Anatha

Mene tudi ) Hihi, spet napacno. Merkur v Devici in Venera v Levu. Imam pa Saturn v Skorpijonu. Zanimivo. Ja, mislim, da se bom posvetila. Anatha

Marsa, natancno! Nekako ustvarim mosticek, tunel, ja, kot opisujes! Zanimivo, sicer sem brala Castanedo, vendar se tega ne spomnim. Je pa res, da sem bila takrat malo odsotna, bom morala branje ponoviti. )) ne, nisem skorpijon. Sem tehtnica, z Luno v levu in asc. v ribah. Razen ce je to vpliv kitajskega horoskopa, po katerem sem svinja, kar nekako ustreza skorpijonu. Zal se se nisem uspela poglobiti v astrologijo, tako da za ostalo ne vem. Hecno, res. Anatha

Terezija, zdravo! Tudi sama imam nekaj predvsem intuitivnih izkusenj s kristali. Vendar se ne strinjam z razdelitvijo na pozitine in negativne kristale. Prej mislim, da kristali razlicno vplivajo na razlicne ljudi in sprozajo pri njih razlicne reakcije in da ima vsak kristal v sebi pozitiven in negativen aspekt. Pogosto je tako kot z ljudmi, od tvojega pristopa je odvisno, katerega aspekta se bos dotaknil in moja izkusnja je, da ce se se tako negativnemu cloveku (ali kristalu) priblizas z ljubeznijo, se ti bo odprl na cudovit nacin. To, kar opisujes po prihodu iz trgovine, se meni tudi pogosto dogaja, vendar je to pri meni bolj posledica izpostavljanju toliko razlicnim energijam in moji (pre)obcutljivosti. Poskusi naslednjic v trgovini poloziti eno ali obe roki v geodo ametista, v minuti se bos pocutila kot prerojeno. Upam, da beres se kake druge knjige, ne samo to eno. In meditacija ob kristalih se obrestuje, tam ugotovis, kaj posebnega ti lahko dolocen kristal prinese. Prav toliko, kolikor kristali dajejo tebi, tudi ti dajes njim, namrec dajes jim izkusnjo cloveskosti. Ne pusti si prevec omejiti duha z necim, kar pise v neki knjigi, raje sama isci, raziskuj, zbiraj izkusnje in poslusaj svojo intuicijo. Anatha

Jaz se zbujam (ce se zbudim ponoci) obvezno od pol stirih. Zanimivo je tudi, da ce ostanem do takrat budna, je to ura, ko me postane strah najmanjse sence in se samo nepremicna zvijem v naslanjac (ali kjerkoli ze sem) in pocakam, dokler strah oz. bolj tesnoba ne mine. Ura mi kaze pogosto kombinacije s 13, kot 13.13 ali pa 22.22. Stevilo, ki me pogosto spremlja, je 27, kar je 3 na 3 ali pa 9. Tudi sama 7 in pa 2 se pogosto pojavljata, vkljucno s 5 (vcasih je teh stevil toliko, da se sprasujem, kako lahko imajo vsa zame nek poseben pomen). Ah ja, Marsa, omenjas to ciljanje in metanje. Zanimivo, pri nikomer se tega nisem srecala. Tudi jaz to pocnem in sicer precej pogosto. Prav poseben obcutek je, ko namerim in nekako tocno vem, da bom zadela se tako neverjeten met. Nekako zacutim pot predmeta do cilja (kos, vrecka, torbica) in se povezem...ne vem. Tezko opisati ampak verjetno tako ves, kaj mislim. Omenjas smrt kot nekaj pozitivnega. Tudi sama jo dojemam tako, pravzaprav sem ugotovila, da je za vsako spremembo nujno potrebna smrt necesa in tako nevede na dan parkrat umremo. Smrt je zame tudi povezana s temo in vlazno zemljo, to pa spet z rodovitnostjo, rastjo... Anatha

hvala... Mi je v uzitek debatirati (vcasih me kar zanese in bi popisala celo stran). Bom kar vrnila komplimente, tudi meni so vsec tvoji posti in pristop. Anatha

Jaz sem ze celo zivljenje polna raznih strahov. Razumsko jih nisem mogla nikoli odgnati ali premagati. Nekaj casa sem se obupno borila proti njim (predvsem tistemu fizicnemu izrazu strahu, kateremu ne vem prav vzroka - stiskanju zelodca), vendar so bili prej hujsi in vecji kot da bi jih odgnala. Potem sem se pa nehala boriti proti njim in sem jih dopustila, zacutila in nezno odpustila od sebe, prosec vesolje, naj jih pretvori v ljubeco ini zdravilno energijo. In uganite, kaj se je zgodilo...ni me vec tako pogosto strah in ko me je strah, je strah dosti manjsi. Anatha

Ko vidim soncne zarke plesati na gladini vode. Takrat je vse dobro, vse je tako kot mora biti, srecna sem, da zivim. Anatha

Jaz sem vceraj naletela na lepo in globoko misel: Ce dajas brez da bi sprejemal, ne vec nicesar o dajanju. (Misel je v nemscini in prevod je po spominu, vendar je bistvo ohranjeno.) Da spoznas eno, moras spoznati tudi drugo. In ceprav je res, da kar das, tudi dobis, se moras nauciti tudi sprejemati, brez tega je dajanje prazno. In glede "dajanja" sebe...jaz to razumem kot dajanje delckov svoje duse drugim. S tem sebi odvzamemo vazno zivljenjsko energijo in na druge ljudi obesimo energijo, ki je ne morejo izkoristitim, ker jim ni lastna, ni njihova, samo vlecejo jo naokoli. Obe stanji sem na lastni kozi izkusila, zato sem postala zelo previdna glede dajanja sebe in se raje cloveku nasmehnem, ga objamem, in mu dam drobno z ljubeznijo narejeno darilce. Sebe v tem smislu vec ne podarjam, podarjam svojo ljubezen. In ljudje jo tudi z vecjim veseljem sprejemajo. Anatha PS: najlepse darilo je skledica sveze nabranih gozdnih jagod!

Iz vidika biorgonomije sta dusi dvojcici ista energija v dveh izrazih. Kadar sta taksna komplementarna partnerja skupaj ali povezana z brezpogojno ljubeznijo, se jima obema dvigne nivo energije in v telesu ni vakuuma, ki bi ga lahko napolnila bolezen. S svojo blizino drug drugega zdravita. Vendar lahko pri zivljenju s komplementarnim partnerjem pride do velikih problemov in stisk, ce nista oba na to pripravljena (sicer je tako v vsaki zvezi, v zvezi med komplementarnima partnerjema pa se zaradi njune mocne povezanosti to se mocneje izrazi). Komplementarna partnerja sta sicer ena energija, ne pozabi pa, da imata razlicne izraze (zdruzitev dus dvojcic ni zlitje identitet, temvec globoka izmenjava energije in izkusenj). Kljuc je v brezpogojni ljubezni, najprej do sebe, nato do partnerja. Biorgonomija pravi, da imamo samo enega komplementarnega pratnerja, eno duso dvojcico, ki pa je lahko oseba nasprotnega ali istega spola, enake ali drugacne starosti,... lahko tudi, da nasa dvojcica ne biva v telesu, temvec tam kjer pac biva energija, kozmos,... takrat se lahko vseeno zdruzimo z njo preko brezpogojne ljubezni in izkusimo enake "profite" skupnega bivanja. Po drugi strani pa Michäel Omrääm Ivanhov pravi, da dusa dvojcica, ki ni utelesena, zaradi hrepenenja po zdruzitvi z nami naseli nekoga, ki je v nasi blizini, in jo v njem potem prepoznamo. Cim pa zacnemo z osebo imeti telesno-spolno razmerje, je dusa dvojcica razocarana in osebo zapusti. Takrat nastopi "streznitev" in dokler se ne naucis prave ljubezni do duse dvojcice, gres skozi veliko takih srecanj. Tu sta dve teoriji, ki sem jih zasledila. Osebno pa mislim, da ceprav imamo samo eno duso dvojcico, spoznamo v zivljenju veliko ljudi, ki so nam blizu in v katerih prepoznamo tistega naravnega bozjega otroka in najdemo z njim stik. Ko spoznas enkrat svojo duso dvojcico, odkrijes zanimive stvari tudi o sebi. Dolocene stvari, ki ti prej niso bile nikoli jasne, se razjasnijo; morda ti je bil vedno vsec prav ta tip moskih, pa nikoli nisi vedela zakaj, ipd. Anatha Pot v svetlobo gre skozi temo.

Naj najdem stik z bozjim v sebi, naj ugotovim, kdo sem in zakaj sem tukaj, naj se tega vedno zavedam. Naj zivim zivljenje s strastjo in zaupanjem, naj se prepustim spremembam in jih ne prisiljujem. Naj ostanem v svoji sredini. Naj iscem in najdem nacine, kako pomagati sebi, zemlji in ljudem. Naj se vedno zavedam, kaj se dogaja v meni in okoli mene in naj nikoli ne pozabim, da sama oblikujem svoje zivljenje in da LAHKO vplivam na dogajanje, ceprav se zdi nespremenljivo. In predvsem, naj ne jemljem vsega tako prekleto resno! Zivljenje je polno nenavadnih dozivetij, priloznosti in humorja! Anatha

Smisel zivljenja je v zivljenju samem. V obcutku, da si ziv, pa naj se pocutis dobro ali slabo. Ko nehas cutiti, je tvoje zivljenje izgubilo smisel in moras ga ponovno najti. Anatha

Zanimivo. Jaz imam dostikrat sanje, v katerih sem precej aktivna in jasno slisim, vidim, cutim, kaj se dogaja. En del mene sicer ve, da sanjam, vendar je ta del nekje v ozadju. Meditacija je dobra stvar, lahko pa poskusis tudi s preprostim razmisljanjem in mocno zeljo. Ce si motivirana za sanjanje, bo tvoje nezavedno reagiralo na to informacijo in zacelo s teboj komunicirati skozi jasne sanje. Mogoce bi ti pomagalo, da pred spanjem par minut beres kako knjigo o sanjanju. Jaz imam se eno metodo, ki jo uporabljam, in sicer postavim afirmacijo, npr. SANJATI POMENI VEDETI, jo napisem na list papirja in poleg nje narisem z navadnimi barvicami risbico (v tem primeru so bila to narahlo odprta vrata sredi teme, izza katerih prodira rumena svetloba). Na ta nacin se motiviram k sanjanju in deluje. Tudi cez dan veckrat pomislim na sanje. V knjigi o astralni projekciji sem zasledila se eno zanimivo metodo; izdelas si preprosto zapestnico (iz prejice, kosa usnja,...), ki te spominja na sanjanje. vedno, ko jo podnevi nosis, se hkrati zavedas svoje zelje po sanjanju in se spomnis, da se zelis zavedati svojih sanj. Upam, da sem ti dala par idej. Veliko uspeha! Anatha Pot v svetlobo gre skozi temo.

Jaz sem biseksualka. Da me spolno privlacijo tudi zenske, sem odkrila pri dvanajstih letih. Odrascala sem v liberalnem okolju, poznam ogromno gejev in tudi biseksualcev in se mi zdi to normalno. Svoje usmeritve ne skrivam in se je ne sramujem. Sebe imam za drugacno, pa se to ne dosti. Pomembno se mi zdi nekako tako kot to, da nekdo raje nosi crne cevlje, nekdo rjave, nekdo pa ima rad oboje. Mislim, da mora vsak najti sebe in da lahko sele potem najde notranji mir in zadovoljstvo. Zelela bi, da ima moj otrok oceta ali pa da lahko kako drugace spozna moski princip. Mislim, da je v mnogih (ne nujno vseh) homoseksualnih zvezah tako, da je eden od partnerjev bolj yin, drugi bolj yang. In tako je lahko otrok izpostavljen obema principoma. Sama nisem velik pristas poroke, zdi se mi nepotrebna, ce se imata partnerja resnicno rada in si zaupata. Marsa, se strinjam, prevelika identifikacija s spolno usmeritvijo kaze na globoko nesigurnost. Anatha

Neiskrenost, nejasnost komunikacije, nezmoznost prenesti kritiko, vzvisenost, poniznost, povelicevanje sebe, nespostovanje drugacnosti.

Marsa, hvala za izkusnjo. Danes sem govorila s prijateljico in tudi ona mi je omenila nekaj v tej smeri, da bi lahko bila ta oseba pomembna zame kot vodnik, prijatelj. Puščam se presenetiti. Anatha Pot v svetlobo gre skozi temo.

Prijateljstvo z bivsim partnerjem... Strinjam se z Mimi, potrebna je velika mera zrelosti in pa jasna komunikacija ze za casa odnosa. Custvena energija se seveda pojavlja, vendar jo lahko preusmerimo drugam, jo preobrazimo. Obstaja veliko tehnik, s katerimi dozivimo in izpustimo nakopiceno custveno energijo, tako da nas ta neha prepljavljati. Prav tako je vazno ostati osredotocen in prizemljen, potem vsa odvecna energija stece po nogah v zemljo in ne ovira odnosa. Anatha

Ja ja, in spet izgovori, ze tako mora biti - TO SPLOH NI RES! In za to, kar se dogaja, ni odgovorna neka visja sila, temvec smo odgovorni mi, ker imamo svobodno voljo in izbiro. Drevesa so ziva bitja, so ena najmocnjesih in najboljsih prijateljev clovestva. Tudi sama sem ze opazila iznakazene breze in druga drevesa, vendar nisem vedela, da to delajo iz kozmeticnih razlogov. Ne, res se ne bi cudila, ce taka drevesa ne zivijo dolgo, iz njih veje taka zalost... Nekako se ponuja povezava z vezanjem stopal pri Japonkah, da bi jih tako modno oblikovali. In na razne druge pohabitve, ki jih izvajamo na svojih telesih zavoljo lepotnega ideala, k temu sodijo tudi "hodeca trupla" mladih deklet in izsusene zenske (ne govorim o tistih, ki so po naravi suhi). Ce me obrezovanje dreves moti? V meni sprozi vse od jeze, besa, agresije naspram agresorjev do zalosti in bolecine, socutja... Menim, da bomo nekoc ljudje ugotovili, da nam je vsec, ce imamo samo eno roko in eno nogo in si ju bomo dali lepo operativno odstraniti. Grrrrr! icon_smile_angry.gif Anatha

Tabuji so predvsem pravila, ki vzdrzujejo dolocen druzben red in varujejo skupnost pred stvarmi, ki se smatrajo kot mocne in nevarne. Mene osebno najbolj zanima tabu menstruacije. Zelo dobra nemska stran, ki se s tem ukvarja, je www.mahkah.com. In mislim, da ni res, da v nasi druzbi ne bi bilo tabujev ali da jih je cedalje manj. Ne, samo bolj prikriti postajajo, kar jim odvzame prvotno funkcijo zascite posameznika pred neobvladljivimi in nevarnimi mocmi, in jih prevede v vzroke sramu in obcutkov krivde. Mlado dekle bo recimo "umrlo" od sramu, ce jo bo kak sosolec videl stati v trgovini s paketom vlozkov v roki. S tem tabujem nam je zenskam vzet eden najlepsih aspektov zenskosti. In pravzaprav vecina menstrualnih in hormonskih tezav pri zenskah izvira iz nesprejemanja lastne zenskosti. Ja, tabu ima neke skoraj arhetipske lastnosti. Dobra novica je, da v nasprotju z arhetipi lahko tabuje prelomimo, izpostavimo svetlobi. Recimo homoseksualnost je en tak svetlobi izpostavljen in delno prelomljen tabu. Dajmo govoriti o tabujih. Ali pa so vseeno prevec tabu? Anatha

Kaj jaz pocenjam za boljsi jutri: -pobiram papircke v parku in v naravi, ceprav ni moje opravilo, in jih vrzem v kos -hroscem, ki so zasli na plocnik ali cesto, pomagam na varno -hrosce in pajke, ki jih najdem v stanovanju, spostljivo odnesem ven -med umivanjem zob zaprem vodo -kolikor je mozno, recikliram -kupujem raje steklenice kot plastenke -v trgovini ne vzamem plasticnih vreck, stvari zlozim v nahrbtnik ali torbo -podpiram Greenpeace -pogovarjam se z drevesi -prisluhnem pogovoru ptic -objamem prijatelje in toplo stisnem roko znancem, mimoidoce gledam v oci in se jim nasmehnem -ohranjam svojo individualnost -zdravim svoje rane in jih izbranim ljudem tudi pokazem Mislim, da ko govorimo o tem, kaj kdo pocne za boljsi svet, je prav tako kot notranja odprtost, pozitiven in zdravilen pristop, pomemben tudi fizicen prispevek. Ceprav dosti ljudi fizicno prispeva k boljsemu jutri, nihce o tem ne govori. Ponavadi se ljudje sele potem pravzaprav spomnijo na ta nacin prispevanja. "Ah ja, saj to tudi jaz pocenjam!" Duhovnost je se vedno premalo vkljucena v nase vsakdanje materialno zivljenje. Vidimo jo loceno od vsega materialnega. Ko govorimo o ljubezni do Zemlje in o njenem trpljenju, je to za nas precej abstraktno, Zemljo jemljemo izkljucno kot planet. Poskusite iti nekoc ven, bosi stojte na zemlji in zacutite njeno bolecino. Osupnila vas bo. Ljudje tudi dostikrat mislimo, ces, saj nima smisla, ce poberem en papircek, ko jih pa lezi sto na tleh. Poleg tega pa tako pridejo cistilci in to opravijo. Pozabljamo, da ce bi sto ljudi vsak pobral en tak nepomemben papircek, bi bilo naenkrat vse cisto. Pri tem sploh ni pomembno, ali je res se sto ljudi z nami in nam pomagajo in ali obstajajo ljudje, ki to pocnejo za placilo, pomembno je, da mi opravimo svoj del (velja za vse drobne stvari, ob katerih zalostno skomignemo z rameni, ces, en sam ne more nicesar spremeniti). Gre za samo dejanje ciscenja, za skrb za nase okolje, zavedanje problemov in ustrezno ravnanje. Na ta nacin spreminjamo svet.

Dvakrat do sedaj sem ze videla obris moskega, enkrat med samanskim potovanjem, kako me je opazoval, in drugic v bliskoviti viziji na mojem mestu moci, kako se je naenkrat pojavil na poti. In ze trikrat sem videla v mestu istega dolgo- in sivolasega moskega, ki me iz neznanega razloga blazno privlaci in hkrati totalnmo vrze iz tira, pa sploh ne zaradi fizicnega videza ali morda osebnosti. Kdo le je in kaksno vlogo igra v mojem zivljenju? Anatha

Zelo dobro razmisljanje, prav ustavilo me je. Duhovnost se je predvsem razvila v neko neotipljivo stvar, kateri se posvecamo 'od petih do sedmih trikrat na teden'. Smatramo jo kot dodatek zivljenju, se eno nalepko, s katero imponiramo drugim, je pa v osnovi bistvo zivljenja in spremeni nase celotno dojemanje. Pri tem je duhovnost prisotna povsod, odraza se v vsakdanjem zivljenju, v ravnanju, misljenju, globini cutenja, nasem fizicnem telesu in njegovem odzivanju na okolje. Predvsem smatram, da je duhovnost zelo povezana z zemljo in naravo. Moderni guruji in podobno ponujajo odresitve vseh muk in zivljenje v popolni ljubezni, kar pa je zvecine ilzuija. Nekako sem se spomnila na tisto: brez muje se se cevelj ne obuje. Pravzaprav resno posvecanje duhovnosti in rasti prinese na zacetku vec trpljenja kot olajsanja. Je pa zato potem radost in olajsanje toliko vecje, ko te zacetne krize prebrodimo. Priznam, na zacetku sem se tudi jaz zacela z duhovnostjo ukvarjati kot z modno muho, in sicer so me razni filmi in knjige spodbudili k ukvarjanju s carovnistvom. Cez nekaj casa sem to muho opustila, potem me je pa resna telesna bolezen spodbudila (lahko bi rekla, da je bila moja iniciacija), da sem se zacela ponovno ukvarjati z naravno duhovnostjo, tokrat na bolj zrel in odgovoren nacin. Glede pomagacev, prijatelj, ki mi je v zacetku mnogo pomagal, mi je lepo rekel: "Jaz ne pocnem nic drugega kot ti samo odpiram vrata." Skoznje pa stopi vsak sam. Anatha

Ta prispodoba vrazicka mi je vsec, Marsa! Spominja me malo na Norca pri tarotu... To sem tudi jaz ze veckrat dozivela in se vedno dozivljam. Naucila sem se vse skupaj sprejeti s humorjem in sedaj se smejim sama sebi, ko se zalotim v kaksnem vzorcu (tako kot pri izpovedi v "crni luknji"). In hkrati se vedno spomnim na vrana, mitoloskega prevaranta, ki ljudem nagaja in jih s tem sooci z njihovimi omejitvami (pri meni igra veliko vlogo simbolika zivali). Vazno je, da se teh vzorcev zavemo, in da se hkrati zavedamo tudi, da jih zmoremo obvladati in spremeniti v pozitivne ali izbrisati. Zdrava doza humorja je tukaj kot osvezilno socno jabolko zgodaj zjutraj, ko smo se cisto zaspani in pobiti. Anatha Pot v svetlobo gre skozi temo.

Zelo dobro povedano, to o individualni ucinkovitosti. Vsi se tako zelo zelimo iznebiti depresije (razumljivo, saj je neprijetna), da pogosto ignoriramo njen pomen. Iz samanske perspektive je depresija neke vrste iniciacija, poskus psihe pogledati onstran teme. Recimo tako kot pri samanskem potovanju v podzemlje, le da clovek v depresiji ne najde izhoda ali pa je izhod blokiran - najpogosteje blokado povzroci zavesten ali nezaveden strah pred neznanim in smrtjo. Zaradi tega strahu ne pustimo starim stvarem umreti in tako zaviramo rast novih. Nase nezavedno pa zahteva rast in s tem nastaja konflikt, depresija, neravnovesje. Tudi Jung recimo je smatral depresijo kot umik psihe v temo, kjer si opomore, odpocije, prenovi. Osebno se z obcasnimi depresijami soocim tako, da se umirim in se poglobim vase, zacutim svoja custva in se vprasam, kaj potrebujem ,kaj mi manjka, cesa si zelim in kaj me ovira pri dosegi cilja. Ponavadi mi kar sama od sebe zasveti kaka resitev ali pa svetla misel, morda slisim pesem in jo zapojem...nekako s tem, ko se umaknem v globino, tam najdem moc. Predvsem v casu menstruacije se zlahka umaknem in predelam stvari, ki so nabrale cez mesec. Poskusi si vzeti naslednjo menstruacijo en dan ali dva samo zase in se posveti izkljucno sebi. Prav tako mislim, da ni nujno se ukvarjati s kako specificno duhovno metodo za dosego dusevnega ravnovesja, bolj pomembno je, da si v stiku s sabo in svojimi custvi in da se brezpogojno ljubis in sprejemas, brez obtozevanja, obcutenja krivde ali sramu. Mila, morda bi ti koristila knjiga Sanje Rozman - Peklenska gugalnica. Daje zelo jasen vpogled v skodljive odvisnosti od hrane, odnosov, spolnosti, dela, sanjanrjenja,... in vzorce, ki jih ponavljamo od otrostva ter ponuja mozne resitve, kako se jih iznebimo (ceprav sem jaz nasla svoje, drugacne metode za ozdravitev). Metoda, ki mi je zelo veliko pomagala, je bilo izrazanje kreativnosti na vse mozne nacine. Od pisanja dnevnika do risanja z navadnimi barvicami, oblikovanja gline ali celo alu-folije v drobne skulpture, pisanje pesmi, petje, popolnoma sproscen in instinktiven ples ob afriski glasbi,...izrazaj se! Z vsem, kar premores, besedami, kretnjami, gibi, in pusti tvoji dusi, da zasije skozte! Veliko uspeha pri odkrivanju same sebe! Anatha Pot v svetlobo gre skozi temo.