli ne bom uspela nadomestiti. Nisem pa vedela, da je to najin zadnji klepet ob kavi. Po kosilu sem odšla na sprehod. Želela sem si urediti misli. Sedla sem na svoje priljubljeno mesto in začela razmišljati o tem, da potrebujem v svojem življenju korenite spremembe. S težkim srcem sem se še zadnjič odpravila skozi gozd. Nič več ni tiste tesnobe, a v očeh se nabirajo solze. Gozd mi postane znan. Ozrem se okrog sebe in si zamišljam črnolaso dekletce, ki teka okrog dreves. Veš, kaj sem opazila? Deklica je srečna, razigrana. Izgine. Pred menoj se je razprl gozd. Nič več nisem preskočila potoka, temveč sem poiskala star mostiček, ki je komaj še služi svojemu namenu. Ne vem zakaj, saj bi en večji korak zadostoval. Pred menoj travnik, na sredi travnika je stala hiša. Nič posebnega ni, niti stara ni. A včasih je bila moj dom. Solze niso več ostale skrite. Bile so kot plaz, ki komaj čaka, da pokaže svojo pravo moč. Prišla sem do okna, ki je bilo zaprto, že dolgo se ni slišal več lajež in radio ni odmeval daleč naokrog. Nič več me ni pričakala ona, s skodelico dišeče kave in on z prikritim nasmeškom na licu. Izgubila sem ju. Ostal pa je lep spomin na otroštvo.

to sem pa že izkoristila ane

a bo v nedeljo še hujše ampak face vsaka jim čast

bi bilo pametno se naučit kdaj ščitek da kdaj pa ne, ane

Iz tvojih ust v božja ušesa Jo. Zivjo, Cookie! sej vem mal velik citiram ampak tole sem morala, končno leto tud zame

niks gut ne mislim da za 3 gole, no bomo videli ane

in jaz sem danes ob svojih drobckenih kiksih prav uživala, hihi, pa odziv je bil super

hihi, kot v življenju škoda ker je Madžarska zmagala zlobnica jaz

in danes spet športni užitki, upam da manj stresni upam

uživala pol urice raztegnila na uro in pol, dobro da imam proste roke pri odločanju tega. Ribica hvala ti sicer ti pa ni bilo treba veliko posredovat a ne

to je to, saj jemljem smrt kot nekaj naravnega, samo tisti ČEi, sicer pa upam, da se bo punca pobrala, želim si to, z mojo pomočjo al pa brez moje, jaz bom naredila svoje in upam, da imajo tudi drugi ljudi ob sebi, ki podobno razmišljajo ter vem, da bi v takšnem primeru jih imela tudi jaz in to je bistvo življenja mar ne

hvala, tole mi pa v tem trenutku veliko pomeni. (danes je zame pa res en lep dan)

Zlata ribica, danes grem nazaj v službo in to počet nekaj kar že zelo dolgo nisem naj se spomnim za kaj je kateri gumb in speljem zadevico tko kot je treba, haha trema trema

Marsa, a veš da niti ne, priznam, sem razmišljala da se umaknem, vse polno misli se mi je v zadnjem času podilo po glavi, se pa toliko poznam da vem, da bi si celo življenje očitala pri sebi, če bi imela namen tko kot ga imam sedaj, potem nič naredila in kar naenkrat nje ne bi bilo več... sej ni veliko možnosti da ji lahko pomagam, samo obstaja pa vseskozi tisti veliki kaj pa ČE.... sem tolk v tole padla, da je moj, ki ponavadi ob mojih norih idejah samo z roko zamahne, videl, da sem res s srcem pri ideji in bo sodeloval. srček pa razbija ko samo pomislim na vse skupaj, ma ja po narkozi skup padem, ob krvi mi je slabo, bom verjetno tud skup zletela, hm , katera možnost torej, tole sploh ni mačji kašelj... ampak trmasta sem pa tud mal, sej malo kozorog pa vendarle sem

tko jaz sem še vedno močno z mislijo in dejanjem pri tejli zadevci, danes klicala od prijateljice mami, njo noče razburjat je slaba, se bo točno pozanimala, se v torek slišiva, moj je rekel, če te bom vozil okrog, bom pa še jaz poskusil , no sedaj čakam samo še nekaj svojih izvidov, ker je mojega zdravnika zanimalo, kako sem kaj jaz s svojim zdravjem, potem pa AKCIJA (me je malce strah, priznam, pst)

se pridružujem Tini SUPER