HollowSelf

Tudi sam ne morem razumeti, kako globoko je gospa to zaslutila, ker ne razumem teh stvari tako dobro. Tudi sam ne vem, čemu bi me mina pritegnila. To je še del sestavljanke, ki je pogrešan. In zato mislim, da je dobro, če se posvetujem z njo tudi v živo. Verjamem v karmo, vendar jo mogoče drugače razumem kot ti. Sam mislim, da karma iz prejšnjiga življenja ne bi mogla pretirano vplivati na sedanje življenje. To pa mislim zato, ker ima vsak svobodno voljo od trenutka, ko prestopi iz "podzavesti" ( ko smo še v trebuhu ) v zavest ( ko se rodimo ). In ja, morda sem nekomu res storil kaj groznega v prejšnem življenju, vendar mu v sedanjem nebi nikoli. Sam gledam na karmo v večini iz sedanjega življenja - kar daš , dobiš. Vendar pa nikoli nisem hotel drugim slabega, vsaj v sedanjem življenju ne. Morda sem včasih komu zavidal, ker je imel več igrač, ko smo bili še otroci, vendar si nikoli nisem želel, da jih nebi imel, ker jih sam nimam. Potem sem rasel, se učil. Naučil sem se, da te zavist in želja po slabem - enostavno slabem privedeta v zaton, ker se enostavno vrneta.. mogoče v drugačni obliki, vendar se. Pa da nebo pomote, s tem ne mislim, da sem delal le dobro.. Vendar ne vidim se v nobeni situaciji, da bi nekomu povzročil, da izgubi stik s samim seboj. Vem, da se lahko stvari vrnejo v drugačni oblik, vendar bi potemtakem moral že nekoga skoraj ubiti, da bi se ujel v "kletko", ki zavira življenje. Sam ne pripisujem posebnega pomena, če je bila duša ali ne. Vem le, da ko sem se srečal s tem, kar je pač bilo sem čutil brezpogojno ljubezen in neomejen vir energije. Postalo mi je jasno kaj sem in tega ni mogoče spremeniti - pohabiti , polepšati.. Tisti čas sem to tudi lahko občutil, slutil.. In ne, niso ti občutki to kar iščem, kar iščem je povezava do samega sebe - in s tem posledično vsega kar je okoli mene. Pa če je lepo ali grdo. Vse kar hočem je to, da SEM. In ja, res SEM, vendar je tako, kot da SEM le telesno, ne pa tudi duševno, življenjsko. Cenim tvojo interpretacijo, vidim da si šel skozi veliko nivojov, ki jih sam niti ne poznam. Glede trdoživosti pa priznam, bil sem zelo občutljiv, ko je nekdo meni ali drugim delal slabo - zlo. V meni je bilo veliko empatije tiste čase in sem bil kar precej občutljiv na slabo. Mogoče je pa to bil razlog, zakaj sem hotel vsem drugim le dobro..

Vem, vendar sem s Shamanao-m že govoril tudi preko telefona.. In to mi daje nekako vtis, da ne znam razložiti kako mi dejansko je, da bi nekako prišel tisti osebi, ki ji razlagam to - do srca. In če tega ne morem doseči, potem ima tista oseba občutek, da se lažem ali pretvarjam, kot da ne govorim resnice.. In ja, priznam.. Precej težko mi je opisati dejansko stanje, kako mi je. Sem razmišljal malo prej kako bi to spravil v besede, da bi imele smisel.. če pa ni smisla. Pa se bom vseeno potrudil.. Pred vsem tem, o čemur sem pisal je bilo tako, da je vedno in vsepovsod bila neka nevidna sila - sila življenja. Bila je prisotna v vsakem trenutku, ki sem ga doživljal, tudi ko sem bil čisto sam. Stvari so imele smisel, življenje je imelo smisel. Lahko bi rekel, da je ta sila nekako povezovala mene do sebe in mene do vsega okoli sebe. V moji subjektivni razlagi bi lahko rekel, da je ta sila bila sama po sebi ŽIVLJENJE. Sedaj, ko te sile več ni, oz. je ne zaznavam ali občutim, tudi nobene povezave ni. Kot da ne bi bilo nobenega življenja več, nobene povezave, stvarnosti.. razen na fizičnem nivoju. Ne želim dajati občutka, kot da pišem z namenom, da jokam o mojih osebnih težavah. Vem da jih imamo vsi, vendar razlog, zaradi katerega sem to pisal je enostavno, ker sam nisem našel odgovora. In potem sem s tisto reakcijo o smiljenju samemu sebi dobil občutek, kot da nekoga posiljujem z vsem tem, ko pa sem le vprašal za mnenja v upanju, da je šel kdo skozi kaj podobnega in mu je uspelo priti iz tega. No, lahko pa rečem, da moje se je moje upanje uresničilo. Spoznal sem določene ljudi, ki so mogoče šli skozi podobno situacijo ali pa tudi ne. Vsekakor pa sem preko njih prišel v stik z ljudmi, ki nekoliko bolje razumejo delovanja energij življenja kot drugi. Pa da nebo pomote, vse ljudi enako cenim. Peace

Velikokrat naletim na ljudi, ki mislijo, da po smrti ni življenja. Se pravi, duša ali duh za njih ne obstaja. Vzamimo na primer seme. Kaj je seme ? Kako je mogoče da iz semena zraste 40 metersko drevo ? Na to bi ti ti ljudje znali odgovorit, vendar pa postavimo vprašanje na drugačen način.. Če duša ne obstaja ( neskončna in nesmrtna energija ), kako je možno, da iz semena sploh kaj zraste ? Če duša - energija ne bi obstajala, kako je možno, da iz semena zraste drevo ? Ker seme vsebuje genski zapis nekega drevesa ? Morda, vendar vprašanje je, kako je mogoče, da seme sploh začne rasti, se razvijat, kako lahko v seme vstopi življenje, če ga že prej ni bilo v njem ? Če po njihovi teoriji notranja energija - duša ne obstaja ? Kako se lahko seme po njihovi teoriji razvije iz nič ? Ne more se. Razlog, da pišem o teh zadevah je, ker poznam nekoga, ki jo oče precej žali, ji daje občutek ničvrednosti. In ko ga ta oseba vpraša ČEMU se tako obnaša, ji on odvrne : "ker sem te jaz naredil, ker sem ti jaz dal življenje, potemtakem lahko delam s tabo kaj hočem". Ampak se presneto moti. Vse kar je on naredil, je bilo to, da je omogočil njeni duši, da se utelesi na Zemljo, preko njegovega "semena". Zakaj nekateri ljudje ne morejo uvideti tako enostavnih stvari ? In potem mislijo dobesedno tako : " To, kar sem naredil, lahko tudi uničim". Morda.. na materialnih nivojih - stvareh, vendar ko se gre za življenja, je ta stvar z "jaz sem te naredil, lahko te ubijem" totalno idiotska in primitivna. In vem, da vam je totalno znano to, kar sem zgoraj omenil, da nebo pomote.. vendar sem enostavno moral spraviti to ven, ker me je kar žrlo.. Poslavljam se v upanju, da ljudje kot je ta človek nekdaj uvidijo preprosto resnico. Peace

Res je Vseeno pa mi je žal, da sem šel v detajle, ker sem izpadel kot da nekoga vlečem za nos...

nisem prepričan, da išče pomoč bolj se mi zdi, išče izgovore zunaj sebe všeč so mu odgovori krivi so duhovi, uroki ... in podobno in kot pravi brezo ... gre za stare zadeve, stara odplačila ... in te težave ima vsak od nas ... in nič manj kot on ... gre za vzročnost in posledičnost in tudi če so vmes "duhovi" ... izzival jih je v stanju kot je bil takrat .. ali še je lahko mu kdo pomaga, ga uredi ... ampak v nekaj dnevih se bo sam vrnil nazaj v to ... neke zadeve, ki jih je videl so mu enostavno všeč, ga izzivajo, jih poskuša podoživet ... zato jih naj podoživlja, dokler se jih ne naveliča na tak način in vmes bo še nekaj kriz, dokler ne obdela te lekcije ... Da bi iskal izgovore ? Čemu ? Verjami, če bi ti taval v krogu brez izhoda dve leti, brez bilo kakšnega odgovora kaj se je sploh zgodilo, bi tudi ti bil vesel odgovorov - izkušenj drugih. Pa kaj, če imajo te težave tudi drugi ? Ali to pomeni, da nebi smel iskati odgovora na te težave, zato ker jih ima nekdo drug ? Ali bi moral obupati nad vsem in enostavno živeti le na fizičnem nivoju, ker mogoče še to doživlja nekdo drug ? Ti kar izvoli, jaz sem se že pred časom odločil, da je čas, da najdem določene odgovore ! Sam zavestno nisem nikogar izzival. Nevem zakaj gledaš na vse to s toliko mere arogance, le zato ker sem bil tisti čas pod vplivom travce.. In ne, pod teh vplivih že dolgo časa nisem bil, tako da brez predsodkov, prosim.. Vidim, da zelo rad pišeš o tem kaj jaz rad delam in na kakšen način to delam. Kot da bi ti to postalo hobi, medtem, ko jaz iščem pomoč. Bravo, imaš veliko srce, res...

Me veseli, da nisi dobila takšnega vtisa kot ga je dobil "shamano". Veseli me, da si nekako videla v mene, kaj sploh iščem - pomoč, odgovore, ljudi s podobnimi izkušnjami, ljudi, ki o teh stvareh nekaj vedo - tudi sama si mi pomagala priti v stik s takšnimi ljudmi. In zato sem ti hvaležen Me veseli, da so se nekateri otresli arogance, čeprav delujejo na veliko višjem nivoju, kot drugi ljudje.. Mogoče pa so prav zato na višjem nivoju kot drugi, ker so se otresli arogance in podobnih "ponosnih" čustev. Razlog, da sem sploh pisal na ta forum je zato, ker sem bil precej izgubljen.. Zelo lepa oseba si, ki tudi veliko razume. Imaš dar pomoči in ta dar je to, kar dela ljudi lepe

Poglej, rekla je, da je začutila blokado na moji srčni čakri, vendar ta blokada prihaja od "zunaj" - se pravi, ni blokada zaradi mene. Potem sem ji povedal za ta dogodek in je rekla, da se vse to nekako prepleta z mojo srčno čakro. Kot sem napisal, gospa je začutila blokade preden sem sploh omenil kakšne dogodke z zgoraj omenjenim. Mogoče so res, vendar če bom le stal na miru in se vpraševal KAJ ČE, nebom nikamor prišel. Glej, jaz sem le odgovoril, da sem odkril manjkajoči del sestavljanke, iz moje "travme". To je vse, zdelo se mi je, da če sem že začel opisovati mojo preteklost, da povem celoten dogodek, čeprav se bo kakšnemu velikemu umu zdelo, da se hočem smiliti in da iščem pozornost. Verjamem, da je to o "kletki" čudna stvar. Tudi meni ni jasno od kot se je sploh vzela, kaj jo je ustvarilo in zakaj.. Mogoče se je zgodilo nekaj drugega, da se je ustvarila blokada na čakri, ki izraža ljubezen in je moj um le nekako preoblikoval vse to v meni razumljivo zadevo ( stvar z kletko in občutek, kot da me črna luknja vleče vanjo ). No, nevem če sem ga res srečal ali ne, vendar sem čutil kot da postajam CEL. Kot da se združujem z nečesom, ki je bilo nekdaj v preteklosti v boju. Kot da postajam prijatelj z nekom, ki je bil nekoč moj sovražnik. Govorim v metaforah o občutkih, ki sem jih občutil, preden se je stvar s "kletko" začela..

Poglej, jaz razumem, da ima vsak svojo pot in jo mora sam prehoditi. Pa vendar so izkušnje na teh poteh za vsakogar drugačne. To kar se zdi tebi nesmiselno, ima mogoče za koga drugega še presneto velik smisel. Misliš, da sem si res izmislil to zgodbico, z namenom, da bi se nekomu smilil ? Mogoče si res dobil takšen vtis, ker je bila ta stvar s "kletko" zate kot neka utvara. Pa vendar, zame ni bila. Bila je tam, potegnila me je noter, tja nisem šel prostovoljno ampak sem bil med tem dogodkom paraliziran. In ja, priznam, bil sem "zadet". Ampak to pomeni da sem haluciniral ? Mogoče moj um je, vendar moje "srce" ni! Mogoče se sprašuješ zakaj za vraga sploh omenjam to kletko, če pa je zgodbica izmišljena z namenom, da bi se smilil velikim ljudem, kakršen si ti ? Fora je v tem, da tudi če je šlo za utvaro, je ta dogodek totalno spremenil moje doživljanje sveta in samega sebe. To kar sem videl je bilo, četudi iz domišlije. Po tem sem prekinil stik z vsem okoli mene in tudi s seboj. Vse skupaj bi lahko z eno opisal kot smrt, vendar na energijskem nivoju. Pa ne mislim sedaj dobesedno "smrt", da se nebom spet komu smilil. In ne, ne krivim NIKOGAR za to "kletko" - če smo že pri dobesedni interpretaciji mojega dogodka.. Vendar tja nisem šel PO SVOJI VOLJI!! Če bi, bi tudi po svoji volji prišel ven, pa ni izhoda. Pa ne me jemati dobesedno. Kletka je bila, na astralnem nivoju, ne fizičnem! Pa še nekaj.. Če misliš, da pišem z namenom, da se smilim vsem okoli mene se presneto motiš.. Velikokrat me kdo vpraša zakaj gledam tako "prazno", pa zmeraj samo odkimam. Če bi se hotel komu smiliti, bi se že smilil svojim prijateljem in svoji punci, če že komu. Ne pa velikim umom, kot si ti, na forumah, kjer sploh ni nobenega telesnega stika. Pa lep pozdrav

No.. Šamani obvladajo tudi energijsko delo in s tem posledično energijsko čiščenje. Mogoče me je prav zaradi tega vleklo k šamanom.. No po informacijah, ki mi jih je posredovala ena prijazna gospa je nekdo ali nekaj postavil nekakšen "urok" name z namenom, da me blokira. Zato vem zakaj me je tista kletka nekako zaprla v moji viziji, ko sem srečal svojega Jaza. Takrat sem bil najbolj odprt, saj je pretok energije bil precej neomejen. Nevem ce sem kdaj omenil, šlo pa je za to, ko sem se srečal s svojim Jazom sva le strmela en v drugega, ko pa sem naredil korak proti njemu pa je bilo, kot da bi stopil na neko energijsko mino, past.. Ko sem naredil korak je iz ničesar prišla ven lesena kletka in me potegnila noter kot črna luknja, ko se je zaprla sta se dve srebrni verigi ovili okoli nje in se prekrižali, zaklenili. Point je, da sem po tem dogodku začel izgubljati vitalno energijo, vezi in ljubezen.. S časoma je vse postalo praznina, nekako nisem mogel več dostopati do energij, namreč vse to je blokiralo mojo srčno čakro.. Zelo dolgo mi ravno ta del s kletko ni bil jasen, sedaj mi je.

Ne morem dati te informacije, lahko pa le rečem, da ste vsi prispevali modre besede. In če bi me vprašal koliko drži pri teh besedah, ki si jih napisal bi ti rekel 100%. Pač zavedam se, da nisi tvezil nekaj na pamet in da si hotel DOBRO. To je to kar šteje. Jaz razumem, kako sem lahko fasal tujo energijo. Kadil sem pač zadevico, ki je na globjih delih mojega bitja omogočila nekakšen portal za potovanje drugih entitet do mene. Jasno mi je tudi, zakaj se je vse začelo zgrinjat nadme, ko sem srečal svojega Jaza.. Ful je lažje, če razumeš KAJ in ZAKAJ. Še enkrat, veseli me, da sem našel ta forum

V bistvu še nisem prišel do točke, ko bom osvobodil od vse blokad. Vendar pa vem KAJ je sploh povzročilo vse to. In sedaj ko vem vzrok lahko grem končno na naprej. Hehe, ja.. ko si CEL, potem nehaš iskati. Ampak le živiš In to je najboljše - le živeti. Spomnim se tega občutka, ko si eno z naravo. Oziroma, ko prejmeš energijo, ki jo narava daje brezpogojno. Le na sebičnost moraš pozabiti Ja, vendar si včasih lahko precej ne-močen pri spremembah. Še posebaj, če te omejuje nekaj kar ni tvoje - recimo tuja energija..

Hvala vam za vse odgovore, me veseli, da so ljudje na svetu, ki vedo toliko stvari. Moje iskanje glede KAJ se je zgodilo in ZAKAJ je zaenkrat končano, če nebi bilo tega foruma, nebi bilo. Spoznal sem gospo, ki mi je razjasnila določene stvari. Sedaj lahko končno grem naprej. Peace

.

Jaz se ne mislim vtikovat med vas tri, bi pa samo vprašal, če si dobil kakšne informacije o meni ? Malo sem zmeden sedaj

Fizikalno sem ja, duševno pa se počutim zelo omejen. Izoliran od doživljanja okolice in sebe, svojih čustev, misli. Enostavno ne morem odpreti energijskih poti v moje bitje..

Cilj je, da bi ponovno nekako vzpostavil stik s samim seboj..da bi na dnu našel to, kar iščem že precej dolgo, sebe.

Evo, napisala si izraz, ki ga sam nisem mogel izraziti. Spuščanje v globine svoje nezavedne psihe - podzavesti in vsega ostalega. Imam občutek, kot da imam blokiran dostop do tega dela "sebe". Tudi med meditacijo. Veliko sem delal z vodenimi meditacijami na youtube-u, vendar si zelo težko predstavljam recimo, da sem v prostoru, kjer me obdaja le bela svetloba. <- To je bil le enostaven primer, iz ene od vodenih meditacij.. Zdi se mi, kot da nimam neke svoje samo podobe, kot da si ne morem predstavljati sam sebe v mislih. Enostavno negre, ni moči. Ko si res kaj poskušam predstavljati in naletim na blokado je enako, kot da bi poskušal dvigniti 500kg težko skalo. Enostavno mi manjka te vitalne-mentalne moči.

Vem, da še je veliko izkušenj pred mano, vendar se počutim kot da življenje leti mimo mene, kot da se ne učim ničesar več.. Hm kaj rad počnem ? Včasih sem zelo rad kolesaril, zdaj ne več toliko. v bistvu mi je zelo težko reči kar res rad delam.. tisto s srcem. Rad delam vsega po malo, ampak ničesar prav zares, da bi se s strastjo predal neki stvari, to pa se mi zdi nemogoče. Mogoče res preveč prepisujem vsem tem stvarem,ki so bile pred poletjem, vendar sem se takrat prvič zares počutil ŽIVEGA.. Imel sem odprto srce, kot bi rekel Matjaž Bogdan

Fora je v tem, da se spomnim preteklosti le po koščkih-delčkih.. Mogoče je pa vredno omeniti, da sem po "travmi" opazil, da se nekaj dogaja v moji desni strani možganov.. Bila je neka reakcija, ki sem jo lahko slišal.. kot da bi nekaj delalo luknjo v desno stran mojih možganov. Med to reakcijo sem se počutil zelo "plastično". Potem čez nekaj tednov, ko so čustva dokončna "poniknila" pa sem doživel reakcijo na levi strani prstnega koša. Kot da bi nekdo stresal elektriko v določeno točko. Sicer nevem, če to kaj pomeni ali ne.

Res je težko opisati te vrste občutkov, čeprav so zmeraj isti že dve leti. Morda je to zato, ker na srečo je le redko kdo šel skozi podobne stvari kot jih prestajam jaz. Pa da nebo komu šlo v nos, da se počutim posebnega ali bilo kaj, nasprotno.. Res zelo pogrešam nekaj kar je včasih bilo z menoj, pa naj bo to duša ali višji jaz ali bog.. Ali si že od prvega letnika bila zamorjena ? Jaz sem namreč v prvem in drugem letniku neizmerno užival med ljudmi, prijatelji. Po tistem dogodku ( Bilo je to med počitnicami do tretjega letnika ) pa nisem čutil več nobene vezi do drugih. Niti do sebe.. Nekako sem bil v družbi totalno odtujen, nezmožen poslušati ali prispevati svojo energijo ( izražanje mnenj, deliti veselje, smeh..) Zmeraj sem se počutil, kot da nisem zares tam, kot da sem nekje drugje. Osebnost.. Osebnost je zame kot skupek izkušenj in dogodkov, znanj, skupek subjektivnih in moralnih stališč. Pa vseeno, to kar sem nekoč poznal ni bila le moja osebnost, bilo je tudi nekaj drugega.. bolj globokega.. Hvala za link.

V stiku z dušo sem bil pred travmo že precej časa. To kar je bilo pred tem v ozadju sem razčistil s samim seboj. Mogoče so res bile še kakšne stvari, kakšni strahovi, ki sem jih še zmeraj držal v ozadju ampak vseeno, zakaj bi nekdo moral imeti veliko duhovnega znanja, da lahko čuti ljubezen do sebe in drugih ? Zakaj bi nekdo moral iti skozi pekel in nebesa, preden lahko čuti ljubezen do svojih staršev, prijateljev, punce. Kje je razlog, da sem se lahko včasih nasmejal iz srca, sedaj pa se smejim le, ker naj bi blo smešno.. A v notranjosti me ne premakne. Zakaj tudi, ko sem delal slabe stvari, sem čutil veselje in radost, jutranji vonj po svežini in novih možnostih, pa čeprav nisem imel pojma, kaj duhovnost je ? Kar hočem povedati je, da ne pogrešam tistih kao " visokih čustev ", kar pogrešam je enostavno biti in ljubiti - živeti. Kot sem lahko nekoč.. Glede zadnjega posta pa sem se spomnil določenih občutkov, ki sem jih občutil poleg tisočih drugih stvari. In razumem Anno, kako je ko izgubiš voljo, le da jaz je mogoče nisem izgubil zaradi skrbi za preživetje, ampak zaradi nečesa drugega. Res si želim, da bi mi duhovna znanja pomagala in me nekako "odklenila" od znotraj, pa me žal ne. Zato ker trenutno, skoraj nobeno znanje nima pravega effekta. Velikokrat v preteklosti, tudi po "travmi" sem doživel globoke misli glede obstoja in zelo smiselne so bile, pa vendar.. naslednji dan je bilo, kot da se nič ni zgodilo. Tu vso znanje izgubi pomen. Tu kjer sem je vse le za trenutek, potem pa izgine in se le redko kdaj vrne.

Te nekako razumem. Ko začneš izgubljati stik s samim seboj, vse drugo izgubi smisel. Razumem tudi občutek totalne nemočnosti in odtujenosti. Sam se velikokrat znajdem v tem "vrtincu". Vendar to ni čustvo, je nekaj drugega.. Veliko težjega. Mislim, da je v tvojem primeru prišlo do podobnega stanja kot pri meni, izolacija od same sebe. Me veseli, da si se lahko pobrala iz tega vrtinca, prepričan sem, da življenje živiš v radosti, po tem kar si prestala. Hvala, da si delila svoje osebne izkušnje. Želim ti, da nikdar več ne zabredeš v to "črno luknjo".

Nisem prepričan, če je bila to travma ali ne, vendar se mi zdi kar precej verjetno, da je bila neke vrste travma, zato ker sem bil med dogodkom totalno nemočen, paraliziran. Fizično in mentalno. Mogoče obstaja kakšna druga beseda za ta dogodek, ampak je nisem nikjer zasledil.. Ko sem ponovno začutil čustva, sem se enostavno sesul. Nisem jih mogel prenesti.. V njih je bilo nekaj zelo težkega, nekaj kar je včasih lahko šlo skozi določena vrata, sedaj - po travmi pa so se ta vrata zaprla. In je ta energija hotela vstopiti čeznje, je posledično to bilo preveliko breme zame. Tudi sam sem mnenja, da mogoče res potrebujem vodnika, zato ker pomojem bi v 2h letih že lahko prišel do odgovora, če bi bilo možno. Na tem forumu sem že dobil par kontaktov malce višje razvitih duš - poznavalcev tudi drugih duhovnih "levelov". Upam in želim si, da mi lahko kdo pomaga. Kot sem že opisal nekje zgoraj.. Zelo težko si bilo kaj predstavljam. Če pa si že pa je to zelo popačeno, nerealno. V meditaciji se mi nekako zdi, da sem v črni luknji iz katere ne pride ven nobena misel ali želja.. Žal tudi neznam priklicati na pomoč višje sile. Moliti mi je tako težko, brez upno. Vem da ima molitev zelo veliko moč privlačnosti, ampak pri meni trenutno ni tako. Včasih se mi zdi, da se spreminjam v kamen, v neko neživo bitje, ki izgublja stik z vsem, kar je energija. Takšna ali drugačna..

Kar jaz razumem kot astral je čustveno telo, sem mnenja da ima domišljija veliko v zvezi z astralnim telesom. Sam si zelo težko kaj predstavljam v glavi, kot da imam nekako miselno blokado.. Sanje naj bi bile sestavljene iz čustev in mogoče katerih drugih stvari. Sam se svojih sanj ne spomnim že dolgo časa, če pa se jih ( precej redko ) pa so zmeraj tako težke, nejasne, zamegljene.. Mislim, da je travma nekako posegla tudi v moje astralno telo, ampak o teh zadevah vem zelo zelo malo. Verjamem, da še morda nisem zrel za razumevanja v celoti KAJ sem, ampak vseeno bi rad živel svoje življenje v dobrih in slabih trenutkih, ne pa v praznih. Kar se spomnim iz mojega stika z mojo dušo je to, da je energija duše čista pozitivna energija - ljubezen in to sem tudi nekako absorbiral vase. To ljubezen sem zmeraj nosil s sabo in nikoli nisem pazil komu jo dam in komu ne. Sam ne verjamem, da bi lahko to negativno vplivalo name, ker sem zelo rad delal pozitivne stvari zase in za druge. In tudi ne verjamem, da si nekdo ne zasluži ljubezni, čeprav je naredil kaj slabega. Velikokrat je v slabem dejanje prisoten strah ali kakšno negativno čustvo, vendar ljubezen ima zmožnost transformirat ta negativna čustva in v vedenju tega sem lahko živel svobodno kot še nikoli. Razlog, da sem začel meditirat je bil čist naključen. Enkrat sem na youtube-u gledal video "How to Meditate". Nevem, kaj me je tisti trenutek tako pritegnilo k gledanju tega videa, ampak sem potem poskusil tudi sam. Ko sem prvič meditiral sem le nekako lebdel, brez da bi se na kaj oziral. S časoma pa so na plano prišle stvari, ki sem jih nekako držal v ozadju. Na plano so s prva prišle slabe stvari, ki sem jih jaz naredil drugim. To sem tudi brez straha ali sramu opazoval, te stvari sem potem sprejel in se nekako opravičil, obžaloval. Samemu sebi sem odpustil kar sem naredil. Čutil sem veliko olajšanje, kot da je nekdo odmaknil 50kg težak kamen iz mojega bitja Čez nekaj časa ( čez nekaj dni ) sem spet meditiral. Tokrat so na plano prišle stvari, ki so jih drugi naredili meni. Spet sem le opazoval in sproti odpuščal. To je nekako omogočilo, da sem bil kar sem bil.. brez strahu ali sramu. Potem sem pa potoval vedno bolj globoko k sebi. Veliko krat sem doživel sanje v katerih sem nekako zavestno prisoten. Velikokrat sem v takih sanjah letel in lebdel, brez destinacije in razloga. Le zaradi radosti.. Nekako sem splezal na višjo raven zavedanja in se vedno bolj bližal k sebi, k tisti oddaljeni pikici sredi neznanega, ki sem jo zmeraj nosil v sebi, še kot otrok. Med travmo pa sem se od te "pikice" totalno odrezal, prekinil stik. S tem pa se je začelo rušiti vse kar sem bil in kar sem nosil v sebi. Kakšen teden po travmi se je večkrat vrnila čustvena energija k meni, ampak je bila tako zelo obremenjujoča, da sem lahko le jokal.. kot neko dete.. Po nekaj mesecih pa sem se znašel v praznini sredi ničesar, kot da bi bil obdan z zidom, ki blokira energijo. Hvala za informacijo, upam , da jo imajo kje v knjižnici

Hm.. pri meni je stvar med meditacijo bila taka, da sem zaprl oči in se sprostil. Nič nisem razmišljal, na nič se nisem koncentriral. A vseeno sem se vedno bolj poglabljal v notranjost samega sebe. V tej notranjosti sem velikokrat našel samega sebe in le opazoval, čist brez kakšnega truda. Med meditacijo sem odkrival bistvo, ki mi je bilo drugače ne vidno. Sedaj pa meditacija ne pomeni nič drugega kot imeti zaprte oči in stati na mestu.