Sem že v dnevniku (VII/19) načela temo. ... Premišljujem o tem, da pomagam prijateljici, ki rabi darovalca... ... Ko danes službeno šetam po mestu, srečam sošolko, štiri leta sva v srednji šoli skupaj gulili klopi in špricali. Bolna je, zelo bolna, levkemijo ima, hudo, išče neznanega darovalca... in se meni porodi misel, mogoče bi pa, mogoče se ujema, če ne poskusim, ne bom izvedela... Gledam jo, ob njej sinko -niti pet let nima-, ona pa razlaga, da bi rada čimprej našla darovalca, po drugi strani pa spet ne, ker se lahko zelo zakomplicira in umre. Rada jo imam res, veliko stvari v življenju naju povezuje, ... Nekaj smo rekli na to temo že v dnevniku, pa lahko kar tukaj nadaljujemo. ... Ni tko simpl kot darovat kri... je moja dobra prijateljica in je obupana. V krvi so še vedno rakaste celice in kot sem razumela (sem laik), nihce od domačih ne ustreza... In sedaj čaka na darovalca ki bi bil primeren... in ni edina ... ... torej - kri se mora stoprocentno ujemati, nato sledi predavanje, .... Kdo pa to plača - ti, ki hočeš pomagati, al država... pa ne vem. Res je tud to, da je veliko prijavljenih darovalcev iz Nemčije. Resno razmišljam o tem, da bi ji pomagala...