dekleta sej bo, ko vaju zagrabi otožnost vzemita dobro knjigo v roke, pojdita na sprehod, opazujta naravo, ne vem jaz zmeraj zjutraj na poti v službo prisluhnem petju ptic v parku drugi jih sploh ne opazijo, ali pa skozi okno v pisarni ogledujem hrib ki ga sonc počasi osveti. svet je lep... saj prizadetosti in žalosti se ne da izključit iz življenja. to pač je del življenja, samo ne pa temu posvečati prevelike pozornosti, zjokaj se, zderi se, ha pa res, jaz sem včasih v najhujših trenutkih imela stanovanje kot iz škatlice, ali pa sem tekla, dajala bolečino na takšen način ven. Pomaga tudi če imaš takšnega prijatelja, ki mu lahko zaupaš popolnoma vse ampak popolnoma vse brez olepševalnic. Jaz jo imam, hvala ti, sej včasih se zatopi v svoje misli in me niti ne posluša, jaz pa ji govorim in mi je lažje ker ko govorim najdem rešitev. Niti ne potrebujem da me posluša in njenih nasvetov, samo problem je popolnoma drugačen če ga spregovorim naglas. Pa še to zapisujem misli občutja, samo jih nato vržem stran, zakaj bi prebirala naslednji dan o tem... ker s tem bolečini daš zopet prosto pot.... uživajta v življenju in nič prav nič ne more uničiti biserčka v vaju zavedajta se tega! Lepo se imejta