Valjda. Sej denar ima čist simbolno vrednost, ne pa samo po sebi... Ampak kakršnokol razmišljanje okol tega ne pomaga, kr že več let velja: tolk ko maš, tolk veljaš... Žalostno, a resnično. Ti maš lohk do denarja tak in tak odnos, ampak Drugi te bo pa vedno vprašal: kolk si pripravljen plačat za mojo uslugo? Lohk se sekiraš, dobiš razjedo na želodcu, lohk greš žvet nevemkam, pa žviš od ribolova, brez elektrike, brez "kulture", lohk si pa preprosto misliš svoje in delaš pač tk kot se pričakuje. Velik folka poznam, ki so bili ful v k... psihično, pa so dobil službo,plačo, posledično samozavest, samozaupanje, občutek neodvisnosti...in so najbolj srečni zdej. Ja, res...Sreča je nekaj notranjega in ne zunanjega in ni odvisno od tega, kar imamo, ampak od tega, kar smo... Ne poznam pa stoika, ki se ne bi sekiral, če bi izgubil kako materialno stvar, oziroma, ki bi se navezal na materialno stvar ali osebo. Kr to zahteva zgornji stavek: da se ne navežeš na stvari, ki niso odvisne od tebe...Rezultat je sreča, ki jo lahko doživiš sredi puščave, nag in bos in lačen in sam...Ja, to so skrajnosti, ampak se mi zdi, da v to pelje tole jadikovanje, kk je keš bad. Ko jokaš za avtom, ko ti ga ker na parkingu butneš, jokaš za denarjem...