... Moram priznat, da v tem odbobju razmišljam o popolnoma drugih stvareh, kot se tu menite, tako da nisem niti uletavala (poleg tega sem se o vsem že milijardkrat pogovarjala tule)... Tako da sem vaše zapise bolj preletela kot podrobno prebirala.... V bistvu je vse kar je bilo povedanega (oz. moj odziv na to) strnjeno v citiranem Pujsinem stavku. Tako se mi je zdelo tudi b.z. pisarit (moje dost brezvezne) dnevniške zapise - ob vseh globokih in močnih temah ne prideš pisat, da imaš žulj in da si jedel palačinke, medtem ko potekajo nekakšne delavnice al kaj. ... Mislim, da je vse stvar tega, da se poklopijo prave stvari: dva se morata ujeti, ki imata enake vrednote, življenjske poglede, smeri, načrte, vizije... in potem pride situacija na pot in se skupaj odločita, ali se jima bo pridružil še tretji in tako dalje. Nekateri načrtujejo, nekateri s(m)o spontanejši, z valom, tretji spet kaj tretjega... Če je tako okej njim (vsem, tudi otrokom, ko/ki/če so), potem naj bi bilo tudi vsem ostalim. Sicer pa, ne nam zamerit, tistim, ki nimamo tolk interesa za te debate, saj bomo videli, če se boste čez cca 20 let tudi sami želeli tako dejavno in podrobno pogovarjati o tem. Ko sem delala vozniški izpit, sem vsak zavojček in žmigavček v avtošoli vsem razlagala do potaknosti in jih *učila*, vse mi je bilo jasno. Lohk bi šla praktično poučevat v avtošolo. No zdaj mi je okoli vožnje še več jasno, ne da se mi pa več tako pdorobno pregovarjat o vseh levih zavojih poleti leta 1999, ki sem jih naredila na teh vožnjah (čeprav imam skoraj vsako še vedno v glavi - le da o tem več ne razmišljam in se ne poglabljam...). Vsako obdobje je fajn, sploh če v njem uživaš (=+izsrkaš vse iz njega, kar ti lahko da ).