to sem tud jaz včas počela, k sem bla v depresiji, pa sem si pol v glavi rolala, da kaj in kolk je vse bad... pol sem pa namenoma, skoraj mukoma si začela govort: sam kaj je pa še dons kej blo? šla sem na sprehod, v dobro voljo sem spravila uno gospo, vidla sem čapljo... itd. kao 10 da jih mora bit, potem jih je vedno bilo vsaj 10 al pa več. Je tud dobra *vaja*, da vidiš, čemu daješ pozornost, kaj pa zanemarjaš oz. vidiš kok je trapasto dajat težo nečemu, ki je v bistvu manj pomembno, predvsem pa nezdravo, izdihano in prežvečeno. tko da pol včas že samodejno si pri sebi govorim kej pozitivnega al se pa spodbujam, si rečem na glas sej bo, pa se pol zasmejem (pri) sebi. Ko je bla pa še Mimi pri men (ful jo pogrešam ), sem pa njej govorila: kolk sva bli dons pridni pa kva sva vse zrihtali.