devica

Ne vem, če sem razumela... Pač razumemo se na večih nivojih, si pomagamo, imamo nek stik. Ko sem rekla, da sta terni, sem mislila, da bi ju bil lahko marsikateri moški vesel. Lahko bi opisovala še in še. Ne, nista neki zagrizeni feministki. In tudi pogovarjali smo se že...oh pa koliko! Mene predvsem zanima, zakaj se to pojavi. Mi deluje kot neka nevroza. Nista deklarirani feministki. Če imata pa kakšna skrivna prepričanja, pa ne vem. Pa meni se zdi, da pri feministkah sploh ne more prit do tega, da bi se pustile izkoristit kar tako.

Ja to nista kar ene. To so prijateljice. Normalno, da mi je hudo za frendico. Drugače se pa jaz ne spuščam, ničesar ne napeljujem, če mi le rata pogovor speljat drugam, je že success. Sploh pa je ena sama rekla, da si želi, da ga ne bi nikoli spoznala, ne uživa v tem. Ne vem, mogoče se bojita. Čeprav sta obe terna- po srčku, po intelektu, po postavi...

A to misliš tisto brez seksa? Njej je vseeno za to...Tak se mi zdi kot da se špara za tega njenega, ki verjetno ne bo nikoli prišel. To sta drugače inteligentni punci, ne neki avši, ampak jima je ljubezen primazal klofuto. Drugače sem že vse poskusila: bila sem sočutna, ponudila ramo za jokat, pa tudi nesramna z dobrim namenom. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon26.gif

V eni drugi temi ste me spomnili na tole vprašanje: Zakaj smo ženske tako nagnjene k temu, da se zaljubimo in sanjarimo o moškem, za katerega je jasno, da mu je vseeno?? Imam dve prijateljici s tem problemom. Ena je imela kratko sladko avanturco z nekom iz tujine, ki ga zdaj ni videla že dve leti, pa še vedno sanjari in govori o njem, čeprav kljub vsem telekomunikacijskim napravam nista v stiku. Druga se je pred petimi (!) leti zaljubila v nekoga, s katerim je še vedno na "zdravo" in verjetno nikoli nič ne bo- ji pa ta obsesija onemogoča imeti normalne odnose z drugimi moškimi, saj drugi moški za njo sploh ne obstajajo.( Splonih odnosov ni imela že tri leta. ) V prvi vrsti mi je hudo za njiju, saj sta super punci (okrog 30 obe) in mi je hudo gledat jih, kako se mučita v teh svojih nevrozah (?). Potem mi je pa tudi zoprno non stop poslušat neke pravljce, ki se nadaljujejo kljub mojim neuspelim poskusom "prizemljitve". Kako jima naj pomagam? Kaj rečeš takemu človeku, ki živi nek svoj film in spomine, ki se ne bodo nikoli ponovili?

Ojej...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sorry.gif Res grozen nasvet. Sem spregledala, da si že pisala o tem, da si obiskovala terapijo in tudi, da so ti že svetovali, da obišči drugega terapevta. V resnici se moraš s terapevtom počutiti udobno. Poskusi z žensko/terapevtko. Veliko je pa mazačev, pa nekih šnelkurs terapevtov, ki ti lahko naredijo še večjo škodo. Ampak super, da si ugotovila, da ti ne paše, da ni bilo prav, da veš kje so tvoje meje in da zahtevaš, da ljudje spoštujejo tvoja čustva, ko si šla stran od njega. Zelo pomemben korak. Dobro bi bilo dobro, če bi začela pisati dnevnik: v smislu, da si beležiš situacije, ki v tebi dnevno zbujajo slabe spomine. Ne vem- nisem nikoli bila tip za dnevnike, ampak nekaterim pomaga. Saj to je problem: ker kakršenkoli nasvet ti dam, ki bi meni pomagal (čeprav si niti približno ne morem predstavljati, kaj vse si dala skozi), bi morda tebi škodoval ali pa ne bi bil primeren. Ker sva različna tipa predvidevam. Jaz sem agresiven, koleričen tip- grem šprintat kros 5- 10 km, da se izmučim ali pa grem pospravljat v detajle. Ti si mogoče bolj melanholičen/sangviničen tip. Mogoče bi ti pasala umetnost. Poskusi z risanjem mandal. Zelo simpatičen način meditacije. Zaenkrat vemo, da si imela težko in travmatično otroštvo, ki ti je pustilo posledice. In da si problem že prepoznala in da iščeš rešitve, da prideš do cilja, ki sta večja samozavest in optimizem. Veliko si že naredila sama, cilji so postavljeni, zdaj pa akcijahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif Tule je seznam filmov na temo depresije. Sicer sem nekje rekla, da se izogibaj televizije, ampak sem imela v mislih novice in pasivnost ki jo tv povzroča. Kakšen film, z dobro zgodbo in katarzičnim zaključkom je pa lahko naravnost navdihujoč. To si že tako občutila ob gledanju The Secret. Prakticiraš kaj to vizualizacijo? http://www.imdb.com/list/8V0bknSnFzg/ Prozac nation je odličen, pa It's kind of a funny story tudi.. Pa še tale za navdih: Pač govori o tem, da si poskusi vsak dan predstavljati (in se tako tudi obnašati) vsaj 5 minut na dan, da si badass ultra cool šefica http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Pa še to, bejbi: nisi več žrtev, zdaj si borka.

Mgd, ti si ženski, ki je bila spolno zlorabljena ravnokar rekel, da je sama kriva za to, kar se ji je zgodilo??? You didn't... Alina, prosim beri to v smislu kot da si gospodar svojih čustev, svoje usode in prihodnosti. Za nič, kar se ti je v otroštvu zgodilo, nisi kriva ti. Krivi so ljudje, ki so te prizadeli in tisti, ki bi te morali zaščititi, pa te niso. Odpusti jim. Ko boš pripravljena. Žal svoje zgodbe nisi opisala podrobno, tako da ti res ne morem konkretnega nasveta. Ni ti treba, če ne želiš, ampak zelo zelo pomaga, če napišeš svojo zgodbo v detajle. Ni treba tule, lahko na par strani papirja, pa potem magari zažgeš. Jaz sem ti svetovala psihologa, psihoterapevt je neprimerno boljša varianta, ampak je v večini primerov samoplačniški in če nimaš službe (pač sklepam, ker je to problem večine mladih v Sloveniji in vzrok za slabo počutje), je kar težko. Našla sem sicer tole: http://jazsemvredu.si/ Skupinske terapije imajo brezplačne. Za depresijo je 20. avgusta v Ljubljani. Imajo tudi forum, pa tja piši in beri zgodbe ljudi, ki so se soočili že s podobnim problemom. Sicer je pa ta forum poln čudakov. Takih in drugačnih. Ne ustavljaj se ob postih, ki bi te prizadeli.

Ni blema.

Preveč mastne hrane pa preveč razburjanja.

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sorry.gif

Kot je že rekla Anne, poišči psihologa. Pojdi do osebnega zdravnika, povej, da rabiš nekoga za pogovor in ti bo napisal napotnico. Samo ne opletaj s samomorom, ker te stvari jemljejo smrtno resno in če bodo samo posumili, da kdaj pomisliš na to, te bodo zaprli v psihiatrično in bo šla cela farmacevtska industrija skozi tebe. Na psihologa se čaka kar nekaj časa, zato boš do tedaj nekaj morala ukrenit (joga, religija, sprehodi, tek v naravi, knjige za samopomoč, štrikanje,... - samo stran od televizije) Natanko en mesec je od tega odkar je prijatelj iz otroštva naredil samomor- 30 in nekaj let star. Bilo je zelo tragično, saj se mi niti v sanjah ni zazdelo, da bi on imel takšne težave. Ko vidiš človeka, ki se smeje in veseljači, ni nujno da doma ne joče v blazino. Vsak bije svoj boj. Bila sem zelo žalostna, ampak tudi jezna: saj nas je zelo prizadel s tem. Poleg tega poznam ljudi, ki so šli čez pravi pekel pa so se borili in tudi zmagali. Če se boš borila za spremembe, če se boš ODLOČILA, da hočeš spremembe, bodo te prišle.

Če bi le bilo tako lahko kot tale filmček...Malo šale pać - to je moj način, kako se borim. Upam, da boš našla pogum in ljubezen.

Prostovoljci usmerjajo želvje mladiče k morju in jih branijo pred plenilci.

Sometimes I Wrestle With My Demons. Sometimes We Just Snuggle. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/em45.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/shuriken.gif

http://www.youtube.com/watch?v=rXq3A1vp4PQ http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png

Pa dej no...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png Mi je pa všeč prvi del stavka...yesssshttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

http://24.media.tumblr.com/tumblr_lyp9x7hk7Q1qe2cq7o1_500.jpg

Ta gre tudi s trebuhom za kruhom....ali bolje rečeno za klobaso.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://hateandanger.files.wordpress.com/2013/04/lets-have-a-moment-of-silence-for-all-those-who-are-stuck-in-traffic-on-their-way-to-the-gym-to-ride-stationary-bicycles.jpg?w=630&h=643

A bo al ne bo??

Spomnem se svojih prvih sanj v življenju- stara sem bila par mesecev in sem spala na maminem trebuhu- tako sem vedno hotela. Sanjala pa sem grozno ribo. Zelo je spominjala na tiste nagačene, tako da je možno, da smo kje bili, pa da so imeli to ribo na steni pa se mi je vtisnilo. In ko sem se zbudila, sem ugotovila, da me je mama položila poleg sebe in sem čisto zapaničarila in pristala spet na maminem trebuhu.

http://pleasekillme.com/wp-content/uploads/2013/04/lsd.jpg

http://27.media.tumblr.com/tumblr_lxz8beGNT31r6h9vro1_500.jpg

http://www.wheelbrothers.com/wp-content/uploads/2012/09/If-you-want-to-make-your-dreams-come-true.jpgDDD Dobro jutro.

Reče lepinja pici: Kwa si se pa ti dons tolk nališpala? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png Dober tek!